Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) bo danes razpravljala o tem, ali koronavirus že predstavlja nevarnost za globalno zdravje. Reakcije te specializirane agencije Združenih narodov se zdijo nagle in resne. Primerjave z nekaterimi preteklimi virusi, ki so prav tako prišli iz Azije (denimo sars), naj bi nakazovale, da je situacija v resnici resna, kajti koronavirus se širi mnogo hitreje. Vseeno so številke za zdaj obvladljive, kitajske oblasti pa so sprejele izjemno stroge varnostne ter preventivne ukrepe. Okoli 6.000 okuženih in manj kot 150 mrtvih kaže, da umre približno vsak štirideseti okuženi (po podatkih WHO pa vsak 5 bolnik zboli za težjo obliko virusa, denimo pljučnico). O tem, kdo so bile dosedanje žrtve, kitajske zdravstvene institucije molčijo. Če je šlo za kronične bolnike, starejše in vse tiste, ki so že po definiciji med najbolj izpostavljeni virusnim obolenjem, potem koronavirus ni nič hujši od "navadne" gripe, zaradi katere v dvomilijonski Sloveniji vsako zimo umre več deset ljudi (lani menda 29). Kitajska, na drugi strani, ima 1400 milijonov prebivalcev, torej kar sedemstokrat več (!). Lahko si izračunate, kakšne so dejanske razsežnosti koronavirusa in se vprašate, čemu takšna globalna panika.

Razlogov je seveda več, na prvem mestu pa je zagotovo odločitev kitajskih oblasti, da epidemijo izkoristijo za okrepitev nadzora nad ljudstvom. Že tri tedne je koronavirus med glavnimi novicami ne le vseh kitajskih, pač pa tudi svetovnih medijev. Kdo se še spomni koncentracijskih taborišč za Ujgure ali dolgoltrajnih protestov prodemokratičnih študentov in drugih državljanov v Hongkongu? Nihče. Koronavirus je "ubil" oboje in režim v Pekingu si je lahko oddahnil, saj je vsa svetovna pozornost zdaj usmerjena v zdravje. 

Drastični ukrepi, s katerimi so kitajske oblasti izolirale najbolj prizadeta območja (tj. Vuhan, prestolnico regije Hubei), omejila gibanje milijonom in brez milosti posegla celo v za Kitajce tako sveto stvar, kot je praznovanje njihovega Novega leta, kažejo, da je izbruh koronavirusa odličen alibi, da Peking preveri lojalnost državljanov, delovanje svojih služb (podatek, da naj bi v samo desetih dneh postavili novo bolnišnico s 1000 posteljami, je sam po sebi osupljiv in kaže na to, kakšen ekonomski in logistični gigant je Kitajska) in predvsem učinkovitost medijskega nadzora nad populacijo. Rezultati so za zdaj nad pričakovanji: partija ima oblast še vedno trdno v rokah, ljudje ji zaupajo in jo spoštujejo. Nobenih državljanskih nemirov ali nepokoroščine. Celo v epicentru bolezni, 11-milijonskem Vuhanu, je disciplina vseskozi presenetljiva - in to kljub temu, da so vse prometne komunikacije prekinjene, mesto takorekoč zapečateno, ljudje pa prisiljeni ostati doma.

Koronavirus se je iz okužene kitajske province že razširil po vsem svetu (za zdaj ga še niso evidentirali le v Južni Ameriki in Afriki) in trenutno se z njim soočajo v 16 državah, vendar se zdi, da je pod nadzorom. Kitajski epidemiologi so sicer nekoliko deljenih mnenj glede vrhunca tega virusa; eni ocenjujejo, da bo koronavirus vrh dosegel že čez 10 do 14 dni, drugi pa so bolj pesimistični in mu dajejo še dva do tri mesece.

Ne glede na nadaljnjo dinamiko širjenja koronavirusa, ki bo zagotovo še kak teden ali dva med udarnimi novicami medijev po vsem svetu, pa bo slejkoprej nastopil tudi trenutek, ko bo treba odgovoriti na nekaj vprašanj. Med prvimi bo vprašanje smrtnosti in nevarnosti mutiranja tega virusa. Kaj je tisto, kar je sprožilo takšno paniko, kajti koronavirus sam po sebi - vsaj do tega trenutka - s približno 2 % smrtnostjo med okuženo populacijo ni primerljiv niti z drugimi virusi, ki so v preteklosti vznemirjali ljudi po svetu.

Če so reakcije Kitajske (ki so do neke mere sprožile podobne odzive držav držav, sploh tistih, ki so se odločile za evakuacijo svojih državljanov iz Vuhana) pretirane oziroma ustvarjene z nekim drugim namenom, potem se zdi teza o odlični priložnosti za preusmerjanje pozornosti in okrepitvi nadzora nad državljani docela na mestu. Če pa niso pretirane, nas nekdo zavaja, saj očitno javnost ni dobila vseh podatkov o razsežnosti epidemije oziroma nevarnosti virusa. Po tej logiki je koronavirus v resnici mnogo nevarnejši.

Danski časnik Jyllands-Posten, ki je zaslovel že leta 2005 z objavo znamenitih karikatur, v katerih je bil satirično upodobljen prerok Mohamed, je kitajski "sindrom" s koronavirusom duhovito karikiral s kitajsko zastavo, kjer so se  zvezde spremenile v koronavirus. Uradni protest Pekinga je seveda nemudoma sledil, češ da gre za žalitev Kitajske. Ker je Danska demokratična država s svobodo tiska, so tako navadni ljudje kot tudi politiki nemudoma stopili v bran napadenemu mediju, Kitajci pa so na drugi strani od nekod privlekli zgodovino in Dancem očitali, da so se med II. svetovno vojno v samo štirih urah vdali Nemcem.

Morda so Kitajske ostre reakcije na dansko karikaturo nezavedno le razkrile nekaj v povezavi s koronavirusom: da ga država oziroma komunistični režim spretno izkorišča za okrepitev nadzora nad prebivalstvom in neke vrste vojaško-civilno vajo, ki naj bi pokazala, kako uspešne in učinkovite so kitajske oblasti pri obvladovanju 60-milijonske province oziroma 11-milijonskega mesta. Rezultati so vsaj za zdaj - brezhibni.