V svojem bistvu slovenska politika ni prav nič kompleksna, specifična, še najmanj pa vrhunska. Na koncu dneva gre zgolj in samo za denar. Vsaj pri večini izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki jih je proporcionalni volilni sistem spremenil v zakonodajne aparatčike na daljinsko upravljanje. Strankarska disciplina je še posebej neizprosna v tradicionalno "trdih" strankah, malce bolj sproščeno je tam, kjer so bodisi novinci v parlamentu bodisi je poslanska skupina v kratkem stiku z vodstvom stranke. Takšen primer je denimo upokojenska stranka, kjer se je poslanec Peter Polnar napol "osamosvojil" od poslanske skupine in na precejšnje začudenje mainstream medijev ugotovil, da v slovenski ustavi črno na belem piše, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in da so neodvisni in samostojni pri svojem delu. V ustavnem pravu temu rečejo reprezentativni mandat (v nasprotju z imperativnim), kar pomeni, da poslanec kot predstavnik vsega ljudstva ni vezan na nobena navodila s strani stranke ali kogarkoli drugega oziroma tretjega. Polnarja ne omenjamo v kontekstu zelo verjetnega glasovanja o mandatarju, ki ga bo predlagala Nova Slovenija kot nosilka nove koalicije. Tedaj utegne biti Polnar dodatni glas, ki bo zagotovil izvolitev desnosredinske vlade.

Levici, sploh pa gerontokraciji, ki upravlja globoko državo, niso v interesu predčasne volitve. Zakaj ne? Zato ker jim v tem primeru zmanjka časa za kreiranje novega strankarskega eksperimenta (po Cerarju in Šarcu). Brez tega pa imajo problem: kako sestaviti novo vlado po (predčasnih) volitvah, če pa polovici dosedanjih koalicijskih strank zelo verjetno sploh ne bi uspelo več priti v parlament?! Po vseh anketah namreč katastrofalno kaže tako Bratuškovi kot tudi Počivalšku, podobno je z gospo, ki je bila izvoljena za predsednico upokojenske stranke in je nasledila dolgoletno politično dvoživko po imenu Karl Erjavec. Tudi Jelinčič je takorekoč z eno nogo že upokojenec, tako da poleg Marjana Šarca (za katerega ne vemo, kako se bi odrezal na predčasnih volitvah) levo od sredine ostajajo stabilni edinole socialni demokrati in njihova konkurenca Levica. S temi tremi strankami pa niti Gregor Golobič ne more sestaviti koalicije, ki bi imela v državnem zboru 46 poslancev. Aritmetika se enostavno ne izide.

Brez kakršnih koli čustev ali simpatij do kogarkoli pridemo do zaključka, da so predčasne volitve pravzaprav v interesu ene same parlamentarne stranke - namreč SDS. Pogojno se jih na desni sredini ne bi pretirano branili niti v Novi Sloveniji, čeprav jih izkušnje iz preteklosti lahko tudi skrbijo (Bajukova vlada). S čem zadržati relativni uspeh na zadnjih volitvah, sploh ob upoštevanju dejstva, da so bili mainstream mediji do njih in še zlasti do njihovega predsednika Mateja Tonina zadnje dve leti zelo prizanesljivi. Idila se lahko spremeni čez noč; kdor bi iz rokava potegnil rehabilitiranega generala Rupnika, domobrance, klerikalce, cerkev, pedofilijo in z začel z najbolj umazanimi manipulacijami kampanjo proti "krščanskim demokratom", bi NSi zagotovo ukradel miren spanec.

Matej Tonin in Borut Pahor pred t.i. spotikavci. Bo predsednik Toninu podelil mandat za sestavo vlade?

Vse to so dejstva, ki vam jih bodo veliki nacionalni mediji kajpak zamolčali. Morda niti ne namenoma, pač pa zgolj zato, ker zadnja leta ustvarjajo katastrofalno slab žurnalizem in ker na žalost in veliko razočaranje niso več sposobni niti najbolj enostavnih in logičnih političnih analiz. Če bi bili, bi že včeraj začeli vsi pogledovati proti Zdravku Počivalšku, češ, "kaj boste storili zdaj, ko je usoda države v vaših rokah?". Z nekaj patetike, ki pa jo slovenska politika niti ne premore, ker je preveč povprečna, bi prišli do ključnega spoznanja, ki pojasnjuje, zakaj je gospodarski minister in šef SMC ta hip politični igralec št. 1 v državi. Na kratko:

- SMC ima dovolj poslancev, da Janši in Toninu (s pomočjo manjšinskih poslancev in še kakšnega samaritana) omogoči 46 glasov oziroma sestavo nove koalicijske vlade;

- SMC nikoli več ne bo imela toliko poslancev, kot jih ima v tem sklicu;

- Zdravko Počivalšek je morda zadnji predsednik parlamentarne stranke SMC;

- sodelovanje SMC v desnosredinski koalicijski vladi je sicer hudo tvegano, saj je končni izkupiček neznanka, vendar ji podaljša politično življenje še za dobri dve leti (in njenim poslancem službe za prav toliko časa);

O tem, da so pogajanja med SMC in SDS nekoč že potekala, je znano. Tudi to vemo, da je bil prav Počivalšek med tistimi pragmatiki, ki so podpirali koalicijo z Janšo, medtem ko je bil predsednik SMC Miro Cerar (in še nekaj vodilnih funkcionarjev z Milanom Brglezom na čelu) proti. Na nek ironičen način se je v ponedeljek izkazalo, da je imel prav Počivalšek. Če Šarec ne bi odstopil, bi Počivalšek tako ali tako sprožil vprašanje Cerarjevega odstopa z mesta zunanjega ministra, saj mu ta položaj, odkar ni več predsednik stranke, po nobeni logiki ne pripada. V tem pogledu je Počivalškova logika preprosta in jasna.

Edini problem, ki ga ima ta trenutek, je dilema, povezana s trajanjem oziroma obstojem stranke. Naravna poteza bi bila, da bi kot predsednik SMC težil k temu, da stranka živi čim dlje in da tudi v desnosredinski koaliciji poskuša ohraniti dovolj prepoznavno identiteto, da bi na rednih volitvah pozno spomladi 2022 uspela ohraniti status parlamentarne stranke. Tega ji v primeru, če bodo volitve 19. ali 26. aprila letos, skoraj zagotovo ne bo uspelo.

Janez Janša v novi vladi? Morda kot zunanji minister - to bi javnost in mediji še najlažje "požrli".

Da bi Počivalšek lahko mirne vesti (in brez upora preostanka radikalcev, ki niso sledili Brglezu) pripeljal stranko v koalicijo z NSi in SDS, potrebuje dvoje zagotovil: da bo bodoči premier Matej Tonin oziroma da bo mandatarja predlagala NSi, ter da Janez Janša ne bo sedel v vladi pod nobenim pogojem, razen kot zunanji minister. Piarovsko bi se to celo dalo izpeljati. PR takšne vlade bi bil namreč pred strahotnim izzivom, kajti mediji bi se v veliki večini že prvi dan spremenili v neusmiljene in krvoločne pse čuvaje. Počeli bi vse to, česar zadnja leta niso smeli ali niso želeli. Takšna nova koalicija bi potemtakem blagodejno vplivala na kakovost slovenskega žurnalizma. Jaz pravim, da je že zaradi tega vredno poskusiti ...