V petek, 31. januarja 2020 je Sodišče Evropske unije (SEU) s sedežem v Luksemburgu po poldrugem letu razsodilo o tožbi Slovenije proti Hrvaški zaradi neizpolnjevanja arbitražne odločbe (s sodbo so nekoliko pohiteli, pravijo naši viri, saj je že naslednji dan sodišče zaradi brexita zapustil britanski sodnik). Tožbo proti Hrvaški je, če se še spomnimo, v hudo spornih okoliščinah 13. julija 2018 na SEU vložila vlada v odstopu, ki jo je takrat vodil Miro Cerar. Kljub opozorilom resnih pravnikov, ki so opozarjali na vprašanje stvarne pristojnosti, so Cerarjevi tožbo vložili na omenjeno sodišče. V naslednjih mesecih so se svarila potrdila odločitev vlade v odstopu, ki je bila že sama po sebi sporna z vidika legitimnosti, se je izkazala za strahotno polomijo, zaradi katere je Slovenija v Evropski uniji danes še bolj osamljena, osmešena, predvsem pa brez pravih zaveznikov in prijateljev.

V današnjem prispevku bomo natančno predstavili sodbo Sodišča Evropske unije, ki se je jasno in nedvoumno postavilo na stran tožene stranke, torej Hrvaške. Prav tako bomo našteli imena vseh slovenskih politikov in državnih funkcionarjev, ki so osebno odgovorni za fiasko v Luksemburgu. Objavili bomo tudi celotno besedilo sodbe, ki je prevedena v slovenščino in si jo lahko vsak izmed vas v miru prebere, tako da mu bo jasno, kakšne manipulacije in laži so si privoščili Cerar & comp., ko so v prvih komentarjih sodbe samozavestno zatrjevali, da je Sodišče Evropske unije vseeno pozvalo obe stranki (beri: Hrvaško) k uresničitvi arbitražne razsodbe ter da se glede arbitraže "nič ni spremenilo".

Vlada v odstopu je sporočilo za medije poskušala javnosti prodati kot sodbo sodišče, kar je samo po sebi škandalozno in podcenjujoče do državljanov. Razlog za manipulacijo je jasen: še naprej lagati glede tožbe, vložene na napačno, nepristojno sodišče ... Besedilo sodbe je na voljo tukaj (v slovenskem prevodu).

Bistvena, a v resnici zmotna predpostavka, na kateri je temeljila celotna slovenska tožba proti Hrvaški, se je naslanjala na 259. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki pravi, da lahko posamezna članica toži drugo članico, če ta ni izpolnila neke obveznosti iz prava Evropske unije. Hrvaška je konec leta 2018 zoper slovensko tožbo vložila ugovor nedopustnosti, in sicer je tožbi ugovarjala v treh točkah ter sodišču predlagala, naj tožbo v celoti zavrže kot nedopustno.

Tožba pred napačnim sodiščem!

Hrvaška stran je v Luksemburgu izhajala iz predpostavke nepristojnosti, kar poenostavljeno pomeni, da je Sloveniji očitala, da jo toži pred napačnim sodiščem. Nekaj podobnega so slovensko vlado, zlasti pa premierja Cerarja in celo predsednika republike Boruta Pahorja že pred tem opozarjali nekateri pogumnejši pravniki v Ljubljani, a so jih povsem prezrli. Podobno kot so ignorirali tudi pomisleke nekaterih pravnih služb. Politiki so uveljavili svojo ...

Hrvaška je logično zatrjevala, (1) da njene obveznosti iz Arbitražnega sporazuma ne izhajajo iz prava Evropske unije (in zato Sodišče Evropske unije zanje sploh ni pristojno), (2) da Arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško ni sestavni del prava EU (in da je potemtakem spor, ki je nastal zaradi neizvršene arbitražne razsodbe, potrebno rešiti na podlagi pravil mednarodnega prava, ne pa prava EU!), in (3) da sodišče ni pristojno za odločanje niti o Arbitražnem sporazumu (ki je, kot rečeno, mednarodni sporazum med Slovenijo in Hrvaško, ne pa sestavni del prava EU) niti o arbitražni razsodbi, izdani na podlagi tega Arbitražnega sporazuma. 

Bistvo hrvaške obrambe je temeljilo na (vsebinsko pravilnem) argumentu, da Arbitražni sporazum ni del prava EU in da posledično kršitve tega sporazuma, na katere se je sklicevala Slovenija in zaradi katerih je tudi tožila Hrvaško pred Sodiščem EU, ne morejo predstavljati kršitev prava Evropske unije. Če bi Slovenija takrat, ko je klonila pod pritiski Bruslja in prenehala blokirati vstop Hrvaške v Evropsko unijo (predsednik vlade je bil kdo drug kot Borut Pahor), uspela doseči, da bi Arbitražni sporazum postal sestavni del hrvaške Pristopne pogodbe z Evropsko unijo, bi se danes povsem drugače pogovarjali, kajti SEU bi ugotovilo, da Arbitražni sporazum definitivno JE del prava EU. Posledično bi moralo ugotoviti, da Hrvaška z neizpolnitvijo obveznosti krši pravo EU ...

Izločen dokument Evropske komisije

Slovenska stran je hudo napako naredila tudi med postopkom, ko je v spis vložila dokument, ki ga je pridobila od Evropske komisije (šlo je za mnenje Komisije, iz katerega je bilo razvidno, da Komisija ne odobrava hrvaške odločitve, da bo ignorirala arbitražo, in sicer z utemeljitvijo, da ta zanjo ne velja, ker je tako ali tako že predhodno izstopila iz arbitražnega procesa).

Problem je bil v tem, da Slovenija ni imela dovoljenja Evropske komisije, da ta dokument sploh lahko predloži sodišču. Prav tako sodišče ni odredilo, da se v okviru tožbe lahko predloži ta dokument, ki ga Komisija niti v okviru prošnje za dostop javnosti do dokumentov institucij ni želela razkriti. Vse to je bil hud faux pas, ki ni ostal neopažen, še manj pa nesankcioniran, saj je sodišče ugodilo hrvaški zahtevi po izločitvi tega spornega dokumenta iz spisa.

O stroških, ki so nam jih zakuhali nesposobni politiki, morda kdaj drugič?

V sodbi Sodišča EU, ki ima 111 točk, je v luči teh dejstev izjemno pomemben tisti odstavek (102), v katerem sodišče ugotavlja, da je arbitražno sodbo izdalo mednarodno sodišče, ustanovljeno na podlagi dvostranskega Arbitražnega sporazuma, urejenega z mednarodnim pravom. Z drugimi besedami: predmet tega sporazuma ne spada na področja pristojnosti EU niti ni Unija njegova pogodbenica:

"Unija je sicer strankama mejnega spora nudila dobre usluge, da bi se ta spor rešil, in predsedstvo Sveta je Arbitražni sporazum podpisalo v imenu Unije kot priča. Poleg tega obstajajo povezave med sklenitvijo tega sporazuma in arbitražnim postopkom, ki je potekal na njegovi podlagi, na eni strani ter postopkom pogajanj in pristopa Republike Hrvaške k Uniji na drugi. Vendar take okoliščine ne zadostujejo, da bi se štelo, da sta Arbitražni sporazum in arbitražna razsodba sestavni del prava Unije."

Je sploh potrebno še kaj dodati? Zgolj verum dictum, torej finalni del sodbe, v katerem sodišče " ... torej v skladu s tem, na kar je bilo opozorjeno v točkah 91 in 92 te sodbe, ni pristojno, da bi se v okviru obravnavane tožbe izreklo o zatrjevani kršitvi obveznosti iz Arbitražnega sporazuma in arbitražne razsodbe, iz katere izhajajo očitki Republike Slovenije v zvezi z domnevnimi kršitvami prava Unije."

Hladen tuš: "Sodišče ni pristojno za odločanje o obravnavani tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti."

Cenzura na Mladiki?

Po toči zvoniti je prepozno in po bitki je vsak general. Dva stara slovenska pregovora, ki v primeru arbitražnega debakla zagotovo ne moreta veljati za vse, čeprav je tudi večina medijev vsa ta leta nekritično in intelektualno slaboumno sledila uradnim interpretacijam in izjavam vladajočih politikov (ena izmed svetlih izjem je Boris Vezjak, ki je na svojem blogu pred dnevi prav tako razkril medijske laži v primeru sodbe Sodišča EU, vir). Zdaj je zadrega velika. Zunanje ministrstvo, denimo, na svoji spletni strani do včeraj sploh ni objavilo besedila sodbe Sodišča Evropske unije, torej tega dokumenta.

Zanimivo, kajne? Jim je nerodno, da bi ga kdo prebral in zgrožen ugotovil, da se razlikuje od Sporočila za medije, ki ga je 31.1.2020 objavilo sodišče? Česa jih je tako sram? Poraza? 

Sporočilo za medije, ki je v Sloveniji pomensko nadomestilo sodbo Sodišča EU.

Zagotovo je Miro Cerar kot nekdanji premier in kasnejši zunanji minister še kako odgovoren za popoln poraz v arbitražnem procesu, ki je vzel leta in leta dragocenega časa. Ni pa edini, ki si zasluži, da ga pribijemo na sramotilni steber. Karl Viktor Erjavec, zunanji minister v Cerarjevi vladi, ni nič manj odgovoren. Niti Borut Pahor se ne more izogniti svoji odgovornosti, ki ga bo preganjala do konca politične kariere. 

Govoriti, da je sodba SEU "veliko presenečenje", bi bila hipokrizija brez primere. V Sloveniji so bila, pravijo naši viri, doslej preslišana prav vsa opozorila, ki so prihajala celo iz tujine. Predsednik SEU je decembra 2017 v Ljubljani povedal tako tedanjemu premierju Miru Cerarju kot predsedniku Pahorju, da se ne strinja s to tožbo in da je pravilna pravna podlaga lahko kvečjemu 273. člen PDEU (ne pa 259.). Enako je povedal nekaj mesecev kasneje v Bruslju, ko je javno predstavil letno poročilo sodišča. Ne glede na vsa opozorila in prijateljska priporočila je Cerarjeva vlada v odstopu sredi poletja 2018 izsilila vložitev tožbe, ki se je 31.1.2020 končala v skladu z napovedmi. Že več kot dve leti je bilo znano, kako se bo SEU odločilo - ker se drugače enostavno ne bi moglo.

Kdo vse je kriv za debakel?

Ob Cerarju, Pahorju in Erjavcu si svoj prostor na sramotilnem stebru zasluži Janez Lenarčič, sedanji evropski komisar, ki je bil državni sekretar in glavni zunanjepolitični svetovalec predsednika vlade (Cerarja), nekateri mu pravijo tudi glavni arhitekt arbitraže. Cerar ga je zato poslal za veleposlanika na sedežu EU v Bruselj, da bi lobiral za "stvar" pri Junckerjevi komisiji, pa tudi zanj osebno, saj si je Cerar že kot premier želel komisarski položaj. A se je grdo uštel, kajti Lenarčič je očitno lobiral predvsem zase, po volitvah pa nemudoma prestopil v Šarčevo ekipo in si izposloval kandidaturo za komisarja. Vsaj v Lenarčičevem primeru se je Miro Cerar izkazal kot neverjetno naiven. Danes se mu gospod komisar Lenarčič, pravijo naši sogovorniki iz Bruslja, ki ne želijo biti imenovani, ne oglasi niti na telefon več.

Janez Lenarčič: arhitekt arbitraže, ki se je uspel rešiti sleherne odgovornosti. Danes je evrokomisar.

Tu je še Igor Mally, državni sekretar v kabinetu premierja v odstopu Marjana Šarca, ki je sicer podedoval arbitražo oziroma tožbo pred SEU, vendar ni naredil ničesar, da bi preprečili sramoten poraz v Luksemburgu. Bistveno je spoznanje, da so politično kadrirani funkcionarji v kabinetih predsednika vlade in zunanjega ministra ves ta čas ignorirali opozorila izkušenih diplomatov, češ da bo tožba pred sodiščem v Luksemburgu preveliko pravno in tudi politično tveganje, kar bo vsekakor škodovalo interesom države.

Še eno ime se pojavlja: Tadeja Forštner Perklič, Cerarjeva operativka in deklica za vse v času, ko je bil premier. Kaj natanko so bile njene kvalifikacije in kaj vse je vedela kot zunanjepolitična svetovalka, je bil svojevrsten misterij. Cerarju je jeseni 2018 sledila tudi na zunanje ministrstvo, kjer je po odstopu Gregorja Krajca nekaj časa vodila kabinet ministra, potem pa je aprila lani nepričakovano nasledila Romana Kirna v kabinetu predsednika vlade Šarca kot državna sekretarka.

Omeniti gre še Marka Vrevca iz kabineta zunanjega ministra, ki je bil vseskozi šef sektorja za arbitražo. Pa Edvina Skrta, glavnega svetovalca v kabinetu Karla Erjavca, ki je bil po naših informacijah za svoje zasluge pri arbitraži "nagrajen" z veleposlaniškim položajem na Danskem (kar je, kot se cinično pošalijo izkušeni diplomati, dobesedno "iz dežja pod kap").

Izvirni greh pa je seveda v komunikaciji, ki sta jo imela Simona Drenik in Jernej Sekolec novembra 2014, ko sta se po nezavarovani mednarodni telefonski liniji pogovarjala o stvareh, o katerih se ne bi smela. Njun pogovor je prestregla tuja, verjetno hrvaška obveščevalna služba in ga predala Večernjemu listu. Od tam dalje pa je šla arbitraža v zgodovino ...

Post scriptum

Od mainstream medijev o ozadju arbitražnega debakla v Luksemburgu ne boste kaj prida izvedeli. Boste pa v prihodnjih dneh zagotovo opazili, da se - sploh po odmevnem intervjuju predsednika Milana Kučana za zagrebški Večernji list - zelo poudarja lik in delo predsednika Pahorja. Napoveduje se, da bo zdaj z novoizvoljenim predsednikom Hrvaške in starim kolegom Zoranom Milanovićem reševal situacijo po propadli arbitraži. Toda to so pobožne želje, kajti slovenski predsednik za razliko od hrvaškega res nima nobenih pristojnosti za kakršne koli meddržavne pogovore ali pogajanja. Te pristojnosti ima zgolj in samo vlada.

A Slovenija trenutno nima vlade s polnimi pooblastili, zato v tem času poslovodeča vlada ne more izvajati mednarodnih aktivnosti v takšnem obsegu, kot bi jih sicer. In če se samo spomnimo, kje se je začel debakel s Sodiščem Evropske unije, kamor smo Hrvate "prijavili" zaradi ignoriranja arbitražne razsodbe, potem je razlogov za paniko več kot dovolj. Cerarjeva vlada v odstopu je julija 2018 vložila tožbo pred napačno sodišče. Kaj bo zakuhala Šarčeva, ki je prav tako v odstopu? Razmere so se vmes le še poslabšale in Slovenija praktično nima več zunanje politike in diplomacije, pač pa le še en velikanski kaos ...