Kadar obravnavamo nivo obdavčitve posameznikov, imamo praviloma vedno v mislih predvsem obdavčitev prejemkov iz dela. Pri tem pa zanemarjamo dejstvo, da državljani plačujemo tudi druge davščine. Država pobere veliko davkov z davki na potrošnjo (DDV, trošarine) ter z davki na premoženje. Če pogledamo plačilo vseh navedenih davkov skupaj, ugotovimo, da je višina davčnih stopenj precej drugačna, kot je značilno za obdavčitev plač. Obdavčitev prejemkov iz dela je skoraj v vseh državah progresivna, davčne stopnje na vse prejemke skupaj pa s povečevanjem prejemkov večkrat celo padajo. Takšni rezultati izhajajo iz raznih analiz tujih avtorjev (primeri za Francijo in ZDA v dokumentu Can a Wealth Tax Work?, avtor Gabriel Zucman), medtem ko kakšnih podobnih izračunov za Slovenijo ni zaslediti. V pričujoči analizi smo poskušali skupni nivo obdavčitve izračunati tudi za Slovenijo in v prvem delu tega pregleda je predvsem prikaz obdavčitve potrošnje ter prejemkov iz dela, v nadaljevanju pa bi pogledali še skupno obdavčitev.

V prvem delu smo tako ugotovili, da so prejemki večine ljudi obdavčeni po stopnjah od 32 do 42 %, le zgornji odstotek najbolje plačanih ljudi plačuje davke tudi po 60 %. K tej obdavčitvi smo potem dodali tudi davke, ki jih plačujemo ob potrošnji blaga. S tem smo skupno obdavčitev povečali, nato pa znižali zaradi drugačnega upoštevanja prispevka za pokojnino. Prispevki za pokojnino namreč po vsebini niso nek prispevek državi za skupne potrebe, temveč v pretežnem delu naš neto prejemek, le da šele čez leta, ob upokojitvi. Takšen zaključek seveda takoj naleti na veliko nasprotovanj, a večina zaposlenih vplača raje manj prispevka za pokojnino, kot je potem seštevek njihovih pokojnin (razen pri ožjem številu ljudi z višjimi plačami).

Kako država porabi plačane davke?

Preostali znesek davkov po odbitku "potrebnega" prispevka za pokojnino znaša okoli 800 evrov mesečno za zaposlenega s povprečno plačo v Sloveniji (kot smo navedli, gre za odbitek potrebne višine prispevka, da bi prejemali pokojnino v višini 65 % neto plače do največ 2.000 evrov mesečno). To vplačilo povprečnih 800 evrov mesečnih davščin pomeni dejansko plačilo storitev, ki nam jih nudi država. Če pa pri tem izračunu povprečno plačanih davkov upoštevamo še upokojence (zaposleni plačujejo danes davke tudi za čas, ko bodo prejemali pokojnine), znaša povprečni prispevek davčnega zavezanca približno 500 evrov na mesec.

In kako država porabi teh 500 evrov?

Največji del teh sredstev, dobrih 300 evrov, gre za financiranje šolstva in zdravstva za vse državljane. Za zdravstvo namenjamo skupaj z dopolnim prispevkom okoli 170 evrov mesečno (vključno s 35 evrih danes še enotnega prispevka za dopolnilno zdravstveno zavarovanje), za šolstvo pa 140. Nato gre 100 evrov za delovanje države v ožjem smislu (od policije, vojske, sodstva do javne uprave, poslancev in predsednika). Ta del pravzaprav lahko enačimo z nekdanjo desetino, le da danes predstavlja okoli 5 % prihodkov posameznika (od omenjenih 2.170 evrov skupnega prejemka Slovenca s povprečno plačo). Zadnjih 100 evrov pa gre financiranje oziroma subvencioniranje prometa (ceste, železnice, prevozi), kmetijstva, okolja, gospodarstva ipd.

Skoraj 15 evrov mesečno za javni prevoz

Številke so sicer okvirne, a na najbolj nazoren način prikazujejo, zakaj zbiramo (plačujemo) omenjenih slabih 40 % davkov od naših skupnih prejemkov (po odbitku prispevka za pokojnine, ki bodo tudi naš neto prejemek, le da šele čez leta). O plačanih davkih je vedno zelo veliko posploševanj ter kritičnih tolmačenj, a zgoraj je navedeno, kako je dejansko porabljeno teh 500 evrov v povprečju na polnoletnega državljana Slovenije. Kakor smo lahko kritično do posameznih primerov neracionalne porabe "davkoplačevalskega" denarja, gre pač večina tega za zgoraj opisane namene, katere seveda kar v veliki meri koristimo. Za klasično državo (širšo javno upravo) gre le petina zbranih davkov, pa še tu so zajeti tudi policija, vojska, gasilci ... in seveda tudi uradniki na upravnih enotah, poslanci in predsednik. Za "občutek": samo za subvencioniranje prevoza sicer pogosto praznih avtobusov in vlakov (da imamo vsaj takšne povezave, kakršne imamo) plača vsak zaposleni mesečno v povprečju blizu 15 evrov davkov.

Ti odstotki so po izračunani na osnovi seštevka obdavčitve tako iz naslova dela, kot iz naslova potrošnje in so še vedno progresivni. Za večino se gibljejo med 32 %, pri najnižje plačanih do 40 % oziroma do 60 % pri zadnjem odstotku najbolje plačanih. Preračunano samo na zaposlene torej 800 evrov v povprečju, za večino pa od 400 do 1.000 evrov.

Ali je ta progresivnost primerna, ali je zadostna, bo seveda vedno predmet razprave in različnih ocen. Na spodnji sliki je prikazana distribucija neto prejemkov ter plačanih neto davkov po decilih zaposlenih. Prvih 10 % najslabše plačanih (prvi decil) ima npr. 873 evrov mesečnih prejemkov (brez prispevka za pokojnine), plača pa 404 evrov za skupne potrebe. Zaposleni, ki se uvrščajo v 9 decil (torej predzadnjih 10 % najbolje plačanih) ob 1.660 evrov neto prejemkih plačajo 1.100 evrov davka. Zadnjih 0,1 % (brez 400 najbolje plačanih) pa zasluži 5.800 evrov mesečno, za skupne potrebe pa namenja 7.100 evrov. 

Menim, da bi takšno distribucijo (progresivnost obdavčitve) lahko ocenili kot kar primerno, saj ima močne elemente solidarnosti, višjih prejemkov pa vseeno ne obremenjuje preveč. Najbrž se s takšno oceno bolje plačani ne bodo strinjali, večina ljudi (slabše plačanih) pa bo zagovarjala še večje razlike.

V zadnjem, četrtem delu prikaza obdavčitve bomo dodali še učinke obdavčitve kapitalskih prejemkov.