Najprej se zastavlja vprašanje, zakaj se nekdanji predsednik, ki se je uradno upokojil leta 2002, še vedno tako izrazito politično udejstvuje - in to pri svojih 79. letih! -, s čemer ne daje prav dosti manevrskega prostora mlajšim generacijam, ki bodisi so na oblasti bodisi bi tja rade prišle. Tisti, ki ga Milana Kučana obožujejo, pravijo, da se dokončno noče upokojiti samo zato, ker je "podmladek" preveč nesposoben, da bi kaj dosegel. Zaradi tega se mora vedno znova angažirati Milan Kučan in "reševati zadeve". Nasprotno pa v Kučanovem hate clubu verjamejo, da kot osrednji Mefisto globoke države, ta stric vseh stricev iz ozadja še vedno drži vse niti v svojih rokah in da se nič, kar je povezano s Kučanom, ne zgodi po naključju.

Tokrat je Milan Kučan v osrednjem hrvaškem dnevnem časopisu Večernji list (vir) nastopil kot intervjuvanec komaj dan po sodbi Sodišča Evropske unije (SEU) v Luksemburgu, ki je odločilo, da ni pristojno za obravnavo tožbe Slovenije proti Hrvaški zaradi neizpolnjevanja arbitražne razsodbe. V oči sicer pade ne nepomemben podatek, ki ga uvodoma omeni avtor intervjuja Hassan Haidar Diab, - da namreč do bivšega slovenskega predsednika ni bilo lahko priti, da so na intervju čakali kar leto dni. Podatek je zanimiv in ovrže teorijo zarote, po kateri je Kučan izkoristil intervju za obračun z Zoranom Milanovićem oziroma za promocijo arbitraže, ki pa je po odločitvi SEU še bolj mrtva, kot je bila prej. Dejstvo je, da bivši predsednik takrat, ko je dajal intervju za Večernji list, ni mogel vedeti, kakšna bo odločitev sodišča (razen če bi mu to namignil nekdo iz sodišča, denimo slovenski sodnik Marko Ilešič).

Milan Kučan je v Večernjem listu "torpediral" novega hrvaškega predsednika Milanovića.

Po drugi strani je res, da čas, v katerem je dal predsednik Kučan intervju zagrebškemu Večernjaku, sovpada z obdobjem medvladja v Sloveniji, ko se po odstopu Marjana Šarca in padcu njegove leve vlade obeta temeljita politična rošada in zelo verjetno tudi nova, tokrat desnosredinska koalicija, v kateri bo najmočnejša stranka SDS, četudi ta hip še ni jasno, ali bo vlado dejansko vodil Janez Janša. Ali je naključje, da je bivši predsednik spregovoril prav zdaj, je pravzaprav nepomembno vprašanje. Kučanovo sporočilo je namreč jasno: na oblast prihajajo populisti, ki obljubljajo enostavne rešitve. Vseeno pa nekega strahu pred verjetnim scenarijem desne vlade pri predsedniku ni zaznati. Milan Kučan z izjemno Zorana Jankovića, ki ga ne more in ne more prehvaliti (marsikdo se bo ponovno vprašal, kateri čarobni napoj tako zelo povezuje ta dva politika), ni ne pohvalil ne pokritiziral nobenega drugega slovenskega politika, ki jih je omenil v pogovoru (Marjana Šarca, Mira Cerarja, Karla Erjavca in Janeza Janšo).

Se hoče Kučan rešiti arbitraže?

Kaj je torej tisto, kar nam gospod Kučan sporoča prek hrvaškega medija? Glede na vsebinske poudarke njegovega intervjuja je ključna beseda arbitraža. Toda - kot rečeno - intervjuvanec ni mogel vedeti za razplet v Luksemburgu, saj je pogovor potekal nekaj dni pred tem. Je pa lahko predvideval, kaj se bo zgodilo, saj je še vedno zelo dobro obveščen in za razliko od zgoraj omenjenih slovenskih politikov tudi koga kdaj posluša. O tem, kakšna bo odločitev SEU, se je vedelo že vsaj od decembra 2017, o tem so bili obveščeni takorekoč vsi ključni slovenski državni funkcionarji, vendar nihče ni bil pripravljen na kak drug scenarj. Podrobnosti o tem bomo objavili v prihodnjih dneh.

Po razglasitvi sodbe v petek je slovenska vlada v odstopu - še posebej pa v.d. zunanjega ministra Cerar - vehementno poudarjala, kako da je Sodišče EU ne glede na to, da se je razglasilo za nepristojno, pozvalo sprti stranki k implementaciji arbitraže. Toda to je zgolj interpretacija sporočila za medije, ne pa vsebina sodbe (škandalozno je tudi to, da na slovenskem zunanjem ministrstvu skupaj z Mirom Cerarjem pred prvimi odzivi očitno sploh niso prebrali sodbe in so javno pokomentirali le sporočilo za medije, ki ga je izdalo sodišče!). Prav tako bi bilo nelogično, da bi se to sodišče razglasilo za nepristojno, potem pa v isti sapi stranki pozvalo, naj vendarle implementirata arbitražno razsodbo ...

Borut Pahor in Miro Cerar: Arbitraža, arbitraža, arbitraža, arbitraža, arbitraža ...

Tisto, česar v Sloveniji skoraj nihče noče slišati, je dejstvo, da je arbitraža mrtva. Da je bilo z njo konec tisti hip, ko je prisluškovanje telefonskemu pogovoru med Simono Drenik in Jernejem Sekolcem kompromitiralo slovensko stran in povzročilo hrvaški umik iz postopka. Cerarjeva vlada tega ni želela sprejeti, enako stališče je zavzela Šarčeva. Nihče na slovenski strani ni bil pripravljen razmišljati o alternativi. Vsi so se krčevito oklepali arbitraže in zadnja leta zlorabljali celotno slovensko diplomacijo zgolj in samo za vprašanje arbitraže. Stvari so šle prek vseh razumnih meja. Celo predsednik Pahor je letošnji tradicionalni letni sprejem za tuje diplomate na Brdu pri Kranju izkoristil za jeremijado o arbitraži, glede odločitve SEU pa zatrdil, da nič ne spremeni.

Arbitraža je mrtev konj, naj živi diplomacija!

Spoznanje, da je arbitraža mrtev konj, v katerega se ne splača več brcati, je tisto, kar navidez paradoksalno povezuje bivšega predsednika in aktualnega šefa opozicije (ter možnega kandidata za mandatarja prihodnje slovenske vlade). To je torej eno izmed ključnih sporočil Milana Kučana v pogovoru za Večernji list. Sporočilo, ki je vsaj tako kot hrvaški namenjeno slovenski javnosti, saj bo potrebno mobilizirati levico, njene volivce, ki so zaradi večletnega konstantnega medijskega bombardiranja sveto prepričani, da je arbitraža edina rešitev za slovensko-hrvaške odnose. Ni, seveda ni. In Milan Kučan to ve. Zato je moral nekje začeti mehčati slovensko javnost (in precejšen del politike) in zato je potreboval verodostojen hrvaški medij. Jutarnji list, ki je levo usmerjen, ne bi bil tako primeren, medtem ko je Večernji list takoj zagrabil in pogovor naslovil z bombastičnim "Milanović je minirao sporazum Drnovšeka i Račana".

Če ta manever poskušamo umestiti v slovenski notranjepolitični teater, je edini logični zaključek, da Milan Kučan z napadom na Milanovića, ki je komaj dobro zasedel Pantovčak (sedež hrvaškega predsednika), relativizira arbitražo in odpira vrata k začetku razmisleka o ponovni vzpostavitvi bilateralnega dogovarjanja. Edini še živeči nekdanji predsednik jugoslovanskih republik (Tuđman, Milošević, Izetbegović, Gligorov in Bulatović so že vsi pokojni) je na Hrvaškem s tem okrepil Milanovića, ki mu HDZ-jevska desnica ne bo mogla več očitati, da je bil kdaj premehak do Slovenije, na slovenskem notranjepolitičnem prizorišču pa je dal priložnost prihodnjemu premierju (kdorkoli to že bo), da skupaj s predsednikom Borutom Pahorjem ponovno zažene dialog med državama in rešitev mejnega spora s Hrvaško postavi v središče vladnega programa. S tem bi, sliši se paradoksalno, Milan Kučan postal osrednja figura, človek sprave med levico in desnico na Slovenskem, za element dialoga pa bi po preverjenem receptu uporabil "zunanjega sovražnika", tj. Hrvaško ...