Komentar

Kulturni dan za nekulturno ljudstvo

Slovenci praznujemo kulturni dan predvsem zato, ker nismo kulturen narod, kaj šele umetnosti naklonjen narod. Zakaj bi torej za praznik morili ljudstvo z izobraževalnim programom, če pa ljudstvu ponujajmo leto za letom le tisto, kar edino dokaj dobro večina pozna. Potem se zgražajmo, ker ne pozna nič drugega. Vsi se tudi strinjamo, da imamo praznike radi zato, ker predstavljajo dela prost dan. Na praznični dan kulture boste na primer ostali celo pred zaprtimi vrati nacionalnega gledališča v Ljubljani in lahko se boste raje odpravili na sprehod v naravo. Čemu bi se sprenevedali. Vsi se konec koncev zavedamo, da Slovencem v povprečju kulturni dan pomeni enako kot našim otrokom v osnovni šoli - zgolj silno radost, ker pouk odpade.

08.02.2020 22:00
Piše: Simona Rebolj
Ključne besede:   8. februar   kulturni praznik   Prešernova proslava   Cankarjev dom   Ira Ratej   Vinko Möderndorfer   Špas teater   mediji   gledališče   Srečko Kosovel

Fotografije: Mediaspeed

V medijih se pojavljajo predvsem bleferji, pozerji in ceneni zabavljači brez karakterja. Precej podoben osebni profil prevladuje tudi med izvoljenimi predstavniki ljudstva na političnem parketu. Vse je eno z drugim povezano.

Na praznični dan kulture največkrat slišimo stavek, da Slovenci brez umetnosti ne bi nastali in obstali. Da je ravno kultura najpomembnejši del identitete slovenskega naroda. "Blablabla ..." Nekoč smo se tudi v šoli učili, da smo Slovenci narod knjige, čeprav je založništvo takoj po osamosvojitvi države izgubilo status dejavnosti posebnega pomena. Ko priden Slovenec pozabi na priučeno pretvarjanje in se po domače sprosti, slišimo predvsem eno in isto turistično floskulo, ki priča, da se povprečen državljan trudi bit ponosen samo na naravo. Hribi, doline, reke in morje, ki jih lahko popotnik doživi tudi v enem samem dnevu. Ko nanese beseda na dosežke, se vedno znova naposlušamo priklonov uspehom naših izjemnih športnikov. In tu sledi pika.

 

Slovenci z mržnjo do intelektualnih presežkov v resnici obsojajo možganski potencial na nivo postranskega hobija, maksimalno demotivacijo in beračenje, ki se danes sistemsko odraža tudi v ponarodelem prekarstvu. Temu pa ni kriva zgolj okužba s sodobno neoliberalno ideologijo, po kakršni se majhnemu narodu s skoraj neobstoječim lastnim trgom ne more pisat drugačna usoda od zasužnjenosti večjim in močnejšim državam. Ne! Perverzni in sadistični smo v odnosu do ustvarjalnih, mislečih in humanih posameznikov v družbi že od nekdaj in temu primerno se tudi najraje priklanjamo nad grobovi prezgodaj preminulih, izmučenih in bolehnih umetnikov. Brez refleksije smo veseli in ponosni na njih, ker so se tako izčrpali v kratkem in mukotrpnem življenju. O, naš Srečko Kosovel, ko bi le še danes živeli tebi podobni. Pojma nimam, zakaj bi si Kosovel želel še enkrat živet med nami. Vse srečke kosovele sodobnega časa bi povprečen Slovenec nagnal v tovarno za tekoči trak, ali pa naj se zajedalec znajde na trgu, kakor ve in zna, če trdi, da je tako sposoben. 

 

Večini Slovencev ni nerodno, da predstavljajo sebe in družbo kot skupnost, ki se počuti evolucijsko napredna toliko kot pač animalno bitje, ki biva v naravi in se gibalno razvija. Neizkoriščenost potenciala človeških možganov tega naroda ne skrbi, razen kadar sliši izraz "podjetništvo". Pomembno je, da delamo zaradi dela in se po delu sprostimo. Razvedrilo nagovarja najširše občinstvo in ravno zato državljanom najbolj učinkovito oblikuje mentaliteto. Nekoč je tudi razvedrilni program premogel oddaje, ki so bile na dovolj visokem nivoju, da so se v njih brez izgube osebnega dostojanstva lahko pojavljali intelektualci. Danes takšnih oddaj ne premoremo več. Rezervirane so samo še za promocijo šunda.

 

Televizijski program ne premore ene komunikativne oddaje z gosti, ki bi prenesla vse in vsakogar - tudi umetnike in umetnost, ne da bi bilo treba gostom pred kamerami izigravat popolno budalo, ki trapa klišejske kozlarije, se trudi bebavo duhovičit in nas morit z opisovanjem vsakodnevnih radosti slehernika, ki pojma nima, kaj bi počel sam s seboj in drugimi v življenju. V naši kulturni krajini ni problem zgolj naplavina komercialnih produktov, ampak je problem v tem, da so tudi komercialni produkti na nivoju predšolskega otroka. V medijih se pojavljajo predvsem bleferji, pozerji in ceneni zabavljači brez karakterja. Precej podoben osebni profil prevladuje tudi med izvoljenimi predstavniki ljudstva na političnem parketu. Vse je eno z drugim povezano.

 

Vendar osebno ne soglašam s tezo, da so vsega krivi le mediji, politiki in kritična masa državljanov, ki bi jo bilo dobro kar zamenjat, da bi se morda vsaj v daljni bodočnosti izognili rapidnemu drsenju v ekonomsko, intelektualno in duhovno siromaštvo. Tudi v sferi kulture se zelo prilagodljivo splošnemu vzdušju odvijajo procesi nižanja standardov pri najbolj promoviranih stvaritvah, negativne selekcije, politikantstva, klientelizma in temu primernih bojev za drobtine. Kadar se sfera umetnosti udarno pojavi v medijih, se pojavi predvsem zaradi škandalov ali pa z namenom opozarjanja na kronično pomanjkanje finančne podpore. Mlajši ustvarjalci se še posebej bojijo, da bi javno izrekli ali storili kar koli, kar bi jih izločilo iz tekme za naklonjenost ali ubožne privilegije. Pogum izkazuje le nekaj posameznikov, za katere pa že vsi vemo, da predstavljajo politikantom na funkcijah moči v kulturi nadlogo. Kulturna sfera deluje v javnosti precej benigno. Drzna beseda, ki je vedno uperjena predvsem na zunanjega »sovražnika« in po logiki stvari ne enako zavzeto na pometanje za lastnim pragom, je rezervirana predvsem za praznik in pritiče predsedniku upravnega odbora Prešernovega sklada na osrednji slovesnosti s podelitvijo nagrad za aktualne vrhunske dosežke v umetnosti in za življenjsko delo v Cankarjevem domu. Pravi mojster te vsakoletne predstave je bil do zdaj vsekakor Vinko Möderndorfer

 

Provokativen slog Vinka Möderndorferja je medijem ponudil možnost, da ustvarijo kratke povzetke globokih povedi in jih okrancljajo s škandaloznimi naslovi, da bi se lahko največji bazen slovenskega življa zadovoljno še naprej prerekal preko interneta magari o partizanih in domobrancih, če že za prisluh celotnemu govoru niso premogli dovolj zbranosti in sposobnosti. Z uspehom predstave Vinka Möderndorferja se je daljnoročno zgodilo točno to, kar predstavlja ključen vseslovenski ukrep za marginalizacijo ustvarjalnih in mislečih. Naslednji nastop je izvedel v enakem slogu, ampak naslednjič je šlo že za ponovitev enakega koncepta brez revolucionarnega učinka. Nič se ni spremenilo na bolje in večinoma kulturno totalno nerazgledani in nenačitani politiki so naslednje leto spet prišli na proslavo pač posedat v izbranih toaletah.

 

Politiki so enako odporni na kritike, kot so postali razni protagonisti škandaloznih zgodb o korupciji povsem imuni na razkrivanje medijev o njihovem sramotnem in pravno spornem delovanju. Razkrivanje pravnih in moralnih zločinov preposto ne učinkuje več, ker širša javnost vse skupaj spremlja kot zgodbice, ki itak vedno ostanejo brez epiloga. Kot bi gledali resničnostni šov ali dvaintrideseti del domače žajfnice. Večino slovenskega življa prav nič ne zanimajo intelektualci, vrhunski umetniki ali znanstveniki, ker jim preprosto ne morejo uprizarjat nobene od kičasto popreproščenih ali zabavljaških vlog, s kakršnimi se polnijo tudi številne najbolje tržene revije. Morali bi se posrat na lastno integriteto in dostojanstvo, kot to počnejo pri nas iz vrst umetnikov prenekateri dramski igralci.

 

Vedno znova mi postaja nerodno za igralce, ki so tudi redno zaposleni člani klasičnih gledališč, a se hkrati pohlepno prodajajo za vloge v žajfnicah ali nastope v špasnih komedijah. Točno tisti medijski sferi poneumljanja ljudstva se udinjajo, zaradi katere se kulturniki na skoraj vsaki Prešernovi slovesnosti pritožujejo nad splošnim stanjem uma in duha. Prav nerodno mi postane vedno znova za igralce in igralke, ki se prodajajo tej pornografski industriji emocij in se vedno znova trudijo prepričat kritično javnost, koliko truda vložijo v te postranske profitabilne dejavnosti na najnižjem nivoju komercialnega šunda. Joj, ste pridni! Pravi garači! Še bolj mi postane nerodno, ko na rahlo zbadljiva vprašanja novinarjev uporno odgovarjajo, kako ponosni so na svoj "afengunc" navkljub kritikam tovrstnega "fušanja". Dokončno nerodno mi pa postane za njih, ko začnejo jamrat, da zgolj zaradi špasno profitabilnih vlog niso deležni dovolj priložnosti, da bi se izkazali v resnih umetniških vlogah na odru in na velikem platnu. Igralci so širši populaciji najbolj opazni predstavniki umetniške sfere. V kolikor oni ne premorejo osnovne integritete v odnosu do umetnosti, jo umetniki - večinoma kolegi in celo prijatelji razprodanih igralcev - težko zagovarjajo zgolj za praznik. Še težje se kulturniki pretvarjajo, da v lastnih vrstah nimajo nobenega problema s pobebavljanjem javnega prostora. Tako pač ne gre! 

 

Nič čudnega, da se je letos v okviru dneva kulture pojavil na ulicah bizaren plakat. Takole je pisalo na njem: "Namesto v kino v gledališče pojdimo!" Propaganda, ki je z znižano ceno vstopnic vabila občinstvo k ogledu predstave. Kaj pade na pamet vodstvu, da propagira svojo ponudbo preko diskreditacije stvaritev filmskih ustvarjalcev? Kakšen vrhunec gnile tekmovalnosti! Katero gledališče se je spustilo tako globoko v nižine osnovnega pojma dobrega okusa? Špas teater seveda. Špas teater, ki na dan kulture trži špasno monodramo igralca, ki je sicer redno zaposlen v SNG Drama in ki je v enem izmed promocijskih intervjujev za omenjeno predstavo v časopisu Delo natrosil toliko zastarelih seksističnih nebuloz, ne da bi se jih očitno sploh zavedal, da so me pekli možgani. To so naši kronično simpatični in vedno nasmejani ljubljenci slovenskega življa.

 

Ko je Vinko Möderndorfer verjetno z lahkoto spoznal, da postajajo njegovi vsebinsko žlahtni govori samo "stand up" nastopi, ki postanejo kmalu lanske novice brez učinka, se je v svojem zadnjem govoru lotil obračunat ravno z nizkotnimi komercialnimi produkti in vseprisotnim neduhovitim komedijantstvom. Na nesrečo Möderndorferja je bila ravno lanska proslava obremenjena s škandalom zavoljo plagiatorstva znanega komedijanta in "oplemenitena" s precej kičastimi nastopi popzvezdnikov, verjetno v želji, da bi prireditev približali čim širši populaciji. Kontradiktornosti, ki se v sferi umetnosti pojavljajo tudi sicer.

 

Zakaj je Vinko Möderndorfer odstopil od svoje častne funkcije, javnost natančno ni izvedela nikoli. Brez dvoma je pa jasno, da po svoji zadnji predstavi na Prešernovi proslavi, na kateri se je pokazalo, da banalije ne vdirajo v kulturo le od zunaj, ampak razkrajajo temelje za uspešen obstoj in razvoj umetnosti tudi od znotraj, Vinko Möderndorfer enako kot kdor koli drug s plemenitim sporočilom ni imel več nič omembe vrednega za počet na tistem odru in pod njim. Ko zavlada huda moralna kriza, prestol po navadi ostane prazen in končno ga lahko zasede dovolj drzna ženska. V tem primeru dramaturginja Ira Ratej

 

Že sam kulturni praznik je zasnovan precej zgrešeno za optimalen dosežek v promociji umetnosti, a to očitno nikogar ne moti. Vemo, da je France Prešeren vrhunski in predvsem zelo državotvoren pesnik, ki predstavlja pomembno osebnost, kar se tiče razvoja slovenskega jezika. Pa vendar vsakoletna osredotočenost na le enega umetnika iz zgodovine spet poudarja majhnost slovenske mentalitete. Še na tisti edini dan v letu, ko je širša pozornost javnosti usmerjena na umetnost, vsako leto na vsakem koraku težimo le z recitacijami Prešernove poezije, kot da nobenega drugega vrhunskega umetnika ne premoremo. Ne bi si mogla zamislit slabšega načina za širjenje horizonta državljanov. 

 

Vsaj v nečem se na tiho strinjajo kulturniki in nezainteresirana javnost. Slovenci praznujemo kulturni dan predvsem zato, ker nismo kulturen narod, kaj šele umetnosti naklonjen narod. Zakaj bi torej za praznik morili ljudstvo z izobraževalnim programom, ki bi bil posebej zanimiv in pester. Ponujajmo ljudstvu leto za letom le tisto, kar edino dokaj dobro večina pozna, in potem se zgražajmo, ker ne pozna nič drugega. Vsi se tudi strinjamo, da imamo praznike radi zato, ker predstavljajo dela prost dan. Na praznični dan kulture boste na primer ostali celo pred zaprtimi vrati nacionalnega gledališča v Ljubljani in lahko se boste raje odpravili na sprehod v naravo. Čemu bi se sprenevedali. Vsi se konec koncev zavedamo, da Slovencem v povprečju kulturni dan pomeni enako kot našim otrokom v osnovni šoli - zgolj silno radost, ker pouk odpade.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
Janša, bodi frajer, preseneti levico in vso napredno Evropo: legaliziraj marihuano!
14
03.12.2020 22:00
Na Dunaju je ponovno prišlo do zgodovinskega dogodka, tokrat pod okriljem Komisije za droge, ki sodi pod Organizacijo združenih ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
220 let večnega Prešerna: Nestanovitno srce v skrbno nastavljeni mreži
5
02.12.2020 21:28
Slovensko srce je res nestanovitno, in mreže, v katere se je ujelo, so bile zares skrbno nastavljene. Po eni strani nič ne kaže, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Odtisi časa: Vladavina prava, papeževa pamet in Rdeči noski
19
01.12.2020 22:30
Proti neumnosti so se bogovi bojevali zaman, je svojčas zapisal avstrijski mislec Karl Kraus. Neumnost pa ima moč vode kljub ... Več.
Piše: Anej Sam
Blagor kriznih razmer ali fenomen Jacinde Ardern
19
29.11.2020 10:00
Bistvo priljubljenosti Jacinde Ardern je v komunikaciji z ljudstvom in zaznavanju realnih namenov vlade s strani ljudstva! To ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Popolnost vesolja: Kozmični dež je misleča umetnina Tilna Sepiča
5
28.11.2020 21:54
V današnjem komentarju bom opazoval in komentiral umetniško delo Tilna Sepiča z naslovom Kozmični dež. Povejmo kar takoj in brez ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj je Janševo pismo pomembno
11
27.11.2020 23:59
Po vseh teh letih ukvarjanja s komuniciranjem sem še vedno prepričan, da je najboljši način komuniciranja predvsem v političnem ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
20
27.11.2020 01:00
Tisto, kar po mojem mnenju Slovenijo v teh časih pošteno tepe in rezultira v dejstvu, da ljudstvo nikomur več ne verjame, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
6
25.11.2020 22:00
Naš britanski kolumnist Keith Miles je kot nevtralni opazovalec razmer v Evropski uniji odreagiral na Janševo pismo evropskim ... Več.
Piše: Keith Miles
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
11
24.11.2020 21:16
Do danes so se v Sloveniji močno namnožili časnikarji in časnikarke, pravnuki Cankarjevih literarnih žurnalističnih likov. Sama ... Več.
Piše: Denis Poniž
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
16
23.11.2020 21:30
V nasprotju s splošnim prepričanjem, ki prevladuje izven Združenega kraljestva, je to država, ki ni proti priseljevanju, temveč ... Več.
Piše: Keith Miles
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
19
22.11.2020 21:00
Zakaj se v Sloveniji zgodi tak rompompom vsakič, ko desne vlade izvedejo kadrovske menjave? Levica, ki je tej državi vladala tri ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje Rapalske meje: Nasilje in "etnična melioracija" bivše Julijske krajine
2
22.11.2020 11:00
Stoletnica Rapalske pogodbe in sveži izid slovenskega prevoda knjige Izbrisana identiteta tržaškega razumnika in publicista ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Tihomir in Kazimir
5
21.11.2020 21:49
Bolj oseben kot je moj današnji komentar, ne more biti. Posvetil se bom retrospektivni razstavi, posvečeni Kazimirju Maleviču v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
29
19.11.2020 21:36
Rad bi mu pomagal, a ne vem, kako. Z zahtevo po resnični vladavini prava si je JJ izkopal celico, pred katero ne bo demonstriral ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Semenj ničevosti: O "akademski" mazaški akciji Renate Salecl in Tineta Hribarja
24
18.11.2020 23:05
16.11.2020 je Komisija za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti javno objavila ter na državni zbor in ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Zakaj so železničarji bolj cenjeni od nacionalkinih novinarjev na Kolodvorski
10
17.11.2020 21:30
Pred časom sem objavil tekst, v katerem sem prikazal poslovanje javneRTVhiše v zadnjih letih, dodal pa sem tudi primerjavo z ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zgodovina brez epike: Imeli bomo državo, če nam jo bodo globalni centri moči dovolili imeti, za kar pa moramo biti izjemno modri
12
16.11.2020 21:00
Če zavezniške sile ne bi pregnale Nemcev leta 1945, bi Nemci poveljevali Kraljevini Jugoslaviji in njenim narodom tudi dandanes, ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski odnosi z Združenimi državami po zmagi Bidena niso več pod vprašajem - ali pač?!
12
15.11.2020 22:58
Tviti predsednika vlade Janeza Janše ob nedavnih volitvah v ZDA so imeli tudi učinke, ki jih ne gre prezreti. V slovenski ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zmaga desnice na ameriških volitvah ni vprašanje
12
15.11.2020 11:00
Med zadnjimi volitvami v ZDA so se razgalili nekateri nauki za preizpraševanje politične situacije na celotnem Zahodu. Naj bo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zasmehoval je tako evropske cilindre, kot balkanske opanke
1
14.11.2020 22:01
Še danes je večini ljudi najbližja asociacija na avantgardno umetnost povezana z revolucionarnim komunizmom. Meni pa vedno znova ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
Keith Miles
Ogledov: 3.103
02/
Zakaj je Janševo pismo pomembno
Miha Burger
Ogledov: 2.649
03/
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.222
04/
Polemika: Esej o opustošenju legalnosti, legitimnosti in ustavnosti volitev 2014
Žiga Stupica
Ogledov: 2.139
05/
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
Denis Poniž
Ogledov: 2.032
06/
Odtisi časa: Vladavina prava, papeževa pamet in Rdeči noski
Anej Sam
Ogledov: 1.604
07/
Janša, bodi frajer, preseneti levico in vso napredno Evropo: legaliziraj marihuano!
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.493
08/
220 let večnega Prešerna: Nestanovitno srce v skrbno nastavljeni mreži
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.201
09/
Blagor kriznih razmer ali fenomen Jacinde Ardern
Simona Rebolj
Ogledov: 1.356
10/
Se nam ponavlja zadnja kriza iz leta 2009? Vse kaže, da ne, vseeno pa bo ključen ponovni dvig domače potrošnje.
Bine Kordež
Ogledov: 903