3. januarja kmalu po polnoči je najpomembnejši iranski general Quassem Soleimani pristal v Bagdadu na poti iz Sirije s posebno pomembno misijo. Šlo naj bi za umiritev napetih odnosov v Perzijskem zalivu, in sicer med Iranom in Savdsko Arabijo, kjer so za raketne napade na svoje rafinerije jeseni 2019 ves čas obtoževali jemenske proiranske milice. Kakšno sporočilo je v Irak, ki se je ponudil kot posrednik, prinašal Soleimani, ni znano. Obisk naj bi potekal v strogi tajnosti, vendar so zanj vedeli Savdijci, prek njih pa tudi Američani. Eden izmed glavnih antagonistov te zgodbe je stari znanec iz škandaloznega umora savdijskega oporečnika Jamala Khashoggija, ki so ga Savdijci brutalno likvidirali oktobra 2018 v prostorih svojega konzulata v Istanbulu. Kronski princ Mohammad bin Salman, najverjetnejši naročnik tega umora, je svojim ameriškim zaveznikom vrnil uslugo, ker ga zaradi Khashoggija niso nikoli posebej grajali, in v past zvabil Soleimanija. Vse skupaj dejansko spominja na kak filmski scenarij; zaradi načina likvidacije je še najbližje primerjava s trilerjem Syriana režiserja Stephena Gaghana (vir). Sovražnik se pelje v majhnem konvoju, ko dobesedno iz neba, kjer patruljira dron, prileti nekaj lasersko vodenih raket in označeno vozilo skupaj s potniki pošlje v zrak. Proti takšnemu napadu praktično ni možna nobene obramba.

V Riadu so takoj po uspešno izvedeni operaciji za vsak primer uradno zanikali, da bi se Američani z njimi posvetovali pred napadom oziroma jih obvestili, kaj pripravljajo. To do neke mere drži, saj je bilo, če naša teza drži, ravno obratno in so bili Savdijci tisti, ko so Pentagonu namignili, kdaj in kje bo moč "rešiti problem" z imenom Soleimani. Savdski dvor je hkrati izrazil tudi zaskrbljenost zaradi posledic Soleimanijeve smrti in iranskih groženj z maščevanjem. Kljub vsemu je Savdska Arabija lahko neposredno izpostavljena morebitnim iranskim zračnim napadom, pri čemer so na njeno ozemlje jemenske šiitske milice, ki jih vojaško podpira Teheran, že doslej uspešno izstreljevale rakete. Mimogrede, ob rob iranskim grožnjam po strašnem maščevanju Američanom zaradi umora Soleimanija lahko zapišemo, da je v Perzijskem zalivu dejansko okoli 35 vojaških oporišč in drugih vojaških objektov Združenih držav, ki so v dosegu iranskih raket. Najbližje in bržkone najbolj izpostavljena je baza v Bahrajnu.

Brez možnosti za preživetje

Kaj se je torej zgodilo v prvih urah 3. januarja letos? General Quassem Soleimani, poveljnik Iranske revolucionarne garde, se je s pol ducata varnostnikov z bagdadskega mednarodnega letališča letališča peljal proti centru iraške prestolnice, ko so njegovo vozilo oziroma konvoj zadele (štiri) rakete, ki jih je pred tem izstrelil ameriški dron. Žrtev ni imela nobenih možnosti, da bi preživela napad, ki ga je formalno ukazal predsednik Donald Trump, sicer pa je operacijo že dlje časa načrtoval Pentagon.

Satelitski posnetek bagdadskega letališča: na desni strani je označen kraj napada.

Zanimivo je, da je vse skupaj potekalo zelo javno, nobenega sprenevedanja ali zanikanja ni bilo. Američani so prav izrecno poudarjali, da so oni tisti, ki stojijo za likvidacijo, čeprav bi lahko operacijo izpeljali neprimerno bolj diskretno in se morda celo izognili neposredni vpletenosti (Rusi oziroma njihov predsednik Vladimir Putin, denimo, za črne operacije običajno uporabijo Skupino Wagner, o kateri bo naš sodelavec Shane Quinn v prihodnjih dneh na portalu+ objavil podrobnejšo analizo).

Vse to kaže na to, da je ameriško sporočilo iranskemu vodstvu sledeče: Lahko se še tako skrivate pred nami, vendar vas bomo našli in - če bomo želeli - likvidirali. Tega sporočila, ki je namenjeno teokratski in vojaški oblasti v Teheranu, zagotovo niso prezrli v Moskvi in predvsem Pekingu, ki je strateško odvisen od dobav nafte iz Perzijskega zaliva, zato bi morebitna vojna in blokada Hormuške ožine povzročila resne težave kitajski ekonomiji. Kitajci bodo Iran v prihodnjih dneh vsekakor potihem svarili, naj se ne loteva nepremišljenih potez in namesto tega raje počaka, da bodo Američani napravili kakšno večjo strateško napako.

Besneča retorika iranskega režima, ki je smrt Soleimanija izkoristil predvsem za svojo konsolidacijo in okrepitev nadzora nad ne ravno navdušenimi državljani, je v prvi vrsti notranjepolitične narave. Poleg tega je bil Soleimani več kot dve desetletji glava revolucionarne garde, ustanovljene s Homeinijevo islamsko revolucijo leta 1979. Ključni namen te paravojaške skupine je bila zaščita revolucije in njenih verskih voditeljev, čeprav so gardo doslej angažirali tudi v primerih demonstracij in izbruhov nezadovoljstva med ljudstvom. Iran pač ni demokracija, Soleimani je bil najvišji poveljnik organizacije, ki je predstavljala represivni del teokratskega režima, zato nikakor ni res, da je njegovo smrt objokaval ves Iran. Res pa je, da so solze voditeljev islamske države na njegovem pogrebu resnične in iskrene, saj je šlo za enega ključnih stebrov tega režima. Podobno iskreno je bilo v teh dneh veselje v Izraelu, kjer so se verjetno edini na svetu razveselili likvidacije iranskega generala. Iran je, kot vemo, doslej že večkrat zanikal pravico do obstoja judovske države.

Operacija je bila nezakonita

Evropska unija tudi tokrat nejevoljno podpira Združene države, a hkrati izraža zaskrbljenost zaradi morebitnega iranskega maščevanja in eskalacije razmer na Bližnjem vzhodu. Toda Evropske unije tam že dolgo nihče več ne jemlje resno, zato je dejansko povsem nepomembno, kaj o likvidaciji Soleimanija menijo v Bruslju oziroma Parizu, Londonu in Berlinu.

Evropska unija bo kvečjemu ciljna destinacija novega vala beguncev v primeru vojne v Perzijskem zalivu.

Soleimanijev pogrebni sprevod je spremljalo več milijonov ljudi. Iranski režim bo njegovo smrt izkoristil za konsolidacijo oblasti, zato je besneča retorika v prvi vrsti namenjena domači javnosti. 

Pravno pokrije za Trumpov ukaz o likvidaciji generala Soleimanija bomo težko našli. Oznaka Iranske revolucionarne garde kot teroristične organizacije je bolj kot ne figov list, s katerim bo Pentagon poskušal prepričati domačo javnost o upravičenosti likvidacije v Iranu izjemno priljubljenega generala. Mednarodna javnost je z veliko večino obsodila dejanje, za katerega je politično, pravno in moralno odgovoren Trump, ki se je tako za nekaj časa rešil medijskega pritiska zaradi ustavne obtožbe v Kongresu. Toda impeachment, ki ameriškega predsednika dejansko nikoli ni resno ogrožal, je lahko le eden izmed množice motivov za odločitev o umoru Soleimanija. S to potezo je Donald Trump, ki se je tri leta uspešno upiral pozivov jastrebov vojaške in naftne industrije, naj Ameriko že enkrat spravi v novo vojno, bržkone prestopil Rubikon in tako postal povsem enak svojim predhodnikom, tudi demokratskim.

Razlogi za operacijo na vsakem koraku

Če za Trumpa likvidacija iranskega generala pomeni začasno razbremenitev pred akutinimi notranjepolitičnimi problemi in morda zagotavlja nekaj prepotrebne municije za prihajajoče predsedniške volitve, pa gre dejanske razloge za odstranitev drugega najmočnejšega človeka v Iranu iskati drugje. Resda je lahko neposredni povod za predsednikov ukaz novoletno razgrajanje pred ameriško ambasado v Bagdadu, kjer so bili v ozadju prav Iranci. Morda so ravno zaradi več kot 400 dni trajajočega "obleganja" svoje ambasade v Teheranu Američani še vedno izjemno občutljivi na kakršne koli proteste pred svojimi veleposlaništvi, sploh na Bližnjem vzhodu - in še posebej, če so organizatorji Iranci. 

Prav tako je svoje naredila tudi smrt ameriškega državljana v Iraku nekaj dni prej, za kar so Američani ravno tako obtožili Iran, ker naj bi raketni napad, v katerem je umrl Američan, izvedla iraška milica, podružnica zloglasnega Hezbolaha, ki je pod neposrednim poveljstvom Irana oziroma prav tiste paravojaške garde, katere poveljnik je bil več kot dve desetletji v petek ubiti Soleimani. Drži tudi argument o vedno večjih napetostih med Teheranom in Washingtonom zaradi odločitve Irana, da se enostransko umakne iz jedrskega sprazuma, čemur so sledile še hujše ameriške sankcije in več incidentov v Perzijskem zalivu in Hormuški ožini.

Četudi ideja o likvidaciji generala Soleimanija ni bila njegovo, pa je njegovo smrt odgovoren predsednik Trump.

Nenazadnje je bil lani že izdan ukaz za letalske napade na iranske cilje, letala so bila že v zraku, ko si je Trump premislil in ukazal prekinitev operacije. Možno je tudi, da so mu napad v Pentagonu dobesedno vsilili in se je tega zavedel šele v zadnjem hipu, ko je tudi ukazal, da bombardiranja ne bo in da naj se letala vrnejo. O tem, kdo ima dejansko oblast v Beli hiši, ko gre za najpomembnejša strateška vojaška vprašanja, lahko špekuliramo, vendar bomo težko dobili jasen odgovor. Poleg tega je Trump pred meseci precej nepričakovano odpustil svojega svetovalca za nacionalno varnost Johna Boltona, ki je slovel kot eden največjih jastrebov v Washingtonu.

Zakaj ravno zdaj in zakaj prav Soleimani?

Če je kljub nekaterim (utemeljenim) pomislekom na koncu vseeno odločil Trumpov temperament in zagotovilo energetskega lobija, da bodo "poskrbeli za njegovo reelekcijo", potem je seveda zelo verjeten najenostavnejši odgovor na vprašanje "zakaj?" samo eden: "Zato, ker lahko." Amerika mora vsake toliko udariti s pestjo in svetu dokazati, da je še vedno strašen igralec.

Vsi ostali smo le statisti, ki lahko bodisi razumemo strateške razloge za odstranitev nekega generala, čeprav to še ne pomeni, da jih tudi podpiramo. Najbolj patetični pa so tisti, ki so ob Soleimanijevi smrti zagnali ideološko mašinerijo protiameriške in protinatovske retorike, kar je v Sloveniji tako ali tako že reden pojav, zato izlivi podpore Iranu in tamkajšnjemu teokratskemu režimu niti ne presenečajo. Kaj ko bi se tega spomnili tudi takrat, ko bo med prosilci za azil spet kakšen Iranec? Gotovo ni pobegnil iz države zato, ker bi bil navdušen častilec Iranske revolucionarne garde in njenega bivšega poveljnika ...