Kavkaz je 1100 kilometrov dolg in 180 kilometrov širok gorski sestav, ki poteka med Črnim in Kaspijskim morjem. Predstavlja del razmejitvene črte med evropskim in azijskim kontinentom. Kavkaz je narodnostno in jezikovno zelo pestro ozemlje z okrog 70 narodi, nekaterimi z lastnimi državami, ostalimi pa kot avtonomne republike ali pokrajine znotraj območnih držav, pretežno na ruski strani. Kavkaz je tudi stičišče dveh velikih ver, krščanske in muslimanske, in v preteklosti tudi treh imperijev - ruskega, turškega in perzijskega (iranskega). Branko Soban, nekdanji dopisnik Dela iz Moskve, je nekoč zapisal, da "na Kavkazu divja vojna že štiristo let". Znotraj Ruske federacije živi okrog 144 milijonov prebivalcev, od tega je okrog 20 milijonov muslimanov, pretežno staroselcev s kavkaškega področja. Po nekaterih ocenah bi se naj ta delež v prihodnjih desetletjih podvojil, kar bi lahko ob sedanji zelo nizki rodnosti v Rusiji in visoki rodnosti muslimanov pripeljalo do tega, da bo že na koncu tega stoletja pol ruskega prebivalstva muslimanskega izvora.

Prostor okrog Kavkaza je bil dolgo časa pod vladavino islama. Rusko cesarstvo ga je zavzelo sredi 19. stoletja, po desetletjih srditih in krvavih spopadih z lokalnimi plemeni ter po več vojnah z Otomanskim cesarstvom. Leta 1918 pa je prešel pod novonastalo ZSSR. Muslimani predstavljajo veliko večino v kavkaških republikah Čečeniji (96%), Dagestanu (94%) in Ingušetiji (98%), v preostalih pa od 50 do 70%. Mnogo jih je razseljenih tudi znotraj Rusije, npr. v Moskvi, kjer naj bi jih živelo kar okrog dva milijona, to je več kot v kateremkoli evropskem mestu.

Muslimanski narodi s Kavkaza so bili pod carsko Rusijo in tudi v času Sovjetske zveze drugorazredni državljani in - kot bomo videli v nadaljevanju - pogosto tudi izpostavljeni brutalni represiji in celo genocidu. Šele z razpadom sovjetskega komunističnega imperija se jim je pokazal žarek svetlobe na koncu mračnega predora, vendar se konflikti s tem še niso končali. Polega tega gre za prostor, ki je podobno kot na Bližnjem vzhodu bogat z nafto, in kjer se soočajo najrazličnejši interesi, tudi širši geostrateški. Podobno je recimo na Balkanu, kjer sicer ni nafte, a se tudi tam prepletajo različni interesi in je hkrati stičišče različnih narodov, ver. Tudi tam podtalno tlijo regionalni konflikti in občasno potekajo lokalne vojne.

Odnosi ruskih oblasti do muslimanskega življa so zelo kompleksni. Nekateri uradni predstavniki ruskih oblasti kot tudi muslimanskih skupnosti ji slikajo v zelo lepi luči. Glavni mufti v Rusiji Talgat Tadžudin je npr. ob svoji zahtevi, naj bi bil v ruskem grbu poleg križa tudi polmesec, dejal: "Mi, Muslimani, smo Rusi. Nismo iz Savdske Arabije, niti iz Iraka in tudi ne iz Afrike. Naši predniki so živeli v Rusiji tisoče let. Mi smo za to zemljo dali mnoge junake. Čeprav pripadamo različnim veram, smo si blizu v marsičem in domovina nam je ena".

Sputnik Hajrudinov, direktor inštituta za mednarodne odnose, zgodovino in orientalistiko na kazahstanski zvezni univerzi, je tudi zagotavljal, da vse ankete kažejo, da "v Rusiji ni delitve med verami, niti napetosti … Pravoslavni, muslimani in predstavniki drugih verstev so našli način sodelovanja in sožitja. Obstaja stabilnost in dobri odnosi". Pri tem je še dodal, da "večina ruskih analitikov soglaša z oceno, da islamofobija stresa mnoge zahodne države, vendar ta histerija ni zajela Rusije". Številna bridka dejstva  pa ne potrjujejo teh vzhičenih izjav. Naj se dotaknemo zgolj najbolj znanih in odmevnih krvavih dogodkov le v nekaterih ruskih islamskih republikah.

Tragedija v Čečeniji

Največje gorje med ruskimi muslimanskimi republikami je pretrpela Čečenija z okrog 1,2 milijona prebivalcev, nekoč staroselcev z lastno religijo, ki pa so bili 18. in 19.stoletju islamizirani, vendar so sledili liberalni struji islama in sekularizaciji. Čečeni so se namreč večkrat neuspešno bojevali za svojo neodvisnost že pod carsko Rusijo v obdobju 1830-1864, čemur so sledile množične deportacije v Sibirijo in njihovo bežanje v Otomansko cesarstvo. Boj za neodvisnost so nadaljevali tudi pod sovjeti in v obdobju 1944-1948 je bilo deportiranih v Sibirijo okrog 650.000 Čečenov in Ingušev, od katerih jih je okrog 200.000 pomrlo. Ob razpadu ZSSR leta1991 je Čečenija razglasila neodvisnost, kar pa je ruska vojska čez nekaj let krvavo zatrla. Pri tem je umrlo več deset tisoč ljudi, nekaj sto tisoč jih je bilo razseljenih. Po "zmagi" Moskve je je Čečenija dobila večjo avtonomijo, a se je upor ponovil v obdobju 1999-2000, ki ga je ruska vojska, že pod Putinom, spet zatrla ter pustila za seboj okrog 10.000 mrtvih in strahotno opustošeno deželo, vključno s povsem porušeno prestolnico Grozni, ob čemer pa se svet ni pretirano razburjal.

Danes je Čečenija obnovljena, a iz televizijskih oddaj lahko slišimo, da se v Groznem dvigajo v nebo vrtoglavo visoke stolpnice, igrišča so polna otrok, ljudje za zaprtimi vrati pa govorijo o sprevrženi in zatiralski državi, ki jo s strahovlado predstavlja Ramzam Kadirov, ki ga je nastavil Kremelj. Očitajo mu manipulacije z volilnimi izidi, prilaščanje ruskih proračunskih sredstev, obstoj skrivnih zaporov za politične nasprotnike in taborišča za homoseksualce, mučenja ljudi do smrti, vpletenost v politične umore novinarjev, humanitarnih delavcev in aktivistov, tudi Borisa Nemcova, uglednega jedrskega fizika, gospodarstvenika in politika.

Po podatkih medijev bi naj bile v gorah Čečenije še vedno posamezne skupine bojevnikov, ki Rusije sicer ne ogrožajo več z  odcepitvijo, vendar je Čečenija postala gojišče militantnega islama. Vojno so zamenjali teroristični napadi. Ti pa se niso omejili na Čečenijo, saj je bila v obdobju 2000-2011 Rusija priča več kot 40 bombnim in samomorilskim napadom. Na primer napad na moskovsko gledališče (2002) s 129 mrtvimi, pa na šolo v Beslanu (2004) s 330 žrtvami, napad na moskovsko letališče Domodedovo, odgovornost za dve veliki letalski nesreči, napad na maraton v Bostonu in nepregledna množica drugih manjših terorističnih dejanj, o katerih mediji sploh ne pišejo. Doživete grozote čečenskega ljudstva se bodo stoletja prenašale iz roda v rod in v tem primeru ne bo mogoče kriviti zgolj muslimanov za terorizem, ker jih vanj v veliki meri potisnilo stopetdeset let ruskega genocida nad Čečeni.

Dagestan

Tudi ruska republika Dagestan s skoraj dvemi milijoni muslimanskimi prebivalci je ob razpadu ZSSR razglasila neodvisnost, a jo je ruska vojska surovo zadušila, kar se je končalo s terorizmom, o katerem pa se malo piše in pri čemer je prišlo celo do uboja dveh muslimanskih voditeljev. Dagestan leži namreč na tako imenovani naftni trasi od Kaspijskega morja do Turčije in očitno ni milosti, če kdo poskuša drezati v ruske interese na tem področju.

Azerbajdžan z okrog 8,5 milijonov prebivalcev, večinoma muslimanov, se je ob razpadu ZSSR leta 1991 z razglasitvijo samostojne države sicer ognil tragediji Čečenije in Dagestana ter obranil svojo državnost, a se je del njegovega ozemlja, Gorski Karabah, kjer "teče nafta v potokih", ob podpori Rusiji naklonjene Armenije, oklical za samostojno državo, ki jo mednarodna skupnost večinoma ne priznava, in je tako vnesel dodatni nemir v ta prostor. 

Armenija z okrog 3 milijoni prebivalcev, ki večinoma pripadniki Armenske apostolske cerkve (96%), ima tudi svoje boleče probleme, kot je že navedeni spor za Gorski Karabah, in tudi pretekle travme, ki delujejo destabilizacijsko na kavkaški prostor. Tudi njej se je leta 1991 uspelo osamosvojiti od ZSSR, a je to povzročilo množično izselitev Azerbajdžancev v matični Azerbajdžan in okrog 260.000 Armencev iz Azerbajdžana v Armenijo. Poleg tega je še vedno odprta rana, ki se ji reče armenski genocid, ko so Turki, ki so v Armencih videli peto kolono Rusije, v obdobju 1885-1923 v več zaporednih presledkih izvajali nad njimi prave množične pokole, v katerih naj bi življenje izgubilo več kot milijon Armencev.

Gruzija z nekaj manj kot štirimi milijoni prebivalci, večinoma pravoslavne vere (96%), se je po dolgem boju za neodvisnost, predvsem od Rusije, leta 1991 končno osamosvojila. S svojimi prozahodnimi reformističnimi vladami po žametni revoluciji leta 2003, katerih cilj je bil vključitev v zvezo Nato in EU, je vznemirila Rusijo, ki je zanetila upor ter s svojo vojsko pomagala pokrajinama Južna Osetija in Abhazija pri razglasitvi za samostojni državi, ki pa ju večina mednarodne skupnosti ne priznava. Podobne težnje so tudi v gruzijski pokrajini Adžarija, ki pa za enkrat še priznava oblast Tbilisija. 

Trajno potencialno konfliktno žarišče Kavkaza predstavlja tudi tragična usoda 25 milijonov Kurdov, ki so po razpadu Otomanskega cesarstva ostali ločeni  na ozemlju Irana, Iraka, Turčije in Sirije.