1.) Aprila 1941 so Slovenijo okupirali Avstrijci, Nemci, Italijani in Madžari. Večini Slovencev okupacija ni bila po volji; če bi izbirali, bi gotovo izbrali lastno samostojno državo, brez oboroženih tujcev, ki narekujejo potek življenja. Vse do maja 1945 je bila okupacija dejanska, praktično neomejena, v nasprotju z voljo prebivalstva, politično usmerjenega bodisi desno bodisi levo.

2.) Med trajanjem okupacije so delovale številne domače sile, med katerimi so le neznatni deli aktivno, voljno služili okupatorju. Nekatere sile so se borile proti tujcem, nekatere so z njimi sodelovale (kolaboracija), nekatere so jih trpele, prenašale, vsi so pa komaj čakali, da jim vidijo hrbet. Domače sile so se bojevale med seboj, za notranjo prevlado, ozemlja, dobrine, vpliv. Tako je vojna potekala na dveh vzporednih, prepletajočih se ravneh: boj ali ne-boj proti okupatorju ter vojna med domačimi silami. Številni civilisti so bili vpričo obeh vojn ob življenja, z razlogom ali brez razloga. Trpljenje teh ljudi je bil vsekakor veliko, ga ne gre zanemarjati, te žrtve so bile v večjem delu nepotrebne, a so vojne žal vselej takšne. Vojne 1941-1945 si nismo omislili sami, vsiljena je bila od zunaj, pa gre vse te nedolžne žrtve pripisati v prvi vrsti tistim, ki so vojno pričeli in jo preselili tudi v Kraljevino SHS.

3.) Celota delovanja slovenskih vojaških in civilnih sil ni imela skoraj nikakršnega vpliva na okupacijo, saj je bila premoč tujcev tolikšna, da jih ni ogrožal nihče. Brez želje omalovaževati trpljenje, muke ali uspehe domačih vojsk je dejstvo, da vse te operativne dejavnosti niso presegale občasne osvoboditve marginalnih ruralnih območij, nepomembnih za ustroj okupacijske nadvlade. Slovenske dežele so bile pod polnim nadzorom, kar ni nikakršna sramota, kajti bistveno večji narodi so bili pod enako vrsto obvladovanja (npr. Francozi).

4.) Slovenskih dežel niso osvobodili ne Slovenci, ne državljani Kraljevine SHS, temveč armada Sovjetske zveze kot komunistične tvorbe. Dokler se niso Sovjeti pojavili na vzhodnih mejah ozemelj slovenskega naroda je bila okupacija neomejena, popolna, totalna. Če bi na Slovensko ne prihrumeli sovjetski tanki bi tudi po maju 1945 na nje ozemlju poveljevale tuje sile. Po vsej verjetnosti bi sicer svoboda prispela z zahoda, prinesli bi jo ameriški in angleški tanki, kar se pač ni zgodilo. Ali bi se zgodilo ali ne je spekulativne narave; verjetno bi se, ni pa nujno. Dejstvo je, da slovenskih dežel niso osvobodili ne Slovenci, ne Kraljevina SHS, ne zahodni kapitalisti, temveč so jih osvobodili sovjetski komunisti. Sami. Resda je z njimi vkorakalo večje število pretežno Srbov (ki so tvorili gro tedanjih partizanskih enot, pridruženih Sovjetom), vendar Srbi brez Sovjetov ne bi osvobodili niti srbskih dežel, kaj šele, da bi osvobajali slovenske.

5.) Ker so bili Sovjeti komunisti (in ne kapitalisti), so iz gozdov na oblast instalirali komuniste, z enakimi simboli in enako doktrino. Edini razlog, da so maja 1945 zavladali komunisti (in ne kapitalisti) je torej v dejstvu, da so nam dežele osvobodili komunisti; če bi nam dežele osvobodili kapitalisti, bi slednji na oblast iz gozdov instalirali "demokratične" sile (Krekovce, Koroščevce). Edini razlog, da slovenske dežele niso postale demokracije zahodnega tipa, temveč socialistične, se nahaja v ideološki orientaciji dejanskih osvoboditeljev. Brez namere zaničevati napore predvsem levih sil med vojno na območju Kraljevine SHS (torej tudi današnje Slovenije) je suhoparna resnica, da niso osvobodili nikogar in nič, saj so bili za to več kot odločno preslabotni.

6.) Komunizem na Slovenskem ni zamrl neodvisno od padca Sovjetske zveze, temveč je zamrl zaradi zatona sovjetskega imperija. Če bi Berlinski zid ne padel, bi na Slovenskem po vsem sodeč še vedno vladala Zveza komunistov v enostrankarskem sistemu, demokratične sile bi delovale iz opozicije, ilegale. Slovenija bi bila bržkone samostojna država, kar ni pomembno za socialno-ekonomski ustroj, kajti družbeni sistem se ne bi spreminjal. Brez namere zmanjševati pomena oporečnikov bi bila situacija dokaj enaka kot pred padcem Berlinskega zidu. Demokracijo je torej prinesla dominacija Zahoda nad Vzhodom in kaj drugega od znotraj.

7.) Kapitalizem s parlamentarno demokracijo bo na Slovenskem vladal približno tako dolgo, kolikor bo Zahod zmogel ohranjati relativno dominacijo, privlačnost lastnih modelnih izhodišč. Če bo v nekem trenutku dominacijo prevzel kakšen drugačen, ljudem privlačnejši model, bo Slovenija kaj kmalu del slednjega. Karkoli bo dominiralo v svetovnih razmerah, bo pač prevzela tudi Slovenija.

8.) Zaključimo s hipotetično situacijo. Predstavljajmo si leto 2050, v katerem bi Slovenijo okupirala kapitalistična Rusija, kot so jo nekoč naci-fašistične sile. Predstavljamo si, da bi Ruse pregnali angleško-nemški osvoboditelji, ki so pred vojno vzpostavili vladavino komunističnih strank, prešli v socializem. Slovenijo bi od kapitalistov znova osvobodili komunisti. S prihodom tankov z Zahoda, ki bi odgnali kapitalistične okupatorje na Vzhod, bi prišla na Slovenskem znova na oblast iz gozda instalirana komunistična organizacija. Tako kot maja 1945 bi maja enako tudi maja 2050 s poslopja Univerze  navdušene množice nagovarjal komunistični "osvoboditelj", ki seveda tudi to pot ne bi osvobodil nikogar, saj bi dejanski osvoboditelji v komunističnih uniformah Nemčije in Velike Britanije stali za njim in prikimavali domačim "osvoboditeljem". Slovenske dežele bi znova zavel komunizem, okoli bi visele fotografije Rose Luxemburg, Jeremyja Corbyna in sorodnih. Vse bi bilo enako, razen smeri prihoda svobode. Ponovno bi peli "Rusija in Kitajska bosta deželi proletarski", kot smo to nekoč nameravala vsiliti Ameriki in Angliji. Individualnih svoboščin in pravic ne bi omenjal nihče. Do ponovnega padca Berlinskega zidu (tokrat z zahodne strani).

Če pričnemo razmišljati v kategorijah zgodovinske resničnosti in ne utvar, če se zavemo lastnega omejenega pomena in odvisnosti od velikih, bomo morda našli izhode iz labirintov sedanjosti, ki je sama po sebi zadosti komplicirana tudi, če se znebimo odvečnih fantazij.