Zadnje britanske volitve niso bile samo zaradi brexita, čeprav je predstavljal velik del razlog zanje. Ključna gonila sila je bil duh demokracije, zato je bil prvotni referendumski slogan pristašev Leave (odhod) "Povrnimo nadzor" tako močan. Moč morajo imeti volivci, ne pa neka neizvoljena skupina birokratov v Bruslju. Med volitvami se je veliko vernikov v taboru Remain (ostanimo) pridružilo nekonservativnim strankam, a na splošno so glasovi pristašev Leave prešli od laburistov h konservativni stranki. Majhen odstotek nekaterih konservativnih volivcev se je zlasti na jugovzhodu preusmeril k liberalnim demokratom, ki so fanatični podporniki EU. Po referendumu so Britanci zelo zamerili politikom, ki so obljubili, da bodo spoštovali rezultat, potem pa so se šli igrice, kar je izpadlo nedemokratično. Pogosto je ljudje s celine težko razumejo ta skoraj metafizični občutek, ki ga imajo Britanci za demokracijo. Mar je, kot pravijo, "že v materinim mleku"?

Sekundarna sila je bila odkrita marksistična politika vodstva laburistične stranke, v kateri so prevladovali levičarski sindikati, za katere se je zdelo, da jih je navdihnila Venezuela; vsi vemo, kaj se je zgodilo tam. To je povzročilo dve stvari: prvič, uničilo je enotnost v laburistični stranki in, drugič, izgubili so velik del glasov mlajših modrih ovratnikov, ki jih nikakor ni prepričala vpletenost sindikatov v politiko, kakor tudi glasove starejših modrih ovratnikov, ki se spominjajo komunistov in marksističnih agitatorjev v šestdesetih in sedemdesetih letih.

Tretjič, številni so imeli močan občutek, da je tako imenovana elita želela razveljaviti glasovanje, tako da so tisti, ki so leta 2016 glasovali za izstop, okrepili svoja stališča in glasovali za konservativce. Poleg tega je vse razpravljanje v zadnjih treh letih pomenilo, da žalitve s strani pripadnikov obstanka v EU, ki jih pristaši izhoda niso razumeli, ni bilo več moč prenašati. Spet je bil volilni slogan konservativne stranke "Opravimo z brexitom" zelo močno demokratično sporočilo. Kot za zapisal Simon Richards iz združenja The Freedom: 

"Odkrito lahko povem, da nikoli nisem podvomil v britansko javnost – izredne, navadne, domoljubne britanske volivce, ki so imeli pogum, da so vstali proti moči svetovne elite in leta 2016 glasovali za brexit. Oni – mi – smo morali zadnjih nekaj let trpeti sramotno ravnanje s strani levičarske, protibritanske, velemestne elite, zagovornice obstanka v EU. Pripadniki ostanka, ki so poskušali ogoljufati zagovornike brexita, za katerega so glasovali, so imeli te volivce za nore. Zdaj je Britanija ponovno glasovala za brexit. Čas je, da je velemestna elita to dojela." 

Rezultat na Škotskem je zmeden in ga ne bi smeli razumeti kot veliko podporo EU, kajti kar se je zgodilo, se je zaradi tega, ker je lojalistična Škotska nacionalna stranka (čeprav so nekateri evroskeptiki) ostala pri svojem, pridružili so se jim tudi zagovorniki ostanka iz vrst škotskih laburističnih in konservativnih volivcev. To nikakor ne pomeni, da bi Škoti naslednjič glasovali za izstop iz Združenega kraljestva. Preveč koristi imajo, ki jih ne bi nadomestila radodarnost EU. Ironično je misliti, da bi Škoti, ki želijo neodvisnost, tvegali z EU in imeli manj moči, kot jo imajo zdaj. 

Lahko je pozabiti, zakaj so deli Anglije in Walesa zunaj jugovzhoda države tako nepopustljivi glede željenega odhoda iz EU. Od članstva v EU imajo bore malo koristi in so pravi dokaz, da so napovedi iz sedemdesetih let, da bo največji BDP skoncentriran v "zlatem območju", ki ga ekonomisti različno opredeljujejo kot širše območje Londona, Amsterdama, Münchna, Milana in Pariza. Ekonomisti so tudi napovedali, da bodo območja na periferiji EU prikrajšana in socialno ogrožena. Volivci izven jugovzhoda tudi zamerijo (Združeno kraljestvo je glavni plačnik v EU), da so bile velike vsote porabljene za infrastrukturo ipd. v novih članicah, zato je moralo Združeno kraljestvo za svoje regije več potrošiti. Nenazadnje, ravnanje EU v pogajanjih o brexitu in nadaljnja prizadevanja Bruslja za izgradnjo imperija je utrdilo protievropska stališča. 

Upajmo, da bo naslednja faza britanskega odhoda pomenila resna, poštena in razumna pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu med EU in Veliko Britanijo. Morda se bo celo EU poskušala demokratično reformirati in začela poslušati ljudi, vendar nisem prepričan, ker se zdi, da želi Macron samo voditi, za Merklovo pa se zdi, da noče plačati. Po brexitu vsaj ne bomo kot kakšna totalitarna država dobivali toliko EU propagandnega gradiva v naše šole.