Redki so vojaki, ki so postali uspešni, dobri politiki in odšli zapisani v zgodovino z zlatimi črkami. Precej več je takšnih, ki so se odločili za prehod med politike in si s političnim delovanjem zapravili ugled ali celo uničili življenje. Najbolj notoričen primer je zagotovo francoski maršal Petain, sorodno vlogo pa je odigral tudi slovenski brigadni general Leon Rupnik, ki je bil vse do svojega neposrečenega ekskurza v politiko spoštovan general kraljeve jugoslovanske vojske. Vojaško se je prekalil že kot avstroogrski oficir med I. svetovno vojno in njen konec dočakal v vlogi vojaškega poveljnika Boke Kotorske. Po nastanku nove države je postal eden najvidnejših slovenskih oficirjev v jugoslovanski kraljevi vojski. Leta 1937 mu je generalštab kot brigadnemu generalu po vzoru francoske Maginotove linije med Belgijo in Švico zaupal gradnjo podobne obrambne črte pred fašistično Italijo v Sloveniji. Vendar s to pomembno razliko, da so Francozi Maginotovo linijo že zdavnaj končali, ko so nas šele začeli graditi Rupnikovo. Ta časovni zamik se je izkazal za usodnega: 11. aprila 1941 zgodaj zjutraj, ko so sile fašistične Italije prestopile rapalsko mejo, Rupnikova linija sploh še ni bila dokončana (po načrtih naj bi bila šele leta 1947!), na njej ni bilo nikogar, saj se je razpadajoča kraljeva vojska borila na drugih frontah (zlasti proti nemški invaziji s severa). Iz utrjenih bunkerjev fantomske obrambne linije tako nikoli ni bil izstreljen en sam naboj proti napadalcem. Italijani so, kot poročajo kronisti, na konjih in z vozovi kot kakšna razcapana armada v Ljubljano mirno vkorakali že naslednji dan.

Generala Rupnika, ki je bil ob začetku aprilske vojne načelnik štaba 1. armade v Zagrebu, so Nemci po kapitulaciji 17. aprila priprli, a so ga kmalu izpustili. Do napada nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo se v Sloveniji na vojaškem področju ni kaj dosti dogajalo; predvojne politične stranke so bile bile zbegane, izgubljene in brez idej, komunistična partija je bila formalno zavezana paktu med Stalinom in Hitlerjem in je previdno čakala na razplet dogodkov, edino skupina Tigr se je občasno "oglašala" iz notranjskih gozdov in napadala italijanske sile. Razmere so se dramatično spremenile po 22. juniju 1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Vrata v revolucionarno nasilje so se na stežaj odprla. Najbolj so bili na udaru prepoznavni nasprotniki komunistov, na katere se je spravil VOS (vodila ga je Zdenka Kidrič).

General nenadoma postane župan

Jeseni 1941 tako v Ljubljani streljali tudi na Leona Rupnika, ki formalno ni imel več nobene funkcije, ga pa je poskus likvidacije bržkone spodbudil k političnemu angažiranju. Jeza zaradi dejstva, da so mu stregli po življenju prav komunisti, ki jih je že tako ali tako sovražil in preziral, se je pomešala s politično naivnostjo, nekaj oportunizma in nerodnosti, vse skupaj pa je predstavljalo uničujočo kombinacijo za tedaj 61-letnega bivšega generala.

Toda za usodni korak se še vedno ni odločil; spomladi 1942 so ga Italijani z ostalimi bivšimi častniki razpadle kraljeve vojske za vsak primer internirali v Gonars, kje pa je ostal le nekaj tednov, saj so ga izpustili zaradi starosti. Vrnil se je v Ljubljano, kjer naj bi kmalu zatem začel sodelovati z Italijani; poleti istega leta je na predlog Emilia Graziolija, prefekta Ljubljanske pokrajine, postal župan Ljubljane. Slovenska prestolnica je namreč ostala brez župana, ker je Juro Adlešič iz obupa odstopil in pobegnil v tujino, saj so mu grozili tako okupatorji kot tudi komunisti. Formalno je bil namreč Adlešič tisti, ki je okupatorjem 12. aprila 1941 predal mestne ključe. Italijani so potem razpustili tudi mestni svet in ustoličili generala Rupnika. (Mimogrede: Adlešič se je kasneje vrnil, vendar mu je nova revolucionarna oblast nacionalizirala vse premoženje, zato je emigriral v Združene države, kjer se je pri 65 letih preživljal kot fizični delavec na neki kmetiji. Šele v šestdesetih letih mu je tedanja jugoslovanska vlada dovolila, da se vrne, češ da zoper njega ne teče noben postopek. Umrl je pozabljen v rodni Beli krajini leta 1968).

Italijani v Ljubljani, april 1941

Z imenovanjem na položaj župana Ljubljane pa se je za visokoraslega generala obdobje nesreče šele dobro začelo. Kot da bi začutil priložnost, je Rupnik Italijanom predlagal vojaško sodelovanje posebnih slovenskih enot proti skupnemu sovražniku - komunistom. S tem pa je simbolično prestopil Rubikon, kajti sprejeti roko fašističnih okupatorjev samo zato, ker bi to pomenilo možnost maščevanja komunistom, ni nič drugega kot veleizdaja in uvod v drugo poglavje državljanske vojne (prvega je začela že Komunistična partija z atentati svojih nasprotnikov).

Kraljeva vlada ga izobči

Rupnikov "prestop" ni ostal neopažen: če so se ga na revolucionarni strani veselili, saj jim je dajal alibi za še več nasilja, pa so ga obsodili v taboru demokratičnih strank (Slovenska zaveza) in pri tedanji kraljevi vladi v Londonu - mimogrede, to je bila tedaj edina zakonita in mednarodno priznana jugoslovanska, torej tudi slovenska oblast! - izposlovali, da mu je odvzela generalski čin. S tem je postal Leon Rupnik izobčenec, ki ga je od tedaj dalje gnal le še antikomunistični naboj. Njegovo sveti prepričanje je bilo, da je komunizem večje zlo od fašizma ali nacionalnega socializma. V tem pogledu se je zelo zbližal z ljubljanskim škofom Gregorijem Rožmanom, ki je prav tako tragična zgodovinska figura, vendar za razliko od Rupnika le na ideološkem polju, saj je bil kot duhovnik goreče nastrojen proti komunizmu. (Rožman je bil po vojni obsojen in absentia na 18-letno zaporno kazen, odvzem premoženja ter izgubo državljanskih pravic, vendar je sodišče leta 2009 dokončno ustavilo kazenski postopek zoper njega, s čemer ga je rehabilitiralo.)

Za blagor naroda bi požrl tudi drek

Rupnik ni bil priložnostni kolaborant ali celo žrtev kolaboracije, pač pa je z okupatorji sodeloval zavestno. Njegov projekt domobranske vojske, ki naj bi uničila komuniste (partizane), da bi Slovenija konec vojne lahko dočakala brez sovjetskega vpliva, je imel eno samo veliko pomanjkljivost: brez orožja je bil kakršen koli boj nesmiseln. Človek, ki naj bi ob neki priložnosti izjavil, da bo za blagor naroda, če uporabimo Cankarjevo primero, požrl tudi drek, je pregledal bistvo svojega namišljenega quid pro quo odnosa z okupatorji: resda so jim ti dali (lahko pehotno) orožje za boj proti komunistom, vendar se je to izkazalo za medvedjo uslugo, saj so predvsem Nemci po kapitulacije Italije od domobrancev zahtevali, da se kot njihove pomožne sile borijo proti partizanskemu odporniškemu gibanju, pri čemer so morali tudi vsaj dvakrat tudi javno priseči zvestobo nemškemu Reichu (po nekaterih virih pa celo Hitlerju).

Enačenje ilegalnih komunistov, ki po Ljubljani v slogu teroristične skupine streljajo politike iz nasprotnega tabora, in partizanov, ki se gverilsko bojujejo proti okupatorju iz gozdov in dobivajo vse več simpatij tudi s strani zahodnih zaveznikov, se v neki točki enostavno ni več izšlo. Prelomno je bilo leto 1943, ko so se Rupnik in z njim celotno politično ter vojaško vodstvo slovenskega domobranstva nenadoma znašli na nepopravljivo napačni strani, od koder rešitev ni bila več mogoča. 

Protikomunistično zborovanje v Ljubljani junija 1944: Rupnik kot marionetni "prezident".

Antisemitizem, ki pri Rupniku ni bil nedolžen, saj ga je izkazoval v več javnih nastopih, je zgodba zase. Odzivi izraelskega Centra Simona Wiesenthala ob nedavni sodbi Vrhovnega sodišča zato niso presenetljivi. Na uvodoma omenjenem protikomunističnem mitingu v Ljubljani 29. junija 1944 je "prezident ljubljanske pokrajine" glede judovske zarote in boja proti boljševiškemu komunizmu uporabljal povsem nacionalsocialistično retoriko. Zgodovinski posnetki ga prikazujejo, kako kot "prezident" okupirane pokrajine v spremstvu nacistične soldateske pregleduje častno četo domobranske vojske, ki ji je formalno poveljeval general Franc Krenner. Ta za razliko od Rupnika ni takoj obupal nad porazom kraljeve vojske, pač pa je še vse do jeseni 1943 vodil štab jugoslovanske kraljeve vojske v Sloveniji. Kaj se je zgodilo, da je potem prestopil k Nemcem in prevzel poveljstvo nad organizacijskim štabom domobranske vojske, lahko samo ugibamo: strah pred komunisti.

Leon in Vuk Rupnik, oče in sin

Krenner je tik pred koncem vojne postal brigadni general in poveljnik Slovenske narodne vojske, v katero so v obupnem poskusu, da bi ustavili Titove partizanske sile in se pojavili kot pogajalski partner pred zahodnimi zavezniki, združili slovenske domobrance, pripadnike jugoslovanske vojske v domovini in preostale protikomunistične skupine. Ko se je poražena domobranska vojska umaknila na Koroško (enega zadnjih spopadov s partizani, bitko za boroveljski most, je vodil Vuk Rupnik, sin generala Leona Rupnika, ki je bil sicer eden najboljših vojaških poveljnikov na Slovenskem v obdobju 1941-1945; zasluge in pogum so mu priznavali tudi na nasprotni strani), se je Krenner predal Britancem in potem pobegnil v Italijo, od tam pa v Argentino, kjer je živel v Buenos Airesu do svoje smrti leta 1973.

Leon Rupnik in Gregorij Rožman na častnem odru v družbi zavezniških nemških oficirjev.

Rupnikova nacionalsocialistična retorika, ki je svetovno vojno prikazovala kot boljševiško-judovsko zaroto, se je povsem skladala z okupatorjevo doktrino, po kateri je treba arijsko ustrezne Slovence pridobiti na svojo stran s prepričanjem, da je komunizem najhujši sovražnih slovenstva (vse ostale, arijsko neustrezne pa naj bi preselili oziroma uporabili kot suženjsko delovno silo). V sicer kratkem govoru "prezidenta" Rupnika najdemo še nekaj antikapitalističnih elementov, ki so prav tako iz klasičnega besednjaka nacionalnih socialistov.

Nemčija je tista, ki lahko edina popelje Evropo k resnični zmagi nad boljševiškim komunizmom - in Slovence lahko reši samo zmagovita Evropa. Samo zedinjen in trden lahko slovenski narod, je grmel Rupnik na Kongresnem trgu, izpolni "svoje evropske dolžnosti in obveznosti", to pa je "boj proti boljševizmu in velebogataštvu".

Spust slovenske zatave ob zvokih nemške himne.

Dokumentarni posnetki protikomunističnega zborovanja so eno redkih daljših pričevanj o popolni izgubi vrednostnega in moralnega kompasa generala Rupnika. Ne samo da je od okupatorjev prevzel vlogo marionetnega "prezidenta", ki formalno poveljuje pomožnim policijskim silam v službi nemškega Reicha, pač pa se je navzel celo nacionalsocialistične retorike, ki se je ne bi sramoval noben gauleiter. Vedno bolj se je pogrezal v blato kolaboracije z Nemci, ki pa mu - kar je svojevrstna ironija - nikoli niso prav posebej zaupali, čeprav jim po drugi strani nikoli ni dal razlogov za sum.

Drugače je bilo z njegovim vojaškim tovarišem Ernestom Peterlinom, ki velja za soustanovitelja domobranstva, vendar se je v nekem trenutku obrnil proti Nemcem in celo začel pripravljati upor proti njim. Nekdo ga je izdal Gestapu, ki ga je aretiral in poslal v koncentracijsko taborišče, iz katerega se je začuda vrnil, vendar so ga v Jugoslaviji aretirali in mu sodili zaradi izdaje in sodelovanja z okupatorjem. Obsojen je bil na smrt.

Rupnik med domobransko vojsko. Njegov sin Vuk Rupnik je bil eden redkih sposobnih domobranskih poveljnikov.

Precej manj sporen je tudi general Ivan Prezelj, ki se je prav tako prekalil v avsto-ogrski armadi in sodeloval v bojih na Soški fronti, kasneje pa je kot Maistrov borec sodeloval v bojih za severno mejo (danes bi mu zaradi tega lahko postavili spomenik). Prezelj je za razliko od Rupnika ostal zvest kraljevi armadi, četudi je bila v aprilski vojni bridko poražena: kot brigadni general njene vojske, ki se je proti okupatorjem bojevala na slovenskem ozemlju, so ga leta 1945 imenovali za poveljnika Slovenske narodne vojske, vendar je bilo že prepozno za kakršen koli čudež, zato se je maja 1945 predal Britancem v Italiji. Ker nazaj v Jugoslavijo ni mogel, je emigriral v Združene države, kjer je leta 1973 umrl.

Od Vauhnika do Kočevskega Roga

Lahko bi našli še precej oficirjev kraljeve vojske, ki so se znašli v podobnem precepu kot Leon Rupnik, vendar niso končali na napačni strani. Nenazadnje je vsaj nekaj desetletij po koncu vojne pri nas za izdajalca in "špijona" veljal tudi legendarni Vladimir Vauhnik, jugoslovanski vojaški ataše v Berlinu in eden najboljših vohunov tistega časa. Uspel se je dokopati celo do načrtov za napad na Jugoslavijo, o tem je obvestil generalštab v Beogradu, pa ga niso upoštevali.

Veliko je še imen, za katera morda ne bomo nikoli izvedeli, pa so bili to prav tako ljudje v stiski, vendar niso nikoli stopili na stran sovražnika, niso nikoli oblekli uniforme, ki bi jo "podaril" sovražnik, niso nikoli vzeli orožja iz rok okupatorja. Ne glede na vse revolucionarno nasilje, terorizem komunistične partije in likvidacije zloglasnega VOS-a se ti ljudje niso spozabili. Nekateri med njimi so končali tragično že med vojno, nekateri so bili zverinsko pobiti po njej, nikomur med njimi pa niso sodili pred vojaškim sodiščem, tako kot so generalu Leonu Rupniku. Za neprimerno manjše prestopke so plačali z življenjem, umrli so celo brez pravice do pokopa ...

Prezident Rupnik na domobranski prisegi na bežigrajskem stadionu.

Rupnik, na drugi strani, je zadnji dan vojne skupaj z domobransko in nemško vojsko pobegnil na Koroško in se tam predal Britancem, ki so ga po pol leta pogajanj in zahtev po izročitvi naposled predali Titovi Jugoslaviji. Če bi imel ostareli general zanje kakršno koli vrednost, če ga bi lahko koristno uporabili proti Jugoslaviji ali Sovjetski zvezi, ga zagotovo ne bi vrnili.

Tako pa je ostareli general kot "glavna zvezda" 2. januarja 1946 prišel v domovino, kjer so bili zdaj na oblasti tisti, proti katerim se je dobra tri leta na vse kriplje boril: boljševiški komunisti. Kot osrednji zločinec je bil na t.i. Rupnikovem procesu (21. - 30. avgust 1946), kjer so sodili še Erwinu Rösenerju, Gregoriju Rožmanu, Mihi Kreku, Milku Vizjaku in Lovru Hacinu) spoznan za krivega in obsojen na smrt z ustrelitvijo.

Postal je sinonim kolaboracije in narodne izdaje.