Sem eden tistih, ki prisega na lepoto formule in na formalizme! Dramski tekst je zagotovo najvišja stopnja formuliranja človeškega. Današnji komentar je ponovno posvečen Antigoni. Predsvem je Antigona mlado, zelo mlado dekle! Pred vami je tekst o prevajalskem dosežku in izjemnem spremnem besedilu, posvečenem Antigoni, dramatika Jeana Anouilha. Praizvedba predstave je bila leta 1944 v pariškem nacističnem protektoratu. Nikakor vas ne mislim globinsko povezovati z manjkajočim členom, ki se je šele pred kratkim vzpostavil med Anouilhovo in Smoletovo Antigono kot njeno mlajšo vzporednico. Še manj pa si želim pred vami obnavljati impresivno analitično refleksijo Anouilhove Antigone Janeza Pipana, ki je objavljena na stopetnajstih straneh knjige. Dejstvo pa je, da vas želim opozoriti na založniški dosežek, ki je izšel v obnovljeni zbirki Vezana beseda pri Slovenski matici v Ljubljani. Zahtevni prevod je delo Aleša Bergerja. Današnje besedilo pa je bolj obsesivni zaznamek kot komentar teme, ki me desetletja zasleduje.

Na začetku se spomnimo na Antigonin mit s pomočjo Jeana Anouliha: Antigona se začne v trenutku, ko sta se Ojdipova sinova Eteokel in Polinejk, ki bi morala vsak po eno leto vladati Tebam, spoprijela in pobila pred mestnim obzidjem, potem ko starejši Eteokel ob koncu prvega leta bratu ni hotel predati oblasti. Sedem tujih princev, ki jih je bil Polinejk pridobil na svojo stran, je bilo premaganih pri sedmih tebanskih vratih. Zdaj je mesto rešeno, sovražna brata sta mrtva, in Kreon, kralj, je ukazal, da bo Eteokel, dobri brat, slavnostno pokopan, Polinejk pa____upornik in baraba, bo ostal neobjokovan in brez groba___.

Na tem mestu nastopi Antigona, ki se sooči s kraljem, z lastnim stricem Kreonom. Gledamo proces fortifikacije Kreona (red-totaliteta-zakon-zaščita-obramba). Kreon postane neomajna trdnjava (suvrenost- trdnjava-država). Kategorično nastopi proti Antigonini načelni komemorativni drži. V Kreonovih replikah ni vzvišenega poslanstva, je le politično, krvno, družinsko poslovanje! Navkljub dejstvu, da si tega nikakor ne želi, mora represivno nastopiti proti Antigoni. V njej pa gledamo nujnost, ki jo žene, gledamo obrednost, ki jo vodi. Antigona zastopa enakost v smrti!

Tako smo končno v slovenščini po Sofoklesovi Antigoni dobili Anouihovo različico. Dobili smo na novo povezane besede v tragično zaporedje. Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Tragedija Antigona je predvsem materializacija travmatičnega dejanja, ki postane travmatičen spomin. Tragična protagonistka, ki iz davno minulih (mitskih) dni prihaja v našo modernistično zavest. Poje nam ritmizirano pesem o polomu človeškosti. 

Sam sem gledal na delu zlo; neenakost v smrti. Videl sem, kako je bila pogubljena država, ki je bila utemeljena na zločinu, ki je skrivala grobišča svojih nasilno odstranjenih nasprotnikov. Takoj po njenem razpadu sem videl družbo, ki je s pomočjo teatroloških problemov zasejala nacionalno nasilje. Predvsem z izbrisom moderne identitete.

Po branju Anouihove različice bi lahko tragedijo naslovil Kreon. Janez Pipan zapiše: "Ne moremo pa trditi, da je Anouilh napisal nekakšno fašistično Antigono, nasprotno, z Lacanom bi lahko rekli, da je napisal 'Antigono pod fašizmom'. Anouilh je sicer prijateljeval s fašisti, vendar sam ni bil fašist. Bil je konservativni 'estetski anarhist'."

Še nepolnoleten sem prvič prebral Sofoklovo in Smoletovo Antigono. Razlog je bil nadvse preprost; v gledališki šoli v Pionirskem domu so mi sošolci pokazali na stopnišču moža, ki je bil znan po tem, da je napisal posebno verzijo Antigone. Takrat se mi je zdelo popolnoma nenavadno, da nekdo napiše še enkrat skoraj isto oziroma podobno tragedijo. Neverjetno se mi je zdelo, da je nekdo ponovil skoraj isti zaplet z isto intonacijo, pa to ni bil plagiat. In ni bil. To je veličastna umetnina, ki sem jo takrat komaj kaj razumel. Toda takratnega branja in doživljanja Antigone ni presegla nikoli več nobena druga tragedija, drama ali antidrama. Smoletova Antigona se mi je za vekomaj vrinila v moje meme. Postala je moj Krst pod Triglavom.

Rad se ponavljam: Tam, kjer se pretvarjajo, tam lažejo o preteklih dogodkih, tam proizvajajo zlo. Pretvarjanje uničuje strukturo skupnosti. Nagledal sem se tega v zadnjih treh desetletjih. Množico izobražencev, ki so izdali etično, ki so izdali kozmično.

Kozmični napor - smrt hrepeni po enakosti!

Rasizem, seksizem in primitivzem so jedro zla, istočasno pa jedro domovinskega nagovora. Nacizem se z lahkoto sprevrača in pretvarja v novih časovnih obdajanjih. Zlo se vedno znova poraja v novih nacionalnih (družinskih) formacijah. V določenih zgodovinskih trenutkih se mu sploh ni potrebno več pretvarjati. Ravno takšen trenutek živimo zdaj. Nacionalizem preprosto ne skriva več svojega revizionizma.

Menim, da je več kot smiselno, da skupnost vsaj enkrat na leto pristopi k uprizarjanju tragedije (Antigone), da se zbere okrog njenega večtisočletnega spomina. Več kot smiselno je pogledati v večnost tragedije. Protagonisti  uprizarjajo svoje religiozno-etične predstave o svetu, predvsem pa relativizirajo ustaljene predstave, ki nam jih je uzakonil svet nadvlade in zapovedanega nasilja. Tragična protagonistka s svojimi kletvami blati sprevrženost nosilcev oblasti. Tako se oblastniki vsaj enkrat na leto prepoznajo v umetniško-religiozni interpretaciji.

Razprava in sprava. 

Antigona je postala osrednja referenčna točka za razpravo o spolu, državi, javnem in zasebnem. V vseh različicah tragedije o Antigoni gledamo zmago poetike protagonista. Gledamo zadovoljstvo duha, izhajajočega iz sprave. Spremljamo napetosti v patriarhalni instituciji družine. Tudi pri Žižkovi Antigoni, ki tragedijo upravlja s pozicije intermedijskega razpleta.

Ponižani sta bili obe sestri tako Ismena kot Antigona. Pravzaprav je to drama, tragedija, ki bi morala imeti naslov - Ismena! Toda ne mislim vas siliti v mojo različico-projekcijo Antigone. Pomembno pa se je spomniti, da so posamezniki tisti, ki spreminjajo naše razumevanja sveta.

Iz zapiskov ob mojem uprizarjanju Nenehne Antigone: Epifanija materinskih nagonov (Julija Kristeva) / Antigona je predvsem krvni sorodnik kralja Kreona. Ženska je v mitskem svetu izključena iz političnega delovanja, istočasno pa jo moški sankcionirana. Totatliteta Antigonine tragičnosti izkazuje njena ranljivost, žalost in smrtnost. Njen boj je najprej etičen in takoj zatem političen. Kreon igra pred Antigono predvsem vlogo - moškega. Kreonova nečakanja Antigona pa vlogo vseh mater. Mlado dekle igra vlogo pobožne, fanatične matere. Zato nujno potrebuje racionalno sestro Ismeno v skupnem boju proti - moškemu.

Atenska drama je podobna francoski, ta pa je podobna roški drami. Delovanje duha je podvrženo racionalističnim univerzalističnim zakonom. Resolucija Antigone!

V starodavnih besedilih prepoznamo duhovni napor zahodne civilizacije, do katere se je vedno znova potrebno opredeliti. Igranje grških tragedij je ena najpomembnejših zapuščin zahodne civilizacije, ki jih dobi v uporabo vsaka generacija. Zelo nenavadno je dejstvo, da se Anouilhova različica Antigone tako redko igra. Tudi v Franciji. Sploh pa je nenavadno dejstvo, da smo dobili prevod šele pred dvema tednoma.

Kozmični parlament idej: to, kar me je vedno v umetnosti privlačilo, je bil - odziv! Logika odziva na iziv! V njej je namešečna zakonodaja in umor.