In spet smo pri umetniku Laszlu Moholy-Nagyu. Za hip smo pogledali v njegovo umetninško delo Telefonska slika iz leta 1923. Trenutek ali dva in pogled smo oddaljili stran od njega. Hiter očesni zasuk in že smo v telematični umetnosti XXI. stoletja. To je umetnost, ki za svoj medij uporablja računalniško posredovana telekomunikacijska omrežja. Telematična tehnologija je tista, ki izziva v človeku interaktivnost. Tako, da lahko telematično umetnost imenujemo tudi interaktivna umetnost.

FRIDA - V.

Za telematično umetnost je značilno sodelovanje večjega števila umetnikov, ki so prostorsko razmeščeni! Tako se fizično oddaljeni akterji srečajo v skupnem estetskem dogodku. Za tiste, ki se še niso srečali s telematično umetnostjo, bom navedel primer iz simpozija v Karlsruheju: koncert, ki je bil v ZKM, je istočasno potekal še v Parizu in Atenah. Umetniki so imeli vsak svojo vstopno video točko in zvočno linjo, ki so jo sledili. Drug drugemu so se predajali. Posredovali so si zvoke, ki so si jih potem povratno organizirali oziroma so jih mutirali. Koncert je potekal v telematičnem prepletu pred tremi avditoriji istočasno. Rezultat pa je bil skupno glasbeno delo!

Telematična konfiguracija: Telematika omogoča sotočje elektronskih zvočnosti in tisočerih konceptov v veletok novoveške eksperimentalnosti. Da, Luka Frelih je najprej heker! Na svetu sta dve generalni ideji o hekerjih: so hekerji, ki se zmagoslavno prebijejo v strogo varovan virtualni prostor Sistema. Tam ga s sekirico na stotinah koncev presekajo tako, da ga dotolčejo in mu sesujejo njegovo grdoto.

So pa tudi druge vrste hekerjev, ki so mi veliko bližje. Takšen je Luka Frelih! S svojimi sekiricami se prebijejo v varovane virtualne prostore totalitete. V digitalnem trebuhu sistem natančno proučijo. V njem poiščejo rešitve, ki so smiselne za vse človeštvo, vsekakor pa ne (samo) za državo. Po zaključnih spoznanjih jim na novo, predvsem etično kodirano povežejo izbrane koordinate. Shekajo jih tako, da postane sistem javen, smiselen in vsem koristen v skladu z razsvetljensko idejo svobode, javnosti in transparentnosti.

FRIDA - VI.

Luka Frelih je najprej heker, takoj zatem pa programer softverjev. Zadnje dve leti se intenzivno srečujeva, poznava pa se že skoraj četrt stoletja. Je personficirana zgodovina Ljudmile, laboratorija za znanost in umetnost skozi povezovanje polj umetnosti in tehnologije. Ravno z open source pristopom goji inovativno okolje za interdisciplinarne projekte. Luka Frelih je predvsem softverski umetnik.

Ljudmila je nevidni kolegij, ki je bil ustanovljen sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Luka Frelih je skupaj z Markom Peljhanom in Vukom Čosićem soustanovil Ljudmilo. Marko Peljhan se je v tem času vzpostavil kot telematični, Vuk Čosić pa kot internetni umetnik. Povejmo ob rob, da je internetna umetnost v vmesnem času metodološko sestopila in zavestno prestopila v svet novih strategij. Čeprav Luka Frelih tega zagotovo tega ne misli sam, menim, da je ravno on Ljudmilin poetični generator, ki vse znova in znova prestavi in ponovno kontekstualizira. Povzamimo na hitro Ljudmilino zgodovino glede na njen prostor delovanja: konstitutiva faza se je začela v KUD France Prešeren, sledila je šentviška faza, zatem faza na Rimski cesti, vmesno obdobje na Metelkovi in zadnje, peto obdobje, ki se je zgostilo na Slovenski cesti. V vseh obdobjih je bil Luka Frelih eden od njenih osrednjih akterjev. Srečeval sem ga najprej kot izvrstnega mladeniča, danes pa kot zrelega socialista, ateista.

Nekaj besed o Središču za umetnost in medije (ZKM) kjer je že daljši čas direktor, erudit Peter Weibel: V ZKM potekajo najsodobneješe raziskave, ki največkrat rezultirajo v estetskih oblikah. Vsaj tako pomembne so kot tiste na zgodovinskem Bauhausu. Izhajajo pa iz popolnoma drugačnih izhodišč. ZKM je predvsem inštitut za postdoktorske študije, poleg tega je še muzej elektronske in medijske umetnosti, v bistvu pa je arhiv. Tudi zato je bilo pomembno, da je Luka Frelih na simpoziju informiral najmlajšo zainteresirano javnost o razvoju digitalne umetnosti v Ljubljani v kontekstu svetovnega mreženja. ZKM je prostor, v katerem med drugim razvijajo kritično mišljenje o medijih. V ZKM je vidno, da v umetnosti ni več scene, ampak mreža. Luka Frelih se je tega dejstva zavedal že v prejšnjem stoletju. Vedel je, da umetnost zahteva aktivno udeležbo tistega, ki vstopi v mrežo. Mreženje predstavlja najsodobnejšo paradigmo človekovega medsebojnega delovanja. Vključuje vse točke v sistemu, ki proizvajajo smisle.

FRIDA - VII.

Luka Frelih je najprej nosilec digitalnih informacij. Je Bit sam. On sam je mreža avantgardne umetnosti ob koncu XX. in na začetku XXI. stoleja. Luka Frelih je mega mreža, ki je, paradoksalno, tiha in občutljiva. Natančno razume nujnost, da mora umetnik prispevati svoj delež k urejanju družbe. To lahko dela z razumevanjem tistega, kar tehnološki razvoj ponuja, ko nas vabi v telematični objem.

Opažanje: vsi, čisto vsi v Ljudmilinem krogu so proti vojaškim in kapitalističnim aplikacijam.

Najbrž bralci portala+ že veste, da se mi kultura upira. Le pri Luki Frelihu se mi kultura ne upira. On je tisti, ki razvija digitalno kulturo. Razviti in razumeti želi softversko kulturo ter jo širiti brez kapitalskih patologij. CC. Creative Commons. (Creative Commons je neprofitna organizacija, ki si prizadeva za povečanje števila avtorskih del, ki bi bila na voljo drugim za legalno razširjanje in uporabo. Projekt ponuja licence, ki natančno opredeljujejo pogoje uporabe del). Takšno kulturo občudujem. Luka Frelih je človek - digitalna kultura. Z njo odpira bivanjske vzorce, konstruktivno kulturno vizijo prihodnosti, odprto za čisto vse. To je njegovo poslanstvo.

Sintetični pogledi in etični vzgibi: Telekomunikacijske tehnologije širijo mrežno zavest, ki je večja od njenih delov. Širijo javne prostore. Organizirajo jih v ultrastabilne prostore. Že celo stoletje je minilo od tega, ko je umetnik proizvajal svetu skrivnostne atmosfere. Že zdavnaj je izginil svet, kjer se je moral umetnik držati drže umetnika. Umetnik danes želi vsa svoja spoznanja deliti z večinskim svetom. Ravno Ljudmilina projekcija je tista, ki je proizvedla sedanjost. Njena meta-perspektiva je bila sposobna utelešati paradokse in ne dopustiti preproščine.

Kardinalni nevroni in etične kode:

FRIDA - VIII.

Z računalniško umetnostjo je svet mogoče popolnoma nanovo proizvesti, ne pa ga samo opazovati in kritično komentirati. Vsi vidimo z lastnimi očmi, kako se veča in veča vloga interneta v vseh sferah življenja, vidmo ogromen val novih oblik. Pred nami je najnovejši vznik umetnosti. Zato je vedno širše področje interaktivne umetnosti. Telematska umetnost je že postavila svoje estetske zahteve. Računalnik pa je orodje za ojačitev inteligence, tudi umetniške. Luka Frelih je zagotovo eden vodilnih umetnikov, ki nam vsak dan dokazuje, da umetnost ne potrebuje več telesa umetnine, temveč le intreaktivni val kot umetniško delo.