Razkrivamo

Ali bo general Rupnik, ki je paradiral pred nemškimi oficirji, čez dve leti tudi formalno rehabilitiran?

Slovence lahko reši samo zmagovita Evropa. Evropo pa more pripeljati k resnični zmagi samo Nemčija. Tako je 29. junija 1944 na ljubljanskem Kongresnem trgu grmel general Leon Rupnik, marionetni prezident pokrajinske uprave. Za njegovim hrbtom so na častni tribuni ob predstavnikih tedanje kvizlinške oblasti sijele nemške uniforme, ob slovenski nacionalni zastavi je na drogu vihrala tudi zastava nacistične Nemčije. Toda za generala in oblast, ki jo je predstavljal, je bila kolaboracija manjše zlo od komunizma. O tem je govoril tudi na tem velikem protikomunističnem zborovanju in pozval k skupnemu boju proti boljševiškemu komunizmu, ki ogroža Evropo in Slovence: "Zedinjen in trden mora slovenski narod izpolniti svoje evropske dolžnosti in obveznosti". Te "dolžnosti in obveznosti" so bile, je pojasnil Rupnik, boj proti "boljševizmu in velebogataštvu".

Visokorasli general, ki bi bil lahko v nekih drugih zgodovinskih okoliščinah slovenski de Gaulle, je bil v bistvu tragična figura. Medvojna politična kariera, ki jo je dosegel z vdinjanjem najprej italijanskim, potem pa nemškim okupatorjem, ga je namreč na koncu moralno, pravno in človeško uničila. Pravni vidik njegove smrtne obsodbe je zdaj problematiziran, saj je Vrhovno sodišče ugotovilo tako hude procesne kršitve na njegovem sojenju, da je sodbo razveljavilo in če zadeva v dveh letih ne bo obravnavana na okrožnem sodišču, bo zastarala, s tem pa bo Rupnik tudi de iure rehabilitiran. V pravnem smislu je Vrhovno sodišče zagotovo ravnalo pravilno, poleg tega pa je sodbe potrebno spoštovati tudi v primeru, ko se z njimi ne strinjamo. Toda ne glede na pravni epilog primera Rupnik je nekaj neizpodbitno: v moralnem smislu bo nesrečni general ne glede na vse morebitne olajševalne okoliščine obveljal za izdajalca. Danes bi rekli, da se je znašel na napačni strani zgodovine. Seveda to še ne pomeni, da nas kot zgodovinski lik ne more zanimati, ravno nasprotno. Če bi slovensko zgodovinopisje premoglo omembe vredno zbirko biografij ključnih osebnosti 20. stoletja, bi si Leon Rupnik zagotovo zaslužil svojo knjigo.

22.01.2020 23:49
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Leon Rupnik   Kraljevina Jugoslavija   Rupnikova linija   Nemčija   II. svetovna vojna   Ljubljana   Italija   Juro Adlešič   VOS   Gonars   okupacija   KPS   boljševiki   domobranci   Gregorij Rožman   Vuk Rupnik   Franc Krenner   Ernest Peterlin   Ivan Prezelj   Vladimir Vauhnik   Erwin Rösener   kolaboracija   izdaja   Vrhovno sodišče

Foto: Youtube

Ne samo, da je od okupatorjev prevzel vlogo marionetnega "prezidenta", ki formalno poveljuje pomožnim policijskim silam v službi nemškega Reicha, pač pa se je general Rupnik navzel celo nacionalsocialistične retorike, ki se je ne bi sramoval noben gauleiter.

Redki so vojaki, ki so postali uspešni, dobri politiki in odšli zapisani v zgodovino z zlatimi črkami. Precej več je takšnih, ki so se odločili za prehod med politike in si s političnim delovanjem zapravili ugled ali celo uničili življenje. Najbolj notoričen primer je zagotovo francoski maršal Petain, sorodno vlogo pa je odigral tudi slovenski brigadni general Leon Rupnik, ki je bil vse do svojega neposrečenega ekskurza v politiko spoštovan general kraljeve jugoslovanske vojske. Vojaško se je prekalil že kot avstroogrski oficir med I. svetovno vojno in njen konec dočakal v vlogi vojaškega poveljnika Boke Kotorske. Po nastanku nove države je postal eden najvidnejših slovenskih oficirjev v jugoslovanski kraljevi vojski. Leta 1937 mu je generalštab kot brigadnemu generalu po vzoru francoske Maginotove linije med Belgijo in Švico zaupal gradnjo podobne obrambne črte pred fašistično Italijo v Sloveniji. Vendar s to pomembno razliko, da so Francozi Maginotovo linijo že zdavnaj končali, ko so nas šele začeli graditi Rupnikovo. Ta časovni zamik se je izkazal za usodnega: 11. aprila 1941 zgodaj zjutraj, ko so sile fašistične Italije prestopile rapalsko mejo, Rupnikova linija sploh še ni bila dokončana (po načrtih naj bi bila šele leta 1947!), na njej ni bilo nikogar, saj se je razpadajoča kraljeva vojska borila na drugih frontah (zlasti proti nemški invaziji s severa). Iz utrjenih bunkerjev fantomske obrambne linije tako nikoli ni bil izstreljen en sam naboj proti napadalcem. Italijani so, kot poročajo kronisti, na konjih in z vozovi kot kakšna razcapana armada v Ljubljano mirno vkorakali že naslednji dan.

 

Generala Rupnika, ki je bil ob začetku aprilske vojne načelnik štaba 1. armade v Zagrebu, so Nemci po kapitulaciji 17. aprila priprli, a so ga kmalu izpustili. Do napada nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo se v Sloveniji na vojaškem področju ni kaj dosti dogajalo; predvojne politične stranke so bile bile zbegane, izgubljene in brez idej, komunistična partija je bila formalno zavezana paktu med Stalinom in Hitlerjem in je previdno čakala na razplet dogodkov, edino skupina Tigr se je občasno "oglašala" iz notranjskih gozdov in napadala italijanske sile. Razmere so se dramatično spremenile po 22. juniju 1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Vrata v revolucionarno nasilje so se na stežaj odprla. Najbolj so bili na udaru prepoznavni nasprotniki komunistov, na katere se je spravil VOS (vodila ga je Zdenka Kidrič).

 

 

General nenadoma postane župan

 

Jeseni 1941 tako v Ljubljani streljali tudi na Leona Rupnika, ki formalno ni imel več nobene funkcije, ga pa je poskus likvidacije bržkone spodbudil k političnemu angažiranju. Jeza zaradi dejstva, da so mu stregli po življenju prav komunisti, ki jih je že tako ali tako sovražil in preziral, se je pomešala s politično naivnostjo, nekaj oportunizma in nerodnosti, vse skupaj pa je predstavljalo uničujočo kombinacijo za tedaj 61-letnega bivšega generala.

 

Toda za usodni korak se še vedno ni odločil; spomladi 1942 so ga Italijani z ostalimi bivšimi častniki razpadle kraljeve vojske za vsak primer internirali v Gonars, kje pa je ostal le nekaj tednov, saj so ga izpustili zaradi starosti. Vrnil se je v Ljubljano, kjer naj bi kmalu zatem začel sodelovati z Italijani; poleti istega leta je na predlog Emilia Graziolija, prefekta Ljubljanske pokrajine, postal župan Ljubljane. Slovenska prestolnica je namreč ostala brez župana, ker je Juro Adlešič iz obupa odstopil in pobegnil v tujino, saj so mu grozili tako okupatorji kot tudi komunisti. Formalno je bil namreč Adlešič tisti, ki je okupatorjem 12. aprila 1941 predal mestne ključe. Italijani so potem razpustili tudi mestni svet in ustoličili generala Rupnika. (Mimogrede: Adlešič se je kasneje vrnil, vendar mu je nova revolucionarna oblast nacionalizirala vse premoženje, zato je emigriral v Združene države, kjer se je pri 65 letih preživljal kot fizični delavec na neki kmetiji. Šele v šestdesetih letih mu je tedanja jugoslovanska vlada dovolila, da se vrne, češ da zoper njega ne teče noben postopek. Umrl je pozabljen v rodni Beli krajini leta 1968).

 

 

Italijani v Ljubljani, april 1941

 

 

Z imenovanjem na položaj župana Ljubljane pa se je za visokoraslega generala obdobje nesreče šele dobro začelo. Kot da bi začutil priložnost, je Rupnik Italijanom predlagal vojaško sodelovanje posebnih slovenskih enot proti skupnemu sovražniku - komunistom. S tem pa je simbolično prestopil Rubikon, kajti sprejeti roko fašističnih okupatorjev samo zato, ker bi to pomenilo možnost maščevanja komunistom, ni nič drugega kot veleizdaja in uvod v drugo poglavje državljanske vojne (prvega je začela že Komunistična partija z atentati svojih nasprotnikov).

 

 

Kraljeva vlada ga izobči

 

Rupnikov "prestop" ni ostal neopažen: če so se ga na revolucionarni strani veselili, saj jim je dajal alibi za še več nasilja, pa so ga obsodili v taboru demokratičnih strank (Slovenska zaveza) in pri tedanji kraljevi vladi v Londonu - mimogrede, to je bila tedaj edina zakonita in mednarodno priznana jugoslovanska, torej tudi slovenska oblast! - izposlovali, da mu je odvzela generalski čin. S tem je postal Leon Rupnik izobčenec, ki ga je od tedaj dalje gnal le še antikomunistični naboj. Njegovo sveti prepričanje je bilo, da je komunizem večje zlo od fašizma ali nacionalnega socializma. V tem pogledu se je zelo zbližal z ljubljanskim škofom Gregorijem Rožmanom, ki je prav tako tragična zgodovinska figura, vendar za razliko od Rupnika le na ideološkem polju, saj je bil kot duhovnik goreče nastrojen proti komunizmu. (Rožman je bil po vojni obsojen in absentia na 18-letno zaporno kazen, odvzem premoženja ter izgubo državljanskih pravic, vendar je sodišče leta 2009 dokončno ustavilo kazenski postopek zoper njega, s čemer ga je rehabilitiralo.)

 

 

Za blagor naroda bi požrl tudi drek

 

Rupnik ni bil priložnostni kolaborant ali celo žrtev kolaboracije, pač pa je z okupatorji sodeloval zavestno. Njegov projekt domobranske vojske, ki naj bi uničila komuniste (partizane), da bi Slovenija konec vojne lahko dočakala brez sovjetskega vpliva, je imel eno samo veliko pomanjkljivost: brez orožja je bil kakršen koli boj nesmiseln. Človek, ki naj bi ob neki priložnosti izjavil, da bo za blagor naroda, če uporabimo Cankarjevo primero, požrl tudi drek, je pregledal bistvo svojega namišljenega quid pro quo odnosa z okupatorji: resda so jim ti dali (lahko pehotno) orožje za boj proti komunistom, vendar se je to izkazalo za medvedjo uslugo, saj so predvsem Nemci po kapitulacije Italije od domobrancev zahtevali, da se kot njihove pomožne sile borijo proti partizanskemu odporniškemu gibanju, pri čemer so morali tudi vsaj dvakrat tudi javno priseči zvestobo nemškemu Reichu (po nekaterih virih pa celo Hitlerju).

 

Enačenje ilegalnih komunistov, ki po Ljubljani v slogu teroristične skupine streljajo politike iz nasprotnega tabora, in partizanov, ki se gverilsko bojujejo proti okupatorju iz gozdov in dobivajo vse več simpatij tudi s strani zahodnih zaveznikov, se v neki točki enostavno ni več izšlo. Prelomno je bilo leto 1943, ko so se Rupnik in z njim celotno politično ter vojaško vodstvo slovenskega domobranstva nenadoma znašli na nepopravljivo napačni strani, od koder rešitev ni bila več mogoča. 

 

 

Protikomunistično zborovanje v Ljubljani junija 1944: Rupnik kot marionetni "prezident".

 

 

Antisemitizem, ki pri Rupniku ni bil nedolžen, saj ga je izkazoval v več javnih nastopih, je zgodba zase. Odzivi izraelskega Centra Simona Wiesenthala ob nedavni sodbi Vrhovnega sodišča zato niso presenetljivi. Na uvodoma omenjenem protikomunističnem mitingu v Ljubljani 29. junija 1944 je "prezident ljubljanske pokrajine" glede judovske zarote in boja proti boljševiškemu komunizmu uporabljal povsem nacionalsocialistično retoriko. Zgodovinski posnetki ga prikazujejo, kako kot "prezident" okupirane pokrajine v spremstvu nacistične soldateske pregleduje častno četo domobranske vojske, ki ji je formalno poveljeval general Franc Krenner. Ta za razliko od Rupnika ni takoj obupal nad porazom kraljeve vojske, pač pa je še vse do jeseni 1943 vodil štab jugoslovanske kraljeve vojske v Sloveniji. Kaj se je zgodilo, da je potem prestopil k Nemcem in prevzel poveljstvo nad organizacijskim štabom domobranske vojske, lahko samo ugibamo: strah pred komunisti.

 

 

Leon in Vuk Rupnik, oče in sin

 

Krenner je tik pred koncem vojne postal brigadni general in poveljnik Slovenske narodne vojske, v katero so v obupnem poskusu, da bi ustavili Titove partizanske sile in se pojavili kot pogajalski partner pred zahodnimi zavezniki, združili slovenske domobrance, pripadnike jugoslovanske vojske v domovini in preostale protikomunistične skupine. Ko se je poražena domobranska vojska umaknila na Koroško (enega zadnjih spopadov s partizani, bitko za boroveljski most, je vodil Vuk Rupnik, sin generala Leona Rupnika, ki je bil sicer eden najboljših vojaških poveljnikov na Slovenskem v obdobju 1941-1945; zasluge in pogum so mu priznavali tudi na nasprotni strani), se je Krenner predal Britancem in potem pobegnil v Italijo, od tam pa v Argentino, kjer je živel v Buenos Airesu do svoje smrti leta 1973.

 

 

Leon Rupnik in Gregorij Rožman na častnem odru v družbi zavezniških nemških oficirjev.

 

 

Rupnikova nacionalsocialistična retorika, ki je svetovno vojno prikazovala kot boljševiško-judovsko zaroto, se je povsem skladala z okupatorjevo doktrino, po kateri je treba arijsko ustrezne Slovence pridobiti na svojo stran s prepričanjem, da je komunizem najhujši sovražnih slovenstva (vse ostale, arijsko neustrezne pa naj bi preselili oziroma uporabili kot suženjsko delovno silo). V sicer kratkem govoru "prezidenta" Rupnika najdemo še nekaj antikapitalističnih elementov, ki so prav tako iz klasičnega besednjaka nacionalnih socialistov.

 

Nemčija je tista, ki lahko edina popelje Evropo k resnični zmagi nad boljševiškim komunizmom - in Slovence lahko reši samo zmagovita Evropa. Samo zedinjen in trden lahko slovenski narod, je grmel Rupnik na Kongresnem trgu, izpolni "svoje evropske dolžnosti in obveznosti", to pa je "boj proti boljševizmu in velebogataštvu".

 

 

Spust slovenske zatave ob zvokih nemške himne.

 

 

Dokumentarni posnetki protikomunističnega zborovanja so eno redkih daljših pričevanj o popolni izgubi vrednostnega in moralnega kompasa generala Rupnika. Ne samo da je od okupatorjev prevzel vlogo marionetnega "prezidenta", ki formalno poveljuje pomožnim policijskim silam v službi nemškega Reicha, pač pa se je navzel celo nacionalsocialistične retorike, ki se je ne bi sramoval noben gauleiter. Vedno bolj se je pogrezal v blato kolaboracije z Nemci, ki pa mu - kar je svojevrstna ironija - nikoli niso prav posebej zaupali, čeprav jim po drugi strani nikoli ni dal razlogov za sum.

 

Drugače je bilo z njegovim vojaškim tovarišem Ernestom Peterlinom, ki velja za soustanovitelja domobranstva, vendar se je v nekem trenutku obrnil proti Nemcem in celo začel pripravljati upor proti njim. Nekdo ga je izdal Gestapu, ki ga je aretiral in poslal v koncentracijsko taborišče, iz katerega se je začuda vrnil, vendar so ga v Jugoslaviji aretirali in mu sodili zaradi izdaje in sodelovanja z okupatorjem. Obsojen je bil na smrt.

 

 

Rupnik med domobransko vojsko. Njegov sin Vuk Rupnik je bil eden redkih sposobnih domobranskih poveljnikov.

 

 

Precej manj sporen je tudi general Ivan Prezelj, ki se je prav tako prekalil v avsto-ogrski armadi in sodeloval v bojih na Soški fronti, kasneje pa je kot Maistrov borec sodeloval v bojih za severno mejo (danes bi mu zaradi tega lahko postavili spomenik). Prezelj je za razliko od Rupnika ostal zvest kraljevi armadi, četudi je bila v aprilski vojni bridko poražena: kot brigadni general njene vojske, ki se je proti okupatorjem bojevala na slovenskem ozemlju, so ga leta 1945 imenovali za poveljnika Slovenske narodne vojske, vendar je bilo že prepozno za kakršen koli čudež, zato se je maja 1945 predal Britancem v Italiji. Ker nazaj v Jugoslavijo ni mogel, je emigriral v Združene države, kjer je leta 1973 umrl.

 

 

Od Vauhnika do Kočevskega Roga

 

Lahko bi našli še precej oficirjev kraljeve vojske, ki so se znašli v podobnem precepu kot Leon Rupnik, vendar niso končali na napačni strani. Nenazadnje je vsaj nekaj desetletij po koncu vojne pri nas za izdajalca in "špijona" veljal tudi legendarni Vladimir Vauhnik, jugoslovanski vojaški ataše v Berlinu in eden najboljših vohunov tistega časa. Uspel se je dokopati celo do načrtov za napad na Jugoslavijo, o tem je obvestil generalštab v Beogradu, pa ga niso upoštevali.

 

Veliko je še imen, za katera morda ne bomo nikoli izvedeli, pa so bili to prav tako ljudje v stiski, vendar niso nikoli stopili na stran sovražnika, niso nikoli oblekli uniforme, ki bi jo "podaril" sovražnik, niso nikoli vzeli orožja iz rok okupatorja. Ne glede na vse revolucionarno nasilje, terorizem komunistične partije in likvidacije zloglasnega VOS-a se ti ljudje niso spozabili. Nekateri med njimi so končali tragično že med vojno, nekateri so bili zverinsko pobiti po njej, nikomur med njimi pa niso sodili pred vojaškim sodiščem, tako kot so generalu Leonu Rupniku. Za neprimerno manjše prestopke so plačali z življenjem, umrli so celo brez pravice do pokopa ...

 

 

Prezident Rupnik na domobranski prisegi na bežigrajskem stadionu.

 

 

Rupnik, na drugi strani, je zadnji dan vojne skupaj z domobransko in nemško vojsko pobegnil na Koroško in se tam predal Britancem, ki so ga po pol leta pogajanj in zahtev po izročitvi naposled predali Titovi Jugoslaviji. Če bi imel ostareli general zanje kakršno koli vrednost, če ga bi lahko koristno uporabili proti Jugoslaviji ali Sovjetski zvezi, ga zagotovo ne bi vrnili.

 

Tako pa je ostareli general kot "glavna zvezda" 2. januarja 1946 prišel v domovino, kjer so bili zdaj na oblasti tisti, proti katerim se je dobra tri leta na vse kriplje boril: boljševiški komunisti. Kot osrednji zločinec je bil na t.i. Rupnikovem procesu (21. - 30. avgust 1946), kjer so sodili še Erwinu Rösenerju, Gregoriju Rožmanu, Mihi KrekuMilku Vizjaku in Lovru Hacinu) spoznan za krivega in obsojen na smrt z ustrelitvijo.

 

Postal je sinonim kolaboracije in narodne izdaje.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
24
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
9
17.09.2020 21:00
Med miti in legendami izstopajo zlasti prepričanje, da se nam bo vsak čas sesul pokojninski sistem, da imamo že skoraj dve ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
7
16.09.2020 22:34
V zadnjem delu bomo naredili primerjavo poudarkov programa CasaPound in Levice do evroatlantskih povezav ter razmišljanja o ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
5
14.09.2020 20:59
V slovenskih medijih in javnosti skoraj docela spregledano pismo o pravičnosti in odprti razpravi (A Letter on Justice and Open ... Več.
Piše: Uredništvo
Na invalidih se dobro služi: FIHO kot "družinski podjetje" Omanovih
2
13.09.2020 21:45
Na invalidih se dobro služi, ugotavlja Elena Pečarič, ki se je lotila še ene anomalije znotraj Fundacije za financiranje ... Več.
Piše: Elena Pečarič
Dosje ekstremisti, 2. del: Socialna država, stranka Levica in italijanski neofašisti … isti, isti, isti
6
10.09.2020 21:02
V prvem delu Dosjeja ekstremisti smo si pogledali nekatere osupljive podobnosti med programom italijanskega neofašističnega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dosje slovenski gozdovi, 6. del: Počasi se kažejo obrisi ene največjih kriminalno-političnih afer pri nas!
9
09.09.2020 07:29
Zgodba o slovenskih gozdovih, ki smo jo na portalu+ začeli razkrivati že spomladi, se nadaljuje in postaja vedno zanimivejša, ... Več.
Piše: Uredništvo
Pobuda za milijon dolarjev: Kako normalizirati slovenski medijski trg, da se tranzicijski levici ne bo dokončno podrl svet?
10
06.09.2020 21:59
V javno razpravo o medijski zakonodaji, ki v teh časih precej vznemirja zagovornike statusa quo, se je vključila tudi ... Več.
Piše: Uredništvo
Kaj se nam letos zaradi Covid-19 dejansko dogaja v ekonomiji in javnih financah?
3
03.09.2020 20:17
Večine medijev sploh ne zanima več makroekonomski položaj Slovenije, čeprav se zaradi epidemije Covid-19 dogajajo zanimive ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dosje ekstremisti, 1. del: Stranka Levica je programsko bližje italijanskim neofašistom kot "janšistična" SDS!
14
02.09.2020 22:30
V naslednjih treh tednih bomo v nadaljevanjih objavili poglobljeno analizo programov dveh strank, ki na prvi pogled nimata dosti ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Sporni nepremičninski posli upokojenskih "pravičnikov" na slovenski Obali
10
24.08.2020 23:59
Ko je bil Tomaž Gantar, ki je danes minister za zdravje in predsednik sveta Demokratične stranke upokojencev Slovenije (DeSUS), ... Več.
Piše: Uredništvo
80 let od Hitlerjevega "Blitzkriega" na Zahodno Evropo in sramotnega poraza Francije
5
19.08.2020 23:59
Pred osmimi desetletji, koncem poletja 1940, so generali nemške vojske na Hitlerjevo zahtevo začeli s pripravami za veliko ... Več.
Piše: Shane Quinn
Skoraj 22 milijard evrov depozitov v slovenskih bankah ni mrtev kapital
9
13.08.2020 21:56
Objava podatka, da imajo Slovenci kar 21,6 milijarde evrov depozitov v naših bankah in da se je obseg samo v zadnjem letu ... Več.
Piše: Bine Kordež
Ameriške predsedniške volitve: Zaradi Covid-19 Trumpu ne kaže najbolje, vse ankete za zdaj dajejo prednost dementnemu Bidenu
13
09.08.2020 23:57
Kaj obetajo novembrske predsedniške volitve v Združenih državah? Da se bosta pomerila Donald Trump in Joe Biden skoraj ni dvoma. ... Več.
Piše: Mitja Kotnik
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
22
05.08.2020 00:48
Zakaj to pišem, se bo kdo vprašal. Zato, ker me še danes ob vstopu na ljubljansko univerzo z visokega stebra nad notranjim ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Kolobocije z ratifikacijo sporazuma med Slovenijo in Unescom so trajale dolgih osem let
3
04.08.2020 02:24
Državni zbor je pred slabim mesecem, natančneje 9. julija 2020, končno sprejel Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
13
31.07.2020 23:00
Kaj bi se zgodilo, če bi zahodni zavezniki dve ali celo tri leta prej začeli masovno in sistematično bombardirati nemško vojaško ... Več.
Piše: Shane Quinn
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
13
30.07.2020 08:15
Razprava o medijskih zakonih je prvorazredna politična debata tega poletja. Kot običajno pri takšnih občutljivih temah so se ... Več.
Piše: Bine Kordež
Številke in dejstva: Koliko milijard "koronapomoči" je Slovenija zares dobila v Bruslju
12
26.07.2020 23:59
Voditelji članic Evropske unije so se vsi po vrsti hvalili z dosežki, z dodatnimi ugodnostmi ali popusti, ki da so jih dosegli ... Več.
Piše: Bine Kordež
Jazbinšek piše ministru za okolje Andreju Vizjaku: Plečnikov štadion za Bežigradu je okužen s korupcijo
11
23.07.2020 22:25
Plečnikov štadion je očitno pozabljen od Boga in slovenske države. Zaradi tega bo lahko še naprej v miru propadal, država pa ga ... Več.
Piše: Miha Jazbinšek
Venezuelske emigrantke v Čilu: "To je smrt, ki je nikoli zares ne preboliš ... Moje države ni več."
18
22.07.2020 22:30
Življenjske zgodbe mladih Venezuelk, ki so zaradi nevzdržnih razmer v nesojenem socialističnem paradižu emigrirale v Čile, do ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Na invalidih se dobro služi: FIHO kot "družinski podjetje" Omanovih
Elena Pečarič
Ogledov: 2.760
02/
Preveč permisivna Janševa klerofašistična diktatura med ulico in farso
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.489
03/
Dosje slovenski gozdovi, 6. del: Počasi se kažejo obrisi ene največjih kriminalno-političnih afer pri nas!
Uredništvo
Ogledov: 4.843
04/
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
Bine Kordež
Ogledov: 1.595
05/
Dosje ekstremisti, 2. del: Socialna država, stranka Levica in italijanski neofašisti … isti, isti, isti
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.767
06/
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
Uredništvo
Ogledov: 1.414
07/
Ko Američani umirjajo odnose med Beogradom in Prištino, Telekom Slovenije prodaja drugega največjega mobilnega operaterja na Kosovu?!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1.361
08/
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.264
09/
East is East, Vzhod je vzhodno
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.218
10/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 17.246