Šarec je odstopil, vlade ni več in pred politiko sta dve možnosti: (1) sestaviti novo koalicijsko večino v parlamentu, potrditi novega mandatarja in novo vlado, ali pa (2) iti na volitve. Za slednje lahko predvidimo, da se razmerje med tako imenovano levico in desnico ne bo bistveno spremenilo. Obstoječi opozicijski stranki lahko računata kvečjemu na nekaj poslancev več, tako da bi se razmerje od sedanjih 35:55 spremenilo na najugodnejših 40:50. Tudi če bi v parlament vstopila SLS, se razmerje bistveno ne bi spremenilo. Najverjetneje bi bila SDS ponovno relativna zmagovalka volitev, ki pa bi na levi dobila močnejšega nasprotnika, ki bi lažje in bolj pogumno sestavil "antijanša koalicijo" in bi imel mnogo več možnosti, da prebrodi celoten mandat.

Če ocenimo, kaj tak razplet pomeni za Slovenijo, vidimo, da ničesar kaj dobrega. Nadaljevala se bo agonija. Nobene prave reforme ne bo, Slovenija bo še naprej cepetala na mestu ali celo zaostajala. Levičarski politiki bodo še naprej živeli v iluziji, da zmorejo, le notranji in zunanji sovražnik jih ovira, da bi izvedli vse, kar se jim zdi potrebno. Strici iz ozadja pa bodo še naprej delovali tako, da bodo vodili politiko, in tisti, ki to počno že danes, bodo ropali še naprej.

Mnogo bolj obetavna se kaže sestava nove parlamentarne večine. Če izhajamo iz predpostavke, da le ni vse tako črno, kot izgleda, potem lahko ugotovimo, da je večina poslancev v sedanji sestavi parlamenta poštenih in da iskreno menijo, da so poslani oziroma izvoljeni zato, da lahko pomagali Sloveniji. Ti poslanci niso razporejeni po strankah tako, da bi bile stranke dobre ali slabe. Razporejeni so tako kot rozine v potici. Povsod so, nikjer pa ne prevladujejo. So pravzaprav nesrečniki, ki niso sposobni popolnoma prodati svoje duše. Zavedajo se, da ne delajo prav, ko so del aparata in tiho dvigujejo roke po navodilih, čeravno s tem povzročajo škodo. Ujeti so v stroju kot kolesce, ki se vrti tako, kot to zahteva mehanizem.

Ve se, da stranke vodijo izkušeni ideologi, ki so direktno povezani s strici iz ozadja, ki so meceni stranke, saj je stranka kreirana predvsem zato, da jim prinaša maksimalne koristi. Običajno strici postavljajo na čelo strank svojega predsednika, ki do pikice izpolnjuje navodila, v kolikor tega noče, ali ni zmožen, ga nemudoma zamenjajo. Ne člani stranke, ne poslanci, ampak strici, ki bdijo nad stranko. V kolikor stranka ne daje željenih rezultatov, jo preprosto izbrišejo. Koliko strank je na ta način v Sloveniji že potonilo?

Prav analiza takšnega stanja je potrebna za prestrukturiranje parlamenta in za uspostavitev nove parlamentarne večine. V parlamentu je zanesljivo večina poslancev, ki so iskreno predani Sloveniji. Pripravljeni so podpreti zakone in odločitve, ki bodo popeljali Slovenijo na pot napredka. A poslanci so ujetniki strank, strankarske discipline in so glasovalni stroj. Tisti, ki to spoznajo, so v precepu, a največkrat si ne upajo prestopiti v stranko, ki po njihovem deluje v pravo smer. Zelo malo je pogumnežev, kakršen je bil recimo dr. Bojan Dobovšek, ali kot je sedaj poslanec Robert Polnar.

Prav iskreni poslanci so zdaj prvi na prepihu. So v stranki, so zraven, niso pa gorečneži, zato tudi niso udarna sila stranke in jih strankarski veljaki uporabljajo le kot aparat za dviganje rok. Ponavadi se tudi redko oglašajo. Če se parlament razpusti po znanem in uzakonjenem postopku, bo večina teh nesrečnikov na cesti. Ti ljudje so strankam v breme, saj morajo zanje iskati službe. Niso povsem zanesljivi, zato se vodstva strank ne ukvarjajo z njimi in jih pustijo tavati v iskanju službe. Prav pri teh poslancih in poslankah bi bilo potrebno iskati kvorum, ki lahko ustvari novo parlamentarno večino. Prav ti poslanci in poslanke se zavedajo, da jim lahko razpustitev parlamenta prinese hude preizkušnje, predvsem izgubo službe, razen tega pa jim ubije ideale, ki so jih vodili, ko so se podali na pot politike in prestopili parlamentarni prag v upanju, da bodo lahko kaj koristnega storili za državo.

Vse te sanje so danes na tehtnici in predvsem tik pred tem, da se popolnoma razblinijo. In sedaj smo prišli do ugotovitve, da je iskanje nove strankarske večine za koalicijo, ki bi vladala do naslednjih rednih volitve, jalov posel. Kljub večini, ki jo lahko na papirju izkažejo stranke, ki so voljne nadaljevati delo parlamenta, bo takšna koalicija nestabilna. Mogočneži, ki iz ozadja vodijo takšne stranke, bodo v prvi vrsti skrbeli za svoje interese, ki so daleč od tega, da bi koristili državi.

Država potrebuje nekaj korenitih reform. Teh se vlada v odstopu ni upala in predvsem ni smela lotiti. Strici iz ozadja so imeli prevelik vpliv, preveliko moč in so vsako misel na radikalnejše spremembe v kali zatrli. Zato je tudi padla vlada. Tistih 50 (ali koliko že) milijonov iz dopolnilnega zavarovanja je bila kaplja čez rob in vlada je odletela.

Če se formira nova vladna večina, ki bo še bolj heterogena in imela še bistveno manj podpore med strici iz ozadja, bo pravzaprav lahko opravljala le tekoče posle in imela tako omejene možnosti, da bo lahko le opazovala, kako mafija ropa državo. Popolnoma jasno je, da bodo strici dovolili postaviti le takšno vlado, ki bo dežurni krivec za vse slabosti, ki se bodo med vladanjem pojavile. Mandat vlade pa bodo izkoristili za izgradnjo nove lutke, ki bo na naslednjih volitvah prevzela vlogo Jankovića, Cerarja ali Šarca.

Slovenija je pred zidom. Če se stranke odločijo za predčasne volitve, se utegne ponoviti sedanja koalicija, s tem, da bo morda nekaj manjših strank odpadlo, okrepili se bosta ena ali dve, agonija se bo nadaljevala do bridkega konca, saj se bo nadaljevalo obdobje vladanja levih strank, ki so v glavnem sledile zavezam stricev iz ozadja, njim pa država ni ideal, kateremu bi posvečali svojo naklonjenost, pač pa bankomat za osebne interese.

Nič kaj bolje ne kaže, da bi z obstoječimi strankami v parlamentu sestavili vlado, ki bi bila stabilna in bi ji bilo dopuščeno izvesti vsaj nekaj potrebnih reform. Tisti junak, in resnično bo junak, ki si bo upal iz obstoječe zasedbe parlamenta sestaviti vlado, pa naj najprej pozove vse poslance in poslanke, ki so voljni vstopiti v koalicijo pod pogojem, da se otresejo strankarskih okov, da se - tako kot jim to zagotavlja ustava - razglasijo za svobodne in neodvisne poslance, predstavnike vsega ljudstva, in se zavežejo izvesti ponujeni program.

Predpostavlja se, da je junak, ki se utegne spustiti v to tvegano početje, dovolj sposoben najprej predstaviti program, okvir, ki ga želi izvesti in za katerega potrebuje parlamentarno večino. Sedaj ne gre več za stranke, ampak gre za državo. Če se to ne zgodi, če se ne pojavi junak, ki se želi žrtvovati in če ne dobi dovolj somišljenikov in podpornikov med izvoljenimi poslanci, se Sloveniji slabo piše.

Opozorilo vsem državljanom naj bo odstop finančnega ministra. Zanesljivo je (bil) to človek, ki je imel najboljši vpogled v državne finance. Ko je ugotovil, da tako ne gre več naprej, se je prijel za glavo; kljub najvišjim prilivom v proračun, kljub najvišjemu proračunu Slovenje, je minister Bertoncelj prišel do zaključka, da ne more več opravljati funkcije finančnega ministra. To kaže na zelo hudo krizo, ki jo je potrebno začeti reševati. Kar pa očitno ni mogoče s podobno ekipo, ki je vodila Slovenijo do sedaj (kot tudi ne s strici iz ozadja, ki so do sedaj in nameravajo tudi v bodoče v kleščah držati vlado in tudi parlament preko svojih strank).

Gotovo ni v sedanjem sklicu parlamenta poslanec Polnar edini, ki si upa upreti botrom, se razglasiti za poslanca, ki je predstavnik vsega ljudstva (ne pa neke stranke), in vstopiti v koalicijo poštenih in voljnih, ki bo neodvisna od stricev iz ozadja pričela s prepotrebnimi reformami. Ali pač?!