O politiki Združenih držav do Bližnjega vzhoda v zadnjih desetletjih bi se dalo veliko zapisati, tudi o tem, da Američani niso vedno imeli najbolj srečne roke. Podobno velja za trenutnega stanovalca Bele hiše. Odločitev predsednika Trumpa o umiku ZDA iz nuklearnega sporazuma z Iranom vsekakor spada med bolj nespametne. Podobno velja za nedavno likvidacijo poveljnika Quds (enot iranske revolucionarne garde) generala Kasema Sulejmanija v Bagdadu, razen če se za tem ne skrivalo kaj več. Da je Američanom v regiji npr. pod njegovo taktirko pretila res huda neposredna nevarnost. Donald Trump se je sicer zadnje čase - vse do nedavne smrti ameriškega državljana ob raketiranju s strani proiranske milice in vpada v veleposlaništvo ZDA v iraškem glavnem mestu s strani proiranskih demonstrantov - vedel dokaj zadržano. Spomnimo se molka ob iranskem napadu na ameriško brezpilotno letalo v mednarodnem zračnem prostoru nad Perzijskim zalivom, ali na napad na savdske naftne instalacije. V njih je bilo čutiti Sulejmanijevo roko – roko poveljnika Quds enot, ki so zadolžene za operacije izven Irana in koordinatorja iranskih proksijev v regiji. Je Iran z omenjenimi akcijami poskušal, kako daleč lahko gre v konfliktu z ZDA?

Nuklearni sporazum z Iranom resda ni bil idealen in tu se lahko vsaj deloma strinjamo s Trumpovo kritiko. Iranske ambicije, dokopati se do nuklearnega orožja, je namreč zamrznil le za dobro desetletje. V ničemer se ni tudi dotaknil izredno vprašljivega iranskega delovanja pravzaprav rovarjenja v regiji, mnogokrat podtalnega. To vprašanje se naj bi očitno načelo kdaj kasneje. Vendar so s sprostitvijo ekonomskih sankcij ob sklenitvi nuklearnega sporazuma aktivnosti Irana v regiji dobile močno finančno injekcijo. Na nejevoljo številnih Irancev, ki doma živijo v bedi. Trumpova politika maksimalnega ekonomskega pritiska, da se Iran ponovno prisili k pogajalski mizi, kjer bi se naslovila omenjena vprašanja, vsaj zaenkrat ni rodila željenih sadov. Po uboju Sulejmanija pa celo kaže, da je Iran bližje atomski bombi kot že dolgo ne. Enako da se je njegov položaj v regiji in svetu okrepil in podobno notranja trdnost. V Iraku in Libanonu so še pred kratkim demonstrirali zoper večanje iranskega vpliva in v samem Iranu zoper politiko režimskih vodij. Ameriški napad z brezpilotnim letalom na drugega najbolj pomembnega Iranca in to v Iraku, tretji državi, so mnogi v regiji in svetu obsodili. Znotraj Irana pa je prevladal domovinski zanos. 

K spornim napadom z brezpilotnimi letali se je v t.i. obrambni vojni zoper teror (pripadnike Al Kaide in druge teroriste) zatekal predvsem Trumpov predhodnik Obama. Trump jih je v manjši meri le nasledil. Metoda, ker pač ne gre za klasično vojno, je sporna. Za nekatere so to izvensodni uboji. Tudi z Iranom ZDA zaenkrat formalno niso bile v  vojni. Vendar je treba dodati, da Sulejmani vsekakor ni bil kakšna nedolžna ovčka. Bil je pravzaprav arhitekt omenjenega podtalnega in marsikdaj teroristično obarvanega delovanja Irana v regiji in svetu. Napadi tudi na ameriške cilje z namenom, da se Američane prežene iz regije in omogoči iransko prevlado, so se izvajali bodisi neposredno, bodisi posredno preko lokalnih posrednikov (proksijev) – šiitskih milic v Iraku, Siriji, Jemnu in Libanonu. Te so bile deležne iranskega vojaškega urjenja, finančne podpore in koordinacije. ZDA so lani aprila tako Iransko revolucionarno gardo proglasile za teroristično organizacijo.

Po ameriškem uboju Sulejmanija in kršitvi iraške suverenosti je iraški parlament sprejel priporočilo vladi o umiku vseh tujih sil z Iraka. V mislih je imel seveda sile ZDA. Za to se seveda - kot rečeno - močno zavzema tudi sosednji Iran, pa še kdo. Ne nazadnje je tudi pri nas nekaj tistih, ki menijo, da bodo z umikom Američanov iz Iraka oziroma Bližnjega vzhoda rešene vse tamkajšnje težave. Resnici na ljubo si Američani sami že nekaj časa prizadevajo, da se umaknejo iz tega dela sveta. Začelo se je s pivot to Asia (osredotočenjem v zunanji politiki na Azijo – beri Kitajsko) Obame in nadaljevalo z odporom Trumpa do sodelovanja v "neskončnih vojnah" in dejanskim ukvarjanjem s kitajskim rivalom. Vojna z Iranom bi pomenila, da je Trump (pred volitvami) snedel lastno besedo in ZDA ošibil v tekmi s Kitajsko in Rusijo. Razvoj dogodkov v regiji pa Američanom, ki imajo tam vendarle še vedno nekaj interesov in obveznosti do zaveznikov, tega ni omogočil.

Vprašanje je, kakšne bi bile pravzaprav posledice hitrega umika ZDA iz regije, kdo bi bili največji luzerji in kdo bi si mel roke. 

Američani so se iz Iraka že enkrat na hitro umaknili, in to v času predsedovanja Obame leta 2011. Sledil je kaos, resda so korenine tega segale v obdobje nesrečnega vpada v državo Obaminega predhodnika predsednika Busha mlajšega. Kot je znano, so ZDA leta 2003 posredovale zaradi bojazni, da Irak snuje orožje za masovno uničevanje, kar pa se je kasneje izkazalo za neresnično. Sile ZDA so se v Irak (trenutno je tam kakšnih 5200 vojakov) vrnile na zaprosilo iraške vlade (pisnega sporazuma med državama) potem, ko so se enote Islamske države pred leti začele v svojem osvajalskem pohodu po Iraku in Siriji nevarno približevati iraški prestolnici. Kot je znano, je mednarodna koalicija z ZDA na čelu Islamsko državo (ISIS) vojaško porazila, ne pa povsem zatrla. Z hitrim ameriškim umikom bi ta kaj lahko vstala iz pepela. To bi ne bilo ne v interesu Iraka, ne ZDA in njihovih zaveznikov v regiji in še manj Evrope. 

Po umiku ZDA iz Iraka v bližnji prihodnosti bi v njem povsem prevladal iranski – šiitski vpliv. Iraški suniti in Kurdi (njihovi poslanci pri glasovanju v parlamentu o umiku ameriških sil niso sodelovali) bi se znašli v nezavidljivem, podrejenem položaju. To ne bi pomenilo nič dobrega za stabilnost države, pravzaprav je to recept za novo državljansko vojno. Enako velja za stabilnost regije. Sunitom bi priskočili na pomoč Savdijci in Turki. Močno bi bila prizadeta, če že ne prekinjena iraška proizvodnja nafte, kar bi povzročilo drastično povečanje njene cene na svetovnem trgu na zadovoljstvo drugih večjih proizvajalk. 

Prek Iraka povsem pod njegovim vplivom bi imel Iran tudi prost dostop do Sirije. Vloga Irana pri ohranjanju na oblasti tamkajšnjega samodržca in v njegovem boju zoper lastno ljudstvo je znana. Enako posledice. Še lažje in v še večjem obsegu bi lahko dostavljal vojaško pomoč proksijem v Siriji in sosednjem Libanonu. Kako bi to vplivalo na Izrael, ne gre izgubljati besed. Iran je, kot je znano, že večkrat zanikal pravico Izraela do obstoja (kot Izrael žal ne priznava pravice do lastne države Palestincem).

Če bi se v danih razmerah Iran bližal pridobitvi nuklearnega orožja, bi se za enak korak odločili tudi Savdska Arabija in Turčija. Vprašanje je, kako bi ob tem ravnal Izrael.

Skratka, nikar si ne gre želeti hitrega umika ZDA iz regije, dokler ta ne bo kolikor toliko stabilna. Drugače bomo spet imeli na sto tisoče beguncev na naših južnih mejah in še kaj. Stabilnosti se seveda ne bo doseglo s stopnjevanjem vojaških akcij in groženj ter sankcij, ampak z dogovori o postavljanju odnosov v regiji na novo osnovo, z diplomacijo. Ta bi morala sedaj stopiti na sceno. Pozdraviti velja vsak korak v tej smeri. ZDA so že izrazile  pripravljenost za pogajanja v pismu Varnostnemu svetu OZN. Tudi iraška stran je po povračilnih raketnih napadih na iraški vojaški bazi, kjer so nastanjeni ameriški vojaki, dala vedeti, da ne išče dodatnega stopnjevanja nasilja ali vojne. To bi bila tudi priložnost za EU, da pride na dan s svojimi pobudami, če hoče res postati geopolitični igralec. To zaenkrat zaradi svoje pasivnosti in šibkosti žal ni. Čas je, da se temu narediti konec. Če je EU že gospodarski in trgovinski velikan v svetu, potem naj to izkoristi  in se začne odločneje boriti za svoje interese. Stabilen Bližnji vzhod in severna Afrika vsekakor spadata mednje. Ne gre samo spet uprizoriti nekaj sestankov, podati nekaj izjav o zaskrbljenosti in pozivov k zadržanosti. Ne gre se držati čim bolj stran in upati, da bo razmere v naši soseščini uredil kdo drug. Neurejeni Bližnji vzhod bo namreč prišel k nam, pa če si še tako zatiskamo oči.

Ko ZDA iščejo možnosti za umik, si Rusija, Turčija in Iran krepijo vpliv in delijo vplivna območja. Politika EU čakanja in upanja, da omenjeni akterji med drugim ob tem ne bodo preveč  odvijali begunske - emigrantske pipice v smeri Evrope in ji izdale prevelikega računa za obnovo razrušenega, ni dobra politika