Nekaj negotovosti v sliko doslej relativno predvidljivega konflikta med Iranom in Združenimi državami Amerike vnaša edinole "nesreča" ukrajinskega potniškega letala vrste boeing 737-800 v bližini Teherana, saj sodeč po posnetkih in razbitinah ni šlo za tehnično napako ali odpoved motorja, pač pa za "dogodek" v zraku, zaradi katerega je letalo razneslo. Svojevrstna ironija usode je, da je bilo na tem ukrajinskem letalu kar 60 kanadskih državljanov. Prav Kanada pa je bila davnega leta 1979 tista tiha ameriška zaveznica, ki je kot nevtralna država pomagala pri reševanju ujetih diplomatov z obleganega veleposlaništva Združenih držav v Teheranu.

Padec skorumpiranega šaha Reze Pahlavija oziroma islamska revolucija, ki je na oblast naplavila imama Homeinija, je obenem tudi tisti historični momentum, od katerega dalje so se odnosi med ZDA in nekdanjo Perzijo samo še poslabševali. Ne le Združene države, pač pa takorekoč ves Zahod je po letu 1979 do iranske islamske republike vzpostavil svojevrstno diplomatsko, politično in ekonomsko karanteno, ki se je v zadnjih letih le še okrepila zaradi iranskega vztrajanja pri jedrskem programu z vojaškimi ambicijami. Zaradi tega si je Teheran na glavo nakopal stroge ameriške sankcije, izvolitev Donalda Trumpa pa je, vsaj na prvi pogled, prinesla novo poslabšanje v odnosih med državama. Če je Trump pokazal precej razumevanja do Severne Koreje in njenih jedrskih poskusov - pa je bila ta država dolga leta prva na ameriškem seznamu držav na t.i. osi zla - v primeru islamske republike ni popustil niti za milimeter.

Razbitine ukrajinskega boeinga 737-800 blizu Teherana.

Prav zato je bil včerajšnji govor predsednika Trumpa za marsikoga svojevrstno presenečenje, saj ni dodatno zaostroval že tako pregrete retorike do Irana, pač pa je umiril strasti in precej neposredno pozval k dialogu. Odprto ostaja le še vprašanje ameriške vojaške prisotnosti v Iraku (kjer je trenutno okoli 5.000 vojakov), kajti po trditvah iraške vlade naj bi ameriški predsednik v pismu, menda poslanem po pomoti (?), nakazal možnost umika v celoti, kar pa je Trump kasneje zanikal oziroma dejal, da se njihova vojska lahko umakne samo v primeru, če Iračani povrnejo stroške, ki so jih Združene države imele z graditvijo vojaških baz v Iraku. No, izjava je nekako v stilu tiste Trumpove o zidu na južni meji ZDA, ki naj bi ga financirala Mehika.

Trumpov govor je sicer šel v eter šele dobrih 12 ur po nočnih raketnih napadih na dve ameriški letalski bazi v Iraku (Erbil v Kurdistanu ter Al Asad severozahodno od Bagdada), kamor naj bi iranska revolucionarna garda, katere visoki poveljnik je bil pokojni general Qassim Soleimani, izstrelila 22 raket zemlja-zemlja, ki pa niso ubile ali poškodovale nikogar izmed tam nastanjenih ameriških vojakov.

S tem v zvezi se zastavljata vsaj dve vprašanji:

(1) zakaj je Trump potreboval več kot pol dneva za odziv?

(2) kako je možno, da 22 iranskih balističnih raket ni zadelo ničesar?

Ugibanj o tem, kdo dejansko poveljuje ameriški vojski, ni videti konca. Trump namreč včasih deluje podobno izgubljeno kot George Walker Bush tistega dopoldneva 11. septembra 2001, ko se je "dogajala zgodovina". Busha je presenetila med obiskom nekega vrtca ali šole v Teksasu, obdanega z otroki, ko se je več neskončno dolgih minut zdelo, da ameriški predsednik ne ve, kaj bi in da predvsem nima pojma, kaj se dogaja. Pri Trumpu so občutki podobni, morda le s to razliko, da nikoli ni deloval kot militarist ali politik, ki ga fascinira vojaški stroj. Morda je to razlog, da je za zdaj še vedno edini ameriški predsednik v zadnjih štiridesetih letih, ki (še) ni začel nobene vojne. Tudi zadnja zaostrovanja z Iranom kažejo, da bo morda vztrajal pri tem in da bi si za razliko od precenjenega Baracka Obame celo zaslužil Nobelovo nagrado za mir.

Zločinska Amerika kot zunanji sovražnik je kot naročena za okrepitev teokratskega režima v Iranu.

Naslednje zanimivo vprašanje se tiče intenzivnosti dolgo napovedovanega iranskega maščevanja "zločinski Ameriki". Kako to, da je bilo to maščevanje tako humano, če pa je režim v Teheranu zadnje dni besneče obljubljal, da bodo Američani drago plačali umor generala Soleimanija? Gre vsekakor za tehtno vprašanje. Iranski mediji, ki so vsi po vrsti pod nadzorom režima, prinašajo nekoliko drugačno sliko, saj poročajo o več kot sto mrtvih in ranjenih, kar je številka, ki morda vsaj malo odtehta smrt njihovega mučeniškega generala. Kar spet nakazuje na to, da je bilo torkovo nočno raketiranje dveh ciljev v Iraku dejansko predstava za domačo iransko javnost, ki jo je režimska duhovščina tako nakurila, da so jim dejansko morali pokazati nekaj spektakularnih posnetkov nočnega raketnega šova.

Ali je potemtakem celotna konfrontacija med Iranom in Združenimi državami nadzorovana oziroma do določene mere celo dogovorjena? Vse več je indicev, da ne gre za teorijo zarote. Za zdaj je edina prava žrtev general Soleimani, ki so ga zvabili v past, saj je 3. januarja priletel v Bagdad s točno določeno misijo, počutil se je varnega in očitno se mu ni niti sanjalo, da so bili o njegovem prihodu obveščeni Američani, ki so nadenj poslali dron z raketami. Ali je režim v Teheranu vedel, kaj se pripravlja? Če so se ga iz kakršnega koli razloga želeli znebiti, potem so ga res mojstrsko "prodali" sovražniku (Američanom oziroma Savdijcem). O tem, ali je bil general res ameriški sovražnik, lahko prav tako razpravljamo. Dejstvo je, da so Američani z njim sodelovali v več vojaških operacijah proti Islamski državi (na ozemlju Iraka in Sirije). Kdo natanko je odločil, da se ga je treba znebiti, morda ne bomo nikoli izvedeli. Kot tudi ne razloga za to. Kaj je Soleimani vedel oziroma kaj je načrtoval, da je postal preveč nevaren? In komu? So se z njegovo odstranitvijo strinjali tudi v Teheranu?

General Soleimeni in iranski vrhovni voditelj Ali Khamenei.

Ali je torej iransko raketiranje ameriških clljev v Iraku proporcionalen odgovor na Soleimanijevo smrt? Simbolično ni nepomembno, kajti poslati 22 raket nad najmočnejšo armado na svetu in ostati živ, je vsekakor propagandno izjemno dober material. Nekateri poznavalci razmer na Bližnjem vzhodu - denimo urednik BBC za to regijo Jeremy Bowen - menijo, da je bila iranska nočna akcija dejansko edini odgovor na generalovo likvidacijo in da režim v Teheranu s tem želi zgodbo zaključiti. Jasno, če bodo to sprejeli tudi Američani. Trumpov televizijski nastop včeraj zvečer nakazuje, da je takšen razplet možen, mogoč in celo verjeten.

Vendar pod določenimi pogoji, opozarjata naša sogovornika, oba izvrstna poznavalca Irana. Zaradi zaščite njune integritete smo pristali na to, da ju ne bomo izpostavili z imeni. Oba se strinjata, da smo zadnjih 24 ur gledali predvsem predstavo za javnost in da je bil iranski "odgovor" na uboj (umor) generala Soleimanija v tem trenutku zadosten, čeprav blag in očitno skrbno odmerjen (zelo verjetno so Iranci prek Iračanov predhodno opozorili Američane, kateri oporišči bosta tarči njihovih raket). Vendar pa to še ne pojasni dinamike, ki nas čaka v prihodnje.

Iranska tradicija namreč dopušča, da si človek za maščevanje vzame čas. Če je potrebno, veliko časa. Šiiti zlepa ne pozabijo krivice in so zamerljivi. Naš sogovornik, ki je bil v Teheranu več let v pomembni diplomatski službi ene izmed večjih članic Evropske unije, je ob tem opozoril, da je bil prav ajatola Homeini prva inspiracija za samomorilske napadalce, ki so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kar dvakrat uničili ameriško ambasado v Bejrutu. Zelo verjetno je, da bodo Iranci ponovili taktiko. V šiitski veji islama je namreč mučeništvo precej bolj pomembno in cenjeno kot pri sunitih.

Iranski vojaški poveljniki zagotovo ne bodo zadovoljni z 22 raketami, ki jih je revolucionarna garda izstrelila na dve ameriški bazi v Iraku in niso zadele ničesar. Garda ni del iranske vojske in razpolaga z manj sofisticirano oborožitvijo. Režim v Teheranu je kvečjemu dal možnost Trumpu, da pogoltne neškodljiv, nadzorovan napad na svojo vojsko in umiri svojo retoriko (kar se je dejansko zgodilo). Morda je s tem ugriznil v iransko vabo? Za Trumpa vojaški spopad z Iranom nekaj mesecev pred volitvami ne bi bil dober, proti bi bili tudi Demokrati. Vojna v Perzijskem zalivu je torej zadnje, kar si ta hip želijo Američani, Rusi ali Kitajci. Za Evropsko unijo pa se tako ali tako nihče več ne zmeni, saj na globalnem geostrateškem zemljevidu praktično ne obstaja.

Se je pa včeraj v Perzijskem zalivu zgodilo še nekaj: Iran je uradno opozoril vse zalivske države, naj ga ne izzivajo s podporo Američanom, kajti v nasprotnem primeru jih lahko doleti vojaška intervencija. To je prvič doslej, da je Iran tako neposredno zagrozil predvsem manjšim državam v Perzijskem zalivu (Bahrajn, Združeni arabski emirati, Kuvajt ...), kjer je včeraj ponoči zaradi tega zavladala panika.

Ni še konec.