Slovenski razkol zgodovinarja in znanega televizijskega izpraševalca (pričevalcev) Jožeta Možine je nenavadna in pomembna knjiga. Njena nenavadnost se je glede na to, da gre za znanstveno monografijo s področja zgodovinopisja, pokazala že pri številu obiskovalcev tiskovne konference v Kosovelovi dvorani (Cankarjevega doma). V njej je bilo 11. decembra zasedenih vseh 170 sedežev. Da ne gre za navaden knjižni proizvod, se je potrdilo tudi z navzočnostjo treh založnikov (celovške, goriške in celjske Mohorjeve družbe) na odru; nadškofa Zoreta in predsednika Državnega sveta Kovšce v občinstvu. Knjiga je nenavadna tudi po formatu, ki spominja na slovar ali enciklopedijo, izredna po številu strani (621) in opomb (2383). Težje je povzeti njen pomen, saj sega v osrčje slovenske preddržavne zgodovine, v leta italijanske okupacije (1941-1942), komunistične revolucije in državljanske vojne. Možina se - na podlagi na novo odkritih dokumentov - ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se - kot kažejo v knjigi omenjene genetske raziskave - prenašajo v naš čas: z nasiljem okupatorjev in komunističnih revolucionarjev, z omahljivostjo in nemočjo "tradicionalnega tabora", lojalnostjo, kolaboracijo … Ena najvažnejših Možinovih poant je, da je "v vojni življenje izgubil vsak 15. Slovenec, kar nas uvršča med narode z največjo smrtnostjo v času vojne oz. neposredno po njej". Med najbolj razburljive seveda spada "graf", ki prikazuje število slovenskih žrtev v letih 1941-1946 na ozemlju Slovenije: največ žrtev je povzročil nemški okupator (32.140), sledijo pa mu partizanski oz. revolucionarni tabor (24.443 slovenskih žrtev), "neznani povzročitelj" (21.331), zavezniki (7.181), protipartizanski tabor (6.151), italijanski tabor (6.119) …

Prvi del knjige vsebuje analizo slovenske politike tik pred začetkom in v začetku vojne. Tradicionalni tabor, ki ga v Ljubljanski pokrajini predstavljajo Slovenska ljudska stranka, liberalci in socialisti, se takrat znajde iz oči v oči z dvema novima tekmecema: z italijanskim okupatorjem in s komunisti, pri čemer so Italijani superiorni, saj imajo civilno in vojaško oblast (40.000 do 70.000 vojakov), moč tradicionalnega tabora peša, moč komunistov pa narašča. V tem - za slovenske razmere značilnem - trikotniku, ki sicer v Evropi ni popolna izjema, se je sredi prejšnjega stoletja zapletala in razpletala slovenska tragedija. Glavni problem je v tem, da slovenski politiki leta 1941 niso uspeli ustvariti nacionalne koalicije, kot je uspela v času osamosvajanja (1990-1991), vendar je do danes popolnoma opešala. Pred tridesetimi leti je bila v vlogi okupatorja Jugoslavija, "tradicionalnemu taboru" - če tako označimo Demos - pa je uspelo pritegniti k sodelovanju tudi "revolucionarni tabor" - če tako označimo stranke socialističnega samoupravljanja ZKS, ZSMS in socialiste.

Možina navaja naslednje politična dejstva in kombinacije: Italijani so bili sprva relativno blagi okupatorji; do 22. junija 1941 (ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo) je - če odštejemo prizadevanje bana Natlačna, da bi Dravsko banovino prevzel en sam okupator - bolj ali manj miroval tudi tradicionalni tabor; neodločni pa so bili tudi maloštevilni komunisti, ki so šteli okupatorje za prijatelje. Takrat je namreč veljal pakt Molotov-Ribbentrop, člani Antiimperialistrične fronte, ki je zavračala Hitlerjeve nasprotnike, med drugimi Britance, ki so nudili gostoljubje jugoslovanski emigrantski vladi, pa so bili člani Društva prijateljev Sovjetske zveze. V tradicionalnem taboru so model strpnosti do Italijanov in "taktične kolaboracije" - kot jo definira Možina - prevzeli od Primorcev, ki so si po Rapallu uredili nekakšno sožitje z okupatorji. Pozneje so Italijani menjavali zaveznike. Po mnenju strategov naj bi imeli tradicionalni tabor (SLS, liberalce, socialiste) za nevarnejše nasprotnike od komunistov, zato so tudi odlagali sodelovanje z vaškimi stražami, ki naj bi sebe in Italijane branile pred komunisti. Ti so bili glavni poborniki zaostritev, ki so se pojavljale v obliki sovražnega govora, rekvizicij in likvidacij. Politična razmerja med italijanskim, partizanskim in tradicionalnim taborom so paradoksalna. Italijani, ki so napadeni od komunistov, se maščujejo tradicionalnemu taboru. Žrtve in posledično junaki tragedije so bili preprosti ljudje, kmeti, civilno prebivalstvo, seveda tudi umorjeni in preživeli voditelji tradicionalnega tabora: Jure Adlešič, profesor Lambert Ehrlich, minister Miha Krek, France Kremžar, Alojzij Kuhar, Marko Natlačen, škof Gregorij Rožman, general Leon Rupnik, Ciril Žebot … Zdi se, da so si - ko se je vojna razvijala - med seboj najbolj nasprotovali glavni slovenski komunisti in konservativci, večinoma povezani s Cerkvijo. Komuniste, ki jih je usmerjala Kominterna in ki so sami usmerjali Osvobodilno fronto, je zanimala predvsem revolucija, s katero so želeli po končani vojni prevzeti oblast in iz Slovenije narediti sovjetsko republiko. V nasprotju z njimi naj bi si tradicionalni tabor želel svobodno Slovenijo, predvsem pa red in mir, za kar je bil pripravljen pobožno počakati na primeren čas in v skrajni sili sprejeti italijansko sponzorstvo.

Glavnina Možinove knjige je posvečena vprašanju (taktične) kolaboracije in pojavu vaških straž v Velikih Laščah, v Šentjoštu, na Vidovski in Bloški planoti, v Loškem potoku, v Begunjah pri Cerknici, v Loški, Dobrepoljski in Struški dolini. Revolucionarno nasilje naj bi - posebej v teh krajih - postalo tako neznosno, da so si morali prebivalci - na svojo pobudo in ob pomoči Italijanov - organizirati vojaško samoobrambo. Vaške straže naj bi bile neke vrste upor oz. zaščita proti partizanskemu terorizmu. Možinova knjiga vsebuje veliko gradiva o sprenevedanju, lažeh, zaslepljenosti, cinizmu in zločinih revolucionarjev, ob katerih je ravnanje njihovih nasprotnikov videti dobronamerno in miroljubno. Veliko prostora je namenjenega dokumentom stražarskega gibanja in njegovih voditeljev (Ehrlich, Žebot); na partizanski strani pa so v ospredju Edvard Kardelj, Zdenka in Boris Kidrič, Ivan Maček Matija, Dušan Pirjevec, Franc Stadler-Pepe, Peter Cafuta-Gad, Stane Semič-Daki in - presenetljivo - Stane Kavčič.  

Med drugo vojno so si Slovenijo razdelili Italijani in Nemci, njihovi glavni nasprotniki so bili prosovjetski komunisti, visoka politika tradicionalnega tabora je bila povezana z Vatikanom in z Angleži oz. mednarodno veljavno emigrantsko vlado v Londonu; običajni državljani, večinoma podeželani pa so se po pomoč zatekli k okupatorjem. Ti so jih včasih upoštevali, še pogosteje pa so bili do njih brezbrižni. Od daleč in na prvi pogled so se Slovenci odločali med Cerkvijo in brezbožno revolucijo, med fašisti in komunisti. Skoraj bi lahko rekli, da se je ponovila zgodovinska dilema: "Bomo Prusi ali Rusi?". Najhujša težava je bila seveda državljanska vojna, ki je bila v nekaterih primerih anticipacija hladne vojne, saj so se prav strastno sovražili zavezniki Rusov in zavezniki Angležev. Če bi se poigrali z zemljepisjem, bi po eni strani ugotovili, da se je med vojno velik del Evrope (z Berlinom in Ljubljano) znašel v trikotniku med protestantovskim Londonom (51 stopinj zemljepisne širine), katoliškim Rimom (45 stopinj) in pravoslavno Moskvo (55 stopinj).

Hudičev trikotnik pa je bil kar sredi Slovenije.

Morda bi si Slovenci lahko prihranili najhujše težave, ko bi se bili poglobili v mednarodne razmere, ki so vodile k II. svetovni vojni, npr. v špansko državljansko vojno. Edini, ki se je ukvarjal z njo, je bil leta 1937 Edvard Kocbek, vendar so njegova spoznanja naletela na zavračanje. V španski državljanski vojni (1936-1939) so se levičarski republikanci (s podporo Moskve in mednarodnih brigad) bojevali z nacionalisti (povezanimi z monarhisti, konservativci in katoliki - s podporo Nemčije in Italije). Nacionaliste je vodil Franco. Vojna je bila razredni boj, verska vojna, vojna med diktaturo in republikansko demokracijo, med revolucijo in kontrarevolucijo, med fašizmom in komunizmom. Zmagali so zavezniki Italije in Nemčije (fašisti, tradicionalni/ konservativni tabor), poraženi so bili zavezniki Sovjetske zveze (revolucionarji, komunisti). Potem (1939) je Nemčija sklenila pakt s Sovjetsko zvezo. Zgodovina je učiteljica življenja, magistra vitae. 

________________

[*] Bermudski ali Hudičev trikotnik imenujejo območje v morskem trikotniku Bermudski otoki-Portoriko-Fort Lauderdale (Florida). Hudičev trikotnik je znan po skrivnostnih nesrečah. Ko so se znašla v njem, so letala ali plovila večkrat preprosto izginila z radarskih zaslonov. V slovenskem hudičevem trikotniku je med drugo svetovno vojno izginilo 100.000 Slovencev.