Se še spomnite leta gospodovega 2018? Otroška srčna kirurgija je bila z nekaj vzponi in padci že dodobra uničena, minister Aleš Šabeder in odgovorni v UKC Ljubljana pa so nam zatrjevali, da je vse v redu. Potem, ko so dali zaradi šlamastike v programu otroške srčne kirurgije pediatri intenzivisti ugovor vesti in odšli na druge oddelke univerzitetne bolnišnice (ali pa v zdravstvene domove), je kolabirala tudi pediatrična intenzivna medicina. In kot se za ministra Šabedra spodobi, je tiste pomladi uspel pregnati tudi zadnja dva kompetentna pediatra kardiologa in s tem uničiti - v le nekaj mesecih svojega mandata - še tretjo stroko v največji in terciarni bolnišnici, tj. UKC Ljubljana: in sicer otroško kardiologijo. Z uničenjem otroške srčne kirurgije, pediatrične intenzivne medicine in otroške kardiologije - praktično v enem zamahu - je Aleš Šabeder, takratni general UKC Ljubljana najmanj objektivno odgovoren za medicinsko katastrofo nacionalnih razsežnosti, ki se v 21. stoletju v članici Evropske unije ne bi smela zgoditi. 

Za nagrado je Šabeder postal minister za zdrave. Pa je bilo to vse? Seveda ne. Kot da ne bi bilo dovolj, je uspel uničiti ne samo tri medicinske stroke, pač pa tudi poskus njihovega reševanja - Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni (NISOB). O katerem so nam tako ministrstvo za zdravje kot odgovorni v UKC Ljubljana ves čas prepevali, da je z njim vse v najlepšem redu in da bo zdaj, zdaj začel delovati. Saj se spomnite: prvega januarja, zagotovo. Ko s to obljubo ni bilo nič, prvega maja, zagotovo. Ko tudi s to obljubo ni bilo nič, prvega junija, zagotovo. In tako dalje. Dokler ni, žal, padla tudi prva smrtna žrtev te psihopatije in laganja. Kasneje, vsaj po v medijih dostopnih podatkih, vsaj še dve.

Na Divjem vzhodu nič novega

Danes nimamo ne - kot se za univerzitetno ustanovo spodobi - v UKC Ljubljana stalno prisotnih domačih kardiologov in kompetentnih otroških srčnih kirurgov. Ne dovolj velikega števila domačih in kompetentnih pediatrov intenzivistov. Nimamo niti NIOSB. Vmes se je na Pediatrični kliniki zamenjalo že nekaj odgovornih. Pediatrično intenzivo so iz primeža Kirurške klinike porinili (kirurgi so se tako rešili problema) pod okrilje Pediatrične klinike. Državne sekretarke so se potiho razbežale. Ostal pa je minister Šabeder, ki po padcu Šarčeve vlade opravlja tekoče posle. In nekaj fikusov.

Koronavirus trka na slovenske meje, minister v odstopu Aleš Šabeder pa je neznano kje ...

In ja, imamo parlamentarno preiskovalno komisijo za področje uničenih strok okrog otroške kardiologije v širšem smislu, ki je zaslišala praktično že vse priče s področja te, za slovensko tranzicijsko medicino nadvse nesrečne sage, ki pa nima in nima konca. Slišim namreč, da zadeve še vedno krpajo s tujimi kolegi. Da so nekateri tako dobro honorirani, da se jim ne izplača vzeti ponujenih stalnih služb in priti v Slovenijo. Ter da najtežje primere še vedno oziroma ponovno vozijo v Izrael k dr. Davidu Mishalyju. Hkrati pa hodijo po malem k nam še vedno tudi češki kolegi, ki so si svoje prihode in obseg dela, pravijo viri, kar lepo optimizirali, če me razumete. Medtem pa se vodstvo UKC Ljubljana še vedno vozi naokrog in žica za pomoč v Nemčiji. Skratka, na Divjem vzhodu nič novega.

Na obzorju potencialna nova katastrofa

In zdaj prihaja za ministra Šabedra, čeprav je poniknil (ulica pravi, da si ureja službo pri zavarovalnici Vzajemna, kar bo, če drži, nedavni padec predloga o ukinitvi dopolnilnih zavarovanjih postavilo v še posebej zanimivo luč) in ga nikjer ni na spregled ter opravlja le tekoče posle (karkoli v trenutnih razmerah smrtonosne epidemije to pomeni), nov izziv: epidemija, kaj epidemija, pandemija epskih razsežnosti - prihaja koronavirus 2019-nCOv. Ki je po zadnjih podatkih že v naših sosednjih državah, najmanj v Italiji in na Hrvaškem. Kar pomeni, da je najverjetneje že tudi pri nas. Če pa ni danes, bo skoraj zagotovo v naslednjih dneh. 

O virusu in temu, zakaj bi nas moralo zelo skrbeti, podrobneje v nadaljevanju. Na tem mestu samo tale šabedroidni tvit ministrstva za zdrave, ki je, čeprav so zaradi epidemije dobesedno zaprli že skoraj pol sveta, edini. Kakopak, kot v primeru otroške kardiologije in NIOSB je po zagotavljanju odgovornih vse OK in pod kontrolo ...

Medtem, ko so velike države pokupile praktično že vse svetovne zaloge obraznih mask in proizvajalci ne dohajajo povpraševanja, imamo mi algoritem in smernice. Blagor nam.

Deset najhujših svetovnih epidemij

Da bi si bolje predstavljali vse razsežnosti pandemije epskih razsežnosti, katere vzrok je koronavirus 2019-nCOv, poglejmo deset doslej najhujših svetovnih epidemij:

1. Justinijanova kuga: Medtem, ko si je cesar Justinijan okrog leta gospodovega 540 prizadeval ponovno vzpostaviti staro slavo rimskega imperija, je v sredozemskih deželah razsajala pandemija kuge, hujša od vsake vojne. Na dan naj bi pomorila okrog 5.000 ljudi. Prizadela je predvsem vzhodni del prvega imperija, v katerem sonce nikoli ni zašlo, največ žrtev je bilo v njenem najbolj naseljenem mestu - Konstantinoplu. Zdraviti je niso znali, oboleli so bili prepuščeni Vejovisu.

2. Bubonska kuga: Leta 1232 je takratni papež Gregor IX., razglasil mačke (F. catus), za satanske živali. Ker se s satanskimi živalmi ni dobro pečati, so Evropejci v naslednjih 100 letih pobili na milijone mačk. In svoje praznoverje drago plačali. Brez naravnega sovražnika je prišlo precej žurersko obdobje za podgane (R. domestica), a veliko manj za ljudi. Podgane so se namnožile in prinesle povzročitelja bubonske kuge (Y. pestis) praktično v vsak evropski dom. V obdobju med letoma 1314 in 1351 je bubonska kuga terjala visok davek. Umrlo je ogromno ljudi. V samo štiri letnem obdobju znotraj te periode, imenovanem Črna smrt, je umrlo, beri in piši, 2/3 celotne populacije evropskega kontinenta. Wiped out. Izbrisani. Kar je v ekonomskem in političnem smislu pomenilo popoln reset Stare dame.

3. Tifus: Prvič je v Evropi razsajal v obliki pandemije v začetku 17. stoletja. Bil je značilnost predvsemn revnih, s prebivalstvom prenaseljenih sosesk. Zaradi tifusa naj bi takrat umrlo okrog 10 milijonov Evropejcev. Naslednjič se je kot pandemija pojavil med prvo svetovno vojno, ko je med letoma 1914 in 1918 pomoril največ vojakov v Romuniji, na Poljskem in v Rusiji.

4. Epidemija črnih koz: Ko so v začetku 17. stoletja evropski raziskovalci in kasneje ekonomski migranti začeli prodirati globje in globje v drobovje Novega sveta, so s seboj prinesli različne nalezljive bolezni, na katere so bili domačini popolnoma nepripravljeni. Posebej nevarne so bile zanje črne koze in zaradi epidemije, ki je izbruhnila med nativnim prebivalstvom po stiku z Evropejci, jih je umrlo okrog 90 milijonov. 90 milijonov! V kratkem času so iz obličja zemlje izginila celotna ljudstva. Uspešno cepivo so izumili leta 1796, vendar se tu pa tam posamezni manjši izbruhi še vedno dogajajo.

5. Rumena mrzlica: Poleti leta 1793 se je v Filadelfiji, enem največjih ameriških pristanišč, zasidrala ladja z begunci iz Karibov. In z njimi so prišli komarji, prenašalci rumene mrzlice. Vlažno okolje in topli poletni meseci so bili odlično okolje, v katerem so se komarji hitro namnožili. Umrlo naj bi 2.000 ljudi. Rumena mrzlica se še vedno pojavlja v manj razvitih delih sveta in letno pomori okrog 30.000 ljudi.

6. Kolera: Od leta 1817 do danes je bilo že sedem epidemij kolere. Prvo so povzročili trgovci, ki so potovali vzdolž reke Ganges in bolezen razširili po Indiji in azijskih državah. Do leta 1930 so sledile še ostale, ki so dosegle tudi Evropo in ZDA. Najhujša epidemija je izbruhnila leta 1821 v Iraku, ko je v samo treh dneh umrlo 18.000 ljudi. Kolera se pojavlja tudi danes, na leto prijavijo med tri in pet milijonov primerov, umre pa okrog 120.000 ljudi.

7. Epidemija polio virusa: Leta 1916 je v ZDA izbruhnila epidemija polio virusa, ki je vrhunec dosegla leta 1952. Zbolelo je 58.000 ljudi, kar je povzročilo vsesplošno paniko in uvedbo karanten. Umrlo naj bi okrog 6.000 ljudi, ostali so preživeli, a veliko jih je ostalo paraliziranih. Učinkovitega zdravljenja ni bilo, so pa leta 1950 razvili uspešno cepivo, zaradi katerega Združene države Amerike od leta 1979 niso videle nobenega primera te bolezni več.

8. Španska gripa: Štejemo jo za najhujšo pandemijo v znani zgodovini človeka, saj je v enem letu zaradi nje umrlo nekaj deset milijonov ljudi. Okuženih naj bi bila ena tretjina celotnega človeštva, umrlo pa je več ljudi, kot jih je umrlo zaradi prve svetovne vojne. Vzrok so bili vojaki, ki so se vračali domov in raznseli bolezen v vse kotičke sveta. Imela je močan vpliv na svetovno ekonomijo. Povzročitelj je bil podoben današnjim sevom gripe.

9. SARS: Leta 2003 je v Aziji izbruhnila prva pandemija 21. stoletja - SARS. Virus se je prenašal s kihanjem in kašljanjem in se hitro razširil na 12 držav. Okužbo so omejili šele v nekaj mesecih, okužilo se je okrog 8.000 ljudi, umrlo jih je 774.

10. Ebola: Zadnja večja pandemija je izbruhnila leta 2014 v Afriki, ko se je iz živali na človeka prenesel ebola virus. Okužba se je hitro širila po afriškem kontinentu in je v malo več kot enem letu terjala 11.314 življenj.

Smrtonosne pandemije za človeštvo niso nič novega. Vedno so bile z nami, tako kot so tudi v živalskem svetu. Včasih so bile posledica človeške neumnosti, nežneje lahko rečemo nerazgledanosti ali praznoverja. Včasih, v primeru ameriških staroselcev, trka civilizacij, v katerem so bili gostitelji imunsko naivni in so plačali visok človeški davek. Širijo se tja, kamor človek potuje. Človek se je skozi zgodovino proti epidemijam ali pandemijam boril, kakor se je znal in zmogel. Sprva ni imel praktično nobenega orožja, posledično je bil davek višji. Kasneje je razvil prve ukrepe, kot je recimo karantena.

Odzivi večine velikih držav na koronavirus so izjemno resni: takšnih evakuacij državljanov in njihove preventivne karantene pred vrnitvijo v domovino doslej še nismo videli.

V času kuge so morale ladje v večjih pristaniščih evropskih mest tudi do 40 dni ostati zasidrane na morju, preden so se prepričali, da je varno in so potnike spustili s krova na kopno. Z razvojem medicine so začeli spoznavati mehanizme širjenja okužb, patogene, ki jih povzročajo, in razvijati cepiva ter druga zdravila za obvladovanje okužb. Kot človeštvo smo jih zajezili, nekatere v dobro precepljenih družbah izkoreninili. Vendar pa se patogeni ves čas spreminjajo, mutirajo. Ali pa jih izdelujemo in spreminjamo sami. Zato so še vedno med nami in zdi se, da so ponovno vedno manj obvladljive in terjajo vedno večji davek.

Kaj me skrbi pri koronavirusu-nCoV

Zakaj pravim, da me v primeru najnovejšega koronavirusa 2019-nCoV skrbi? Ker me skrbi že to, kar vemo. Bojim pa se, glede na to, kar lahko spremljamo skozi razne vesti in video posnetke, ki uidejo iz Kitajske, da glavnih stvari ne vemo. Bojim se, da nam glavne stvari deloma prikrivajo, deloma pa jih še ne poznajo niti kolegi, ki se s tem ukvarjajo vsakodnevno. In te se zdijo še posebej zaskrbljujoče. Če se motim, ne bo večje škode. Če se ne, pa bo škoda velika. Človeška in materialna.

Niti pri Sarsu niti pri Eboli matične države niso zahtevale vrnitve svojih državljanov iz točke žarišča, v tem primeru kitajskega mesta Wuhan. Če so države prej svojim državljanom nudile pomoč pri vrnitvi v domovino in zdravsteveni oskrbi, so tokrat, denimo ZDA, svoje državljane prepeljale s posebnimi avioni ne kamorkoli, pač pa v karanteno - na Aljasko. Avstralija, denimo, pa na Božični otok sredi Indijskega oceana. In the middle of nowhere torej. Dobesedno. Na različnih koncih sveta so ustavili ladje križarke velikanke in ljudi niso spustili ne z njih, ne nanje, dokler se posamezni primeri ljudi na njih z vročino ali drugimi znaki respiratornih okužb ne razjasnijo. Plavajoča karantenska območja. Kot v srednjem veku v času epidemije kuge.

Američani so svoje državljane najprej evakuirali na Aljasko.

Medtem pa na Kitajskem vlada obsedno stanje, kakršnega smo lahko dvajset let nazaj gledali samo v filmih o koncu sveta. Outbreak, recimo. Kitajska je šla takorekoč v shutdown. V celoti. Kot država. Kot poročajo so v 2/3 regij zaprli javni promet. Milijonska mesta so prazna. Ljudi ni na cesti. Mesta duhov. Na hitro gradijo bolnišnice, ki pa bolj izgledajo kot zbirna mesta, hiralnice in mrtvašnice. Vidimo posnetke, kako zdravstveni delavci v zaščitnih skafandrih dobesedno vlečejo ljudi vanje. Druge, kako na cestah z deskami imobilizirajo vrata. Izgleda, kot da želijo ljudi zadržati v stavbah, pa naj stane kar hoče. Zdi se, da želijo, da ne pobegnejo ven, da umrejo doma. Pojavila se je informacija, da so v nekem mestu oblasti prosile sodišče za dovoljenje, da 20.000 okuženih ljudi enostavno pobijejo. Da bi preprečili širjenje okužbe. Vem, lahko je teorija zarote. A ne pozabimo - na Kitajskem na človeško življenje gledajo nekoliko drugače.

Dvajsetkrat smrtonosnejši od gripe!

Koronavirus 2019-nCoV se je pojavil decembra 2019 v 60-milijonski kitajski provinci Hubei oz. njenem glavnem mestu Wuhan. Na človeka naj bi se prenesel iz živali na eni od številnih živalskih tržnic v mestu. Wuhan je danes, kot tudi okoliška mesta in province, mesto duhov. Bolnišnice nimajo kapacitet. Virus se širi nenavadno hitro in je nenavadno agresiven. Ker Kitajci niso imeli druge rešitve, da pred nenadzorovano širitvijo rešijo državo in svet, so provinco Hubei s 60-milijoni prebivalci spremenili v karantensko območje. Jo dobesedno žrtvovali. The Chinese way. 60-milijonov ljudi so dobesedno zaprli v provinco, ki je postala zapor, hiralnica in mrtvašnica hkrati, saj bolezni ne obvladujejo in za to nimajo ne človeških, ne tehničnih kapacitet. Provinco Hubei so spremenili v velikansko petrijevko, v kateri so agar ljudje. In preostali svet eksperiment v strahu opazuje.

Razmere v Wuhanu so očitno že onkraj izrednih. Objavljamo 19 video posnetkov, ki so se znašli na socialnih omrežjih, avtor pa je Max Max Howroute (@howroute). Seznam predvajanja je tukaj.

Prvi opisani klinični primeri govorijo o mlajših ljudeh, ki so se virusa nalezli med obiskom sorodnikov v Wuhanu. Bolezen se je pri vseh začela kazati z vročino, kašljem, znaki okužbe zgornjih dihal, bolečinami v mišicah in glavoboli. Pri nekaterih se je kasneje razvila pljučnica.

Koronavirus, ki povzroča te okužbe, spada v isto skupino virusov kot sta bila povzročitelja prvih dveh podobnih epidemij v 21. stoletju, SARS in MERS. Prvi izsledki kažejo, da sam virus naj ne bi bil bolj agresiven od povzročitečjev SARS in MERS, vendar pa se širi hitreje in lažje in predvsem, ko je bolnik še asimptomatski. Zato je v primeru koronavirusa 2019-nCoV število okuženih bistveno večje, v bistevno krajšem času. Prvi opisani bolniki so preživeli. Morda zato, ker so bili mladi. Vendar ne pozabimo: koronavirus 2019-nCoV je 20-krat smrtonosnejši od navadne gripe, ki je trenutno vzrok, da so vse bolnišnične kapacitete v Sloveniji že sedaj, na vrhuncu obdobja okužbe, bolj ali manj zasedene. In 2019-nCoV, vsaj uradno, še ni prišel do nas.

Smrtnost se povečuje

Vendar pa so bila že naslednja poročila iz Wuhana veliko manj optimistična. Opisali so prve primere nekoliko starejših bolnikov, pri katerih se je pojavila resna pljučnica, zaradi katere so bolniki potrebovali intenzivno zdravljenje, vključno s podporo z umetnim dihanjem. V tem poročilu so bili še posebej zaskrbljeni zaradi izjemno hitrega prenosa okužb iz bolnika na bolnika znotraj bolnišnice. Večina teh bolnikov je obiskala že omenjeno ilegalno tržnico z živalmi v Wuhanu. Pri teh je sprva lahka oblika respiratorne bolezni prešla v hudo potekajoče pljučnice s sočasnimi okvarami tudi drugih organov, največkrat srca in ledvic. Smrtnost, še posebej med starejšimi, z drugimi pridruženimi boleznimi, je močno narasla.

Prvi primeri so dajali več upanja, ker je bilo po nekaj dneh premalo časa, da bi se bolezen razvila v polni klinični sliki. Trenutno prehajamo v obdobje, ko prej asimptomatski prenašalci razvijajo pravo klinično sliko bolezni. Smrtnost je, žal, višja kot je sprva kazalo.

Specifičnega zdravljenja ni. Cepivo razvijajo, vendar to ne bo dovolj hitro prešlo vse potrebne faze razvoja in testiranja, da bi v tem valu epidemije lahko prišlo v poštev. Ostane nam predvsem dobro nadziranje žariščnih točk in poti širjenja okužbe, zgodnja diagnostika, možnost izolacije in agresivno podporno zdravljenje.

Zakaj tako strogi ukrepi

Če Kitajci province Hubei ne bi zaprli, bi se zgodilo kot v primeru španske gripe iz prve svetovne vojne. V pomanjkanju možnosti za zdravstveno oskrbo bi veliko od 60 milijonov prebivalcev iskalo pomoč po vsej državi. Koronavirus bi se razširil po Kitajski in svetu še hitreje. Kitajci temu pravijo vojna. In v vojni moramo sprejemati tudi neprijetne odločitve. Pravijo. Po uradni statistiki 8 od 9 Kitajcev s tem ukrepom nima nobenega problema.

Kako verodostojni so ti podatki, če temeljijo na uradnih informacijah kitajskih oblasti?

Do 4. februarja je bilo po uradnih podatkih na Kitajskem okuženih 16.678 ljudi v provinci Hubei in 7.646 v drugih delih države ter 231 identificiranih in potrjenih okuženih drugje po svetu. Če gre verjeti kitajskim uradnim podatkom je do 4. februarja umrlo 500 ljudi. Ko tole pišem (nedelja, 9. februar, popoldne) je uradni podatek mrtvih 813, samo v provinci Hubei okuženih 27.100, vseh skupaj (globalno) pa prek 37.000. Če tem številkam lahko verjamemo. Vsaj za Kitajsko pravijo, da močno ne držijo, ker v bistvu v statistiko umrlih ne štejejo tistih, ki umrejo doma, ker uradno niso hospitalizirani (!). Teh pa je, zdi se, največ.

Iz celotne Kitajske so v Wuhan poslali 8.000 dodatnih zdravnikov. Sedemindvajset bolnišnic so spremenili v izključno bolnišnice za zdravljenje bolnikov s koronavirusom. V 10 dneh so zgradili dve dodatni s skupno 2.600 dodatnimi posteljami.

Države, ki mejijo na Kitajsko so skoraj neprodušno zaprle svoje meje. Druge so že prepovedale ali pa bodo to storile v kratkem, vse polete v in iz Kitajske v svoje države. Tveganje je preprosto preveliko. Kitajska je dobesedno odrezana in izolirana od sveta. Kljub temu pa se je virus razširil po svetu in je tudi že v Evropi. V Italiji in na Hrvaškem. Pred našimi vrati.

UKCL: Največ 70 postelj za koronavirus (!?)

Za konec malo preproste matematike glede na slovenske razmere, da ocenimo, kako dejansko stvari v Sloveniji niti slučajno niso pod nadzorom, kot trdijo na ministrstvu za zdravje. Bolniki, ki staknejo koronavirus 2019-nCoV, imajo zelo hitro resne zdravstvene težave, vključno z virusno pljučnico in zastajanjem tekočine v pljučih, kar jih hitro naredi zaradi življenjske ogroženosti za resne kandidate za intenzivno zdravljenje, vključno s podporu dihanju z napravami za umetno dihanje. In koliko imamo v Sloveniji prostih kapacitet intenzivnih postelj? Koliko imamo na razpolago prostih aparatov za umetno dihanje, koliko razpoložljivih zdravnikov in medicinskih sester, preden se tudi sami okužijo? Bore malo.

V številkah nekako takole: Klinični oddelek za intenzivno interno medicino v UKC Ljubljana, kjer zdravijo najtežje internistične bolnike iz UKC Ljubljana in tudi cele Slovenije, ima 14 postelj. Da, 14 postelj že skoraj 50 let. Ker jih je samo 14, so ves čas zasedene z življenjsko ogroženimi internističnimi bolniki. Sprejemanje bolnikov na te postelje je vedno improvizacija. Da lahko sprejmejo novega, mora nekdo prej umreti, ali se toliko pozdraviti, da lahko zapusti posteljo in intenzivni oddelek. Teh stvari pa se ne da planirati. Ne vemo, kdaj pride nov bolnik, ki potrebuje eno od teh postelj. Ne vemo, kdaj bo kdo umrl ali toliko ozdravel, da ga bodo lahko premestili.

Če gremo naprej. Intenzivne postelje v UKC Ljubljana so še na kirurški intenzivi. Teh je verjetno okrog 30. In tudi te so ves čas zasedene. Z bolniki po težkih operacijah ali takšnih in drugačnih nesrečah. Kakšnih 20 postelj intenzivne terapije je potem še na vedno prepolni Infekcijski kliniki. To je pa to. In ne pozabimo, trenutno je na vrhuncu tudi sezona navadne gripe. Skratka, v UKC Ljubljana je postelj, kamor bi teoretično lahko sprejeli prizadete bolnike z novim koronavirusom 2019-nCoV, ki bo v Sloveniji najkasneje v roku enega tedna, kakšnih 70. V praksi pa nobene, ker so že te ves čas zasedene.

Če na pamet ocenim in je po preostalih slovenskih bolnišnicah na razpolago še dvakrat toliko intenzivnih postelj, jih je vseh skupaj okrog nekaj več kot 200. In vse so ves čas zasedene. Naj me gospe iz NIJZ, ki zagotavljajo, da je vse pod kontrolo, popravijo. V številu prostih postelj za prve bolnike s smrtonosnim koronavirusom 2019-nCoV in tudi v ostalih stvareh, ki zapadejo pod "imamo algoritem in smernice in smo pripravljeni". Ker meni se zdi, da nismo popolnoma nič pripravljeni. 

Pri opisanih številkah si predstavljajte, da bo kmalu lahko prišel dan, ko bo treba v enem dnevu sprejeti deset, dvajset, morda trideset ali celo več bolnikov z novim virusom v živjenjsko ogrožujočem stanju v intenzivno enoto. Taki visoko infektivni bolniki seveda ne bodo mogli biti sprejeti med druge življenjsko ogrožene tudi, če se bo kje slučajno pojavila kakšna prosta intenzivna postelja.

Epidemija, panika in napake

Glavna problema začetka epidemije na Kitajskem sta bila dva. Prvič, nepripravljenost ljudi, oblasti in zdravstvenega sistema na izbruh take epidemije. Zato so v prvih dneh panike naredili nekaj napačnih potez, denimo pri vzpostavitvi karantenskega območja so upočasnili tudi dostavo zaščitnih mask, zaščitnih očal, skafandrov ter zdravil in opreme in posledično omogočili, da se je znotraj province Hubei virus širil hitreje, kot bi se sicer. In drugič, z reakcijami kot je bila prisila sedaj zaradi koronavirusa že pokojnega 34-letnega zdravnika, spoštovanega dr. Li Wenlianga, ki je prvi začel kolege obveščati, da se nekaj dogaja, in drugih ter novinarjev, da o tem ne smejo poročati, so zamudili kritičnih nekaj dni, ko bi se ljudje lahko drugače obnašali in širjenje virusa že na začetku pomembno zajezili.

Li Wenliang, kitajski zdravnik, ki je prvi opozoril na smrtonosni virus, je postal njegova žrtev.

Obnašanje slovenskih zdravstvenih oblasti z informacijsko blokado in klasično mantro, da je vse OK, močno spominja na kitajske napake. Zato, minister Šabeder, je zdaj pravi čas, da prilezite iz svoje luknjice, ali se v okviru tekočih poslov iz nje izlijete, ter ljudem, državljankam in državljanom, davkoplačevalkam in davkoplačevalcem pojasnite, kako je Slovenija pripravljena na epidemijo koronavirusa 2019-nCoV, ki je že v Italiji in na Hrvaškem in torej že trka na vrata kolabiranega slovenskega zdravstva.

Javno vas pozivam, da ljudem jasno in javno poveste, kaj ste naredili v zvezi s prihajajočo grožnjo, ki sliši na ime pandemija koronavirus 2019-nCoV. Za to vas ljudje plačujejo. Ker ni vse OK in kot smo lahko videli iz katastrofe otroška kardiologija in NIOSB - informacijska blokada je najslabša stvar, če stvari ne gredo po planu, ali pa sploh ne gredo.