Komentar

Slovenski hudičev trikotnik*: Opazke ob branju knjige Jožeta Možine Slovenski razkol

Možina se na podlagi na novo odkritih dokumentov ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se prenašajo v naš čas: z nasiljem okupatorjev in komunističnih revolucionarjev, z omahljivostjo in nemočjo "tradicionalnega tabora", lojalnostjo, kolaboracijo … Ena najvažnejših Možinovih poant je, da je "v vojni življenje izgubil vsak 15. Slovenec, kar nas uvršča med narode z največjo smrtnostjo v času vojne oziroma neposredno po njej".

27.12.2019 20:34
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   Jože Možina   Slovenski razkol   knjiga   Cankarjev dom   revolucija   2. svetovna vojna   Slovenija   PIF   OF   Edvard Kocbek

Foto: Demokracija

Komuniste, ki jih je usmerjala Kominterna, je zanimala predvsem revolucija, s katero so želeli po končani vojni prevzeti oblast in iz Slovenije narediti sovjetsko republiko. V nasprotju z njimi naj bi si tradicionalni tabor želel svobodno Slovenijo, predvsem pa red in mir, za kar je bil pripravljen pobožno počakati na primeren čas in v skrajni sili sprejeti italijansko sponzorstvo.

Slovenski razkol zgodovinarja in znanega televizijskega izpraševalca (pričevalcev) Jožeta Možine je nenavadna in pomembna knjiga. Njena nenavadnost se je glede na to, da gre za znanstveno monografijo s področja zgodovinopisja, pokazala že pri številu obiskovalcev tiskovne konference v Kosovelovi dvorani (Cankarjevega doma). V njej je bilo 11. decembra zasedenih vseh 170 sedežev. Da ne gre za navaden knjižni proizvod, se je potrdilo tudi z navzočnostjo treh založnikov (celovške, goriške in celjske Mohorjeve družbe) na odru; nadškofa Zoreta in predsednika Državnega sveta Kovšce v občinstvu. Knjiga je nenavadna tudi po formatu, ki spominja na slovar ali enciklopedijo, izredna po številu strani (621) in opomb (2383). Težje je povzeti njen pomen, saj sega v osrčje slovenske preddržavne zgodovine, v leta italijanske okupacije (1941-1942), komunistične revolucije in državljanske vojne. Možina se - na podlagi na novo odkritih dokumentov - ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se - kot kažejo v knjigi omenjene genetske raziskave - prenašajo v naš čas: z nasiljem okupatorjev in komunističnih revolucionarjev, z omahljivostjo in nemočjo "tradicionalnega tabora", lojalnostjo, kolaboracijo … Ena najvažnejših Možinovih poant je, da je "v vojni življenje izgubil vsak 15. Slovenec, kar nas uvršča med narode z največjo smrtnostjo v času vojne oz. neposredno po njej". Med najbolj razburljive seveda spada "graf", ki prikazuje število slovenskih žrtev v letih 1941-1946 na ozemlju Slovenije: največ žrtev je povzročil nemški okupator (32.140), sledijo pa mu partizanski oz. revolucionarni tabor (24.443 slovenskih žrtev), "neznani povzročitelj" (21.331), zavezniki (7.181), protipartizanski tabor (6.151), italijanski tabor (6.119) …

 

Prvi del knjige vsebuje analizo slovenske politike tik pred začetkom in v začetku vojne. Tradicionalni tabor, ki ga v Ljubljanski pokrajini predstavljajo Slovenska ljudska stranka, liberalci in socialisti, se takrat znajde iz oči v oči z dvema novima tekmecema: z italijanskim okupatorjem in s komunisti, pri čemer so Italijani superiorni, saj imajo civilno in vojaško oblast (40.000 do 70.000 vojakov), moč tradicionalnega tabora peša, moč komunistov pa narašča. V tem - za slovenske razmere značilnem - trikotniku, ki sicer v Evropi ni popolna izjema, se je sredi prejšnjega stoletja zapletala in razpletala slovenska tragedija. Glavni problem je v tem, da slovenski politiki leta 1941 niso uspeli ustvariti nacionalne koalicije, kot je uspela v času osamosvajanja (1990-1991), vendar je do danes popolnoma opešala. Pred tridesetimi leti je bila v vlogi okupatorja Jugoslavija, "tradicionalnemu taboru" - če tako označimo Demos - pa je uspelo pritegniti k sodelovanju tudi "revolucionarni tabor" - če tako označimo stranke socialističnega samoupravljanja ZKS, ZSMS in socialiste.

 

Možina navaja naslednje politična dejstva in kombinacije: Italijani so bili sprva relativno blagi okupatorji; do 22. junija 1941 (ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo) je - če odštejemo prizadevanje bana Natlačna, da bi Dravsko banovino prevzel en sam okupator - bolj ali manj miroval tudi tradicionalni tabor; neodločni pa so bili tudi maloštevilni komunisti, ki so šteli okupatorje za prijatelje. Takrat je namreč veljal pakt Molotov-Ribbentrop, člani Antiimperialistrične fronte, ki je zavračala Hitlerjeve nasprotnike, med drugimi Britance, ki so nudili gostoljubje jugoslovanski emigrantski vladi, pa so bili člani Društva prijateljev Sovjetske zveze. V tradicionalnem taboru so model strpnosti do Italijanov in "taktične kolaboracije" - kot jo definira Možina - prevzeli od Primorcev, ki so si po Rapallu uredili nekakšno sožitje z okupatorji. Pozneje so Italijani menjavali zaveznike. Po mnenju strategov naj bi imeli tradicionalni tabor (SLS, liberalce, socialiste) za nevarnejše nasprotnike od komunistov, zato so tudi odlagali sodelovanje z vaškimi stražami, ki naj bi sebe in Italijane branile pred komunisti. Ti so bili glavni poborniki zaostritev, ki so se pojavljale v obliki sovražnega govora, rekvizicij in likvidacij. Politična razmerja med italijanskim, partizanskim in tradicionalnim taborom so paradoksalna. Italijani, ki so napadeni od komunistov, se maščujejo tradicionalnemu taboru. Žrtve in posledično junaki tragedije so bili preprosti ljudje, kmeti, civilno prebivalstvo, seveda tudi umorjeni in preživeli voditelji tradicionalnega tabora: Jure Adlešič, profesor Lambert Ehrlich, minister Miha Krek, France Kremžar, Alojzij Kuhar, Marko Natlačen, škof Gregorij Rožman, general Leon Rupnik, Ciril Žebot … Zdi se, da so si - ko se je vojna razvijala - med seboj najbolj nasprotovali glavni slovenski komunisti in konservativci, večinoma povezani s Cerkvijo. Komuniste, ki jih je usmerjala Kominterna in ki so sami usmerjali Osvobodilno fronto, je zanimala predvsem revolucija, s katero so želeli po končani vojni prevzeti oblast in iz Slovenije narediti sovjetsko republiko. V nasprotju z njimi naj bi si tradicionalni tabor želel svobodno Slovenijo, predvsem pa red in mir, za kar je bil pripravljen pobožno počakati na primeren čas in v skrajni sili sprejeti italijansko sponzorstvo.

 

Glavnina Možinove knjige je posvečena vprašanju (taktične) kolaboracije in pojavu vaških straž v Velikih Laščah, v Šentjoštu, na Vidovski in Bloški planoti, v Loškem potoku, v Begunjah pri Cerknici, v Loški, Dobrepoljski in Struški dolini. Revolucionarno nasilje naj bi - posebej v teh krajih - postalo tako neznosno, da so si morali prebivalci - na svojo pobudo in ob pomoči Italijanov - organizirati vojaško samoobrambo. Vaške straže naj bi bile neke vrste upor oz. zaščita proti partizanskemu terorizmu. Možinova knjiga vsebuje veliko gradiva o sprenevedanju, lažeh, zaslepljenosti, cinizmu in zločinih revolucionarjev, ob katerih je ravnanje njihovih nasprotnikov videti dobronamerno in miroljubno. Veliko prostora je namenjenega dokumentom stražarskega gibanja in njegovih voditeljev (Ehrlich, Žebot); na partizanski strani pa so v ospredju Edvard Kardelj, Zdenka in Boris Kidrič, Ivan Maček Matija, Dušan Pirjevec, Franc Stadler-Pepe, Peter Cafuta-Gad, Stane Semič-Daki in - presenetljivo - Stane Kavčič.  

 

Med drugo vojno so si Slovenijo razdelili Italijani in Nemci, njihovi glavni nasprotniki so bili prosovjetski komunisti, visoka politika tradicionalnega tabora je bila povezana z Vatikanom in z Angleži oz. mednarodno veljavno emigrantsko vlado v Londonu; običajni državljani, večinoma podeželani pa so se po pomoč zatekli k okupatorjem. Ti so jih včasih upoštevali, še pogosteje pa so bili do njih brezbrižni. Od daleč in na prvi pogled so se Slovenci odločali med Cerkvijo in brezbožno revolucijo, med fašisti in komunisti. Skoraj bi lahko rekli, da se je ponovila zgodovinska dilema: "Bomo Prusi ali Rusi?". Najhujša težava je bila seveda državljanska vojna, ki je bila v nekaterih primerih anticipacija hladne vojne, saj so se prav strastno sovražili zavezniki Rusov in zavezniki Angležev. Če bi se poigrali z zemljepisjem, bi po eni strani ugotovili, da se je med vojno velik del Evrope (z Berlinom in Ljubljano) znašel v trikotniku med protestantovskim Londonom (51 stopinj zemljepisne širine), katoliškim Rimom (45 stopinj) in pravoslavno Moskvo (55 stopinj).

 

Hudičev trikotnik pa je bil kar sredi Slovenije.

 

Morda bi si Slovenci lahko prihranili najhujše težave, ko bi se bili poglobili v mednarodne razmere, ki so vodile k II. svetovni vojni, npr. v špansko državljansko vojno. Edini, ki se je ukvarjal z njo, je bil leta 1937 Edvard Kocbek, vendar so njegova spoznanja naletela na zavračanje. V španski državljanski vojni (1936-1939) so se levičarski republikanci (s podporo Moskve in mednarodnih brigad) bojevali z nacionalisti (povezanimi z monarhisti, konservativci in katoliki - s podporo Nemčije in Italije). Nacionaliste je vodil Franco. Vojna je bila razredni boj, verska vojna, vojna med diktaturo in republikansko demokracijo, med revolucijo in kontrarevolucijo, med fašizmom in komunizmom. Zmagali so zavezniki Italije in Nemčije (fašisti, tradicionalni/ konservativni tabor), poraženi so bili zavezniki Sovjetske zveze (revolucionarji, komunisti). Potem (1939) je Nemčija sklenila pakt s Sovjetsko zvezo. Zgodovina je učiteljica življenja, magistra vitae

  

________________

[*] Bermudski ali Hudičev trikotnik imenujejo območje v morskem trikotniku Bermudski otoki-Portoriko-Fort Lauderdale (Florida). Hudičev trikotnik je znan po skrivnostnih nesrečah. Ko so se znašla v njem, so letala ali plovila večkrat preprosto izginila z radarskih zaslonov. V slovenskem hudičevem trikotniku je med drugo svetovno vojno izginilo 100.000 Slovencev.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Blagor kriznih razmer ali fenomen Jacinde Ardern
2
29.11.2020 10:00
Bistvo priljubljenosti Jacinde Ardern je v komunikaciji z ljudstvom in zaznavanju realnih namenov vlade s strani ljudstva! To ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Popolnost vesolja: Kozmični dež je misleča umetnina Tilna Sepiča
5
28.11.2020 21:54
V današnjem komentarju bom opazoval in komentiral umetniško delo Tilna Sepiča z naslovom Kozmični dež. Povejmo kar takoj in brez ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj je Janševo pismo pomembno
11
27.11.2020 23:59
Po vseh teh letih ukvarjanja s komuniciranjem sem še vedno prepričan, da je najboljši način komuniciranja predvsem v političnem ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
20
27.11.2020 01:00
Tisto, kar po mojem mnenju Slovenijo v teh časih pošteno tepe in rezultira v dejstvu, da ljudstvo nikomur več ne verjame, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
6
25.11.2020 22:00
Naš britanski kolumnist Keith Miles je kot nevtralni opazovalec razmer v Evropski uniji odreagiral na Janševo pismo evropskim ... Več.
Piše: Keith Miles
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
11
24.11.2020 21:16
Do danes so se v Sloveniji močno namnožili časnikarji in časnikarke, pravnuki Cankarjevih literarnih žurnalističnih likov. Sama ... Več.
Piše: Denis Poniž
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
16
23.11.2020 21:30
V nasprotju s splošnim prepričanjem, ki prevladuje izven Združenega kraljestva, je to država, ki ni proti priseljevanju, temveč ... Več.
Piše: Keith Miles
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
19
22.11.2020 21:00
Zakaj se v Sloveniji zgodi tak rompompom vsakič, ko desne vlade izvedejo kadrovske menjave? Levica, ki je tej državi vladala tri ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje Rapalske meje: Nasilje in "etnična melioracija" bivše Julijske krajine
2
22.11.2020 11:00
Stoletnica Rapalske pogodbe in sveži izid slovenskega prevoda knjige Izbrisana identiteta tržaškega razumnika in publicista ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Tihomir in Kazimir
5
21.11.2020 21:49
Bolj oseben kot je moj današnji komentar, ne more biti. Posvetil se bom retrospektivni razstavi, posvečeni Kazimirju Maleviču v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
28
19.11.2020 21:36
Rad bi mu pomagal, a ne vem, kako. Z zahtevo po resnični vladavini prava si je JJ izkopal celico, pred katero ne bo demonstriral ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Semenj ničevosti: O "akademski" mazaški akciji Renate Salecl in Tineta Hribarja
24
18.11.2020 23:05
16.11.2020 je Komisija za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti javno objavila ter na državni zbor in ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Zakaj so železničarji bolj cenjeni od nacionalkinih novinarjev na Kolodvorski
10
17.11.2020 21:30
Pred časom sem objavil tekst, v katerem sem prikazal poslovanje javneRTVhiše v zadnjih letih, dodal pa sem tudi primerjavo z ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zgodovina brez epike: Imeli bomo državo, če nam jo bodo globalni centri moči dovolili imeti, za kar pa moramo biti izjemno modri
12
16.11.2020 21:00
Če zavezniške sile ne bi pregnale Nemcev leta 1945, bi Nemci poveljevali Kraljevini Jugoslaviji in njenim narodom tudi dandanes, ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski odnosi z Združenimi državami po zmagi Bidena niso več pod vprašajem - ali pač?!
12
15.11.2020 22:58
Tviti predsednika vlade Janeza Janše ob nedavnih volitvah v ZDA so imeli tudi učinke, ki jih ne gre prezreti. V slovenski ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zmaga desnice na ameriških volitvah ni vprašanje
12
15.11.2020 11:00
Med zadnjimi volitvami v ZDA so se razgalili nekateri nauki za preizpraševanje politične situacije na celotnem Zahodu. Naj bo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zasmehoval je tako evropske cilindre, kot balkanske opanke
1
14.11.2020 22:01
Še danes je večini ljudi najbližja asociacija na avantgardno umetnost povezana z revolucionarnim komunizmom. Meni pa vedno znova ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Virus v Evropi: Potreba po narodih in nacionalnih državah
9
13.11.2020 21:45
Trenutna pandemija jasneje kot vse drugo kaže, da so se nacionalne države in lojalnost, ki jo ljudje čutijo do svojega naroda, ... Več.
Piše: Keith Miles
Američani so že siti obeh, Bidena in Trumpa, čeprav vse kaže, da so demokrati prehitro razglasili zmago
28
12.11.2020 21:11
Amerika je vselej znala presenečati svet. Med drugo svetovno vojno in takoj po njej izjemno pozitivno, kasneje čedalje bolj ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
In memoriam Neda Pagon (1941-2020)
2
11.11.2020 21:08
Neda Pagon je bila stara marksistka. Čvrsta v lastnih spoznanjih, a nemilitantna in neavtoritarna v besedah in dejanjih, ki po ... Več.
Piše: Igor Grdina
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 4.873
02/
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
Keith Miles
Ogledov: 2.671
03/
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.863
04/
Zakaj je Janševo pismo pomembno
Miha Burger
Ogledov: 2.080
05/
Semenj ničevosti: O "akademski" mazaški akciji Renate Salecl in Tineta Hribarja
Andrej Lokar
Ogledov: 3.782
06/
Zmagal ni niti Biden niti Trump, Američani so izgubili volitve, račune pa plačujemo prebivalci preostalega sveta
Igor Vlačič
Ogledov: 2.216
07/
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.785
08/
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
Denis Poniž
Ogledov: 1.856
09/
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
Keith Miles
Ogledov: 1.177
10/
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
Ivan Simič
Ogledov: 6.516