Začnimo pri Cankarju, čigar satrično komedijo Za narodov blagor so v četrtek premierno uprizorili v Mestnem gledališču ljubljanskem: kaj je bolj fascinantnega kot to, da je neko literarno delo po skoraj natanko 120 letih najmanj enako, morda pa celo še bolj aktualno kot v času svojega nastanka?! Vmes so se rodile kar tri države, dve sta tudi že propadli, a tisto stanje duha, forma mentis, kot ga je ob prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje zaznal lucidni Ivan Cankar, se takorekoč ni spremenilo. Še hujše je. Pa je provinca vmes postala država, njeno središče prestolnica in narod nacija. In še vedno je vprašanje zornega kota tisto, ki v marsičem definira zavest posameznika: kdor danes glede na Slovenijo od zunaj podobno kot Cankar leta 1899 iz Dunaja, se mu njena politična mizerija še toliko bolj in toliko prej pokaže v svoji pravi luči. Cankar jo je pravilno označil: strahovita farsa. Dlje kot si stran od nje, bolj jo prepoznavaš in prej se razkrijejo vsi statisti in igralci v njej. Naravna reakcija je silovit odpor, ki ga dobiš. Predstavljajte si, da bi šli vsi mladi Slovenci po končanem šolanju za nekaj časa po svetu; pol se jih ne bi več vrnilo, tista druga polovica, ki bi se, pa bi šla na barikade in zahtevala ukinitev 2. republike in priključitev kakšni (normalni) državi, saj je to, kar imamo, v najboljšem primeru zgolj njena farsična karikatura.

Farsa, natanko tako. Farsa, v kateri glavni igralci tekmujejo med seboj, kdo bo izpadel bolj neresno, infantilno in škodoželjno. Priznam, da sem naposled tudi sam dokončno obupal nad Slovenijo kot družbeno skupnostjo in državo, saj je jasno, da jo vodijo in (na žalost) tudi predstavljajo idioti, ki bi jim morali s sodnimi odločbami prepovedati sleherno javno delovanje. Zaradi tega sem zbegan in ne vem, kaj je za to t.i. državo bolj tragikomično in tudi škodljivo: duševne motnje lokalnega Instagram influencerja Boruta Pahorja, umik šestih inštruktorjev Slovenske vojske iz Iraka zaradi zasebnih intrig Karla Erjavca ali požig lesene drvarnice z umetniškim imenom Kip svobode v Moravčah.

Moravče, če začnemo v periferiji province, so slikovit in priročen odsev zatohle doline Šentflorjanske, ki jo že desetletja ni pošteno prepihalo. Pa še takrat, ko jo je - denimo 1941. in 1991. -, se je enkrat dogodila nacionalna tragedija, ki jo narod še zdaj ni prebolel oziroma predelal (pravi mali čudež je, da se Slovenci niso pobili med sabo tudi leta 1991!). Zaradi tega se jutri, ko bo iz gorenjske smeri ponovno zasmrdelo po žveplu zlagane morale, laži in verbalnega nasilja nad vsemi, ki ne obožujejo rdeče zvezde, spomnite na uvodno dilemo: kje je še država na tem svetu, ki bi vsaj formalno spadala med svobodne in demokratične, pa je globoko v sebi še povsem prepojena z mitosom utopije 20. stoletja, zaradi katere je umrlo na milijone ljudi?

Kje je? V Moravčah, denimo, kjer je cankarjanski "narodov blagor" v zavetju noči zažgal skulpturo Donalda Trumpa, ki je resda karikatura umetnosti, vendar to še ne opravičuje njenega uničenja s tako simbolničnim orožjem, kot je ogenj. Kajti ogenj je sinonim grmade, ki je še ne tako dolgo tega pomenila odgovor v imenu ljudstva na dvoje nevarnosti: Turke in čarovnice. S Turki so opravili drugi in jih od leta 1592 ni več v te kraje (vrnili so se, če parafraziramo naše domoljubne sile, šele zadnja leta, preoblečeni v nezakonite prebežnike), medtem ko so zadnjo čarovnico Marino Češarek sežgali pred nekaj več kot tristo leto v Ribnici. Kasneje so namesto ljudi v teh krajih raje sežigali knjige, v revolucionarni vznesenosti pa tudi najlepše dvorce in gradove.

Požig lesene drvarnice z umetniškim imom Kip svobode je sloves te res majhne dežele spet ponesel daleč onkraj njenih visokih plotov. Domovina prve dame Združenih držav tekmuje v infantilnosti in postaja rekorderka v smešenju same sebe, zato se zdi razumljivo, da Melania Trump z njo ne želi imeti nobenega opravka več. Na njenem mestu bi ravnal enako, kajti če sredi koruznega polja streljaj od rojstne Sevnice postavijo v tvojo čast leseno kreaturo, v primerjavi s katero je vsako ptičje strašilo podobno Botticellijevi Veneri, ti res ne preostane drugega, kot da državi klovnov rečeš, oprostite moji francoščini, Fuck you, Slovenia!.

Ko že omenjam prvo damo in njeno emigracijo, mi na misel prihaja anekdota iz Titovih časov, ko je Josip Broz obiskal Hollywood. Bil je častni gost na slavnostnem banketu, ki so ga priredili tamkajšnji producenti in filmski ustvarjalci. Blizu v Sloveniji še danes oboževanega maršala je sedel priljuden mož, ki se je s Titom pogovarjal v srbščini. Tito ga je v nekem trenutku presenečeno vprašal, kako to, da tako dobro govori "po naše".

Možakar je v zadregi odgovoril: "Pa znate ... ja sam zapravo Srbin. Iz Jugoslavije sam emigrirao."

Tito ga pogleda z odobravanjem: "I ja bih."

***

Požig v Moravčah, ki je koga morda spomnil na goreče križe zloglasnega KKK v južnih državah ZDA, sovpada z razveljavitvijo obsodbe domobranskega generala Rupnika, kar je ponovno razplamtelo strasti v obeh taborih, komunističnem in antikomunističnem. Čudovito, mar ne? Večna dialektika črnih in rdečih. Morda pa do "rehabilitacije" ni prišlo po naključju prav v tem času, kajti kaj je lepšega kot malce razdeliti narodov blagor (divide et impera) in opazovati, kako se žre med seboj. V takšnem primeru se nihče ne sprašuje, kaj sploh počne vlada, kako (ne)kompetenten je njen predsednik, kakšne odločitve sprejemajo njeni ministri, še manj pa je javnost pozorna na plenilski pohod po državnih podjetjih. Ki se, če slučajno še niste opazili, nadaljuje z nezmanjšano silovitostjo. Petrol je le vrh ledene gore.

Zadeva Rupnik ima torej svojo logiko. Nujnost, če hočete. Podobno "presenečenje" se je zgodilo po prvem krogu predsedniških volitev leta 2007, ko je Vrhovno sodišče slučajno razveljavilo sodbo v imenu ljudstva proti škofu Rožmanu. Lojze Peterle, ki je do takrat prepričljivo vodil v vseh javnomnenjskih anketah, je začel naglo izgubljati podporo in zaradi Rožmanove rehabilitacije gladko izgubil v drugem krogu (zmagal je nesrečni Danilo Türk). Glede na to, da je petčlanskemu senatu, ki je razveljavil sodbo proti Leonu Rupniku, predsedoval Branko Masleša, bi bil kakršen koli nadaljnji komentar odveč.

Vse skupaj je farsa. A če se je za časa Ivana Cankarja odvijala med provincialno elito liberalnega in klerikalnega tabora, ki ju je povezovala sla po oblasti, uničila pa revolucija pod zastavo NOB, je ta farsa danes prerasla v tragikomedijo nacionalnih razsežnosti. Za politično nesnago namreč ne gre več kriviti Dunaja ali Belgrada, za laži, kraje in sprenevedanja ne morejo biti več krivi tujci. Toda tega kopernikanskega obrata, ki bi ga slovenska kolektivna zavest tako krvavo potrebovala, da bi to spoznala, ni in ni od nikoder.

Kot da bi ljudstvo, ki za zdaj še uživa v blagodejnosti gospodarske konjunkture in visoki kvaliteti življenja, pozabilo, da nam oblasti že dolgo ne postavljajo drugi, temveč si jo (iz)volimo sami. Zato pritoževanje čez vse bedake, klovne in lažnive prevarante v ministrskih stolčkih enostavno ni relevantno, saj smo si jih sami izbrali. Celo za Karla Erjavca, ki je zaradi volilnega kongresa svoje upokojenske stranke dokončno in nepopravljivo uničil še tistega nekaj ugleda, kot ga je imela Slovenska vojska zaradi svojih misij v tujini, ni nobenega izgovora. Tako dolgo bo na oblasti, kot bo to dopuščal ta naš prekleti narodov blagor, zaradi katerega se je Cankar na koncu povsem zapil ...