Aktualna ugodilna sodba o Leonu Rupniku je lahko izjemnega pomena ne le za stranko postopka, temveč za razklani slovenski narod in državo. Na sodbo je bilo pred dnevi opozorjeno s številnimi medijskimi objavami. Mnoge so odražale zelo odklonilno, čeprav neutemeljeno reakcijo v duhu nikoli pretrgane osemdesetletne totalitarno prokomunistično indoktrinirane rdeče niti, ki nosi s seboj psihopatogeni nukleus, jedro velikega razkola. Primer je reakcija medijsko vplivnega blogerja Hada 8. januarja 2019: " ... Toliko kletvic, kot mi jih sedaj pade na pamet, že dolgo ni bilo v mojih mislih ... "

In kako naprej? V prodemokratičnem delu slovenskega volilnega telesa se bo treba s patogenim nukleusom velikega razkola tega naroda in države soočiti. V jedru razkola biva brezvsebinska in neutemeljena indoktrinacijska sintagma "narodni izdajalci". Slovenski narod in državo bo treba deindoktrinirati , jedrno sintagmo "narodni izdajalci" pa ekstrahirati. Čas je že (2020).

1. Ugodilna sodba o Leonu Rupniku

Zadevna sodba I Ips 3425/2014 z dne 8. 10. 2019 je bila 6. januarja 2020 javno objavljena na spletenem portalu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (vir). V zadevi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo Vojaškega sodišča IV. armade št. I Sod 117/46 z dne 30. 8. 1946 za obsojenega "L.R.". S tem se zadeva v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje. V isti kazenski zadevi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo I Ips 51/2006 že 1. oktobra 2007 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je v korist dr. Gregorija Rožmana vložil ljubljanski škof in metropolit Alojzij Uran kot zakoniti zastopnik Nadškofije Ljubljana. Poleg izpodbijane pravnomočne sodbe zoper dr. Rožmana se je sodbo razveljavilo tudi v delu zoper dr. Miho Kreka.

Razveljavitvena sodba I Ips 3425/2014 z dne 8. 10. 2019 je bila izdana na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil Aleksander Rupnik, vnuk pokojnega Leona Rupnika. Pot pokojnikovega vnuka s tem ni končana, in to ne le glede postopka novega sojenja. Že ob obisku avgusta 2013 je namreč na Inštitutu za sodno medicino dal svoj DNK (vir). To je za prizadetega potomca pomembno, ker akterji izvršitve protipravne obsodbe še danes ne razkrijejo lokacij posmrtnih ostankov te in drugih masovno pomorjenih nedolžnih oseb.

2. "Toliko kletvic, kot jim sedaj pade na pamet, že dolgo ni bilo v njihovih mislih"

Na sodbo je bilo pred dnevi opozorjeno z objavami v mnogih medijih. Sprožile so zelo odklonilno, a brezvsebinsko in neutemeljeno reakcijo v totalitarno prokomunistično indoktriniranem delu silovito razklanega slovenskega naroda in države. Primer je reakcija medijsko vplivnega Hada na njegovem blogu dne 8. januarja 2019: " ... Toliko kletvic, kot mi jih sedaj pade na pamet, že dolgo ni bilo v mojih mislih ... "

Indoktrinirana odklonilna reakcija je neutemeljena. V masovno hudodelskih okoliščinah hudo prizadeti Leon Rupnik je namreč nedolžna oseba. Domneva nedolžnosti se preliva tudi v korist drugih s strani slovenskih totalitarnih prokomunistov masovno hudo prizadetih oseb vsaj od aprila 1941 dalje (do ?). Kajti v masovnem hudodelstvu hudo prizadete slovenske osebe so nedolžne osebe. Nedolžne osebe. Brez tistega – "ampak", brez sodbe, brez jeze zoper te osebe. In kakopak brez – "kletvic". Kajti, "toliko kletvic, kot jim jih sedaj pade na pamet, že dolgo ni bilo v njihovih mislih".

3. Trije hudi problemi sodobnega procesa I Ips 3425/2014

V luči tega navedenega se navkljub (formalni) ugodilnosti aktualne sodbe ob vpogledu v njeno obrazložitev odstirajo hudi problemi tega sodobnega procesa. Generalna nastala problemska okoliščina aktualnega procesa je v tem, da so se s sicer (formalno) ugodilnim izrekom vzpostavile okoliščine, v katerih je učinkovito blokiran nadaljnji postopkovni nadzor nad morebitnimi nedopustnostmi tega vrhovnosodnega procesa, kar je rešljivo le izjemoma. (Formalna) ugodilnost vrhovnosodne odločbe namreč sama po sebi povzroči upad zahtevanega nivoja t.i. pravnega interesa prizadete stranke za uveljavljanje ugovorov zoper morebitne nepravilnosti vrhovnosodnega procesa po razpoložljivih sredstvih nadzora. Med slednjimi so pobuda in ustavna pritožba na Ustavno sodišče Republike Slovenije oziroma v nadaljevanju pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Nastala generalna problemska okoliščina učinkovito blokira ugovore tako postopkovnega kot vsebinskega tipa. Ti ugovori so v pravosodni zadevi o Leonu Rupniku lahko v interesu ne le prizadete stranke postopka, temveč v luči problema persistirajoče indoktrinacije tudi v izjemnem interesu akutno razklanega slovenskega naroda in države. Osvetlimo primere eventuelnih hudih problemov procesa, ki so v izjemnem javnem interesu:

- problem konkretne zadeve, ki je neusahljivi vir ugovorov postopkovnega tipa, je problem udeležbe vrhovnih sodnikov Branka Masleše in Vesne Žalik;

- ob slednjem je specifičen problem blokada ugovorov v aktualni zadevi, vezanih na primarni proces (1946), npr. o nemožnosti obrambe, o prestrašenih zagovornikih in o izločitvi preiskovalcev tožilcev in sodnikov navkljub splošno znanemu dejstvu o sistemsko-strukturnih hudih kršitvah človekovih pravic.

- celovito gledano je posebej hud problem zadeve, ki je neusahljivi vir ugovorov vsebinskega tipa, blokada ugotavljanja dejanskega stanja.

4. Problem udeležbe vrhovnih sodnikov Branka Masleše in Vesne Žalik 

Poglejmo prvi primeroma navedeni problem sodobnega procesa.

Iz sodbe izhaja, da se je v postopku ugovarjalo izločitev okoliščin v zadevi I Ips 3425/2014, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti pri obravnavi in odločanju v predmetni zadevi, tako da se je predlagalo izločitev predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Branka Masleše in vrhovne sodnice Vesne Žalik. S sklepom Su 1087/2014 z dne 11. 6. 2014 je bila zahteva za izločitev zavržena. Toda iz javno dostopne 4. točke obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 35/2015 z dne 25. 5. 2016 izhaja hud problem sklepa Su 1087/2014.

General Rupnik z mladimi domobranci.

Ta je v tem, da je bila v konkretni zadevi zahtevana "izločitev predsednika Vrhovnega sodišča in vrhovne sodnice iz odločanja [na kar je zahtevi za izločitev s sklepom z dne 11. 6. 2014] predsednik Vrhovnega sodišča zavrgel". In to skoraj 30 let od ustanovitve demokratične republike. Načeloma namreč v sodobni državi, "če je zahtevana izločitev predsednika vrhovnega sodišča, odloči o izločitvi občna seja tega sodišča" (cit. po 2. podpovedi 2. odstavka 42. člena Zakona o kazenskem postopku).

5. Notorično hude procesne okoliščine (1946)

Ob tem je specifičen problem blokada ugovorov v aktualnem procesu, vezanih na notorično hude okoliščine primarnega procesa (1946). Na primer blokada ugovorov o nemožnosti obrambe in prestrašenih zagovornikih, ali pa o izločitvi preiskovalcev, tožilcev in sodnikov, češ da so vsi nekdanji partizani, člani Komunistične partije, partizanski in partijski funkcionarji ter kot taki izrazito pristranski (smiselno prim. z 18. in 20. točko obrazložitve sodbe I Ips 3425/2014).

To lahko odseva hud indoktrinacijski problem aktualne zadeve (2019), saj "sodišče lahko dejstva, ki so splošno znana, ter dejstva, ki se domnevajo po naravi stvari ali po zakonu, upošteva, ne da bi jih posebej ugotavljalo" (cit. po jedru sodbe VSRS I Ips 79/2010). 

Splošno znano dokazno dejstvo je namreč "dejstvo", da pretekla totalitarna komunistična država "ni delovala kot pravna država, in se v njej hudo kršijo človekove pravice" (cit. smiselno primerjaj s 3. uvodno izjavo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije). To dejstvo je razlog, da je v Ustavo Republike Slovenije - in s tem v katerokoli konkretno (sodno) oblastno zadevo v tej državi - vgrajen naslednji temeljni ustavni cilj in zgodovinsko poslanstvo:

– "v zgodovinsko poslanstvo slovenske ustave [je] vgrajen tudi njen temeljni cilj, preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema" (cit. primerjaj s 7. točko obrazložitve ustavne odločbe Up-301/96),

– [saj so bili] pripravljeni uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, z zlorabami prava v kazenskih postopkih in s sistemskostrukturnim grobim kršenjem človekovih pravic" (cit. primerjaj s točko 17 obrazložitve ustavne odločbe U-I-109/10-11).

Leon Rupnik, SS general Erwin Rösener in škof Gregorij Rožman.

Neupoštevanje gornjih ugovorov v aktualnem procesu (2019) o nezmožnosti obrambe, o prestrašenih zagovornikih in o izločitvi preiskovalcev, tožilcev in sodnikov negira navedeno splošno znano in temeljno konstitutivno dejstvo sodobne države, to je Republike Slovenije, katerega v zadevi ni treba niti posebej dokazovati. To lahko odseva hud indoktrinacijski problem. In to skoraj 30 let od ustanovitve Republike Slovenije.

6. Resnica je v nacionalnem interesu

Celovito gledano je lahko posebej hud problem zadeve, ki je neusahljivi vir ugovorov vsebinskega tipa, blokada ugotavljanja dejanskega stanja, to je resnice. V predmetni vrhovnosodni zadevi je namreč v luči zakona izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku). Vendar je takšna izključitev ugovorov dejanskega stanja vprašljiva. Vprašljiva je v luči specifičnih okoliščin nikoli pretrgane osemdesetletne totalitarno prokomunistično indoktrinirane rdeče niti, v luči okoliščin konkretne zadeve o Leonu Rupniku in v luči že osvetljenega dejstva, temeljnega cilja in zgodovinskega poslanstva države. To je posebej hud problem zadeve, ki v nacionalnem interesu sili v vložitev ustavne pobude zoper drugi odstavek 420. člena ZKP. Toda ta pot je s (formalno) ugodilnim izidom zadeve in ob neizločitvi okoliščin glede določenih vrhovnih sodnikov zablokirana.

V luči t.i. pravnega interesa za vložitev ustavne pobude je ugotovitev dejanskega stanja konkretne zadeve, ki odstira resnico o osemdesetletno sistemsko-strukturno poskrivanih okoliščinah masovnega zločina, v katerih so hudo prizadeli Leona Rupnika (in masovne druge), ne le v interesu prizadete stranke, temveč v interesu razklanega slovenskega naroda in države.

7. Izpodbitje sintagme "narodni izdajalci"

V srži jedra pravkar izpostavljenega problema resnice (dejanskega stanja) je poseben problem tako konkretnega procesa, kakor tudi razklanega slovenskega naroda in države. V srži je problem vezan na brezvsebinsko in neutemeljeno indoktrinacijsko obsodilno sintagmo "narodni izdajalci". Ta sintagma je nukleus, jedro velikega razkola tega naroda in države, ki potom rdeče niti totalitarne indoktrinacije penetrira svoj psihopatogeni nukleus iz pretekle države. 

Sintagma je neutemeljeno podtaknjena, saj v jedru zamegljuje dejstvo obstoja tedanje veljavne države slovenskega naroda – to je kraljevine. Je neutemeljena, saj so slovenski totalitarni prokomunisti že pred aprilom 1941 začeli z organiziranim udarom zoper legitimno oblast in uveljavili totalno obsodbo ostalih z "izdajalci".

Leon Rupnik, civilni upravitelj Ljubljanske pokrajine, z zavezniki na bežigrajskem stadionu leta 1944. 

Primer je poziv sredi marca 1941 vsem k protioblastni združitvi v odpor, proglasitvijo narodnih izdajalcev in pozivom k paktu s Sovjetsko zvezo: "[…] pozivamo vse poštene in rodoljubne elemente, da se združijo z nami proti tej protiljudski vladi in njeni izdajalski zunanji politiki […] proti peščici izdajalcev […] Združite se in nudite odpor izdajalskim oblastnikom […] če se sklene: pakt o medsebojni pomoči s Sovjetsko zvezo, če poženemo to izdajalsko vlado […]." (cit. po Proglasu CK KPJ, ki ga je KPS Novo mesto ciklostirala 17. marca 1941).

Nadaljnji primer je vsaj do "22. junija". Zelo strnjeno lahko podtaknjeno neutemeljenost indoktrinacijske sintagme "narodni izdajalci" osvetljuje naslednja, v javnosti desetletja strogo cenzurirana vsebina Poročila z žigom "dr. Miha Krek podpredsednik ministarskog saveta i ministar gradjevina" iz začetka 1942 (cit. v nadaljevanju po arh. enoti v: SI AS 1660 Izidor Cankar):

"[…] OF vodita Kidrič mlajši in Lovro Kuhar. Kidrič dobiva navodila za delo direktno iz Berlina od nemških komunistov, ki imajo načrt, ustanoviti Srednjeevropsko unijo socialističnih republik, v kateri naj bi bila tudi Slovenija v avstrijski komunistični republiki pod nemškim vodstvom. ( Glavni tajnik Italijanske komunistične stranke, Musolin pa je 24. X. 1941 izjavil, da bo Slovenija pripadla Italijanski sovjetski federaciji.) OF z grožnjami izsiljuje denar od trgovcev in tako nabira velike vsote. Ob prevratu nameravajo pobiti vse duhovnike in vse vidnejše katoliške ljudi, ki se zdaj bore proti njim. Umore izvršujejo 'španci', komunisti, ki so se borili z rdečimi v Španiji, bili nato v koncentracijskem taborišču v Franciji, kjer so jih dobili Nemci, ki so jih dali v Umschulungskurse za gestapovce in so res kot gestapovci prišli 6. aprila z Nemci na Štajersko in Gorenjsko, kjer so neusmiljeno postopali s slovensko duhovščino in drugo inteligenco, jo mučili in Nemcem pomagali pri preseljevanju. Prav tako so takrat komunisti na Štajerskem in Gorenjskem sodelovali z gestapovci. Položaj pa se je spremenil po 22. juniju. Mnogi komunisti, (gestapovci) so takrat pobegnili iz Gorenjske in Štajerske v Ljubljansko pokrajino in so sedaj tu srž partizanov in zverinsko ubijajo poštene slovenske ljudi."

Pa še tole: 

Ob navedenem je morebitna nadaljnja indoktrinacijska dilema zoper veljavnost pozicij kraljevine tudi neutemeljena. Da so pozicije tedanje države (pretežnega dela) slovenskega naroda, to je kraljevine, od aprila 1941 dalje navkljub okupaciji še naprej mednarodnopravno veljavne, in le-ta ni prenehala, primeroma osvetli že vpogled v mirovne pogodbe, ki odpravljajo pozicije okupacije za nazaj vse do 1. 1. 1938. Na primer 1. poved 1. člena Treaty of Peace with Italy, Pariz, 10. februar 1948 (cit. v nadaljevanju po United Nations treaty Series, Vol. 49, p. 128): 

"The frontiers of Italy shall […] be those which existed on January 1, 1938."

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništva. Podpisi pod fotografijami so delo uredništva.