Najprej o domačijskosti, kot (si) jo predstavlja Maks Tajnikar, ko v sobotnem Dnevniku (vir) opisuje rešitev, ki jo je domnevno imel Ivica Todorić: Maks Tajnikar opiše rešitev nekaj milijardne zadolžitve kot enostavni nakup letalske karte (ali morda kar letala), kratek sestanek, izborna večerja in pitje vodke. Ali vina. Ali obojega v drugačnem vrstnem redu. So doktorju ekonomije, rednemu profesorju in dekanu, bivšemu ministru za gospodarstvo itd., take predstave v ponos? Očitno se je Ivici Todoriću zapletlo pri nakupu letalske karte, moskovski hoteli so bili polni, restavracije pa tudi. Omenjanje pomanjkanja vodke bi bilo pretiravanje.

Maks Tajnikar pretirava tudi pri tem, da omenja, da so se v Agrokorju učili od Slovencev in rabot, ki smo jih domnevno počeli 2011. Pa bi ta isti Maks Tajnikar lahko navedel kako drugo letnico, recimo kakšno iz razvoja Tama ali pa Adrie Airways. Mu mora kdo našteti še kak primer in še kako letnico?

Najprej, Maks Tajnikar bi moral vedeti, da je Mercator delujoče podjetje. Če ne verjame, mu to lahko sporoči več kot 20.000 zaposlenih in 2.000 slovenskih dobaviteljev. Doktor ekonomije poudarja, da se očitno nihče ne "zaveda posledic prodaje desetih trgovskih centrov, ki poteka". Še tisti najmanj obveščeni bralec, kaj šele doktor ekonomije, bi s preprostim navedkom v okno Googla našel nekaj dejstev: da je prodaja desetih centrov že zdavnaj opravljena in da ima Mercator še vedno za več kot milijardo premoženja v nepremičninah. In da je na svetu zelo malo klasičnih trgovcev, ki bi bili lastniki (vseh) nepremičnin, v katerih poslujejo.

Še bolj absurdna je trditev, da Mercator ostaja brez trgovskih centrov. Doktor ekonomije bi se moral vprašati vsaj, zakaj je nastal več kot milijardni dolg in kdo je najbolj odgovoren za tak nevzdržni dolg. Bolj pričakovano bi bilo, da bi doktor ekonomije dal morda kak nasvet, kako podjetje lahko obvlada tak dolg in kako ga naj spusti vsaj na vzdržno raven. Prispodoba s cirkusom, artisti in šotorom lahko ostane zgolj za starega slona, ki se kiti s kakim bivšim dosežkom. Z "resno" analizo, ki jo ponuja bralcem Dnevnika, se seveda ne more. Je pa v tem kontekstu pomenljiv njegov stavek: "Če ga kupiš, dobiš le artiste in slone s programom, ki pa ga lahko izvajaš tudi v kakšnem drugem cirkusu." In očitno je nekdo nekoga kupil. Bedno je tudi beseda, ki jo omenja Maks Tajnikar.

Vrhunec prispevka pa je seveda stališče, da so si na AVK zamislili še krajo Mercatorja! V tem stališču je vse: nerazumevanje, sprenevedanje (v čigavem interesu le?), predvsem pa zanikanje osnov pravne države, ki je podlaga za vse, tudi za vse tisto, kar je vsaj blizu ekonomskemu in kar bi doktor in predavatelj generacijam študentov moral vedeti. AVK je pozivala, dobesedno prosila za prijavo koncentracije. Program ignoriranja je vztrajal očitno več mesecev in regulatorni organ mora reagirati. Mora. In profesor ekonomije bi moral vedeti, kako se kazen za neupoštevanje zakonodaje določa. Če tega ne ve, bi mu lahko pomagal Google. Slednjemu te informacije res ni težko najti.

Očitati vsem sodiščem v Sloveniji, "da niso sposobna razumno odločati o večjih gospodarskih zadevah, ker imajo pravniki pač zdaleč premalo znanja o ekonomikah in ekonomiji", je samo še češnja na torti. Komentirati pa bi ga morala prav sodišča, saj gre pravzaprav za škandal, ki si ga privošči Maks Tajnikar. 

Sramotno za doktorja ekonomije in podjetništva, za bivšega ministra, bivšega (ali pa morda ne) člana mnogih nadzornih svetov, tudi tistih, ki jih ni več, da s takim prispevkom potrjuje dvome o razlogih za ta prispevek. Sramotno je morda od nekoga, da se postavi pred TV kamere in natolcuje o socializmu in o denarju, še bolj sramotno pa je, da nek profesor naklada o ponižujoči SID in slabi banki. Ker preprosto in več kot očitno ne ve, za kaj gre. Se tudi ne pozanima, za kaj gre, temveč opleta s svojo kredibilnostjo. 

Prav slednjo, kredibilnost, pa Maks Tajnikar dokončno pokoplje z nasvetom vsem slovenskim dobaviteljem, ko zapiše, češ "raje poglejte k številnim drugim igralcem na slovenskem trgu trgovine na drobno". Če bi doktor ekonomije poznal vsaj osnove te iste trgovine, bi lahko ugotovil, da med ostalimi igralci na tem trgu za slovenske dobavitelje brez Mercatorja enostavno ni prostora. Eni imajo v prioriteti predvsem svoje trgovske znamke, kak drugi propada v četrti prisilni poravnavi, preostali pa enostavno nimajo dovolj polic, da bi nadomestili 30 % tržnega deleža. Mojstrsko mnenje doktorja ekonomije in podjetništva, ki ga mora prebrati vsi odgovorni pri 2.000 slovenskih dobaviteljih.

Konec si je Maks Tajnikar spisal sam, samo parafrazirati je potrebno njegov zadnji stavek: Kaj boste, Maks Tajnikar, storili, da si boste ponovno pridobili zaupanje za naslednje desetletje? Do odgovora pa pustite komentiranje trgovine komu drugemu, ki vsaj ima osnovne informacije.