Komentar

Uredniški komentar: Če bi imel Šarec jajca, bi se z Brnabićevo namesto o uvajanju srbščine v slovenske šole raje pogovarjal o demokraciji v Srbiji!

Slovenska in srbska vlada sta se sestali že na peti skupni seji v Novem Sadu, so poročale agencije. Srbska premierka je ob tem izrazila pričakovanje, da se bodo v tistih slovenskih (osnovnih) šolah, ki bodo za to pokazale interes, otroci lahko učili srbsko. Ta novica je, razumljivo, v slovenski javnosti vzbudila burne odzive, kar deluje kot dobro premišljen spin, s katerim bo Šarčeva vlada naslednje tedne zaposlovala javnost in medije. Zakaj? Zato da ne bi slučajno komu padlo na pamet, da bi ob iztekajočem se letu premierja in njegovo ekipo vprašal, kaj so pravzaprav naredili v času, ko so na oblasti. Odgovor je namreč zelo kratek. Nič.

19.12.2019 22:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Marjan Šarec   Ana Brnabić   vlada   seja   Novi Sad   Slovenija   Srbija   gospodarstvo   Rusija   Beograd   Skadarlija

Ne gre za nacionalizem ali ksenofobijo, ampak za čisto preprosto dilemo globalizacije. Nič nimam proti srbščini (ali hrvaščini ali makedonščini itd.), ampak vseeno mi ni jasno, zakaj za vraga bi mladino posiljevali z jezikom, ki ga v svetu nihče ne govori?!

Naslednje neprijetno vprašanje za Marjana Šarca in njegove ministre se tiče zavezanosti demokratičnim standardom in spoštovanju človekovih pravic. Da gre premier članice Evropske unije s pol vlade na skupno sejo z vlado države nečlanice, ki niti slučajno ne zagotavlja minimalnih standardov pravne države in človekovih pravic, je škandalozno. Kolega Igor Mekina me je ob tem opozoril, da je šel Šarec v novosadsko Canosso prav v trenutku, ko so v Srbiji za tri mesece zaprli žvižgača, ker je razkril, da oče policijskega ministra trguje z orožjem. Na tej tako opevani 5. skupni seji slovenske in srbske vlade je bil tudi (srbski) minister, ki ima lažen doktorat. Ko mu ga je univerza odvzela, se je nanjo spravila kar premierka osebno. Na slovensko-srbskem gospodarskem forumu se je v preteklosti pojavljajo kup ljudi, ki bi bili v normalni državi bodisi za zapahi bodisi v hišnem priporu. Vsekakor pa ne bi opravljali več nobene javne funkcije. Takšnih in podobnih zgodb, ki se tičejo srbske oblasti in politike, je precej. Dokazujejo, da se po padcu Miloševića ni kaj dosti spremenilo; ena mafija je zamenjala drugo. Razlika je le v tem, da država ni več v mednarodni izolaciji in da se trudi vzpostaviti dobre odnose tako z Zahodom (Evropsko unijo in Združenimi državami) kot z Rusijo.

 

O Ani Brnabić, srbski premierki, imam sicer nekoliko boljše mnenje kot o njenem slovenskem premierju, vsaj kar se voditeljskega talenta tiče. Ne glede na to, da vodi vlado države, ki je glede demokratičnih standardov in vladavine prava še precej za nami, se trudi imeti vse tisto, česar Marjan Šarec nima. Ima pedigre, ki se spodobi za premierja oziroma premierko države, četudi takšne, kjer še vedno maltretirajo in sodno preganjajo novinarje, žvižgače in aktiviste za človekove pravice. Srbija ni dosti boljša od Rusije, pa naj ima slovenska vlada še tako dobro mnenje o srbskih oblastnikih. 

 

Biografija Brnabićeve je sicer povsem korektna: študirala je v Združenih državah (univerza Nortwood, Michigan) in Veliki Britaniji (University of Hull), po vrnitvi v domovino - ki je skoraj sovpadla s padcem Miloševićevega režima - pa je skoraj deset let delala za USAID. Kaj to pomeni, ni treba posebej razlagati (razen slovenski diplomaciji in ministrskim klovnom, ki se čudijo, zakaj že leta in leta ne morejo priti v Belo hišo). Povezave z Američani so pri Ani Brnabić dolgoletne, kajti tudi preden je leta 2016 vstopila v politiko, je bila direktorica v podjetju za razvoj vetrnih elektrarn v ameriški lasti. Pri štiridestih je postala ministrica v vladi Aleksandra Vučića, leto kasneje pa jo je Vučić, ki je medtem postal predsednik države, predlagal za svojo naslednico. Ane Brnabić je sicer deklarirana lezbijka in peta pripadnica skupine LGBT na svetu v premierski funkcij. Položaj Srbije v mednarodnih odnosih se je z Brnabićevo okrepil in ni naključje, da jo je opazila revija Forbes, ki vsako leto objavlja seznam najvplivnejših ljudi na svetu.

 

V Sloveniji zlasti desničarji podcenjujejo srbski potencial v mednarodni politiki. Nič manj niso v zmoti levičarji, ki podobno kot v primeru Rusije oziroma Putina ne razumejo, kako se je svet spremenil v zadnjih desetletjih. Če se v Sloveniji ni nič spremenilo in imajo glavno besedo še vedno metuzalemi iz ozadja, to še ne pomeni, da se ni v Srbiji (ali Rusiji). Jugonostalgija, titoizem in objokavanje rajnke SFRJ je namreč fenomen slovenske sociopatologije, ki v Srbiji nima prav nobene družbene relevatnosti. Srbski upokojenci, ki životarijo pri mizernih pokojninah, resda preklinjajo svojo oblast in hvalijo "dobre stare čase", vendar je v družbenem in političnem smislu Srbija povsem ravnodušna do postkomunistične utopije, del katere je tudi ideja o nekakšni novi, tretji Jugoslaviji, ki ima v Sloveniji na levici presenetljivo veliko podpornikov, neosocializem pa je tako ali tako že naš novi družbeni mainstream.

 

Zaradi tega me izlivi bratskih čustev do Srbije, ki jih v slovenski politiki niti ni tako malo, pretirano ne skrbijo. Dokler je med nami in Srbijo Hrvaška, je kakršno koli sanjarjanje avtomatično onemogočeno. Poleg tega je, kot rečeno, danes v Srbiji na oblasti nomenklatura, ki je generacijsko in ideološko že zdavnaj ozdravljena jugonostalgije. Brnabićeva igra vlogo moderne, kozmopolitske srbske političarke, ki pripada LGTB skupnosti in v svojem delovanju favorizira ekonomski potencial svoje države (le kako se ob njeni spolni usmerjenosti počuti nekdanji komik, ki se je redno delal norca iz "bab"?!). V tej točki - in samo v tej točki - je lahko srbski interes po tako pogostem srečevanju s slovensko vlado iskren. Srbija namreč potrebuje določena zagotovila, da članstvo v Evropski uniji zanjo ostaja realna možnost v ne preveč oddaljeni prihodnosti (5 do 10 let, denimo). Če je Slovenija za razliko od Hrvaške pri tem pripravljena pomagati kot zaveznica v EU, je seveda v Beogradu avtomatično sprejeta z najvišjim spoštovanjem. Ne čisto najvišjim sicer ... 

 

 

Marjan Šarec in srbski minister za delo pred slovenskim falconom. (Foto: Vlada Republike Srbije)

 

 

Šarca je na beograjskem letališču namesto premierke Brnabićeve sprejel srbski minister za delo Zoran Djordjević. Ne pa, denimo, gospa premierka. Verjetno ni imela časa za gosta, ki - roko na srce - vseeno ni tako pomemben kot recimo ruski premier Dimitrij Medvedjev, ki se je v Beogradu mudil jeseni, na letališču pa ga je osebno pričakala premierka.

 

 

Ruski premier Medvedjev in srbska premierka Ana Brnabić. (Foto: Vlada Republike Srbije)

 

 

Nenazadnje pa o Šarčevem in vladnem obisku Srbije oziroma Vojvodine veliko pove profil Ane Brnabić na tviterju. Kajti očitno je premierka Šarcu namenila le tisti skopo odmerjeni čas, ki ga je imela na voljo, saj je morala spakirati kovčke, preden je naslednji dan odpotovala v Argentino na inavguracijo novega predsednika Alberta Fernandeza. Novico o tem je skupaj s fotografijami iz Buenos Airesa v srbščini (cirilici) in angleščini objavila na svojem profilu na tviterju. O skupni seji s slovensko vlado ali srečanju s Šarcem sploh ni čivknila. Tudi večerje s Šarcem, čevapčiči in šopsko solato na Skadarliji ni omenila.

 

Toda vsega tega Marjan Šarec med večerjo z Ano Brnabić na Skadarliji še ni mogel vedeti. Lahko pa da je o nečem razmišljal, ko je grizljal verjetno najboljše čevapčiče na svetu: da namreč v očeh ljudi brez domišljije reke vedno tečejo navzdol (in običajno iz severa proti jugu, čeprav so tudi izjeme) in da je "biznis" s Srbijo za Slovenijo takorekoč samoumeven, logičen in nima le ekonomskih, pač pa tudi družbene in politične dimenzije. Vsaj v tem zadnjem delu se je slovenski premier grdo uštel, kajti favoriziranje Srbije v regiji, kjer želi imeti Slovenija dobre odnose z vsemi, ne more biti politično oportuno. Da ne govorimo, kot sem že na začetku omenil, o pravni državi in človekovih pravicah. Če je vodilo Šarčeve (baje) levosredinske vlade ekonomski pragmatizem in oportunizem, potem lahko razumem, zakaj se s srbskimi kolegi pogovarjajo le o poslih, ne pa tudi o bolj vsakdanjih, človeških vprašanjih. Denimo o vzrokih za strahotni eksodus mlade generacije, ki v takšni državi noče ostati niti dneve več in išče novo življenje v "normalnih" zahodnih državah.

 

Ob tem so Šarčeve izjave za srbske medije, češ kako da je "Srbiji mesto v EU" (vir), več kot deplasirane in neokusne. Biti advokat režima, ki nima posebnega rešpekta do svobode govora, državljanskih in političnih pravic, ni ravno častno. A slovenski oblasti takšna devastirana okolja očitno prijajo. Tudi navdušenje nad Vladimirjem Putinom sodi v ta kontekst. Poleg tega je slovenski premier eden izmed zadnjih evropskih voditeljev, ki ima kakšno težo pri sprejemanju ključnih odločitev o prihodnosti Evropske unije. Širitveni proces - če bo do njega sploh prišlo v mandatu ravnokar inavgurirane Ursule von der Leyen - je ta hip eno manj pomembnih vprašanj, s katerim se v času brexita sooča Unija. O tem, ali bo Srbija nekoč res postala članica EU, Slovenija sama ne more odločati. 

 

Slovensko spogledovanje s Srbijo nenazadnje predstavlja tudi sol na rano nikoli zares normaliziranih odnosov z Zagrebom, s katerim nas vsekakor povezuje več zgodovinskih, političnih in tudi nadnacionalnih projektov kot s Srbijo. Članstvo v Evropski uniji je eden izmed zadnjih takšnih primerov. Po že 5. skupni seji slovenske in srbske vlade me zato iskreno zanima:

 

(1) zakaj takšnih sej ni z avstrijsko, italijansko ali hrvaško vlado;

 

(2) kdo je dal naši vladi mandat za takšne seje oziroma kje je našla zakonsko pokritje zanje;

 

(3) katera članica EU ima še takšno prakso "skupnih sej" z nečlanico?

 

 

Vprašanja smo kot medij skladu z Zakonom o medijih poslali na vlado, vendar kakšnega razumljivega odgovora ne pričakujem. Kot tudi ne pojasnila, kaj je pravzaprav mislil premier Šarec z obljubo, da se bodo učenci tistih slovenskih osnovnih šol, kjer za to obstaja interes, lahko učili srbski jezik. Predsednik vlade seveda nima prav nobene pristojnosti, da komurkoli obljublja oziroma se dogovarja o tem, da se bo spreminjal šolski kurikulum oziroma uvajal nov tuj jezik (kar srbščina verjetno je, mar ne?), poleg tega bi bilo potrebno pojasniti, kaj natančno pomeni dikcija "tiste osnovne šole, v katerih obstaja interes". Čigav interes? In zakaj ravno srbščina? Ker gre tja vsako poletje 600.000 Slovencev na dopust? Ker slovenski zdravniki in medicinske sestre masovno odhajajo na srbske klinike, saj so tam vseeno nekoliko bolje plačani kot doma? Kdo bi se potemtakem moral učiti katerega jezika?

 

Vseeno pa je ta del "razprave" v bistvu najbolj deplasiran in na nek način tudi "balkanski". Ne gre za nacionalizem ali ksenofobijo, ampak za čisto preprosto dilemo globalizacije. Nič nimam proti srbščini (ali hrvaščini ali makedonščini itd.), ampak vseeno mi ni jasno, zakaj za vraga bi otrokom težili z jezikom, ki ga v svetu, kamor bodo ti ljudje kasneje gravitirali, nihče ne govori?! Razen če ne bi šlo za obvezen predmet oziroma bi bilo učenje srbščine na prostovoljni ravni. Če gre za svobodno odločitev otrok (in staršev), potem je vse skupaj vihar v kozarcu vode. Precej bolj umestno je kvečjemu vprašanje, zakaj se ne bi otroci namesto srbščine raje učili kitajščino. Ali pa kak drug svetovni jezik, ki bo v njihovem življenju verjetno odigral določeno vlogo.

 

Zdi se, da je vse to "dogovarjanje" o uvedbi srbskega jezika še en slovenski politični spin, namenjen domači javnosti oziroma njeni preokupaciji s temo, ki nima niti najmanjše zveze z dejanskim delom ali uspehi Šarčeve vlade. Katerimi uspehi? No, tu je kleč. Zakaj sploh provokacija s srbščino? Zato da ne bi slučajno komu padlo na pamet, da bi ob iztekajočem se letu premierja in njegovo ekipo vprašal, kaj so pravzaprav naredili v času, ko so na oblasti. Odgovor je namreč zelo kratek. Nič.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
Ali so Trumpova pričakovanja o večji vlogi zveze Nato na Bližnjem vzhodu realna? Niso.
0
26.01.2020 22:59
Ameriški predsednik Donald Trump je v zadnjem času večkrat izrazil pričakovanja po večji vlogi Nata na Bližnjem vzhodu. V mislih ... Več.
Piše: Božo Cerar
Fantje s puško na rami in dekleta z metlo v roki
15
26.01.2020 11:00
Na desnem političnem polu se neguje konservativna mentaliteta, ki državo vidi v temelju predvsem kot oboroženo silo s čim bolj ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kaj pomeni beseda svoboda. Svoboda je tisto, česar si ne pustimo vzeti.
4
25.01.2020 21:00
Umetnik stoji na aveniji v New Yorku in razstavlja snežne kepe različnih velikosti, položene na kontrastno podlago. Ponudil jih ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
13
24.01.2020 22:04
Prihodnji teden, najverjetneje v sredo, bo v državnem zboru potekala svojevrstna lutkovna predstava v okviru sicer najdlje ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
11
23.01.2020 23:00
Reševanje sem zmeraj razumel kot plemenito dejanje, ko nekdo, ki je hraber in sposoben, rešuje tistega, ki želi biti rešen. Tako ... Več.
Piše: Ivan Simič
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
19
21.01.2020 00:45
Včasih je šlo za kohabitacijo, za sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in ... Več.
Piše: Miha Burger
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
16
18.01.2020 22:00
V ranih osemdesetih letih sem od daleč občudoval radikalizem pesnika Jureta Detele. Mit o njem je pravil, da se je vedno pomolil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
4
17.01.2020 22:00
Ta teden je v starosti 75 let umrl Roger Scruton. Ko nekoga poznate osebno in ste imeli privilegij študirati pod njegovim ... Več.
Piše: Keith Miles
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
17
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
19
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
26
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
30
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,565
02/
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
Uredništvo
Ogledov: 3,927
03/
Ali bo general Rupnik, ki je paradiral pred nemškimi oficirji, čez dve leti tudi formalno rehabilitiran?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,983
04/
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
Ivan Simič
Ogledov: 2,238
05/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,674
06/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,728
07/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,391
08/
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1,400
09/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,150
10/
Imenovanje Nade Drobne Popovič za članico uprave SDH utegne biti nezakonito!
Uredništvo
Ogledov: 9,035