Slovenske športne organizacije in športne oblasti očitno vedo, da je treba za državne reprezentance, ki tekmujejo in katerim sodijo na mednarodnih prvenstvih, izbirati najboljše športnike oz. športnice. Žal v slovenski politiki - vsaj zadnja leta - ni tako. Slovenski politiki in celo diplomati mislijo, da bi nas morali tujci imeti radi in rajši kot druge kar tako, ne da bi si to zaslužili; morda zato, ker je Slovenija prisrčna in nenevarna dežela in tako naprej. V slovenski vladi in v uradu predsednika republike so po letu 2008 zmotno pričakovali, da bodo uspevali brez truda in ne glede na merljive dosežke. Predsednik republike je v zvezi z ljudmi, ki so imeli kaj pokazati, javno govoril o "zaslugarstvu" in "osamosvojitveni navlaki". Takšno ravnanje mu, ko se je sam potegoval za položaj generalnega sekretarja OZN, seveda ni koristilo. (Da vzpon v domači politiki še ni jamstvo za ugled na mednarodnem prizorišču, je leta 2014 doživela tudi Alenka Bratušek.) Toda negativna selekcija se ni nehala, in meritokracija ni prišla do besede. Razširila se je miselnost, ki jo Italijani imenujejo kvalunkvizem (qualunquismo), ki ga slovenski slovarji prevajajo kot brezbrižnost. Dejansko gre za podeljevanje prednosti povprečnežem oz. komurkoli. Ta miselnost je v sorodu z znano formulo "ni važno, če je pismen, važno je, da je naš"; pravzaprav tudi s teorijo o "novih obrazih".

Slovenija si je prislužila prvenstvo med republikami nekdanje Jugoslavije s svojimi dosežki. Članica Nata in EU je postala že leta 2004, leta 2007 pa je prevzela evro in se vključila v schengenski sistem. Leta 2008 je Slovenija kot prva med novimi članicami predsedovala Evropski uniji. Hrvaška je vstopila v Nato leta 2009, v EU pa leta 2013. Na neki način je Hrvaška, čim se je ponudila priložnost - z značilnimi prijemi - odrinila Slovenijo, ki ji najbrž ni koristilo, da je leta 2009 Hrvaški grozila z blokiranjem njene vključitve v EU. Ta grožnja in spretna hrvaška propaganda sta slovensko politiko prepričali v nujnost arbitražnega sporazuma in v tvegano terminologijo. Tako se je v tekstu arbitražnega sporazuma pojavila nejasna zahteva po "stiku" oz. "junction" slovenskega morja z mednarodnimi vodami.

Ko se je izkazalo, da so namesto meje (prehoda, povezave) med slovenskim teritorialnim morjem in mednarodnimi vodami dobili "stično območje" znotraj hrvaških teritorialnih voda, so se slovenski politiki hvalili z (manj bistvenimi) pridobitvami v Piranskem zalivu. Minister Erjavec je bil tako navdušen nad rešitvijo, da je javno govoril o zmagi, s čimer je spravil v zadrego sodišče, navsezadnje pa sta se po telefonu na enak način hvalila tudi Drenikova in Sekolec. 

Hrvati so samo čakali na takšno priložnost. Zadovoljni, da arbitraža Sloveniji ni prisodila teritorialnega stika (ampak "služnost" preko hrvaškega morja), so postali zahtevnejši in naredili še en korak; njihovo stališče je bilo namreč, da je sodišče Sloveniji prepustilo prevelik del Piranskega zaliva. Hrvaška je bila zahtevala polovico Savudrijske vale!

Po eni strani si je težko odgovoriti na vprašanje, zakaj so Slovenci pričakovali, da bo haaško sodišče prijaznejše do njih kot do Hrvatov; po drugi strani pa se lahko samo čudimo zadovoljstvu slovenske strani z doseženim rezultatom. To, kar je dosegla v Haagu, bi lahko dobila že davno prej, saj ji je Hrvaška vsa leta ponujala "najliberalniji mogući režim" plovbe skozi hrvaško morje; le da se Drnovšek, Rop, Janša in pisec teh vrstic s tem nismo strinjali.

Sledil je dramaturški preobrat, Hrvati so se namreč odločili zapustiti cel proces, češ da je bil okužen s preuranjenim razkrivanjem rezultata, celo z vplivanjem na sodišče. Slovenski arbitražni režiserji so nato računali preseči dvojno neprijaznost s pritožbo na Sodišče Evropske unije v Luksemburgu. To se zaradi napačnih ocen na slovenski strani ni zgodilo.

Kaj pa so povedali luksemburški sodniki? V svoji sodbi 31. januarja 2020 pišejo: " … je treba ugotoviti, da je arbitražno razsodbo izdalo mednarodno sodišče, ustanovljeno na podlagi dvostranskega arbitražnega sporazuma, urejenega z mednarodnim pravom, pri čemer predmet tega sporazuma ne spada na področja pristojnosti Unije iz členov od 3 do 6 PDEU in Unija ni njegova pogodbenica. Unija je sicer strankama mejnega spora nudila dobre usluge, da bi se ta spor rešil, in predsedstvo Sveta je Arbitražni sporazum podpisalo v imenu Unije kot priča … "

Luksemburško sodišče je ugotovilo: 

1. da Arbitražni sporazum in arbitražna razsodba nista sestavni del prava Unije,

2. da nespoštovanje Arbitražnega sporazuma ne pomeni nespoštovanja obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije;

3. da luksemburško sodišče praktično ne more razsojati o nacionalnih mejah, ker te v evropskih pogodbah niso podrobno opredeljene;

4. da odločanje o urejanju dostopa do obalnih voda ni mogoče, ker arbitražna razsodba ni bila izvršena …

Nakar beremo: "V teh okoliščinah Sodišče ni pristojno, da v okviru obravnavane tožbe, vložene na podlagi člena 259 PDEU, preuči – sicer bi prekoračilo pristojnosti, ki so mu podeljene s Pogodbama, in poseglo v pristojnosti, ki so državam članicam pridržane glede geografske razmejitve njihovih meja – vprašanje obsega in meja ozemelj Republike Hrvaške in Republike Slovenije ter pri tem neposredno uporabi mejo, določeno z arbitražno razsodbo, da bi preverilo resničnost zadevnih kršitev prava Unije … Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba ugotoviti, da Sodišče ni pristojno za odločanje o obravnavani tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti … "

Posebnost luksemburške sodbe je očitek, da je Slovenija v svoji tožbi uporabila sporen dokument, tj. "interni dopis pravne službe Evropske komisije". Slovenija ni imela dovoljenja za uporabo tega dokumenta.

Luksemburško sodišče na koncu pravi, da njegova sodba ne vpliva na morebitno "lojalno prizadevanje, da se vzpostavi dokončna pravna rešitev v skladu z mednarodnim pravom". To formulacijo so vneti in zvesti komentatorji interpretirali, kot da luksemburško stališče potrjuje veljavo arbitražne razsodbe. Dejansko je imel prav hrvaški predsednik vlade Plenković, ki je ugotovil, da luksemburško sodišče prijazno spodbuja obe državi, naj uredita svoje probleme v skladu z mednarodnim pravom. Kako pa drugače? Morda je vladna kriza priložnost, da se na novo uredijo slovensko-hrvaški odnosi.

V bistvu je evropsko sodišče slovensko tožbo proti Hrvaški označilo kot neprimerno in nekompetentno, s čimer je "potegnilo za ušesa" Cerarjevo in Šarčevo vlado, predvsem pa slovensko zunanje ministrstvo in njegove funkcionarje, ki so - mimogrede povedano - za svoj malovredni eksperiment zapravili veliko našega davkoplačevalskega denarja. Žal nihče od odgovornih za blamažo ne bo odstopil, ker je vlada nekaj dni pred blamažo tako ali tako padla.