Ko smo na začetku novembra na brniškem letališču zapuščali Slovenijo, so se iz jutranje megle kar na lepem začele izrisovati silhuete Adriinih letal. Kak ducat jih je bil, morda malo manj, stala so tam, prizemljena, zapuščena in mrtva. Prizora najbrž nikoli ne bom pozabil, saj je z nadrealistično simboliko sijajno definiral vso kalvarijo zdaj že nekdanjega nacionalnega letalskega prevoznika oziroma - če s pomočjo induktivne logike iz posamičnega preidemo k splošnemu - notorične upravljalske nesposobnosti države, ki ji je v samo nekaj letih uspelo zapraviti vse tisto, kar so stari komunisti, zagovorniki t.i. nacionalnega interesa v devetdesetih radi imenovali družinska srebrnina. Ali je dejansko šlo zgolj za nesposobnost, aii pa so bili v ozadju mnogo bolj pritlehni, parcialni interesi, niti nima smisla ugibati. Odgovor poznamo vsi: jasno, da so bili, jasno, da je korupcija glavni momentum slovenske ekonomske realnosti. V primerih, ko so osebne koristi pretehtale nad tistim, kar bi lahko označili kot javno dobro, ni bilo pomembno, za koliko se je prodalo neko podjetje, pač pa zgolj to, koliko je ob sklenitvi posla padlo v žep prodajalcu ali predstavniku lastnika

Danes je lahko biti general, se strinjam. A dejstvo je, da je šlo skoraj vse. Prehrambena industrija v celoti, kot tudi večji del nekoč močnih blagovnih znamk. Adria Airways je le zadnji žebelj v krsto državne ekonomije. Pred tem so prepoceni prodali tudi letališče tujcem težko izgovorljivega imena. Bratuškova je v vlogi premierke, če morda niste vedeli, nemški zvezni državi Hessen, največji lastnici družbe Fraport, poleg letališke stavbe, hangarjev, parkirišč, garažne hiše itn. prodala tudi letališko stezo edinega slovenskega mednarodnega letališča, na katerem dnevno pristane več kot eno potniško letalo. Nekateri so se zaradi te odločitve pridušali, da bi se moralo v kazenskem postopku znajti pol takratne vlade. Morda res, ampak kaj ko pa je vlada Alenke Bratušek panično sprejela serijo nepremišljenih odločitev pod grožnjo evropske trojke. S tem v zvezi je odgovorna za še eno škandalozno odločitev, in sicer razlastitev lastnikov podrejenih obveznic državnih bank. Postopek je resda formalno izpeljala Banka Slovenije, vendar z jasnimi navodili tedanjega finančnega ministra Uroša Čuferja in premierke osebno. Da gre za hudo problematično in bržkone nezakonito odločitev, dokazuje ovadba, ki jo je Nacionalni preiskovalni urad (NPU) zoper tedanje vodstvo centralne banke poslal na Specializirano državno tožilstvo. Tam je zadeva tudi obtičala in če je ne bi pred meseci objavili na portalu+, bi šlo vse skupaj morda celo v pozabo. Razlog, da to na tem mestu omenjam, je sila enostaven: ker smo objavili celotno ovadbo, sem kot odgovorni urednik osumljen kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov (143. člen kazenskega zakonika) in se moram 9. januarja 2020 ob 10. uri zglasiti na eni izmed ljubljanskih policijskih postaj na t.i. informativnem razgovoru.

Takšno novoletno darilo me ne preseneča. Že na začetku poletja, ko smo objavili ovadbo NPU zoper Banko Slovenije, so me iz sodnih krogov diskretno in prijateljsko opozorili, da lahko "fašem" kakšno hišno preiskavo zaradi tega in da naj grem raje na kak daljši dopust. Nekdo mi je celo jezno priznal, da bodo fantje očitno po stari navadi spet preganjali tistega, ki je nekaj objavil, ne pa tistega (tiste), ki ga (jih) je policija nečesa osumila. Ker se je v sumljivem kontekstu pojavilo ravno Specializirano državno tožilstvo (SDT), ki ga še vedno vodi moralno povsem kompromitirani Harij Furlan, o katerem smo nekajkrat pisali v povezavi z dobavitelji v zdravstvu, sem le zamahnil z roko, češ da me osebna maščevanja ne zanimajo in da smo kot medij zgolj opravljali svoje delo (če bi ga tudi t.i. mainstream mediji, bi bilo v državi pol manj svinjarij in kriminala). 

Potem sem šel dejansko za dlje časa na dopust in sčasoma pozabil na "grožnje". Vmes se je zgodilo toliko drugih afer in škandalov, da je zgodba z ovadbo zoper nekdanje guvernersko vodstvo Banke Slovenija zbledela. Jeseni nas je doletela še visoka odškodninska tožba UKC Ljubljana zoper našega sodelavca, kardiologa Blaža Mrevljeta, in sicer kar 100.000 evrov. Razlog: kritično pisanje o ljubljanskem Kliničnem centru. Kljub temu, da je tožba zmazek v vseh pogledih, smo se morali nanjo natančno odzvati in angažirati hišne odvetnike. Zaradi vedno višjih stroškov, ki jih imamo z odvetniškimi storitvami, razmišljam, da bi ravno v primeru kardiologa Mrevljeta prvič v zgodovini portala javno zaprosili bralce za donacije in prostovoljne prispevke za sodne stroške. 

Pritiskov zaradi člankov sem vajen, tožb imamo nekaj še odprtih, medtem ko drugih oblik vplivanja na vsebino (še) ni zaznati. Vsaj glede tega je naša družba vseeno dovolj normalna in pluralna, da ne bi dopustila fizičnih likvidacij in uničenja nekega medija. V Rusiji, tej oboževani deželi slovenskih socialistov, bi bil odgovor povsem brutalen: metek v čelo ali zatilje. Brez milosti skratka. Tudi v Srbiji, kamor hodi premier Marjan Šarec domorodcem lagat, da so zreli za polnopravno članstvo v Evropski uniji, ne bi ravnali v rokavicah.

Zaradi tega je Slovenija upravičeno na (dobrem) glasu glede varnosti. Pri nas urednikov in novinarjev ne potolčejo na ulici, pač pa elegantno finančno oziroma ekonomsko izčrpajo. Če ne boš sodeloval, se pripravi na zmanjšanje oglaševanja, vedno več tožb ipd. V končni fazi se kot lastnik vprašaš: cui bono, za koga, v čigavo korist to sploh počnem? Kaj imam od tega? Razen veselja in dobrega občutka, ki ga imaš z vsako objavo dobrega teksta, je namreč na koncu dneva edino relevatno vprašanje še vedno ekonomske narave. Ali se (mi) še splača imeti medij, ki že po definiciji ne more prinašati dobička, lahko kvečjemu vzdržuje samega sebe in pomaga ohranjati status quo?

Mislim, da se. Mislim, da mora človek v življenju vedno in vselej početi tisto, kar misli, da je prav. In za kar se je vredno boriti. V vsaki, še posebej pa tako moralno razrahljani družbi, kakršna je naša. Zgodb nam namreč še zlepa ne bo zmanjkalo in določene stvari, fenomeni, se kar ne spreminjajo, ampak ostajajo tam, kjer so. Statične, inertne in stabilne v svoji nespremenljivosti. Tako kot tista letala Adrie Airways, ki so kot duhovi ostala na Letališču Jožeta Pučnika. Ko smo namreč pred dnevi, po pristanku na tem letališču opazovali fascinantno majhnost te karikature letališča, so Adriina letala še vedno stala tam, kjer so jih nazadnje parkirali. Zdela so se majhna, nebogljena in pozabljena od celotnega sveta ... tako kot država, v katero se je vsakič težje vračati.