Na Discovery Channel sem gledal oddajo, kako v neskončnem prostoru vesolja posamezni delci, kot so  denimo atomi, po eni strani silijo skupaj, po drugi strani pa narazen. V isti oddaji je bil omenjen človek, homo sapiens, poimenovali so ga kot do sedaj najkompleksnejšo znano povezavo atomov v določeno celoto, ki jo moderna znanost pozna. Človek želi istočasno biti svoboden, če preskočimo takoj v naš jezik, imeti hoče čim več svobode v prostoru, istočasno pa se zaveda, da mu le povezovanje v skupnost z drugimi ljudmi daje večjo moč. Vsak človek izraža tudi  interes po čim ugodnejši izrabi prostora, tako tistega, ki ga zaseda s svojimi atomi, ki na najbolj kompleksen način zasedajo prostor, ki se imenuje človeško telo, kot tudi tistega, ki ga želi zasedati navzven, želi zase čim več prostega gibanja. In povrhu tega želi, da njegovega prostora, ki ga je kakorkoli osvojil - pri nas je bolj moderno reči olastninil -, ne sme zasedati nekdo drug. Tako slej ko prej trči ob rob drugega človeka, ki tudi izraža svoj interes izrabe prostora.

Znajdemo se na točki, ko je treba interes izrabe prostora spraviti v določen dogovor, da se ne uničimo med seboj. V sedanjem dometu demokracije smo to poimenovali določen pravni okvir. Jasen, preprost, vsem koristnikom prostora razumljiv zakon. Ki bo v danem trenutku optimalen glede na osnovni zakon vesolja, tj. istočasnost obstoja sil po skupaj in narazen. In ki ga je zaradi stalnega razvoja demokracije, ko se pokaže določena utesnjenost ali nepravičnost, potrebno dopolniti, nadgraditi, spremeniti. Zdrava pamet pravi, da bi bilo verjetno dobro, da bi se najbolj poklicani po eni (Ministrstvo za okolje in prostor glede na našo sistemsko zakonodajo) in najbolj poklicani po drugi strani (strokovnjaki s tako ali drugačno licenco za posege v prostor, arhitekti, urbanisti, prostorski planerji in vsi ostali, ki se zavedajo pomena dogovora o prostoru), na določeni točki, na določen način pogovarjali, poskušali doseči dogovor. Uporabili določene načine in orodja za ta pogovor in dogovor. 

Na svetovnem spletu je moč zaslediti veliko podobnih pozivov in predlogov. Če navedem samo enega od mnogih, ki je kratek in jedrnat:

"Learning new ways to inhabit the Earth is our biggest challenge. Bringing us down to earth is the task of politics today."

(Bruno Latour, francoski sociolog)

A najprej bi morali sprejeti določeno zavezo, KAKO se pogovarjati in dogovarjati o prostoru (tj. how to inhabit the Earth), kako se pogovarjati predvsem o ločnici, meji med skupnim in privatnim prostorom. O tem le redko kdo kaj spregovori.

Prostor je očitno en sam in omejen: vseeno, ali ga bo začela hrustati ekologija ali podnebne razmere ali CO2; vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora. Včasih je šlo za kohabitacijo, sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in desnico. Ok, ampak sedaj gre za to, da zmanjkuje prostora, tako privatnega kot skupnega. Ne, to ni problem za čez petdeset ali sto let - to je problem tukaj in zdaj. Kitajci bodo izgubili živce in zasedli Hongkong. Morda bo tam začetek konca prostora. Prostor za sobivanje dveh sistemov? Očitno ne bo šlo. Šansa je ta hip po mojem le OZN, pa naj se sliši še tako naivno! Da postavi zavezujoča pravila pogovarjanja o prostoru. Ali je to Hongkong ali Gaza ali brazilski pragozd, ali če hočete meja na Dragonji. Tu vidim šanso, da odigra OZN ponovno svojo vlogo, ki pa jo je dandanes izgubil! Pravila pogovarjanja o prostoru morajo biti sprejeta v OZN in držati se jih mora vsaka članica, velika ali mala, drugače izključitev, sankcije itd …

Verjetno je pametno in koristno, preden butneš kakšno tako, kot je "kaj naj OZN ..." v javni prostor, da si znova in znova ponoviš (to velja prav za vsakogar) tistih nekaj stavkov, za katere verjameš, da so temelj tvoje biti, tvojega razmišljanja, še več, temelj tvojega osmišljenja: Zakaj sploh počneš, kar počneš v svojem življenju? To pa zato, ker se s tem po eni strani dvigneš nad močjo relativiziranja vseh in vsakogar okoli sebe, še najbolj pa od moči relativiziranja sedaj tako razpasenih avtokratskih voditeljev po celem svetu (od Trumpa preko Putina do raznih Erdoganov, arabskih princev do velikega Kitajca). In se takorekoč vedno znova malo učvrstiš. Po drugi strani, in to je še važneje, pa poudariš sebi in drugim, da je filozofska ali politična ali religiozna misel nad oziroma pred vsako stroko, tako pravno ali ekonomsko ali tisto o prostoru ali katerokoli drugo. Še posebej tvoja, državljanska misel. Si državljan, ki ima pravico in moč povedati svojo misel, svoje prepričanje, svojo vero. 

Verjamem v demokracijo. Demokracija ni nič drugega, kot od čim več državljanov in čim večkrat povedana in izražena misel ali prepričanje ali vera. In to s pomočjo orodij in metod, ki po eni strani omogočajo čim večjo svobodo izražanja, po drugi strani pa omejujejo možnost manipulacije, zlorabe, poškodovanje česarkoli, kar je potrebno varovati in ohranjati. Kar imajo zapisane vse ustave po svetu na čelu z Ustanovno listino OZN. Ker v svetu kljub vsem zapisom v ustavah in ustanovni listini OZN še vedno obstaja možnost relativiziranja v smeri, kaj je manipulacija ali zloraba ali poškodovanje, se bodo morala ta orodja in metode izpopolnjevati. Ker bo verjetno vedno obstajala ta možnost relativiziranja, se bodo morala stalno izpopolnjevati.

V tem prispevku na primeru globalne krize s prostorom vidim dodatno priliko oziroma koristnost, da se preizkusi katero od omenjenih orodij in metod. (In o katerih razpredam že vrsto let tudi tukaj na portalu+). Tako v Sloveniji kot povsod po svetu (drugega kot OZN, če govorimo o celotnem planetu, pač ne vidim), da bo bolj razvidno, kaj je skupnostna, demokratično ugotovljena želja in hotenje in prepričanje, preden nastopijo vse ostale stroke, ki so sestavni del Sistema delovanja človeške skupnosti. Stroke kot sta tudi npr. pravo in ekonomija, ki pač silita v ospredje, verjetno upravičeno pri celi vrsti problemov, a se ravno na primerih s področja problemov prostora izkazujeta kot precej šibki.

Delovanje teh orodij in metod mora biti stalno, stalno se morajo tudi sama orodja in metode dopolnjevati in izgrajevati. Če ostanemo ta hip spet samo na primeru prostora: da ne bo prevladalo relativiziranje, kaj je javni prostor, da ne bo prevladalo relativiziranje, kje je ločnica med privatnim, zasebnim na eni strani, in javnim, skupnim na drugi strani. Ker drugače bo še bolj prevladalo relativiziranje, ki ustvarja sinergijo, koristno soodvisnost oziroma že kar razuzdano privlačnost drug od drugega, med politično elito in mediji, na račun popolne zblojenosti in zmanipuliranosti širše javnosti!. Prav to je v končni fazi pripeljalo do prevlade avtokratov po celem svetu. Ti pa so, se bojim, res zadnji, ki bodo našli rešitev za naš planet.