Avantgardna umetnost plus masovna kultura je enako postmodernizem! Danes bom komentiral postmodernistični finalizem XX. stoletja, komentiral bom velik umetniški prispevek performerja Marka Breclja k novoveški umetnosti. Če smo na začetku prejšnjega stoletja vse od Trsta do Vladivostoka videli v poeziji pesnika Vladimirja Majakovskega začetno dejanje modernizma, je pomenil vstop glasbenega performerja Marka Breclja v svet umetnosti začetek postmodernistične digresije. Marko Brecelj je bil začetnik postmodernistične spremembe. Postmodernizem ni nasilno prelomil z modernizmom, z njim se ni razšel globinsko, temveč se je od njega samo ironično odmaknil. Čas je zahteval od umetnosti sestop iz belega modernističnega univerzalizma v lokalno pitoresknost, in to samo zato, da smo lahko v XXI. stoletju s pomočjo osebnega računalnika nadaljevali s tehno združevanjem sveta. Ravno postmodernizem je s svojo barvito raznolikostjo omogočil visoki (tehno) modernizem XXI. stoletja.

Zgodovina ni nič drugega kot razvojno gibanje v smeri enotne planetarne civilizacije. Tako mnogi mislimo! Tudi zato raziskujemo združevalne modele umetnosti, kot je eksperimentalna združevalna zvočnost. Avantgardna glasba z začetka prejšnjega stoletja (Cabare Voltiare, Intonarumori) je delovala totalno hermetično za razliko od harmonične zvočnosti XIX. stoletja. Toda ko se je zvočni avantgardizem XX. stoletja prenesel v množične medije (na film, TV, video), je deloval na množice fascinantno (npr. Woodstock, Live Aid, Kraftwerk).

Počasi, a temeljito se je svet združeval in se še vedno združuje v planetarno stilno enotnost. Stil je in še nekaj časa bo sestavljen iz nacionalnih kulturnih orkestracij. V interpretativnem smislu je odvisen od nacionalnih jezikov. Ljudstvo se ne more zlahka odreči lastni kulturi, npr. harmonikarskem panteonu. Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice. Kultura je prilagojenost človeka vsemu tistemu, kar je do tega trenutka že izoblikoval. 

Zame se je vse začelo leta 1974 z nastopom Marka Breclja in njegovega singla Duša in jaz. Nadaljevalo pa se je leta 1980, ko je teorija postala poezija, ko smo začeli teoretične moči počasi množiti (lučizem), ko smo izkušnjo Vladimirja Majkovskega (konstruktivizem) in Marka Breclja (performativnost) premislili in začeli nesramno izzivati.

XX. stoletje je bilo abstraktno, XXI. stoletje pa je atraktno.

Marko Brecelj se ni motil, Majakovski se je veličastno zmotil. Oba sta genija, ki sta se z neologizmi in zlogi pogovarjala z lastnimi materami in očeti. Marko Brecelj z zlogomelodijami! Majakovski, Malevič in Hlebnikov z zaumi, Breton in Tzara z avtomatskim govorom, vsi pa z eksperimentalnim poetskim ritmom. Iskali so estetsko v zlogovnosti. Raziskovali so zlogovne nize, ki so nas navduševali. To so bili eksperimenti, ki so uveljavljali poetski ritem. Če je jezik Vladimirja Majakovskega bog dolžine, bog višine, da ne govorimo, da je bog globine, je jezik Marka Brecelja sestavljen iz enot uma, raz - uma - ram - pa - dam - uma.

Definicija: zlogomelodija je zlogotvorni glas večih zaporenih enot, zasnovan na odnosih med njimi. 

Strategija: Zlogomelodija se bori proti centraliziranim melodijam.

***

Oba, tako Vladimir Majakovski kot Marko Brecelj, sta poizkusila razumeti z jezikovno melodičnostjo človekovo pozicijo v vesolju. To je kozmični anarhistični formalizem oziroma formulacija časa. Res je, vsi mi prihajamo iz skupinske grobnice, ampak vsi smo istočasno rosna vejica oblaka v hlačah. Majakovski in Ahmatova, Hlebnikov in Kurjohin, Kosovel in Brecelj! 

Ali ste se kdaj vprašali, kako se tvorijo ulice? Kako se oživlja materija? Vse je v umu umetnika ali čezumu gledalca, žal tudi ostudni kulturni konformizem. To, kar velja za Hlebnikova, velja tudi za Marka Breclja; zvok predstavlja prostorsko-vidni model vesolja, ki ima svojo avtentično svetlobo, blesk, odsev in barvo. Hlebnikov pravi: Umetnost je konstruiranje modela vesolja, ki ni zasnovan na pojmih prostor-čas, ampak še vedno ostaja v sferi našega osebnega vesolja. Zaum nastaja v točki, v kateri se prostor-čas združita v četrto prostorsko-časovno koordinato. Peta in šesta raven sta zasnovani na zaumnem eksperimentu. Sedma raven pa je največja skrivnost. To je brez-umna metajezikovna raven. 

Umetnost se prepleta prek vseh sedmih dimenzij. V vse dimenzije je vpet svet idej. Umetnost v svoji najenostavnejši obliki raziskuje humanistične in tehnološke ideje: o zgodovini, tehnologiji, ideologiji, procesih, skupnosti in o sami sebi. Slednji dve sta tisti, ki vertikalizirata Marka Breclja. Pripravljata ga na njegov vertikalni pohod, na njegov preboj v osebno vesolje. Marko Brecelj nam je zgradil model čustvenega neologizma, čustvenega vesolja, vedno pripravljenega za neposredno akcijo (Ta stol ne bo več nikdar nov). On sam je slavje osvobajanja, on kolažira, koktailira, montira, meša turpitudne zvarke oziroma citira, največkrat samega sebe. Je podzavest osebno. Če je bil govor Vladimirja Majakovskega rapersko revolucionarni nagovor, Marko Brecelj stremi k temu, da postanejo njegove zlogomelodije očiščevalna, zdravilna zvočnost. Ta ga pozvezuje z zadnjo klasično modernistično skupino OHO. 

Kolaž: Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik postane začasno osvobojena cona, z njo pa dekonstruira nacionalizem, militarizem, rasizem. Nenehno podpira mehki terorizem, mehki - aktivizem. Za svojo strategijo uporablja kritično teorijo, ki deli svet na zatirane in tlačiteljske skupine. Njegova umetnost želi osvoboditi zatirane.

V četrtem razredu osnovne šole je z družino zapustil Maribor. Odselil se je v podsaharsko Afriko. Ta ga je v totalu senzibilizirala: že v naslednjem hipu je rasistično enačil z nacionalističnim. Po povratku je organiziral svoje prve neposredne umetniške akcije proti rasizmu. S  svojim univerzalnim umetniškim jezikom je želel vzpostaviti medrasno komunikacijo. Da, z zlogomelodijami in neologizmi. Z zlogomelodijami želi vstopiti v občečloveški jezik. On s civilno nepokorščino mehča uniformirance in njihove civilne agente. Predvsem je za vse njih motnja. Nikakor ne umetnik. Tudi on sam zase ne misli, da je umetnik. Toda on je veličasten umetnik.

Koktail: Za razliko od Luisa Bunuela, ki uporabi princip koktailov za definicijo svoje socialne pozicije, s katero želi deliti usodo srednjega razreda, Marko Brecelj želi deliti življenje umetnika, potopljenega v kontrakulturna stanja. Ravno zatiralske skupine skrivajo svojo zatiralskost s sklicevanjem na objektivnost. Naj živi subjektivnost! Živa izkušnja je pomembnejša od razumevanja zatiranja.

Citat in parafraza: Forma je polnost, ne pa zunanji videz. Mumble rap!

Montaža: Z glasbo za masovno uporabo oblikuje popolnoma nove forme. V svoje umetniške oblike dovoli vstop nizkim umetniškim zvrstem. S tem napade vse vrste akademizmov. S parado in montažo nevrednega umetniškega materiala zgradi prelepe umetnine. S parado neokusa napade energije zablod. Brecljeva kritična umetnost omogoči novo montažo sveta. Postmodernistično evforijo. 

Več kot jasno je, da jezik ne more opisati stvarnosti, kakor tudi ta komentar ne more opisati umetnosti Marka Breclja. Tako zlogomelodije postajajo DNK civilizacije, ki ga bomo lahko razbrali šele v daljni bodočnosti. Bodočnost pa je že zdavnaj za nami. Ne pozabimo, Marko Brecelj se je rodil v Sarajevu!