Nobena skrivnost ni, da si Združne države Amerike oziroma njen predsednik želijo večje vloge zveze Nato na Bližnjem vzhodu. Še posebej zadnje čase je vse pogosteje slišati pričakovanja Donalda Trumpa glede pravičnejše delitve bremena (med zahodnimi državami) ne samo v evro-atlantskem prostoru, ampak tudi na Bližnjem vzhodu. V mislih ima evropske članice zavezništva in njihov večji prispevek v boju zoper terorizem, ki izhaja iz tega dela sveta. Tovrstna ameriška prizadevanja niso kakšno veliko presenečenje, če upoštevamo namero ZDA, da se ob prvi priliki umaknejo iz Bližnjega vzhoda in se bolj posvetijo svojemu velikemu geostrateškemu tekmecu – Kitajski (in v manjši meri Rusiji). Bližnji vzhod je konec koncev evropsko dvorišče oziroma soseščina. Spomniti velja na pivot to Asia [1] Obame, ali pa na Trumpovo mantro o koncu sodelovanja v t.i. brezsmiselnih vojnah na Bližnjem in Srednjem vzhodu. Popoln umik vrat na nos ni možen z ozirom na to, da imajo ZDA na Bližnjem vzhodu vendarle še nekaj interesov in obveznosti do tamkajšnjih zaveznikov. V čakanju na omenjeno priliko pa bi bila vsaj delna razbremenitev s strani Evrope dobrodošla, s perspektivo, da jih kasneje povsem nadomesti.

Nato je na Bližnjem vzhodu in na južnih in vzhodnih obalah Sredozemskega morja sicer že prisoten. To je logično, saj si pred tamkajšnjim dogajanjem ne more zatiskati oči. Od leta 1994 v okviru kooperativne varnosti poteka t.i. sredozemski dialog Nata z Alžirijo, Egiptom, Izraelom, Jordanijo, Marokom, Mavretanijo in Tunizijo. V prepričanju, da sta varnost Evrope in Sredozemlja tesno povezani, se naj bi  z njim krepili medsebojni odnosi, razumevanje in zaupanje. Javna diplomacija in politični dialog se dopolnjujeta s praktičnim vojaškim sodelovanjem (skupne vaje, izobraževanje, nudenje pomoči v opremi). Gre za Natov prispevek k sličnim prizadevanjem Evropske unije in OVSE.

Podobno velja  za Natovo partnersko sodelovanje od leta 2004 v okviru t.i. istambulske pobude z državami v Perzijskem zalivu - Bahrainom, Katarjem, Kuvajtom in Združenimi arabskimi emirati. Od primera do primera pa poteka tudi sodelovanje z Omanom in Savdsko Arabijo. Nato je tudi članica koalicije zoper Islamsko državo., ki jo vodijo ZDA in ki je Islamsko državo sicer vojaško porazila, ni je pa uspela povsem izkoreniniti. S tem v zvezi velja omeniti izvidniške polete Nato sil in prispevek zavezništva k obveščevalnim podatkom. Enako sodelovanje Nata v usposabljanju iraške vojske in policije, da bi bili v prihodnje sami sposobni obračunati s preostalimi borci Islamske države in njim podobnimi.

Ko je ameriški predsednik omenjal večjo vlogo Nata (na začetku svojega mandata je v zavezništvo močno dvomil) v regiji, omenjal je tudi ime NATO-ME [2], ni šel v podrobnosti. V mislih vsekakor ni imel zgoraj omenjenih aktivnosti. Tudi najbrž ne širitve Nata na Bližnji vzhod in Afriko. Za kaj takega bi bilo verjetno potrebno dopolniti Washingtonsko pogodbo [3]. Vprašljivo bi bilo soglasje obstoječih članic. Vprašanje je tudi, če je v regiji sploh kakšna država, ki izpolnjuje politične kriterije članstva (demokratična vlada, vladavina prava, civilni nadzor nad oboroženimi silami). Ne gre pozabiti, da bi bila reakcija nekaterih držav (in nedržavnih akterjev) v regiji in izven nje (z Rusijo in Kitajsko na čelu) prehuda.

Trump je imel v mislih seveda sodelovanje Nata v vojaških, bojnih, operacijah zoper preostanke Islamske države in pripadnike drugih terorističnih skupin, ne nazadnje tudi tistih, ki uživajo podporo Irana. Da Evropa torej stopi v ameriške čevlje. S Trumpom bi se lahko strinjali, da je za stabilizacijo razmer na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki potrebna večja angažiranost Evrope. Vprašanje pa je na kakšen način oziroma kateri je tisti pravi.

Kakšne so torej možnosti, da v bližnji prihodnosti pride do omenjenega angažiranja Nata oziroma njegovih evropskih članic? Že na prvi pogled ne ravno velike. Nato tovrstnih zmogljivosti namreč nima. V precej manjši meri kot ZDA jih imajo le nekatere evropske države članice zavezništva (npr. Francija, Italija, Nemčija, Združeno kraljestvo), še zdaleč pa ne vse. To ne velja le za vojaške baze, letalstvo in precizno raketno oborožitev, ampak tudi za ustrezno opremljene in usposobljene specialne sile za protiteroristični boj. 

Poglavje zase je zadostna politična volja evropskih držav članic. Nato kot organizacija kolektivne obrambe je bil ustanovljen prvenstveno za obrambo na evropskih tleh, evropskega ozemlja in prebivalstva. Tako je tudi zgrajen in tako tudi deluje. Operacije tipa ISAF v Afganistanu so bolj izjeme. Za povrh izkušnje z njihovo učinkovitostjo in dolžino trajanja niso najboljše. Kar nekaj držav članic iz vzhodne in srednje Evrope se tako boji, da bi se z odlivom njihovih zmogljivosti na Bližnji vzhod ošibila obramba proti vzhodu, se pravi Rusiji.

Veliko evropskih članic tudi ni zadovoljnih z nekaterimi (enostranskimi) potezami ZDA v regiji, npr. izstop iz sporazuma o nuklearnem orožju z Iranom, selitev veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem, umik iz severne Sirije ali nedavna likvidacija iranskega generala Solejmanija na iraških tleh. Bojijo se opeči s kašo, ki jo je zakuhala administracija predsednika Trumpa. Poleg tega novembra letos sledijo še ameriške predsedniške volitve. Za druge spet ni sprejemljivo angažiranje ob dejstvu, da Američanov očitno slej ko prej ne bo več zraven. Niso izključeni zapleti s članico Turčijo oziroma njenimi regionalnimi ambicijami. Zastavlja se ne nazadnje tudi vprašanje pravne osnove prisotnosti oziroma posredovanja Nata (vabilo prizadetih držav, odločitev Varnostnega sveta OZN).

Trumpu je res uspelo doseči, da evropske zaveznice v obrambne namene prispevajo precej več kot v preteklosti. Kar nekaj jih je, ki so že dosegle za leto 2024 dogovorjeni cilj – 2% BDP, spet druge so mu blizu (Slovenija naj bi ga dosegla šele leta 2035!). Trumpu je tu tudi priskočil na pomoč ruski predsednik Putin s svojo agresijo na Ukrajino. Glede večje vloge Nata na Bližnjem vzhodu pa ameriški predsednik ne more računati na podoben uspeh. Iz zgoraj omenjenih razlogov sledi zaključek, da Nato v bližnji prihodnosti (do konca tega mandata Trumpa) na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki ni zmožen narediti kaj dosti več od tistega, kar že počenja. Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg sicer meni nekoliko drugače in je (po službeni dolžnosti) bolj optimističen.

Ostaja možnost angažiranja le s strani nekaterih posameznih evropskih držav z ustreznimi zmogljivostmi v koaliciji voljnih (z ZDA ali brez), npr. pri varovanju pomorskih poti. Tem bi se lahko pridružile še nekatere druge, ki se bojijo, da se bodo drugače na njihovih južnih mejah pojavile neobvladljive množice beguncev in migrantov. Tu je še možnost takšnega ali drugačnega  angažmaja EU, bodisi samostojnega bodisi v kombinaciji z drugimi akterji.

Zoper terorizem in nestabilnost se je moč boriti na več načinov, posebno ko gre za njune socialne, ekonomske in politične dimenzije. Sodeč po razmišljanju Josepa Borella, visokega predstavnika EU za zunanjo in varnostno politiko, se EU čedalje bolj zaveda, da bo morala biti aktivnejša glede dogajanja v južni soseščini. Da prihaja tudi čas, ko bo morala (v začetku v omejenem obsegu, npr. pri vzdrževanju miru v Libiji, če pride do premirja) angažirati poleg soft tudi hard power [4], se pravi oborožene sile. To seveda zahteva večje investicije v vojaške namene in nadaljnjo izgradnjo ustreznih struktur odločanja in poveljevanja.

________________

[1] Osredotočenje na Azijo

[2] Middle East – Bližnji, Srednji vzhod.

[3] Z njo je bil leta 1949 v Washingtonu ustanovljen Nato.

[4] Mehka oziroma trda moč.