Komentar

Uredniški komentar: Če bi imel Šarec jajca, bi se z Brnabićevo namesto o uvajanju srbščine v slovenske šole raje pogovarjal o demokraciji v Srbiji!

Slovenska in srbska vlada sta se sestali že na peti skupni seji v Novem Sadu, so poročale agencije. Srbska premierka je ob tem izrazila pričakovanje, da se bodo v tistih slovenskih (osnovnih) šolah, ki bodo za to pokazale interes, otroci lahko učili srbsko. Ta novica je, razumljivo, v slovenski javnosti vzbudila burne odzive, kar deluje kot dobro premišljen spin, s katerim bo Šarčeva vlada naslednje tedne zaposlovala javnost in medije. Zakaj? Zato da ne bi slučajno komu padlo na pamet, da bi ob iztekajočem se letu premierja in njegovo ekipo vprašal, kaj so pravzaprav naredili v času, ko so na oblasti. Odgovor je namreč zelo kratek. Nič.

19.12.2019 22:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Marjan Šarec   Ana Brnabić   vlada   seja   Novi Sad   Slovenija   Srbija   gospodarstvo   Rusija   Beograd   Skadarlija

Ne gre za nacionalizem ali ksenofobijo, ampak za čisto preprosto dilemo globalizacije. Nič nimam proti srbščini (ali hrvaščini ali makedonščini itd.), ampak vseeno mi ni jasno, zakaj za vraga bi mladino posiljevali z jezikom, ki ga v svetu nihče ne govori?!

Naslednje neprijetno vprašanje za Marjana Šarca in njegove ministre se tiče zavezanosti demokratičnim standardom in spoštovanju človekovih pravic. Da gre premier članice Evropske unije s pol vlade na skupno sejo z vlado države nečlanice, ki niti slučajno ne zagotavlja minimalnih standardov pravne države in človekovih pravic, je škandalozno. Kolega Igor Mekina me je ob tem opozoril, da je šel Šarec v novosadsko Canosso prav v trenutku, ko so v Srbiji za tri mesece zaprli žvižgača, ker je razkril, da oče policijskega ministra trguje z orožjem. Na tej tako opevani 5. skupni seji slovenske in srbske vlade je bil tudi (srbski) minister, ki ima lažen doktorat. Ko mu ga je univerza odvzela, se je nanjo spravila kar premierka osebno. Na slovensko-srbskem gospodarskem forumu se je v preteklosti pojavljajo kup ljudi, ki bi bili v normalni državi bodisi za zapahi bodisi v hišnem priporu. Vsekakor pa ne bi opravljali več nobene javne funkcije. Takšnih in podobnih zgodb, ki se tičejo srbske oblasti in politike, je precej. Dokazujejo, da se po padcu Miloševića ni kaj dosti spremenilo; ena mafija je zamenjala drugo. Razlika je le v tem, da država ni več v mednarodni izolaciji in da se trudi vzpostaviti dobre odnose tako z Zahodom (Evropsko unijo in Združenimi državami) kot z Rusijo.

 

O Ani Brnabić, srbski premierki, imam sicer nekoliko boljše mnenje kot o njenem slovenskem premierju, vsaj kar se voditeljskega talenta tiče. Ne glede na to, da vodi vlado države, ki je glede demokratičnih standardov in vladavine prava še precej za nami, se trudi imeti vse tisto, česar Marjan Šarec nima. Ima pedigre, ki se spodobi za premierja oziroma premierko države, četudi takšne, kjer še vedno maltretirajo in sodno preganjajo novinarje, žvižgače in aktiviste za človekove pravice. Srbija ni dosti boljša od Rusije, pa naj ima slovenska vlada še tako dobro mnenje o srbskih oblastnikih. 

 

Biografija Brnabićeve je sicer povsem korektna: študirala je v Združenih državah (univerza Nortwood, Michigan) in Veliki Britaniji (University of Hull), po vrnitvi v domovino - ki je skoraj sovpadla s padcem Miloševićevega režima - pa je skoraj deset let delala za USAID. Kaj to pomeni, ni treba posebej razlagati (razen slovenski diplomaciji in ministrskim klovnom, ki se čudijo, zakaj že leta in leta ne morejo priti v Belo hišo). Povezave z Američani so pri Ani Brnabić dolgoletne, kajti tudi preden je leta 2016 vstopila v politiko, je bila direktorica v podjetju za razvoj vetrnih elektrarn v ameriški lasti. Pri štiridestih je postala ministrica v vladi Aleksandra Vučića, leto kasneje pa jo je Vučić, ki je medtem postal predsednik države, predlagal za svojo naslednico. Ane Brnabić je sicer deklarirana lezbijka in peta pripadnica skupine LGBT na svetu v premierski funkcij. Položaj Srbije v mednarodnih odnosih se je z Brnabićevo okrepil in ni naključje, da jo je opazila revija Forbes, ki vsako leto objavlja seznam najvplivnejših ljudi na svetu.

 

V Sloveniji zlasti desničarji podcenjujejo srbski potencial v mednarodni politiki. Nič manj niso v zmoti levičarji, ki podobno kot v primeru Rusije oziroma Putina ne razumejo, kako se je svet spremenil v zadnjih desetletjih. Če se v Sloveniji ni nič spremenilo in imajo glavno besedo še vedno metuzalemi iz ozadja, to še ne pomeni, da se ni v Srbiji (ali Rusiji). Jugonostalgija, titoizem in objokavanje rajnke SFRJ je namreč fenomen slovenske sociopatologije, ki v Srbiji nima prav nobene družbene relevatnosti. Srbski upokojenci, ki životarijo pri mizernih pokojninah, resda preklinjajo svojo oblast in hvalijo "dobre stare čase", vendar je v družbenem in političnem smislu Srbija povsem ravnodušna do postkomunistične utopije, del katere je tudi ideja o nekakšni novi, tretji Jugoslaviji, ki ima v Sloveniji na levici presenetljivo veliko podpornikov, neosocializem pa je tako ali tako že naš novi družbeni mainstream.

 

Zaradi tega me izlivi bratskih čustev do Srbije, ki jih v slovenski politiki niti ni tako malo, pretirano ne skrbijo. Dokler je med nami in Srbijo Hrvaška, je kakršno koli sanjarjanje avtomatično onemogočeno. Poleg tega je, kot rečeno, danes v Srbiji na oblasti nomenklatura, ki je generacijsko in ideološko že zdavnaj ozdravljena jugonostalgije. Brnabićeva igra vlogo moderne, kozmopolitske srbske političarke, ki pripada LGTB skupnosti in v svojem delovanju favorizira ekonomski potencial svoje države (le kako se ob njeni spolni usmerjenosti počuti nekdanji komik, ki se je redno delal norca iz "bab"?!). V tej točki - in samo v tej točki - je lahko srbski interes po tako pogostem srečevanju s slovensko vlado iskren. Srbija namreč potrebuje določena zagotovila, da članstvo v Evropski uniji zanjo ostaja realna možnost v ne preveč oddaljeni prihodnosti (5 do 10 let, denimo). Če je Slovenija za razliko od Hrvaške pri tem pripravljena pomagati kot zaveznica v EU, je seveda v Beogradu avtomatično sprejeta z najvišjim spoštovanjem. Ne čisto najvišjim sicer ... 

 

 

Marjan Šarec in srbski minister za delo pred slovenskim falconom. (Foto: Vlada Republike Srbije)

 

 

Šarca je na beograjskem letališču namesto premierke Brnabićeve sprejel srbski minister za delo Zoran Djordjević. Ne pa, denimo, gospa premierka. Verjetno ni imela časa za gosta, ki - roko na srce - vseeno ni tako pomemben kot recimo ruski premier Dimitrij Medvedjev, ki se je v Beogradu mudil jeseni, na letališču pa ga je osebno pričakala premierka.

 

 

Ruski premier Medvedjev in srbska premierka Ana Brnabić. (Foto: Vlada Republike Srbije)

 

 

Nenazadnje pa o Šarčevem in vladnem obisku Srbije oziroma Vojvodine veliko pove profil Ane Brnabić na tviterju. Kajti očitno je premierka Šarcu namenila le tisti skopo odmerjeni čas, ki ga je imela na voljo, saj je morala spakirati kovčke, preden je naslednji dan odpotovala v Argentino na inavguracijo novega predsednika Alberta Fernandeza. Novico o tem je skupaj s fotografijami iz Buenos Airesa v srbščini (cirilici) in angleščini objavila na svojem profilu na tviterju. O skupni seji s slovensko vlado ali srečanju s Šarcem sploh ni čivknila. Tudi večerje s Šarcem, čevapčiči in šopsko solato na Skadarliji ni omenila.

 

Toda vsega tega Marjan Šarec med večerjo z Ano Brnabić na Skadarliji še ni mogel vedeti. Lahko pa da je o nečem razmišljal, ko je grizljal verjetno najboljše čevapčiče na svetu: da namreč v očeh ljudi brez domišljije reke vedno tečejo navzdol (in običajno iz severa proti jugu, čeprav so tudi izjeme) in da je "biznis" s Srbijo za Slovenijo takorekoč samoumeven, logičen in nima le ekonomskih, pač pa tudi družbene in politične dimenzije. Vsaj v tem zadnjem delu se je slovenski premier grdo uštel, kajti favoriziranje Srbije v regiji, kjer želi imeti Slovenija dobre odnose z vsemi, ne more biti politično oportuno. Da ne govorimo, kot sem že na začetku omenil, o pravni državi in človekovih pravicah. Če je vodilo Šarčeve (baje) levosredinske vlade ekonomski pragmatizem in oportunizem, potem lahko razumem, zakaj se s srbskimi kolegi pogovarjajo le o poslih, ne pa tudi o bolj vsakdanjih, človeških vprašanjih. Denimo o vzrokih za strahotni eksodus mlade generacije, ki v takšni državi noče ostati niti dneve več in išče novo življenje v "normalnih" zahodnih državah.

 

Ob tem so Šarčeve izjave za srbske medije, češ kako da je "Srbiji mesto v EU" (vir), več kot deplasirane in neokusne. Biti advokat režima, ki nima posebnega rešpekta do svobode govora, državljanskih in političnih pravic, ni ravno častno. A slovenski oblasti takšna devastirana okolja očitno prijajo. Tudi navdušenje nad Vladimirjem Putinom sodi v ta kontekst. Poleg tega je slovenski premier eden izmed zadnjih evropskih voditeljev, ki ima kakšno težo pri sprejemanju ključnih odločitev o prihodnosti Evropske unije. Širitveni proces - če bo do njega sploh prišlo v mandatu ravnokar inavgurirane Ursule von der Leyen - je ta hip eno manj pomembnih vprašanj, s katerim se v času brexita sooča Unija. O tem, ali bo Srbija nekoč res postala članica EU, Slovenija sama ne more odločati. 

 

Slovensko spogledovanje s Srbijo nenazadnje predstavlja tudi sol na rano nikoli zares normaliziranih odnosov z Zagrebom, s katerim nas vsekakor povezuje več zgodovinskih, političnih in tudi nadnacionalnih projektov kot s Srbijo. Članstvo v Evropski uniji je eden izmed zadnjih takšnih primerov. Po že 5. skupni seji slovenske in srbske vlade me zato iskreno zanima:

 

(1) zakaj takšnih sej ni z avstrijsko, italijansko ali hrvaško vlado;

 

(2) kdo je dal naši vladi mandat za takšne seje oziroma kje je našla zakonsko pokritje zanje;

 

(3) katera članica EU ima še takšno prakso "skupnih sej" z nečlanico?

 

 

Vprašanja smo kot medij skladu z Zakonom o medijih poslali na vlado, vendar kakšnega razumljivega odgovora ne pričakujem. Kot tudi ne pojasnila, kaj je pravzaprav mislil premier Šarec z obljubo, da se bodo učenci tistih slovenskih osnovnih šol, kjer za to obstaja interes, lahko učili srbski jezik. Predsednik vlade seveda nima prav nobene pristojnosti, da komurkoli obljublja oziroma se dogovarja o tem, da se bo spreminjal šolski kurikulum oziroma uvajal nov tuj jezik (kar srbščina verjetno je, mar ne?), poleg tega bi bilo potrebno pojasniti, kaj natančno pomeni dikcija "tiste osnovne šole, v katerih obstaja interes". Čigav interes? In zakaj ravno srbščina? Ker gre tja vsako poletje 600.000 Slovencev na dopust? Ker slovenski zdravniki in medicinske sestre masovno odhajajo na srbske klinike, saj so tam vseeno nekoliko bolje plačani kot doma? Kdo bi se potemtakem moral učiti katerega jezika?

 

Vseeno pa je ta del "razprave" v bistvu najbolj deplasiran in na nek način tudi "balkanski". Ne gre za nacionalizem ali ksenofobijo, ampak za čisto preprosto dilemo globalizacije. Nič nimam proti srbščini (ali hrvaščini ali makedonščini itd.), ampak vseeno mi ni jasno, zakaj za vraga bi otrokom težili z jezikom, ki ga v svetu, kamor bodo ti ljudje kasneje gravitirali, nihče ne govori?! Razen če ne bi šlo za obvezen predmet oziroma bi bilo učenje srbščine na prostovoljni ravni. Če gre za svobodno odločitev otrok (in staršev), potem je vse skupaj vihar v kozarcu vode. Precej bolj umestno je kvečjemu vprašanje, zakaj se ne bi otroci namesto srbščine raje učili kitajščino. Ali pa kak drug svetovni jezik, ki bo v njihovem življenju verjetno odigral določeno vlogo.

 

Zdi se, da je vse to "dogovarjanje" o uvedbi srbskega jezika še en slovenski politični spin, namenjen domači javnosti oziroma njeni preokupaciji s temo, ki nima niti najmanjše zveze z dejanskim delom ali uspehi Šarčeve vlade. Katerimi uspehi? No, tu je kleč. Zakaj sploh provokacija s srbščino? Zato da ne bi slučajno komu padlo na pamet, da bi ob iztekajočem se letu premierja in njegovo ekipo vprašal, kaj so pravzaprav naredili v času, ko so na oblasti. Odgovor je namreč zelo kratek. Nič.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
220 let večnega Prešerna: Nestanovitno srce v skrbno nastavljeni mreži
1
02.12.2020 21:28
Slovensko srce je res nestanovitno, in mreže, v katere se je ujelo, so bile zares skrbno nastavljene. Po eni strani nič ne kaže, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Odtisi časa: Vladavina prava, papeževa pamet in Rdeči noski
19
01.12.2020 22:30
Proti neumnosti so se bogovi bojevali zaman, je svojčas zapisal avstrijski mislec Karl Kraus. Neumnost pa ima moč vode kljub ... Več.
Piše: Anej Sam
Blagor kriznih razmer ali fenomen Jacinde Ardern
19
29.11.2020 10:00
Bistvo priljubljenosti Jacinde Ardern je v komunikaciji z ljudstvom in zaznavanju realnih namenov vlade s strani ljudstva! To ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Popolnost vesolja: Kozmični dež je misleča umetnina Tilna Sepiča
5
28.11.2020 21:54
V današnjem komentarju bom opazoval in komentiral umetniško delo Tilna Sepiča z naslovom Kozmični dež. Povejmo kar takoj in brez ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj je Janševo pismo pomembno
11
27.11.2020 23:59
Po vseh teh letih ukvarjanja s komuniciranjem sem še vedno prepričan, da je najboljši način komuniciranja predvsem v političnem ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
20
27.11.2020 01:00
Tisto, kar po mojem mnenju Slovenijo v teh časih pošteno tepe in rezultira v dejstvu, da ljudstvo nikomur več ne verjame, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
6
25.11.2020 22:00
Naš britanski kolumnist Keith Miles je kot nevtralni opazovalec razmer v Evropski uniji odreagiral na Janševo pismo evropskim ... Več.
Piše: Keith Miles
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
11
24.11.2020 21:16
Do danes so se v Sloveniji močno namnožili časnikarji in časnikarke, pravnuki Cankarjevih literarnih žurnalističnih likov. Sama ... Več.
Piše: Denis Poniž
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
16
23.11.2020 21:30
V nasprotju s splošnim prepričanjem, ki prevladuje izven Združenega kraljestva, je to država, ki ni proti priseljevanju, temveč ... Več.
Piše: Keith Miles
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
19
22.11.2020 21:00
Zakaj se v Sloveniji zgodi tak rompompom vsakič, ko desne vlade izvedejo kadrovske menjave? Levica, ki je tej državi vladala tri ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje Rapalske meje: Nasilje in "etnična melioracija" bivše Julijske krajine
2
22.11.2020 11:00
Stoletnica Rapalske pogodbe in sveži izid slovenskega prevoda knjige Izbrisana identiteta tržaškega razumnika in publicista ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Tihomir in Kazimir
5
21.11.2020 21:49
Bolj oseben kot je moj današnji komentar, ne more biti. Posvetil se bom retrospektivni razstavi, posvečeni Kazimirju Maleviču v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
29
19.11.2020 21:36
Rad bi mu pomagal, a ne vem, kako. Z zahtevo po resnični vladavini prava si je JJ izkopal celico, pred katero ne bo demonstriral ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Semenj ničevosti: O "akademski" mazaški akciji Renate Salecl in Tineta Hribarja
24
18.11.2020 23:05
16.11.2020 je Komisija za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti javno objavila ter na državni zbor in ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Zakaj so železničarji bolj cenjeni od nacionalkinih novinarjev na Kolodvorski
10
17.11.2020 21:30
Pred časom sem objavil tekst, v katerem sem prikazal poslovanje javneRTVhiše v zadnjih letih, dodal pa sem tudi primerjavo z ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zgodovina brez epike: Imeli bomo državo, če nam jo bodo globalni centri moči dovolili imeti, za kar pa moramo biti izjemno modri
12
16.11.2020 21:00
Če zavezniške sile ne bi pregnale Nemcev leta 1945, bi Nemci poveljevali Kraljevini Jugoslaviji in njenim narodom tudi dandanes, ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski odnosi z Združenimi državami po zmagi Bidena niso več pod vprašajem - ali pač?!
12
15.11.2020 22:58
Tviti predsednika vlade Janeza Janše ob nedavnih volitvah v ZDA so imeli tudi učinke, ki jih ne gre prezreti. V slovenski ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zmaga desnice na ameriških volitvah ni vprašanje
12
15.11.2020 11:00
Med zadnjimi volitvami v ZDA so se razgalili nekateri nauki za preizpraševanje politične situacije na celotnem Zahodu. Naj bo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zasmehoval je tako evropske cilindre, kot balkanske opanke
1
14.11.2020 22:01
Še danes je večini ljudi najbližja asociacija na avantgardno umetnost povezana z revolucionarnim komunizmom. Meni pa vedno znova ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Virus v Evropi: Potreba po narodih in nacionalnih državah
9
13.11.2020 21:45
Trenutna pandemija jasneje kot vse drugo kaže, da so se nacionalne države in lojalnost, ki jo ljudje čutijo do svojega naroda, ... Več.
Piše: Keith Miles
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
Keith Miles
Ogledov: 2.997
02/
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.034
03/
Zakaj je Janševo pismo pomembno
Miha Burger
Ogledov: 2.564
04/
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.129
05/
Polemika: Esej o opustošenju legalnosti, legitimnosti in ustavnosti volitev 2014
Žiga Stupica
Ogledov: 1.960
06/
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
Denis Poniž
Ogledov: 1.982
07/
Odtisi časa: Vladavina prava, papeževa pamet in Rdeči noski
Anej Sam
Ogledov: 1.288
08/
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
Keith Miles
Ogledov: 1.263
09/
Blagor kriznih razmer ali fenomen Jacinde Ardern
Simona Rebolj
Ogledov: 1.258
10/
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 5.179