Komentar

Zakaj se mi zdijo uniseks stranišča super, odstranjevanje pisoarjev pa kretenizem

Kdor je odstranil pisoarje na uniseks straniščih na Fakulteti za družbene vede, je dosegel predvsem to, da se bodo kumulativne čakalne vrste na vseh straniščih občutno podaljšale. Daljše vrste torej. In nekaj več polulanih školjk. To bo rezultat drznega podviga, s katerim je cvetober slovenskega družboslovja obračunal s pisoarji. Argumenta, da so pisoarje odstranili, ker niso socialno pravični, ne kupim. Kupil ga bom, ko bodo na FDV ukinili menstruacijo, raka na prostati in avtizem, ker niso socialno pravični, ter bojkotirali olimpijske igre, ker je finale šprinta na 100 metrov izrazito socialno nepravičen dogodek.

30.01.2020 22:30
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Ključne besede:   Kristijan Musek Lešnik   wc   moški   ženske   uniseks   FDV   Fakulteta za družbene vede   pisoarji   Aleksander Solženicin   Palmira   ideologija

Pred leti so se v dimu in prahu razleteli starodavni templji v Palmiri. Skrajnežem se je zahotelo razstreliti zgodovinske spomenike in obeležja časov in običajev, ki niso bili skladni z njihovimi predstavami idealnega sveta. Nekaj tednov nazaj so na Fakulteti za družbene vede skrajneži druge sorte enako odločno odstranili pisoarje. Ker niso bili skladni z njihovimi predstavami idealnega stranišča.

K pisanju me je spodbudila vest, ki je zaokrožila po medijih in družbenih omrežjih: da imajo na Fakulteti za družbene vede (FDV) v Ljubljani po novem uniseks stranišča. Iz katerih so odstranili pisoarje. Slovenci nismo prvi, ki nam je uspelo iz lulanja in kakanja narediti politično in ideološko vprašanje: že Chevallier je v satiričnem romanu Clochemerle opisoval zgode in nezgode ob postavljanju javnega stranišča. Kljub temu so na FDV pri prizadevanjih, da iz temeljne človeške potrebe naredijo bizarno komedijo, pokazali zavidanja vredno mero inovativnosti.

 

Naj takoj na začetku povem, da nimam nič proti uniseks straniščem. Razlog za to je preprost: Edina stranišča, v katerem koli domu sem živel, so bila uniseks. Tudi na edinih drugih straniščih, v katera sem zahajal, se pravi moških, sem mnogokrat srečeval ženske. Ker se ukvarjam s šolstvom, sem na strokovnih srečanjih med redkimi moškimi. Nikjer drugje to razmerje ne pride do izraza tako zelo kot med odmori: pred ženskim straniščem se vije dolga vrsta žensk brez zadrege; pred moškim pa enako dolga vrsta - spet žensk, a z nekaj zadrege. Malo zaradi empatije, malo pa zaradi občutne podštevilčnosti v takšnih situacijah moški navadno počakamo, da se vrsta izprazni, šele potem si upamo v WC; razen če nas huda nuja prej ne odpelje do grmičevja pred kongresnim centrom. Za pedagoške strokovne konference so torej uniseks stranišča odlična priložnost, da redkim moškim ne bo treba več zalivati fikusov na mračnih hodnikih, ali pa mencajoče prestopati pred okupiranimi stranišči.

 

Ne samo v svetu feminizirane pedagogike, z uniseks rabo moških stranišč sem se ob prekratkih odmorih srečeval na vseh možnih krajih, od Cankarjevega doma, do Hale Tivoli in Stožic. Zato ploskam ideji, da se uniseks stranišča dokončno formalno ustoličijo. Ženskam omogočajo brez zadrege početi, kar so marsikdaj zaradi nuje že bile prisiljene početi. Moškim pa omogočajo večji nabor mest za lulanje in kakanje. Z njimi pridobimo vsi. Ne samo na Fakulteti za družbene vede. Povsod.

 

V čem je torej problem?

 

Pojav, da se na različnih prireditvah zaradi časovne ali mehurne stiske tu in tam znajdejo na moških straniščih tudi ženske, ima svoje razloge. Najbolj očitnega lahko empirično preverite v poljubnem odmoru v Cankarjevem domu, teatru, kinu, na koncertu, tekmi: pred ženskimi stranišči se vijejo kolone, pred moškimi jih ni. Razlika v čakalnih dobah je ob pritisku v mehurju ali črevesju ključni povod za romanje žensk na moške WC-je.

 

Ta razlika v čakalnih dobah je posledica enega od najučinkovitejših izumov za varčevanje časa v zgodovini človeštva – pisoarja. Tem preprostim kosom keramike gredo zasluge za krajše vrste, za to, da moška stranišča v trenutkih stiske ženskam kljub nekaj zadrege obetajo hitrejše olajšanje.

 

Kdor je odstranil pisoarje na uniseks straniščih na FDV, je torej dosegel predvsem to, da se bodo kumulativne čakalne vrste na vseh straniščih občutno podaljšale. Daljše vrste torej. In nekaj več polulanih školjk. To bo rezultat drznega podviga, s katerim je cvetober slovenskega družboslovja obračunal s pisoarji.

 

Argumenta, da so pisoarje odstranili, ker niso socialno pravični, ne kupim. Kupil ga bom, ko bodo na Fakulteti za družbene vede ukinili menstruacijo, raka na prostati in avtizem, ker niso socialno pravični, ter bojkotirali olimpijske igre, ker je finale šprinta na 100 metrov izrazito socialno nepravičen dogodek.

 

 

 

 

V odsotnosti razumnih razlag sem zasledil ugibanja, da so pisoarji odšli na smetišče zgodovine, ker lahko nemoške obiskovalce uniseks stranišč izpostavijo pogledu na strašljive moške binglje. Malo morgen. Od malega že hodim na stranišča s pisoarji, pa še nisem videl nobenega tujega binglja. (Priznam, da za njimi tudi nisem oprezal.) Moški se za pisoarji ukvarjamo s povsem drugimi skrbmi kot razkazovanjem svojih genitalij in opazovanjem sosedovih: usmerjanje orodja v pravo smer in praznjenje mehurja brez povratnega škropljenja po hlačah pač zahtevata koncentrirano pozornost.

 

Ne vem, ali je ideja o odstranjevanju pisoarjev posledica prepričanja, da nemoške uporabnice uniseks stranišč občutijo takšno slo po opazovanju bingljev, da bi resno ogrozile red in mir v teh posvečenih prostorih. Ali prepričanja, da moški ob pisoarjih ne počnejo drugega kot razkazujejo svoje genitalije. Ali prepričanja, da bi lahko kogar koli motil pogled na lulajoče moške ob steni. Vsekakor so vsa takšna in podobna prepričanja globoko seksistična in žaljiva, zato odstranjevanje pisoarjev brez prepričljivih razlag kaže resne znake nestrpnosti in nespoštovanja različnosti.

 

Primerna rešitev za krajšanje čakalnih vrst pred uniseks stranišči so pisoarji. Ne odstranjevanje pisoarjev iz bivših moških stranišč, pač pa obratno: njihovo montiranje v vsa uniseks stranišča. S tem se da preprosto rešiti problem čakalnih vrst in neprijetnega zvijanja pred zaprtimi vrati.

 

Težji oreh je, kako zagotoviti tistim obiskovalkam (obiskovalcem) uniseks stranišč, ki jih moti pogled na lulajoče pred pisoarji, prijetno straniščno izkušnjo. Primerna rešitev, ki bi preprečila neželene vizualne interakcije z binglji (in tudi brisanje polulanih školjk), bi lahko bila ločena stranišča. Moška in ženska.

 

Aja, ups. To so na Fakulteti za družbene vede že imeli. In odstranili.

 

 

Pisoarji in ideološka bebavost

 

Morda bi bilo vseeno dobro pred naslednjo demontažo stranišč premisliti, čemu stranišča v prvi vrsti služijo. Morda bi kazalo na pročelje ljubljanske Univerze obesiti velik napis: Uniseks stranišča so super. Ampak tudi z moškimi in ženskimi stranišči ni nič narobe. In nič ni narobe s pisoarji.

 

Morda bi bilo dobro to narediti pred uniseksizacijo stranišč in depisoarizacijo na ostalih fakultetah. Razlogov za misel, da je ozadje odstranjevanja pisoarjev predvsem posledica ideološke bebavosti, je kar nekaj. Prvi je, da v tej potezi ni nobene logike in utilitarizma. Namesto, da bi olajšala, je poslabšala kakovost življenja populacije s polnimi mehurji in črevesjem. Ker je v naši državi za vsako bebavo potezo običajno bebava ideja, je zajca smiselno iskati tudi v tem grmu.

 

Ker pri nas celo del sorazmerno izobražene populacije ne razume bistva razsvetljenskega gesla o enakosti (da naj bodo vsi ljudje enaki pred zakonom: enakopravni; ne pa enaki), ni dvakrat za reči, da se med temi umi komu ni utrnila ideja, da so stranišča brez pisoarjev bližnjica k idealu enakosti za vse. Ampak ljudje smo različni. Na srečo! Različnost bogati. Različnost dela svet pisan, pester in zanimiv. Enakost je dolgočasna. Ne samo to: samo svet, v katerem smo lahko svobodno različni, različnih oblik, različnih misli, različnih besed, je obenem svet, v katerem smo lahko enakopravni. Kako je že rekel Aleksander Solženicin:

 

Ljudje smo različno obdarjeni.

Če smo svobodni, nismo enaki.

Če smo enaki, nismo svobodni.

 

Če bi Solženicin še živel in bi se danes znašel v Sloveniji, bi morda rekel: nič ni narobe, če lulamo in kakamo različno. Tudi v pisoarje.

 

Različnost svobodoljubnim odpira nova obzorja. Wannabe diktatorjem, malim in velikim adolfom vseh ideoloških barv in oblik pa predstavlja grožnjo. Ni čudno, da je ena od prvih idej vsakega totalitarizma in diktature narediti ljudi enake: začnejo z uniformami in frizurami, nadaljujejo pa z besedami in mislimi. Ali pa s stranišči.

 

Po svetu hodijo skrajneži različnih barv, vrst in ideologij. Nekaterim gredo v nos svetišča v Palmiri, drugim sinagoge, tretjim pa pisoarji. Seznam abotnih idej je neznansko dolg in domišljija, ko gre za nestrpnost in sovražnost do vsega drugačnega, ne pozna mej. Ljudje, ki kritično razmišljajo, nenehno dvomijo. Skrajneži verujejo in verjamejo v svoj prav; njihovo skupno obeležje je, da jih vodi slepa vera in predanost ideji, namesto zdrave pameti; dovzetni so na čustveno nabite parole, imuni pa na argumente in logiko.

 

 

 

 

Razvoj skrajneža traja in gre čez razvojni cikel, preden začne razstreljevati objekte ali drugače misleče ljudi. Začne se s parolami, ne razumskimi argumenti, pač pa s čustveno nabitimi gesli iz okolja, ki jih bodoči skrajnež sčasoma ponotranja. Nadaljuje se s kričanjem gesel, mahanjem s transparenti in pisanjem grafitov, s katerimi wannabe skrajnež svojim idejnim mentorjem dokazuje, da je ponotranjil agendo in brezpogojno veruje vanjo.

 

Tretja stopnja so prva dejanja, ko poskuša skrajnež v razvoju dokazati, da ima jajca početi "stvari" in je vreden zaupanja v skupnosti skrajnežev. V tej fazi je še vedno posranec, ki po svojih podvigih pobegne v noč; važno je, da se pokaže svojim mentorjem.

 

 

Od templjev v Palmiri do pisoarjev na FDV

 

Skrajneži postanejo nevarni takrat, ko jim trepljanje po ramah s strani kompanjonov vzbudi občutek moči. S predanim zanosom se začnejo lotevati podvigov, ki imajo v njihovem s slepo vero prepojenem zblojenem svetu simbolen pomen. Začnejo strašiti pri belem dnevu. Njihovo gonilo postane: upam si pretepsti migranta, ozmerjati geja, požagati križ, odstraniti pisoar. V tej fazi ima okolje zadnjo priložnost, da jih ustavi. Ko se jim vzbudi občutek "nihče mi nič ne more", nobena zavora v glavi ali v okolju več ne preprečuje, da začnejo požigati knjige, rušiti sinagoge, metati geje s stolpnic, graditi koncentracijska taborišča, razstreljevati spomenike starodavnih kultur in graditi svet po meri svojih blodenj.

 

Za vse skrajneže tega sveta velja, da se razvijajo iz malih adolfov v večje adolfe toliko hitreje, kolikor več aplavza so deležni na svoji razvojni poti, in toliko bolj, če jih v tem razvoju nihče ne ustavi. Bolj kot jih zunanji svet svet prepričuje, da se motijo, bolj so prepričani, da imajo prav in globlji v njihovih mislih postaja jez med "nami" (ki imamo prav) in "onimi" (ki smetijo svet). Ker jih vodi slepa vera in prepričanje, da imajo prav, so njihova dejanja brez logike, nasprotna zdravi pameti, v nasprotju z argumenti: bolj kot argumenti kažejo, da so njihove agende in ideje bizarne in skregane s stvarnostjo, bolj so zagnani za rušenje argumentov in uničenje stvarnosti.

 

Zato je kakršna koli argumentirana razprava s tistimi, ki bi radi razstreljevali starodavne templje, pisoarje, drugače misleče, ali pa kaj četrtega, kar jih moti, povsem odveč – ker jih vodi slepa vera in čustvena vznesenost, je razpravljanje z njimi nesmiselno. Tudi posmeh ne pomaga, ker le krepi njihov občutek mučeniške nerazumljenosti, vztrajanje v verski slepoti in občutek "enkrat jim bom že pokazal". Edino, kar pomaga pri tistih, ki v svojih blodnjah vidijo hudiča v kipih, svetiščih, drugih ljudeh ali pisoarjih, je jasna meja in pendrek. Še vedno. Pamet lahko pomaga samo tam, kjer se lahko enakopravno pogovarja s pametjo.

 

Nekaj let nazaj so se v dimu in prahu razleteli starodavni templji v Palmiri. Skrajnežem se je zahotelo razstreliti zgodovinske spomenike in obeležja časov in običajev, ki niso bili skladni z njihovimi predstavami idealnega sveta. Nekaj tednov nazaj so na Fakulteti za družbene vede skrajneži druge sorte kot v nebo vpijoča obeležja žaljive preteklosti enako odločno odstranili pisoarje. Ker niso bili skladni z njihovimi predstavami idealnega stranišča (uniseks, ampak čim bolj brez moških).

 

Oboje se je zgodilo daleč onkraj zdrave pameti, razuma in argumentov. Ker  je nekdo tako čutil in se mu je tako zahotelo. Ker ni bilo nikogar, ki bi upal reči: ta ideja je abotna. Ker ni bilo nikogar, ki bi to abotnost ustavil.

 

 

Skrajneži rušijo, drugega ne znajo

 

Svet je tako narejen, da eni postavljajo. Ne pa vsi. Skrajneži vseh vrst in ideologij so si groteskno podobni v tem, da je njihov modus operandi rušenje. Starodavnih templjev. Ali spomenikov. Ali cerkev, mošej, sinagog. Ali simbolov. Kakršnih koli, ki jih boleče opozarjajo, da je svet lahko drugačen in bolj pisan, kot si ga rišejo v svojih bizarnih in mračnih predstavah. Na primer pisoarjev.

 

Skrajneži rušijo, ker je rušenje edino kar znajo. Ker so njihove blodnje karte iz papirja, ki ne morejo stati, ne znajo ustvariti nič. Zato so edina ostalina, ki jo lahko pustijo za sabo, tretji rajhi, rdeči kmeri ali medplemenski obračuni: Srebrenice, Palmire, Ruande in drugi kupi ruševin in kosti. Neme priče intelektualne in duhovne revščine, ki se je odločila oblikovati svet po svoji meri, ki svet nekaj časa opozarjajo "nikoli več", dokler spomin ne začne bledeti, iz pepela bizarnih idej pa vzniknejo nove norosti.

 

Nekaterim se zdi, da se skrajneži različnih barv, oblik in ideologij razlikujejo po tem, koliko gorja pustijo za sabo, preden se njihova bizarna agenda sesuje v prah. V resnici ne bi smeli delati nikakršnih razlik med njimi. Njihovi motivi so strašljivo podobni: moč, oblast in rušenje. Razlika je le v tem, da so nekateri imeli več priložnosti od drugih. Če bi mali adolfi današnjega dne postavili v škornje Hitlerja ali Pol Pota, bi bili njihovi podvigi podobno tragični.

 

 

Islamska država je pred leti uničila Pamiro, na FDV pa so pred kratkim uničili pisoarje.

 

 

Zato se je dobro vsake toliko časa, ko nas začnejo mali adolfi katere koli baže zasipati z blodnjavimi idejami, spomniti, da s svojimi dejanji, ki so skregana z zdravo pametjo, zato pa nabita z ideološko simboliko, niso groteskni, pač pa nevarni.

 

In jih ustavljati, dokler se še da. Ker, ne delajmo si utvar: mali adolfi so med nami. Od nas je pa odvisno, v kaj se bodo razvili. Zato se je ob naplavljanju bizarnih idej, smiselno vprašati: je res vredno ugoditi vsaki norosti in kretenizmu zgolj zato, da bomo imeli nekaj časa mir pred njimi? Trdno verjamem, da ne. Ker norcem vsaka mala zmaga zbudi vtis, da imajo prav in so na pravi poti; in bo zato vsaka njihova naslednja želja večja in bolj bizarna; in večji in močnejši kot bodo, bolj se bodo njihove želje spreminjale, v pričakovanja, pričakovanja v zahteve, zahteve pa v ukaze.

 

 

Post scriptum

 

V Sloveniji ne rabimo ustavljanja desnice ali levice. Rabimo iskreno in odkrito spoznanje, da ni nič narobe, če bedakom rečemo bedaki, bebcem rečemo bebci, skrajnežem rečemo skrajneži, bizarnim idejam pa rečemo bizarne ideje. Kakršne koli sorte, barve in oblike so že.

 

V resnici seveda ne gre za stranišča. Niti za pisoarje. Za zdravo pamet gre. Tisto, ki je očitno utrujena od vsega hudega že zdavnaj emigrirala iz Slovenije skupaj s tisoči mladih, ki jih veliko bolj kot to, kje bodo lulali in kakali zanima, v kakšni državi bodo živeli in kakšne možnosti za življenje bodo imeli v svojem okolju. Tisto zdravo pametjo, ki jo je vredno vsaj poskusiti priklicati nazaj. Četudi posredno, prek pisoarjev.

 

Morda je ključen dokaz, da naš šolski sistem ustvarja izobražene in kompetentne ljudi prav to, da vsako leto več mladih odhaja stran. Mogoče je napočil čas za vseslovensko gibanje za vrnitev zdrave pameti. Pa ne le pri odločanju o tem, kje, kdaj in kako bomo lulali in kakali, pač pa predvsem o tem, kakšno prihodnost lahko kot družba ponudimo mladim, da jim priložnosti ne bo treba iskati drugje. In za to, da tistim, ki nimajo boljšega dela, kot da lulajo in kakajo po zdravi pameti in po nas, pokažemo vrata.

 

Dr. Kristijan Musek Lešnik je psiholog, profesor in vodja Centra za pozitivno psihologijo na Univerzi na Primorskem. Prispevek je delni povzetek njegovega bloga (vir).

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
16
Angažiranje vojske za boj proti epidemiji Covid-19 ni vprašanje prestiža, ampak nujnosti
13
26.10.2020 21:05
Trenutne razmere kažejo, da je za boj s pandemijo dejansko potrebno angažirati vse razpoložljive sile in s tem tudi oborožene ... Več.
Piše: Božo Cerar
Polemika: Neustavnost ni osebna odgovornost "posameznikov iz Fursa", ampak tistih poslancev državnega zbora, ki so sporno novelo zakona o davčnem postopku podprli!
4
25.10.2020 11:00
Ta prispevek je odziv na nedavno javno mnenje Ivana Simiča, ki je bilo 20. oktobra 2020 pod naslovom Koliko solz, besed obupa, ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Vsi smo del razvoja razsvetljenskega sveta, ki nas brani pred religioznimi in ideološkimi patologijami.
2
24.10.2020 21:00
Maska je vodilni specializiran medij, namenjen scenski umetnosti v Srednji Evropi, ki vseobsežno obravnava izbrane teme in jih v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Življenje je kredit in debet, za vsakim dejanjem pa nepredvidena posledica ...
6
23.10.2020 21:00
Debet in kredit res pomenita ravnotežje in to je tisto, kar potrebujemo v tem trenutku, ko se spopadamo s pandemijo novega ... Več.
Piše: Keith Miles
Vse je narobe, vse je slabo ... (O programu Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo)
11
22.10.2020 21:20
Izhodišča za program Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo je dokument, v katerem avtorji po začetni oceni stanja v ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zakaj je med ljudmi vse več jeze ... in kaj narediti, da bi je bilo manj
13
21.10.2020 20:00
Ko v skupnost udari huda kognitivna disonanca, sta možnosti samo dve. Kakšna razpade na plemena, ki se najprej zmerjajo, potem ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
26
20.10.2020 21:00
Nastopil je čas za imena odgovornih za blamažo Fursa, za uničena življenja, za uničene družine, za (ne)znane bolezni, za vse ... Več.
Piše: Ivan Simič
Uredniški komentar: Ko vrag odnese šalo, narod dobi policijsko uro in nove omejitve
8
19.10.2020 22:45
Vsak dan smo bližje trenutku, ko ne bo imelo več nobenega smisla iskati razlogov in krivcev za to, da smo kot država in nacija ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Za drugi val koronavirusa smo odgovorni vsi: Državljani, vlada, opozicija, mediji in kolesarji!
22
18.10.2020 20:28
Slovenija se sooča s silovitim drugim valom Covida. Lahko bi rekli, da je bila naša fašistoidna vlada očitkom navkljub premalo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Je primitivizem družbeno sprejemljiva politična opredelitev?
19
18.10.2020 11:00
Naš predsednik vlade javnost redko sploh ogovori. Popolno nasprotje komunikacije in odnosa do državljanov, kakršnega vodi na ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kvartet med epidemijo: Predstava, ki je ne bo nihče nikoli videl
2
17.10.2020 20:40
Pred menoj je knjiga, namenjena predstavi, ki je ne bo nihče nikoli videl. Knjiga je posebne vrste umetniško delo, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kakšno cepivo potrebuje Slovenija, da bo imuna pred bolnimi politiki?
18
14.10.2020 21:30
Neverjetno, ampak Karl V. Erjavec je ponovno postal predsednik upokojenske stranke še pred formalnim kongresom stranke, ki bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse skupaj: O preteklosti in prihodnosti, medijih in protivladni histeriji
8
13.10.2020 21:00
Po tridesetih letih in ne glede na volilni sistem bo potrebno rehabilitirati konservativni in konstruktivni del slovenskega ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Pasti rebalansa 2020: Koliko denarja za novi koronavirus bo požrla t.i. globoka država?
3
11.10.2020 22:40
Oblast se ni odločila le za ohranjanje stabilnosti velikih sistemov in kapitala, temveč je delovala na planu ohranitve ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Jože P. Damijan ne more biti KUL, če ženske zmerja s kurbami in vladi očita, da je fašistoidna?
16
11.10.2020 21:00
Slovenija je končno dobila načelno koalicijo, ki lahko prepreči zdrs v iliberalno demokracijo. Koalicija ustavnega loka (KUL) bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Elektrike ni. Vse je samo - magnetizem.
4
10.10.2020 21:00
V petindvajsetih letih odkar je zaključil svoje izobraževanje naSchool of Audio EngineeringvAmsterdamu, se je izoblikoval v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Drugi val je udaril med nas, čaka nas dolga in težka zima!?
17
09.10.2020 00:00
Navdušeno navijanje za Rogliča in Pogačarja v drugi polovici septembra je krivuljo okužb z novim koronavirusom že pred desetimi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kratek esej o plačah: Je nagrajevanje v Sloveniji pošteno in pravično?
3
07.10.2020 21:59
Ena najbolj pogostih debat bo vedno o poštenem in pravičnem nagrajevanju in obdavčevanju dohodkov. Pri tem si seveda poštenost ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dnevnik iz karantene: Prvo neposredno bitko s koronavirusom smo dobili, a vojna bo še prekleto dolga.
4
06.10.2020 21:44
Dan po koncu karantene je oblačen, a za nas sije sonce. Stran od množic se sprehodimo po mestu in uživamo na svobodi. Čakamo na ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Bi Trumpova zmaga na novembrskih volitvah res prinesla konec sveta, kot ga poznamo?
7
04.10.2020 23:00
Komentar smo prejeli nekaj ur pred uradnim sporočilom iz Bele hiše, da je bil predsednik Donald Trump pozitiven na testu za ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
Ivan Simič
Ogledov: 4.874
02/
Uredniški komentar: Ko vrag odnese šalo, narod dobi policijsko uro in nove omejitve
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.579
03/
Zakaj je med ljudmi vse več jeze ... in kaj narediti, da bi je bilo manj
Kristijan Musek Lešnik
Ogledov: 2.433
04/
Pred nami je odločilen teden: Če nam uspe ustaviti napredovanje virusa, se bomo izognili Bergamu, v nasprotnem primeru bo zelo hudo
Uredništvo
Ogledov: 2.126
05/
Za drugi val koronavirusa smo odgovorni vsi: Državljani, vlada, opozicija, mediji in kolesarji!
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.210
06/
Je primitivizem družbeno sprejemljiva politična opredelitev?
Simona Rebolj
Ogledov: 2.415
07/
Vse je narobe, vse je slabo ... (O programu Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo)
Bine Kordež
Ogledov: 1.408
08/
Angažiranje vojske za boj proti epidemiji Covid-19 ni vprašanje prestiža, ampak nujnosti
Božo Cerar
Ogledov: 1.315
09/
Polemika: Neustavnost ni osebna odgovornost "posameznikov iz Fursa", ampak tistih poslancev državnega zbora, ki so sporno novelo zakona o davčnem postopku podprli!
Žiga Stupica
Ogledov: 1.083
10/
Življenje je kredit in debet, za vsakim dejanjem pa nepredvidena posledica ...
Keith Miles
Ogledov: 1.020