Trinajsta "povojna" slovenska vlada, ki jo je natanko 501 dan, kot so izračunali kolegi na Večeru, vodil bivši igralec, imitator, župan Kamnika (nekako v tem vrstnem redu) Marjan Šarec, je bila numerološko očitno že na začetku obsojena na klavrn konec. Tako bodo vsaj porekli ljubitelji okultnih ved. Tisti, ki verjamejo v teorijo zarote, se bodo brž spomnili skrivnostnega Boeinga C 40 v lasti ameriške vlade (oznaka 01 0041), ki je pred dvema tednoma pristal na Brniku, na njem pa po zagotovilih veleposlaništva Združenih držav v Ljubljani ni bilo nikogar razen maloštevilne posadke. Kam je torej poniknilo tistih 200 agentov FBI, o katerih je bilo slišati v obveščevalnih krogih? Iz podobnih logov bodo prišli tudi namigi, da je bilo hudo vroče na petkovi zaprti seji KNOVS (Komisije na nadzor obveščevalnih in varnostnih služb), kjer je bil zaradi spornega zaposlovanja (intimne?) prijateljice na Sovi zaslišan tudi premier. Isti premier, ki je v ponedeljek dopoldan obelodanil svoj odstop, ob tem pa povedal, da se je zanj odločil ravno v - petek. Tu je še nedavna sodba vrhovnega sodišča v zadevi Rupnik, ki desnici zagotovo ne bo koristila, nasprotno. Podobno kot je jeseni 2007 pred drugim krogom predsedniških volitev zaradi rehabilitacije škofa Rožmana pogorel Lojze Peterle, lahko zaradi nesrečnega Rupnika na predčasnih volitvah škodo trpijo desne stranke, še posebej Nova Slovenija, ki bo v prihodnji dneh in tednih zelo na tnalu. Kajti tako kot se nekateri uradno zavzemajo za predčasne volitve, bi drugi radi nekako prevedrili še naslednji dve leti bodisi v vladi bodisi v državnem zboru kot poslanci.

Ideja, ki se jo bomo še naposlušali, bo gradila na nekakšnem "povezovanju" med levico in desnico, most pa naj bi bila ravno Nova Slovenija oziroma njen predsednik Matej Tonin kot novi in "začasni" premier. Scenarij je relativno enostaven in se celo matematično izide: Šarec se odreče kakršnemu koli sodelovanju v novi koaliciji, ki jo sklenejo SDS, SMC in NSi, pri čemer jim podporo zagotovijo tudi Jelinčič s tremi glasovi, oba manjšinska poslanca ter Robert Polnar, uporni poslanec DeSUS. S tem bi imela nova koalicija zagotovljenih najmanj 46 glasov. A ključno presenečenje se skriva v razdelitvi resorjev, kajti premiersko mesto bi pripadlo Toninu. 

Janša se ne bi silil v ospredje, prav tako ne Zdravko Počivalšek, ki je poleti 2018, ko so med SDS in SMC potekala tajna pogajanja, zelo navijal za takšno koalicijo in svaril pred Levico. V marsičem je imel gospodarski minister, ki je v vmesnem času postal predsednik stranke, ki jo je ustanovil Miro Cerar, seveda prav. Levica je bila eden ključnih destruktivnih dejavnikov, zaradi katere se je Šarčeva koalicija po manj kot letu in pol dobesedno razletela. Sodu je izbilo dno prerekanje okoli populističnega predloga o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Ne glede na to, da je razumnim ljudem, ki obvladajo osnovnošolsko matematiko, jasno, da se račun ne izide in da bi bila ukinitev dopolnilnega zavarovanja le politična poteza s konkretnimi finančnimi posledicami za proračun, je Levica (potem pa še nekatere druge koalicijske stranke) vehementno vztrajala pri tem. Nič manj iracionalno ne bi bilo, če bi zahtevali uvedbo Univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) za vse državljane ...

Da bi Počivalšku, ki je kot politik iz drugačnega testa kot "profesionalci", preprečil zbliževanje z Janšo, mu je premier v odstopu nemudoma javno ponudil predvolilno koalicijo. Za SMC, ki ima ta hip še deset poslancev, po prihodnjih volitvah pa - kot kažejo ankete - ne bo dobila več nobenega, bi bilo povezovanje z LMŠ koristno in nujno. Če bi šli v desnosredinsko koalicijo, bi jih mediji in volilna baza verjetno žive odrli in prekleli za vse večne čase. Averzija do Janše in stranke SDS je vseeno še premočna, da bi volivci SMC prebavili koalicijo med tema dvema strankama. Šarec je Počivalšku torej tako zožil meneverski prostor, da slednjemu ne bo preostalo drugega kot da se strinja s predčasnimi volitvami, ali pa tvega z avanturo z novo vlado.

Taktika, ki se jo poslužuje Šarec, utegne biti zanj rešilna na predčasnih volitvah. Kajti prostor si mora izboriti in utrditi zlasti na levi sredini. DeSUS je po propadu Karla Erjavca in ustoličenju doslej javnosti praktično neznane Aleksandre Pivec za novo predsednico upokojenske stranke dokočno stopil na pot političnega izumrtja. Jelinčič se stara, stranka oziroma poslanska skupina mu razpada, šibki so tudi v Stranki Alenke Bratušek, kjer razen oralno spretne predsednice pravzaprav ni nikogar, ki bi znal prepričati volivce.

Ključ Šarčevega uspeha na predčasnih volitvah bo torej v marginalizaciji majhnih levosredinskih in levih strank; če jim prevzame volilno bazo in tako prepreči, da bi dosegle prag za vstop v parlament, lahko premier dejansko okrepi svoj položaj in se nadeja še enega mandata za sestavo vlade. Edini stranki na levem političnem spektru, ki jima ne more priti do živega, sta Levica in socialni demokrati.

***

Skratka, vsak opazovalec, udeleženec ali zgolj dežurni aktivist ima svojo razlago ponedeljkovega uradnega konca Šarčeve vlade. O tem, da tej potezi skoraj zagotovo sledijo predčasne volitve, bo v prihodnjih dneh še veliko govora. Nekateri se bodo celo tako spozabili, da bodo poskušali prepričati javno mnenje o škodljivosti predčasnih volitev. O tem, da niso dobre za politično stabilnost in demokracijo. In tako dalje. Standardni besednjak tistih, ki imajo v ozadju določeno agendo. V primeru novih volitev, ki bodo najverjetneje aprila - predstavljajte si, da bi bile po nekem spletu okoliščin v nedeljo, 26. aprila, kako politično nekorekten datum bi to bil ... -, je panika razumljiva. Marsikdo se zaveda, da nove volitve pomenijo novo porazdelitev glasov in da bo za koga zmanjkalo službe, svetovalne pogodbe itd. Za vse ostale, ki takšnih skrbi nimamo, pa so volitve nekaj najbolj normalnega v demokraciji, če vlada ne more več normalno delovati ali če so kdaj tudi prej kot v štirih letih.

Vseeno pa niti nove volitve ne bodo razrešile večnega problema slovenske predstavniške demokracije: prevelikega števila strank, ki so zastopane v parlamentu oziroma sestavljajo vladno koalicijo. Izvirni greh je kajpak v proporcialnem volilnem sistemu, ki je bil zamišljen z najboljšimi nameni, a se je sprevrgel v čisto destrukcijo, prinesel zmedo v politiko in center odločanja potisnil ven, v napol zakulisne sfere, kjer ni javnosti, transparentnosti in odgovornosti. Prav takšna usmrajena mlaka korupcije in klientelizma se je zaradi volilnega sistema zaredila v Sloveniji v zadnjega četrt stoletja. Vsi, ki so se v politiko podali z najboljšimi nameni, so kmalu spoznali, da se tam skriva vsa nemoč izvršilne in zakonodajne veje oblasti. Kaj ti torej pomaga biti predsednik vlade, če pa ključne odločitve sprejemajo za tvojim hrbtom ljudje, ki niso šli na volitve, niso dobili mandata volivcev in ki ne nosijo nobene odgovornosti?

Morda v ponedeljkovi "nepričakovani" potezi predsednika vlade sploh ni ničesar, kar bi nakazovalo na spletko ali celo zaroto. Morda je imel v nekem trenutku vsega dovolj. Od njega se je poslovilo že kar nekaj sodelavcev, odstopili so mu pol ducata ministrov, zadnja dva, ki sta šla (eden je odstop napovedal), sta bila zanj ključna: finance in zdravstvo. Ali premier sploh lahko še vodi vlado, ki nima večine v parlamentu in ki operativno ni več sposobna? Jasno, da ne. Karkoli bodo zdaj govorili o Marjanu Šarcu in njegovi odločitvi, je pravzaprav irelevantno. Tisto, česar nihče ne more zanikati (pa čeprav se bodo tej temi vsi izogibali), se tiče politike kot obrti, da ne zapišem umetnosti: ne samo da država ni Kamnik in da premier ni župan, pač pa je več kot očitno, da je načrtno in sistematično spodkopavanje instituta predsednika vlade in izvršilne veje oblasti pustilo posledice.

V Sloveniji smo uničili koncept profesionalnega politika in profesionalne vlade. Namesto tega smo iznašli nekakšno ljubiteljsko, diletantsko vaško politiko in lik neškodljivega premierja, zabavljača, ki se je prišel na ta položaj učiti obrti, namesto da bi tja že prišel izučen. Dolga bo še pot do normalnosti ... če ni že prepozno.