Razkrivamo

Ali bo general Rupnik, ki je paradiral pred nemškimi oficirji, čez dve leti tudi formalno rehabilitiran?

Slovence lahko reši samo zmagovita Evropa. Evropo pa more pripeljati k resnični zmagi samo Nemčija. Tako je 29. junija 1944 na ljubljanskem Kongresnem trgu grmel general Leon Rupnik, marionetni prezident pokrajinske uprave. Za njegovim hrbtom so na častni tribuni ob predstavnikih tedanje kvizlinške oblasti sijele nemške uniforme, ob slovenski nacionalni zastavi je na drogu vihrala tudi zastava nacistične Nemčije. Toda za generala in oblast, ki jo je predstavljal, je bila kolaboracija manjše zlo od komunizma. O tem je govoril tudi na tem velikem protikomunističnem zborovanju in pozval k skupnemu boju proti boljševiškemu komunizmu, ki ogroža Evropo in Slovence: "Zedinjen in trden mora slovenski narod izpolniti svoje evropske dolžnosti in obveznosti". Te "dolžnosti in obveznosti" so bile, je pojasnil Rupnik, boj proti "boljševizmu in velebogataštvu".

Visokorasli general, ki bi bil lahko v nekih drugih zgodovinskih okoliščinah slovenski de Gaulle, je bil v bistvu tragična figura. Medvojna politična kariera, ki jo je dosegel z vdinjanjem najprej italijanskim, potem pa nemškim okupatorjem, ga je namreč na koncu moralno, pravno in človeško uničila. Pravni vidik njegove smrtne obsodbe je zdaj problematiziran, saj je Vrhovno sodišče ugotovilo tako hude procesne kršitve na njegovem sojenju, da je sodbo razveljavilo in če zadeva v dveh letih ne bo obravnavana na okrožnem sodišču, bo zastarala, s tem pa bo Rupnik tudi de iure rehabilitiran. V pravnem smislu je Vrhovno sodišče zagotovo ravnalo pravilno, poleg tega pa je sodbe potrebno spoštovati tudi v primeru, ko se z njimi ne strinjamo. Toda ne glede na pravni epilog primera Rupnik je nekaj neizpodbitno: v moralnem smislu bo nesrečni general ne glede na vse morebitne olajševalne okoliščine obveljal za izdajalca. Danes bi rekli, da se je znašel na napačni strani zgodovine. Seveda to še ne pomeni, da nas kot zgodovinski lik ne more zanimati, ravno nasprotno. Če bi slovensko zgodovinopisje premoglo omembe vredno zbirko biografij ključnih osebnosti 20. stoletja, bi si Leon Rupnik zagotovo zaslužil svojo knjigo.

22.01.2020 23:49
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Leon Rupnik   Kraljevina Jugoslavija   Rupnikova linija   Nemčija   II. svetovna vojna   Ljubljana   Italija   Juro Adlešič   VOS   Gonars   okupacija   KPS   boljševiki   domobranci   Gregorij Rožman   Vuk Rupnik   Franc Krenner   Ernest Peterlin   Ivan Prezelj   Vladimir Vauhnik   Erwin Rösener   kolaboracija   izdaja   Vrhovno sodišče

Foto: Youtube

Ne samo, da je od okupatorjev prevzel vlogo marionetnega "prezidenta", ki formalno poveljuje pomožnim policijskim silam v službi nemškega Reicha, pač pa se je general Rupnik navzel celo nacionalsocialistične retorike, ki se je ne bi sramoval noben gauleiter.

Redki so vojaki, ki so postali uspešni, dobri politiki in odšli zapisani v zgodovino z zlatimi črkami. Precej več je takšnih, ki so se odločili za prehod med politike in si s političnim delovanjem zapravili ugled ali celo uničili življenje. Najbolj notoričen primer je zagotovo francoski maršal Petain, sorodno vlogo pa je odigral tudi slovenski brigadni general Leon Rupnik, ki je bil vse do svojega neposrečenega ekskurza v politiko spoštovan general kraljeve jugoslovanske vojske. Vojaško se je prekalil že kot avstroogrski oficir med I. svetovno vojno in njen konec dočakal v vlogi vojaškega poveljnika Boke Kotorske. Po nastanku nove države je postal eden najvidnejših slovenskih oficirjev v jugoslovanski kraljevi vojski. Leta 1937 mu je generalštab kot brigadnemu generalu po vzoru francoske Maginotove linije med Belgijo in Švico zaupal gradnjo podobne obrambne črte pred fašistično Italijo v Sloveniji. Vendar s to pomembno razliko, da so Francozi Maginotovo linijo že zdavnaj končali, ko so nas šele začeli graditi Rupnikovo. Ta časovni zamik se je izkazal za usodnega: 11. aprila 1941 zgodaj zjutraj, ko so sile fašistične Italije prestopile rapalsko mejo, Rupnikova linija sploh še ni bila dokončana (po načrtih naj bi bila šele leta 1947!), na njej ni bilo nikogar, saj se je razpadajoča kraljeva vojska borila na drugih frontah (zlasti proti nemški invaziji s severa). Iz utrjenih bunkerjev fantomske obrambne linije tako nikoli ni bil izstreljen en sam naboj proti napadalcem. Italijani so, kot poročajo kronisti, na konjih in z vozovi kot kakšna razcapana armada v Ljubljano mirno vkorakali že naslednji dan.

 

Generala Rupnika, ki je bil ob začetku aprilske vojne načelnik štaba 1. armade v Zagrebu, so Nemci po kapitulaciji 17. aprila priprli, a so ga kmalu izpustili. Do napada nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo se v Sloveniji na vojaškem področju ni kaj dosti dogajalo; predvojne politične stranke so bile bile zbegane, izgubljene in brez idej, komunistična partija je bila formalno zavezana paktu med Stalinom in Hitlerjem in je previdno čakala na razplet dogodkov, edino skupina Tigr se je občasno "oglašala" iz notranjskih gozdov in napadala italijanske sile. Razmere so se dramatično spremenile po 22. juniju 1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Vrata v revolucionarno nasilje so se na stežaj odprla. Najbolj so bili na udaru prepoznavni nasprotniki komunistov, na katere se je spravil VOS (vodila ga je Zdenka Kidrič).

 

 

General nenadoma postane župan

 

Jeseni 1941 tako v Ljubljani streljali tudi na Leona Rupnika, ki formalno ni imel več nobene funkcije, ga pa je poskus likvidacije bržkone spodbudil k političnemu angažiranju. Jeza zaradi dejstva, da so mu stregli po življenju prav komunisti, ki jih je že tako ali tako sovražil in preziral, se je pomešala s politično naivnostjo, nekaj oportunizma in nerodnosti, vse skupaj pa je predstavljalo uničujočo kombinacijo za tedaj 61-letnega bivšega generala.

 

Toda za usodni korak se še vedno ni odločil; spomladi 1942 so ga Italijani z ostalimi bivšimi častniki razpadle kraljeve vojske za vsak primer internirali v Gonars, kje pa je ostal le nekaj tednov, saj so ga izpustili zaradi starosti. Vrnil se je v Ljubljano, kjer naj bi kmalu zatem začel sodelovati z Italijani; poleti istega leta je na predlog Emilia Graziolija, prefekta Ljubljanske pokrajine, postal župan Ljubljane. Slovenska prestolnica je namreč ostala brez župana, ker je Juro Adlešič iz obupa odstopil in pobegnil v tujino, saj so mu grozili tako okupatorji kot tudi komunisti. Formalno je bil namreč Adlešič tisti, ki je okupatorjem 12. aprila 1941 predal mestne ključe. Italijani so potem razpustili tudi mestni svet in ustoličili generala Rupnika. (Mimogrede: Adlešič se je kasneje vrnil, vendar mu je nova revolucionarna oblast nacionalizirala vse premoženje, zato je emigriral v Združene države, kjer se je pri 65 letih preživljal kot fizični delavec na neki kmetiji. Šele v šestdesetih letih mu je tedanja jugoslovanska vlada dovolila, da se vrne, češ da zoper njega ne teče noben postopek. Umrl je pozabljen v rodni Beli krajini leta 1968).

 

 

Italijani v Ljubljani, april 1941

 

 

Z imenovanjem na položaj župana Ljubljane pa se je za visokoraslega generala obdobje nesreče šele dobro začelo. Kot da bi začutil priložnost, je Rupnik Italijanom predlagal vojaško sodelovanje posebnih slovenskih enot proti skupnemu sovražniku - komunistom. S tem pa je simbolično prestopil Rubikon, kajti sprejeti roko fašističnih okupatorjev samo zato, ker bi to pomenilo možnost maščevanja komunistom, ni nič drugega kot veleizdaja in uvod v drugo poglavje državljanske vojne (prvega je začela že Komunistična partija z atentati svojih nasprotnikov).

 

 

Kraljeva vlada ga izobči

 

Rupnikov "prestop" ni ostal neopažen: če so se ga na revolucionarni strani veselili, saj jim je dajal alibi za še več nasilja, pa so ga obsodili v taboru demokratičnih strank (Slovenska zaveza) in pri tedanji kraljevi vladi v Londonu - mimogrede, to je bila tedaj edina zakonita in mednarodno priznana jugoslovanska, torej tudi slovenska oblast! - izposlovali, da mu je odvzela generalski čin. S tem je postal Leon Rupnik izobčenec, ki ga je od tedaj dalje gnal le še antikomunistični naboj. Njegovo sveti prepričanje je bilo, da je komunizem večje zlo od fašizma ali nacionalnega socializma. V tem pogledu se je zelo zbližal z ljubljanskim škofom Gregorijem Rožmanom, ki je prav tako tragična zgodovinska figura, vendar za razliko od Rupnika le na ideološkem polju, saj je bil kot duhovnik goreče nastrojen proti komunizmu. (Rožman je bil po vojni obsojen in absentia na 18-letno zaporno kazen, odvzem premoženja ter izgubo državljanskih pravic, vendar je sodišče leta 2009 dokončno ustavilo kazenski postopek zoper njega, s čemer ga je rehabilitiralo.)

 

 

Za blagor naroda bi požrl tudi drek

 

Rupnik ni bil priložnostni kolaborant ali celo žrtev kolaboracije, pač pa je z okupatorji sodeloval zavestno. Njegov projekt domobranske vojske, ki naj bi uničila komuniste (partizane), da bi Slovenija konec vojne lahko dočakala brez sovjetskega vpliva, je imel eno samo veliko pomanjkljivost: brez orožja je bil kakršen koli boj nesmiseln. Človek, ki naj bi ob neki priložnosti izjavil, da bo za blagor naroda, če uporabimo Cankarjevo primero, požrl tudi drek, je pregledal bistvo svojega namišljenega quid pro quo odnosa z okupatorji: resda so jim ti dali (lahko pehotno) orožje za boj proti komunistom, vendar se je to izkazalo za medvedjo uslugo, saj so predvsem Nemci po kapitulacije Italije od domobrancev zahtevali, da se kot njihove pomožne sile borijo proti partizanskemu odporniškemu gibanju, pri čemer so morali tudi vsaj dvakrat tudi javno priseči zvestobo nemškemu Reichu (po nekaterih virih pa celo Hitlerju).

 

Enačenje ilegalnih komunistov, ki po Ljubljani v slogu teroristične skupine streljajo politike iz nasprotnega tabora, in partizanov, ki se gverilsko bojujejo proti okupatorju iz gozdov in dobivajo vse več simpatij tudi s strani zahodnih zaveznikov, se v neki točki enostavno ni več izšlo. Prelomno je bilo leto 1943, ko so se Rupnik in z njim celotno politično ter vojaško vodstvo slovenskega domobranstva nenadoma znašli na nepopravljivo napačni strani, od koder rešitev ni bila več mogoča. 

 

 

Protikomunistično zborovanje v Ljubljani junija 1944: Rupnik kot marionetni "prezident".

 

 

Antisemitizem, ki pri Rupniku ni bil nedolžen, saj ga je izkazoval v več javnih nastopih, je zgodba zase. Odzivi izraelskega Centra Simona Wiesenthala ob nedavni sodbi Vrhovnega sodišča zato niso presenetljivi. Na uvodoma omenjenem protikomunističnem mitingu v Ljubljani 29. junija 1944 je "prezident ljubljanske pokrajine" glede judovske zarote in boja proti boljševiškemu komunizmu uporabljal povsem nacionalsocialistično retoriko. Zgodovinski posnetki ga prikazujejo, kako kot "prezident" okupirane pokrajine v spremstvu nacistične soldateske pregleduje častno četo domobranske vojske, ki ji je formalno poveljeval general Franc Krenner. Ta za razliko od Rupnika ni takoj obupal nad porazom kraljeve vojske, pač pa je še vse do jeseni 1943 vodil štab jugoslovanske kraljeve vojske v Sloveniji. Kaj se je zgodilo, da je potem prestopil k Nemcem in prevzel poveljstvo nad organizacijskim štabom domobranske vojske, lahko samo ugibamo: strah pred komunisti.

 

 

Leon in Vuk Rupnik, oče in sin

 

Krenner je tik pred koncem vojne postal brigadni general in poveljnik Slovenske narodne vojske, v katero so v obupnem poskusu, da bi ustavili Titove partizanske sile in se pojavili kot pogajalski partner pred zahodnimi zavezniki, združili slovenske domobrance, pripadnike jugoslovanske vojske v domovini in preostale protikomunistične skupine. Ko se je poražena domobranska vojska umaknila na Koroško (enega zadnjih spopadov s partizani, bitko za boroveljski most, je vodil Vuk Rupnik, sin generala Leona Rupnika, ki je bil sicer eden najboljših vojaških poveljnikov na Slovenskem v obdobju 1941-1945; zasluge in pogum so mu priznavali tudi na nasprotni strani), se je Krenner predal Britancem in potem pobegnil v Italijo, od tam pa v Argentino, kjer je živel v Buenos Airesu do svoje smrti leta 1973.

 

 

Leon Rupnik in Gregorij Rožman na častnem odru v družbi zavezniških nemških oficirjev.

 

 

Rupnikova nacionalsocialistična retorika, ki je svetovno vojno prikazovala kot boljševiško-judovsko zaroto, se je povsem skladala z okupatorjevo doktrino, po kateri je treba arijsko ustrezne Slovence pridobiti na svojo stran s prepričanjem, da je komunizem najhujši sovražnih slovenstva (vse ostale, arijsko neustrezne pa naj bi preselili oziroma uporabili kot suženjsko delovno silo). V sicer kratkem govoru "prezidenta" Rupnika najdemo še nekaj antikapitalističnih elementov, ki so prav tako iz klasičnega besednjaka nacionalnih socialistov.

 

Nemčija je tista, ki lahko edina popelje Evropo k resnični zmagi nad boljševiškim komunizmom - in Slovence lahko reši samo zmagovita Evropa. Samo zedinjen in trden lahko slovenski narod, je grmel Rupnik na Kongresnem trgu, izpolni "svoje evropske dolžnosti in obveznosti", to pa je "boj proti boljševizmu in velebogataštvu".

 

 

Spust slovenske zatave ob zvokih nemške himne.

 

 

Dokumentarni posnetki protikomunističnega zborovanja so eno redkih daljših pričevanj o popolni izgubi vrednostnega in moralnega kompasa generala Rupnika. Ne samo da je od okupatorjev prevzel vlogo marionetnega "prezidenta", ki formalno poveljuje pomožnim policijskim silam v službi nemškega Reicha, pač pa se je navzel celo nacionalsocialistične retorike, ki se je ne bi sramoval noben gauleiter. Vedno bolj se je pogrezal v blato kolaboracije z Nemci, ki pa mu - kar je svojevrstna ironija - nikoli niso prav posebej zaupali, čeprav jim po drugi strani nikoli ni dal razlogov za sum.

 

Drugače je bilo z njegovim vojaškim tovarišem Ernestom Peterlinom, ki velja za soustanovitelja domobranstva, vendar se je v nekem trenutku obrnil proti Nemcem in celo začel pripravljati upor proti njim. Nekdo ga je izdal Gestapu, ki ga je aretiral in poslal v koncentracijsko taborišče, iz katerega se je začuda vrnil, vendar so ga v Jugoslaviji aretirali in mu sodili zaradi izdaje in sodelovanja z okupatorjem. Obsojen je bil na smrt.

 

 

Rupnik med domobransko vojsko. Njegov sin Vuk Rupnik je bil eden redkih sposobnih domobranskih poveljnikov.

 

 

Precej manj sporen je tudi general Ivan Prezelj, ki se je prav tako prekalil v avsto-ogrski armadi in sodeloval v bojih na Soški fronti, kasneje pa je kot Maistrov borec sodeloval v bojih za severno mejo (danes bi mu zaradi tega lahko postavili spomenik). Prezelj je za razliko od Rupnika ostal zvest kraljevi armadi, četudi je bila v aprilski vojni bridko poražena: kot brigadni general njene vojske, ki se je proti okupatorjem bojevala na slovenskem ozemlju, so ga leta 1945 imenovali za poveljnika Slovenske narodne vojske, vendar je bilo že prepozno za kakršen koli čudež, zato se je maja 1945 predal Britancem v Italiji. Ker nazaj v Jugoslavijo ni mogel, je emigriral v Združene države, kjer je leta 1973 umrl.

 

 

Od Vauhnika do Kočevskega Roga

 

Lahko bi našli še precej oficirjev kraljeve vojske, ki so se znašli v podobnem precepu kot Leon Rupnik, vendar niso končali na napačni strani. Nenazadnje je vsaj nekaj desetletij po koncu vojne pri nas za izdajalca in "špijona" veljal tudi legendarni Vladimir Vauhnik, jugoslovanski vojaški ataše v Berlinu in eden najboljših vohunov tistega časa. Uspel se je dokopati celo do načrtov za napad na Jugoslavijo, o tem je obvestil generalštab v Beogradu, pa ga niso upoštevali.

 

Veliko je še imen, za katera morda ne bomo nikoli izvedeli, pa so bili to prav tako ljudje v stiski, vendar niso nikoli stopili na stran sovražnika, niso nikoli oblekli uniforme, ki bi jo "podaril" sovražnik, niso nikoli vzeli orožja iz rok okupatorja. Ne glede na vse revolucionarno nasilje, terorizem komunistične partije in likvidacije zloglasnega VOS-a se ti ljudje niso spozabili. Nekateri med njimi so končali tragično že med vojno, nekateri so bili zverinsko pobiti po njej, nikomur med njimi pa niso sodili pred vojaškim sodiščem, tako kot so generalu Leonu Rupniku. Za neprimerno manjše prestopke so plačali z življenjem, umrli so celo brez pravice do pokopa ...

 

 

Prezident Rupnik na domobranski prisegi na bežigrajskem stadionu.

 

 

Rupnik, na drugi strani, je zadnji dan vojne skupaj z domobransko in nemško vojsko pobegnil na Koroško in se tam predal Britancem, ki so ga po pol leta pogajanj in zahtev po izročitvi naposled predali Titovi Jugoslaviji. Če bi imel ostareli general zanje kakršno koli vrednost, če ga bi lahko koristno uporabili proti Jugoslaviji ali Sovjetski zvezi, ga zagotovo ne bi vrnili.

 

Tako pa je ostareli general kot "glavna zvezda" 2. januarja 1946 prišel v domovino, kjer so bili zdaj na oblasti tisti, proti katerim se je dobra tri leta na vse kriplje boril: boljševiški komunisti. Kot osrednji zločinec je bil na t.i. Rupnikovem procesu (21. - 30. avgust 1946), kjer so sodili še Erwinu Rösenerju, Gregoriju Rožmanu, Mihi KrekuMilku Vizjaku in Lovru Hacinu) spoznan za krivega in obsojen na smrt z ustrelitvijo.

 

Postal je sinonim kolaboracije in narodne izdaje.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
24
Konec let debelih krav: Ali se je globalno načrtovani finančni cunami že začel?
0
15.08.2022 22:55
Frederick William Engdahl je konec julija na spletnem mediju Global Research objavil zelo provokativno analizo dogajanja na ... Več.
Piše: Frederick William Engdahl
Stari okostnjaki iz omar ljubljanske nadškofije se bojijo, da bi škof Saje začel čistiti cerkveno nesnago!
16
12.08.2022 23:59
Novomeškega škofa Andreja Sajeta, ki je obenem tudi predsednik Slovenske škofovske konference, papež Frančišek prek svojega ... Več.
Piše: Uredništvo
China's Communist Party holds cadres responsible for family members' activities
7
11.08.2022 21:00
Chinas human rights record reaches new depths with the determination of what type of commercial activities can be pursued by the ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Pravoslavna verska vojna: Hudičev pakt med patriarhom Kirilom in predsednikom Putinom
6
09.08.2022 22:30
Ruska pravoslavna cerkev je eden ključnih stebrov ideologije putinizma, ki vlada Rusiji zadnjih dvajset let. Vladimir Putin se ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Panika je odveč, dvigovanje obrestnih mer ne bo prav dosti obremenilo slovenskega proračuna
8
08.08.2022 22:22
Kaj za Slovenijo pomeni dvigovanje obrestnih mer v Združenih državah in Evropi kot odgovor na visoko inflacijo? Na osnovi ... Več.
Piše: Bine Kordež
Protiamerikanizem in ruska propaganda v Grčiji
10
07.08.2022 19:00
Ruska propagandna mašinerija ne napada le zahodnoevropskih in srednjeevropskih držav, ampak intenzivno deluje tudi v južni ... Več.
Piše: George X. Protopapas
Po Putinu Putin? Čeprav se zdi ruski predsednik zdrav, ugibanja o tem, kdo bo naslednji ruski car, ne prenehajo
8
31.07.2022 21:45
Ugibanja o zdravju Vladimirja Putina so v zadnjem času resda nekoliko potihnila in v zahodnih obveščevalnih krogih (CIA, MI6) so ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Čas je, da se preselite v Rusijo. Pa pohitite, zima prihaja ...
14
30.07.2022 21:57
Propagandna vojna, ki je del vojaških spopadov v Ukrajini, je dosegla nov vrhunec s kratkim ruskim promocijskim videom, ki ... Več.
Piše: Uredništvo
Pro et contra: "Rusi bodo šli do konca, pa naj stane, kar hoče. Za ceno tretje svetovne vojne, če je treba."
30
28.07.2022 23:59
V analizi vojne v Ukrajini, ki jo je pripravil Marko Golob in se nam zdi pomemben prispevek k širši osvetlitvi vojne v Evropi, ... Več.
Piše: Marko Golob
Closing down of Confucius institutions as major China’s communist propaganda activities in the Western countries
12
27.07.2022 23:56
Confucius Institutes (CI), Chinas overseas image management programme, are facing closures in different parts of the world. The ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Višji davki na premoženje: Naivno bi bilo dvigniti davke bogatim in jim pobirati milijone
8
26.07.2022 21:45
Da pri nas zberemo relativno malo davkov od premoženja, precej bolj pa so z davki obremenjene plače, je splošno sprejeto ... Več.
Piše: Bine Kordež
Ruska vojna v Ukrajini načenja trdnost Evropske unije, nemška politika že previdno signalizira Moskvi
14
25.07.2022 21:00
Evropa je ujeta med vojno, v kateri se ne more odkrito boriti, in naraščajočo inflacijo, ki je ne more ukrotiti. V nekaterih ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Ruske revanšistične fantazije: Ko Rusi s pomočjo tovariša Hitlerja porazijo Angleže in Američane, car Nikolaj II. pa zavzame Istanbul
34
21.07.2022 23:00
Visoka podpora, ki jo uživa režim Vladimirja Putina med rusko javnostjo, je rezultat dolgoletne indoktrinacije in pranja ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Po letih debelih krav primanjkljaj raste, previdni Slovenci pa so v zadnjem letu kupili že za več kot 200 milijonov evrov zlata
8
19.07.2022 20:00
V razmerah visoke rasti cen, negotovosti zaradi vojne v Ukrajini in tudi nakazovanih sprememb v geostrateških politikah so drugi ... Več.
Piše: Bine Kordež
Pismo o Ukrajini: Hočemo enotno EU, hočemo zmago Ukrajine in poraz Putinovega režima!
17
18.07.2022 22:00
Državljan Jure Gubanc je slovenskemu premierju in vladni ekipi napisal pismo, v katerem pojasnjuje, zakaj je moralno in ... Več.
Piše: Jure Gubanc
Ne glede na članstvo v zvezi NATO je Slovenija dolžna sama skrbeti za svojo varnost
24
14.07.2022 18:00
Ljudje, ki nočejo hraniti svoje vojske, bodo kmalu prisiljeni hraniti vojsko nekoga drugega, je nekoč dejal Napoleon. Misel je ... Več.
Piše: Janko Šteh
Zakaj Peter Grum ne more biti v. d. generalnega direktorja Fursa in zakaj bi bilo bolje, če bi bil tiho
12
13.07.2022 13:49
Finančni inšpektor je povedal, da v svoji sedemnajstletni karieri še nikoli ni doživel, da bi kdo nanj vršil takšen pritisk, da ... Več.
Piše: Ivan Simič
Kako končati vojno v Ukrajini: Kaj je že pred štirimi meseci predlagal Henry Kissinger
16
09.07.2022 21:00
6. marca, komaj dva tedna po začetku ruske vojne z Ukrajno, je Henry Kissinger v Washington Postu objavil prispevek z naslovom ... Več.
Piše: Henry Kissinger
Privatizacija znanosti: Slovenija za preboj potrebuje ogromno novih podjetj z visoko dodano vrednostjo
17
08.07.2022 09:00
V Sloveniji na področju znanosti in visokošolskega izobraževanja po letu 1974 vladata izrazita negativna selekcija in nepotizem, ... Več.
Piše: Uredništvo
New World Order: China recalibrating its strategy in Central and Eastern Europe
12
05.07.2022 19:00
China considers Central and Eastern Europe as part of a Chinese sphere of influence on the European continent. From Beijings ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Stari okostnjaki iz omar ljubljanske nadškofije se bojijo, da bi škof Saje začel čistiti cerkveno nesnago!
Uredništvo
Ogledov: 2.912
02/
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.544
03/
Enotnost Evropske unije in Zahoda glede Ukrajine ogrožajo pozivi k "miru za vsako ceno"
Božo Cerar
Ogledov: 1.566
04/
Pravoslavna verska vojna: Hudičev pakt med patriarhom Kirilom in predsednikom Putinom
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.186
05/
Protiamerikanizem in ruska propaganda v Grčiji
George X. Protopapas
Ogledov: 1.220
06/
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
Denis Poniž
Ogledov: 2.545
07/
Pro et contra: "Rusi bodo šli do konca, pa naj stane, kar hoče. Za ceno tretje svetovne vojne, če je treba."
Marko Golob
Ogledov: 3.777
08/
Panika je odveč, dvigovanje obrestnih mer ne bo prav dosti obremenilo slovenskega proračuna
Bine Kordež
Ogledov: 806
09/
Roko na srce, Slovenci nimajo pojma, kaj so nevladne organizacije in civilna družba
Miha Burger
Ogledov: 1.791
10/
China's Communist Party holds cadres responsible for family members' activities
Valerio Fabbri
Ogledov: 548