Komentar

Kulturni dan za nekulturno ljudstvo

Slovenci praznujemo kulturni dan predvsem zato, ker nismo kulturen narod, kaj šele umetnosti naklonjen narod. Zakaj bi torej za praznik morili ljudstvo z izobraževalnim programom, če pa ljudstvu ponujajmo leto za letom le tisto, kar edino dokaj dobro večina pozna. Potem se zgražajmo, ker ne pozna nič drugega. Vsi se tudi strinjamo, da imamo praznike radi zato, ker predstavljajo dela prost dan. Na praznični dan kulture boste na primer ostali celo pred zaprtimi vrati nacionalnega gledališča v Ljubljani in lahko se boste raje odpravili na sprehod v naravo. Čemu bi se sprenevedali. Vsi se konec koncev zavedamo, da Slovencem v povprečju kulturni dan pomeni enako kot našim otrokom v osnovni šoli - zgolj silno radost, ker pouk odpade.

08.02.2020 22:00
Piše: Simona Rebolj
Ključne besede:   8. februar   kulturni praznik   Prešernova proslava   Cankarjev dom   Ira Ratej   Vinko Möderndorfer   Špas teater   mediji   gledališče   Srečko Kosovel

Fotografije: Mediaspeed

V medijih se pojavljajo predvsem bleferji, pozerji in ceneni zabavljači brez karakterja. Precej podoben osebni profil prevladuje tudi med izvoljenimi predstavniki ljudstva na političnem parketu. Vse je eno z drugim povezano.

Na praznični dan kulture največkrat slišimo stavek, da Slovenci brez umetnosti ne bi nastali in obstali. Da je ravno kultura najpomembnejši del identitete slovenskega naroda. "Blablabla ..." Nekoč smo se tudi v šoli učili, da smo Slovenci narod knjige, čeprav je založništvo takoj po osamosvojitvi države izgubilo status dejavnosti posebnega pomena. Ko priden Slovenec pozabi na priučeno pretvarjanje in se po domače sprosti, slišimo predvsem eno in isto turistično floskulo, ki priča, da se povprečen državljan trudi bit ponosen samo na naravo. Hribi, doline, reke in morje, ki jih lahko popotnik doživi tudi v enem samem dnevu. Ko nanese beseda na dosežke, se vedno znova naposlušamo priklonov uspehom naših izjemnih športnikov. In tu sledi pika.

 

Slovenci z mržnjo do intelektualnih presežkov v resnici obsojajo možganski potencial na nivo postranskega hobija, maksimalno demotivacijo in beračenje, ki se danes sistemsko odraža tudi v ponarodelem prekarstvu. Temu pa ni kriva zgolj okužba s sodobno neoliberalno ideologijo, po kakršni se majhnemu narodu s skoraj neobstoječim lastnim trgom ne more pisat drugačna usoda od zasužnjenosti večjim in močnejšim državam. Ne! Perverzni in sadistični smo v odnosu do ustvarjalnih, mislečih in humanih posameznikov v družbi že od nekdaj in temu primerno se tudi najraje priklanjamo nad grobovi prezgodaj preminulih, izmučenih in bolehnih umetnikov. Brez refleksije smo veseli in ponosni na njih, ker so se tako izčrpali v kratkem in mukotrpnem življenju. O, naš Srečko Kosovel, ko bi le še danes živeli tebi podobni. Pojma nimam, zakaj bi si Kosovel želel še enkrat živet med nami. Vse srečke kosovele sodobnega časa bi povprečen Slovenec nagnal v tovarno za tekoči trak, ali pa naj se zajedalec znajde na trgu, kakor ve in zna, če trdi, da je tako sposoben. 

 

Večini Slovencev ni nerodno, da predstavljajo sebe in družbo kot skupnost, ki se počuti evolucijsko napredna toliko kot pač animalno bitje, ki biva v naravi in se gibalno razvija. Neizkoriščenost potenciala človeških možganov tega naroda ne skrbi, razen kadar sliši izraz "podjetništvo". Pomembno je, da delamo zaradi dela in se po delu sprostimo. Razvedrilo nagovarja najširše občinstvo in ravno zato državljanom najbolj učinkovito oblikuje mentaliteto. Nekoč je tudi razvedrilni program premogel oddaje, ki so bile na dovolj visokem nivoju, da so se v njih brez izgube osebnega dostojanstva lahko pojavljali intelektualci. Danes takšnih oddaj ne premoremo več. Rezervirane so samo še za promocijo šunda.

 

Televizijski program ne premore ene komunikativne oddaje z gosti, ki bi prenesla vse in vsakogar - tudi umetnike in umetnost, ne da bi bilo treba gostom pred kamerami izigravat popolno budalo, ki trapa klišejske kozlarije, se trudi bebavo duhovičit in nas morit z opisovanjem vsakodnevnih radosti slehernika, ki pojma nima, kaj bi počel sam s seboj in drugimi v življenju. V naši kulturni krajini ni problem zgolj naplavina komercialnih produktov, ampak je problem v tem, da so tudi komercialni produkti na nivoju predšolskega otroka. V medijih se pojavljajo predvsem bleferji, pozerji in ceneni zabavljači brez karakterja. Precej podoben osebni profil prevladuje tudi med izvoljenimi predstavniki ljudstva na političnem parketu. Vse je eno z drugim povezano.

 

Vendar osebno ne soglašam s tezo, da so vsega krivi le mediji, politiki in kritična masa državljanov, ki bi jo bilo dobro kar zamenjat, da bi se morda vsaj v daljni bodočnosti izognili rapidnemu drsenju v ekonomsko, intelektualno in duhovno siromaštvo. Tudi v sferi kulture se zelo prilagodljivo splošnemu vzdušju odvijajo procesi nižanja standardov pri najbolj promoviranih stvaritvah, negativne selekcije, politikantstva, klientelizma in temu primernih bojev za drobtine. Kadar se sfera umetnosti udarno pojavi v medijih, se pojavi predvsem zaradi škandalov ali pa z namenom opozarjanja na kronično pomanjkanje finančne podpore. Mlajši ustvarjalci se še posebej bojijo, da bi javno izrekli ali storili kar koli, kar bi jih izločilo iz tekme za naklonjenost ali ubožne privilegije. Pogum izkazuje le nekaj posameznikov, za katere pa že vsi vemo, da predstavljajo politikantom na funkcijah moči v kulturi nadlogo. Kulturna sfera deluje v javnosti precej benigno. Drzna beseda, ki je vedno uperjena predvsem na zunanjega »sovražnika« in po logiki stvari ne enako zavzeto na pometanje za lastnim pragom, je rezervirana predvsem za praznik in pritiče predsedniku upravnega odbora Prešernovega sklada na osrednji slovesnosti s podelitvijo nagrad za aktualne vrhunske dosežke v umetnosti in za življenjsko delo v Cankarjevem domu. Pravi mojster te vsakoletne predstave je bil do zdaj vsekakor Vinko Möderndorfer

 

Provokativen slog Vinka Möderndorferja je medijem ponudil možnost, da ustvarijo kratke povzetke globokih povedi in jih okrancljajo s škandaloznimi naslovi, da bi se lahko največji bazen slovenskega življa zadovoljno še naprej prerekal preko interneta magari o partizanih in domobrancih, če že za prisluh celotnemu govoru niso premogli dovolj zbranosti in sposobnosti. Z uspehom predstave Vinka Möderndorferja se je daljnoročno zgodilo točno to, kar predstavlja ključen vseslovenski ukrep za marginalizacijo ustvarjalnih in mislečih. Naslednji nastop je izvedel v enakem slogu, ampak naslednjič je šlo že za ponovitev enakega koncepta brez revolucionarnega učinka. Nič se ni spremenilo na bolje in večinoma kulturno totalno nerazgledani in nenačitani politiki so naslednje leto spet prišli na proslavo pač posedat v izbranih toaletah.

 

Politiki so enako odporni na kritike, kot so postali razni protagonisti škandaloznih zgodb o korupciji povsem imuni na razkrivanje medijev o njihovem sramotnem in pravno spornem delovanju. Razkrivanje pravnih in moralnih zločinov preposto ne učinkuje več, ker širša javnost vse skupaj spremlja kot zgodbice, ki itak vedno ostanejo brez epiloga. Kot bi gledali resničnostni šov ali dvaintrideseti del domače žajfnice. Večino slovenskega življa prav nič ne zanimajo intelektualci, vrhunski umetniki ali znanstveniki, ker jim preprosto ne morejo uprizarjat nobene od kičasto popreproščenih ali zabavljaških vlog, s kakršnimi se polnijo tudi številne najbolje tržene revije. Morali bi se posrat na lastno integriteto in dostojanstvo, kot to počnejo pri nas iz vrst umetnikov prenekateri dramski igralci.

 

Vedno znova mi postaja nerodno za igralce, ki so tudi redno zaposleni člani klasičnih gledališč, a se hkrati pohlepno prodajajo za vloge v žajfnicah ali nastope v špasnih komedijah. Točno tisti medijski sferi poneumljanja ljudstva se udinjajo, zaradi katere se kulturniki na skoraj vsaki Prešernovi slovesnosti pritožujejo nad splošnim stanjem uma in duha. Prav nerodno mi postane vedno znova za igralce in igralke, ki se prodajajo tej pornografski industriji emocij in se vedno znova trudijo prepričat kritično javnost, koliko truda vložijo v te postranske profitabilne dejavnosti na najnižjem nivoju komercialnega šunda. Joj, ste pridni! Pravi garači! Še bolj mi postane nerodno, ko na rahlo zbadljiva vprašanja novinarjev uporno odgovarjajo, kako ponosni so na svoj "afengunc" navkljub kritikam tovrstnega "fušanja". Dokončno nerodno mi pa postane za njih, ko začnejo jamrat, da zgolj zaradi špasno profitabilnih vlog niso deležni dovolj priložnosti, da bi se izkazali v resnih umetniških vlogah na odru in na velikem platnu. Igralci so širši populaciji najbolj opazni predstavniki umetniške sfere. V kolikor oni ne premorejo osnovne integritete v odnosu do umetnosti, jo umetniki - večinoma kolegi in celo prijatelji razprodanih igralcev - težko zagovarjajo zgolj za praznik. Še težje se kulturniki pretvarjajo, da v lastnih vrstah nimajo nobenega problema s pobebavljanjem javnega prostora. Tako pač ne gre! 

 

Nič čudnega, da se je letos v okviru dneva kulture pojavil na ulicah bizaren plakat. Takole je pisalo na njem: "Namesto v kino v gledališče pojdimo!" Propaganda, ki je z znižano ceno vstopnic vabila občinstvo k ogledu predstave. Kaj pade na pamet vodstvu, da propagira svojo ponudbo preko diskreditacije stvaritev filmskih ustvarjalcev? Kakšen vrhunec gnile tekmovalnosti! Katero gledališče se je spustilo tako globoko v nižine osnovnega pojma dobrega okusa? Špas teater seveda. Špas teater, ki na dan kulture trži špasno monodramo igralca, ki je sicer redno zaposlen v SNG Drama in ki je v enem izmed promocijskih intervjujev za omenjeno predstavo v časopisu Delo natrosil toliko zastarelih seksističnih nebuloz, ne da bi se jih očitno sploh zavedal, da so me pekli možgani. To so naši kronično simpatični in vedno nasmejani ljubljenci slovenskega življa.

 

Ko je Vinko Möderndorfer verjetno z lahkoto spoznal, da postajajo njegovi vsebinsko žlahtni govori samo "stand up" nastopi, ki postanejo kmalu lanske novice brez učinka, se je v svojem zadnjem govoru lotil obračunat ravno z nizkotnimi komercialnimi produkti in vseprisotnim neduhovitim komedijantstvom. Na nesrečo Möderndorferja je bila ravno lanska proslava obremenjena s škandalom zavoljo plagiatorstva znanega komedijanta in "oplemenitena" s precej kičastimi nastopi popzvezdnikov, verjetno v želji, da bi prireditev približali čim širši populaciji. Kontradiktornosti, ki se v sferi umetnosti pojavljajo tudi sicer.

 

Zakaj je Vinko Möderndorfer odstopil od svoje častne funkcije, javnost natančno ni izvedela nikoli. Brez dvoma je pa jasno, da po svoji zadnji predstavi na Prešernovi proslavi, na kateri se je pokazalo, da banalije ne vdirajo v kulturo le od zunaj, ampak razkrajajo temelje za uspešen obstoj in razvoj umetnosti tudi od znotraj, Vinko Möderndorfer enako kot kdor koli drug s plemenitim sporočilom ni imel več nič omembe vrednega za počet na tistem odru in pod njim. Ko zavlada huda moralna kriza, prestol po navadi ostane prazen in končno ga lahko zasede dovolj drzna ženska. V tem primeru dramaturginja Ira Ratej

 

Že sam kulturni praznik je zasnovan precej zgrešeno za optimalen dosežek v promociji umetnosti, a to očitno nikogar ne moti. Vemo, da je France Prešeren vrhunski in predvsem zelo državotvoren pesnik, ki predstavlja pomembno osebnost, kar se tiče razvoja slovenskega jezika. Pa vendar vsakoletna osredotočenost na le enega umetnika iz zgodovine spet poudarja majhnost slovenske mentalitete. Še na tisti edini dan v letu, ko je širša pozornost javnosti usmerjena na umetnost, vsako leto na vsakem koraku težimo le z recitacijami Prešernove poezije, kot da nobenega drugega vrhunskega umetnika ne premoremo. Ne bi si mogla zamislit slabšega načina za širjenje horizonta državljanov. 

 

Vsaj v nečem se na tiho strinjajo kulturniki in nezainteresirana javnost. Slovenci praznujemo kulturni dan predvsem zato, ker nismo kulturen narod, kaj šele umetnosti naklonjen narod. Zakaj bi torej za praznik morili ljudstvo z izobraževalnim programom, ki bi bil posebej zanimiv in pester. Ponujajmo ljudstvu leto za letom le tisto, kar edino dokaj dobro večina pozna, in potem se zgražajmo, ker ne pozna nič drugega. Vsi se tudi strinjamo, da imamo praznike radi zato, ker predstavljajo dela prost dan. Na praznični dan kulture boste na primer ostali celo pred zaprtimi vrati nacionalnega gledališča v Ljubljani in lahko se boste raje odpravili na sprehod v naravo. Čemu bi se sprenevedali. Vsi se konec koncev zavedamo, da Slovencem v povprečju kulturni dan pomeni enako kot našim otrokom v osnovni šoli - zgolj silno radost, ker pouk odpade.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
Ko v cepilni center vdrejo aktivisti "anticepilci" in nadlegujejo zdravstveno osebje, je čas za alarm!
8
20.06.2021 23:10
Poklicala me je kolegica zdravnica in povedala, da je v cepilni center vdrla neznana skupina oseb, ki so izražale svoje mnenje ... Več.
Piše: Milan Krek
"Za svoja politična dejanja sprejemam vso odgovornost, za svojo umetnost nobene"
2
19.06.2021 20:55
Umetnik, ultranacionalist Jukio Mišima (19251970) je nekaj tednov pred svojim obrednim samomorom (seppuku) zapisal: Za svoja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Patološko laganje: kako živeti z lažnivcem?
20
18.06.2021 05:41
Življenje z lažnivcem ni lahko. Lažnivci se ne zavedajo laži in včasih že sami sebi verjamejo, da govorijo resnico. Največja ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Pahor in Mattarella se priklanjata pred spomenikom v Bazovici, toda bazoviški antifašisti so v Italiji uradno še vedno teroristi
11
17.06.2021 05:07
Fundacija Bazoviški junaki in ostale žrtve fašizma že več let neuspešno poskuša pridobiti slovensko politiko in njej podrejeno ... Več.
Piše: Marko Bidovec
Prihodnost Evrope: Brez posvetovanj z državljani, brez dialoga z Evropejci bo Evropska unija v resni krizi
7
15.06.2021 22:00
V zadnjem desetletju je EU prebrodila mnoge krize; finančno, migrantsko, Brexit ipd., ki so jo nenehno spreminjale in ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Protivladni protesti pod taktirko Mefista Kosa
11
15.06.2021 06:15
Pred kratkim sem bila na kofetku z zelo prijetno osebo. Zapriseženo levičarko, a prisrčno in prijazno. Poglavje, da ljudi ne ... Več.
Piše: Ana Jud
Čas je za … cepljenje! In s tem (skorajšnjo) vrnitev nazaj v normal(n)o(st)
6
14.06.2021 08:00
V Evropi smo prve oblike cepljenja dobili šele v 18. stoletju. Cepiva so zmanjšala obolevnost, invalidnost, zasedenost ... Več.
Piše: Milan Krek
Ivan Zidar, 1938-2021: Človek, ki je vedel preveč, da bi umrl za rešetkami
9
14.06.2021 01:00
O mrtvih vse dobro je stara modrost, ki je v primeru Ivana Zidarja zelo relativna. Ob vsem alkoholu, ki ga je popil, je pravi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Politični ideal ustavno sprejemljivega drhaljenja in protiustavne humanosti
11
13.06.2021 11:00
V parlament se zlahka prismuka vsak povpečno prepričljiv falot. Sistem ga ščiti! Pred prevarami in neizpolnjenimi zavezami nismo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Varvara Stepanova, ženska, ki je ženske začela oblačiti v hlače, kratke hlače in kombinezone
2
12.06.2021 22:30
Komunistična oblast je brutalno nastopila proti avantgardni umetnosti. Varvara Stepanova in Aleksander Rodčenko sta zelo hitro ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Civilizacija, ki se ni sposobna smejati sami sebi – kakor današnja islamska –, je nevarna
12
11.06.2021 22:35
Šale in komedije so inherentno zanimive: v njih uživamo zaradi njih samih in četudi drži, da bi lahko imele terapevtsko ... Več.
Piše: Roger Scruton
30-letnica Slovenije: "Zločin je bil tako gorostasen, do neba segajoč, da še danes uhaja človeškemu spoznanju."
20
09.06.2021 00:00
Če ob 30. obletnici samostojne Slovenije iz Kočevskega Roga kakšno stvar vidimo jasno in razločno, je to spoznanje, da z ... Več.
Piše: Matija Ogrin
Mi in oni: Kako je strategija preživetja skozi zgodovino izoblikovala dve povsem različni mentaliteti, ki danes definirata Zahod in Vzhod
20
07.06.2021 23:59
Zadnje čase smo priča utečeni fabuli. Najprej se na Vzhodu zgodi nekaj, kar ne sodi v naše standardne vrednostne okvirje, nakar ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Volitve v Mehiki: Vizija predsednika Lópeza Obradorja je razdeljevanje denarja
0
07.06.2021 04:29
V 130-milijonski Mehiki so bile to nedeljo zakonodajne volitve, volivci so volili 500 članov poslanske zbornice nacionalnega ... Več.
Piše: Luis Rubio
Današnja množična družba je družba kiča ...
4
06.06.2021 06:42
V Novem LEF-u so se zavzemali za radikalni produkcionizem, bili pa so kategorično proti glorifikaciji komunističnih voditeljev, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
30-letnica Slovenije: "Sprava je pot, ki se nikoli ne konča"
10
04.06.2021 04:30
Pravica do groba je naslov 5. poročila vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, kot se imenuje ta komisija, ki ... Več.
Piše: Borut Pahor
Skrito lastništvo Mladine: Ste vedeli, da je 4-odstotna lastnica tega medija tudi Republika Slovenija?
9
03.06.2021 00:57
Lastništvo tednika Mladina je svojevrsten fenomen. Z njim se je pred dvema letoma podrobno ukvarjal novinar Lenart J. Kučić na ... Več.
Piše: Ivan Simič
Lukašenko svoj obračun z opozicijo prenaša navzven in se požvižga na mednarodno pravo
8
01.06.2021 03:20
Ravnanje beloruskega diktatorja je vse prej kot nedolžno. Pred leti si je bilo težko zamisliti, da po vlekel tovrstne poteze, ... Več.
Piše: Božo Cerar
Ali smo res imeli v Sloveniji najdlje zaprte šole med državami članicami EU in zakaj smo jih imeli zaprte?
11
31.05.2021 04:00
Slovenija v primerjavi z drugimi državami članicami EU nikakor ni rekorderka po času zaprtega šolskega prostora, kar se sicer ... Več.
Piše: Milan Krek
Neozdravljiva bolest nesmrtnih očetov naroda
15
30.05.2021 11:05
Janševa politika ne ponuja ničesar, kar bi dosegalo osnovno raven sodobne, socialne, razvojno učinkovite in kulturno razvite ... Več.
Piše: Simona Rebolj
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Protivladni protesti pod taktirko Mefista Kosa
Ana Jud
Ogledov: 2.822
02/
Ivan Zidar, 1938-2021: Človek, ki je vedel preveč, da bi umrl za rešetkami
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.610
03/
Ko v cepilni center vdrejo aktivisti "anticepilci" in nadlegujejo zdravstveno osebje, je čas za alarm!
Milan Krek
Ogledov: 1.354
04/
Patološko laganje: kako živeti z lažnivcem?
Katja Knez Steinbuch
Ogledov: 1.273
05/
Politični ideal ustavno sprejemljivega drhaljenja in protiustavne humanosti
Simona Rebolj
Ogledov: 1.119
06/
Civilizacija, ki se ni sposobna smejati sami sebi – kakor današnja islamska –, je nevarna
Roger Scruton
Ogledov: 943
07/
Prihodnost Evrope: Brez posvetovanj z državljani, brez dialoga z Evropejci bo Evropska unija v resni krizi
Iztok Mirošič
Ogledov: 847
08/
Pahor in Mattarella se priklanjata pred spomenikom v Bazovici, toda bazoviški antifašisti so v Italiji uradno še vedno teroristi
Marko Bidovec
Ogledov: 831
09/
"Za svoja politična dejanja sprejemam vso odgovornost, za svojo umetnost nobene"
Dragan Živadinov
Ogledov: 518
10/
Ko telo ne zmore več: Adrenalna izgorelost kot posledica deloholizma
Katja Knez Steinbuch
Ogledov: 985