Nikoli nisem razumel tistih, ki se neprestano podpisujejo pod neke izjave, peticije, pobude, javna pisma in spomenice. Sam sem to storil samo enkrat, mislim, da je bilo leta 2012, ko smo ustanovili Gibanje Odgovornih in poskušali tedanji (Janševi) vladi predlagati nekaj najbolj nujnih reform in sistemskih rešitev. Morda nam je v kakšni točki celo uspelo. Kakorkoli, takrat se je v slovenskem prostoru prvič javno predstavila Dominika Švarc, v naši ožji ekipi pa ni bilo bivših politikov, bodočih novih obrazov ali starih akademikov iz nekih drugih časov. Pobuda je sicer potem relativno hitro zamrla, saj smo ugotovili, da bi iz nas na vsak način radi naredili politično stranko in nas "prodali". Zato smo se raje prijateljsko razšli, gibanje zamrznili in se vrnili vsak na svoj konec (Nika si je kasneje žal premislila in se odločila za vstop v poliitko; na moje veliko presenečenje je kandidirala pri "komunistih").

Od Gibanja Odgovornih dalje svoj prispevek k normalnejši, svobodnejši, odprtejši, transparentnejši in manj koruptivni družbi dajem skozi medij, ki ga ravnokar berete. V povprečju vas je 55.000, kar se mi zdi dovolj prepričljiva množica glede na splošno stanje duha v državi. Bralci portala+ ste različnih prepričanj in usmeritev. Komentarji, ki jih objavljate pod prispevki, to vsak dan dokazujejo. Temeljna ideja portalove uredniške politike, ko gre za komentiranje, je namreč ravno različnost mnenj. Spoštovanje različnih pogledov z drugimi besedami. Smo dosledno odprti za ene in druge, leve in desne, liberalce in konservativce, vendar pod pogojem, da je dialog normalen, argumentiran in da spoštuje človekovo dostojanstvo.

Kakšna naj bo uredniška politika glede vprašanja nove vlade oziroma (predčasnih) volitev? Smo naklonjeni eni ali drugi varianti? Bi morali biti? V bistvu je vseeno. Veljata edinole naša transparentnost in korektnost do bralcev. Ali bo nova vlada ali pa volitve, je precej manj pomembno kot vsebinsko in načelno vprašanje, kakšen odnos naj imamo do ključnih političnih akterjev. Kajti v medijih je težko prikriti manipulacije, sploh če so predvolilno obarvane. Zaradi tega je silni aktivizem, ki se ga gredo tačas nekateri vodilni mediji, dejansko kontraproduktiven. Tisti, ki Janšo kujejo v nebo, ne vidijo njegovih slabosti. Tisti, ki Janšo demonizirajo, nas prepričujejo, da je "nevaren za demokracijo" in da potemtakem nima pravice priti na oblast.

Sploh to slednje je drzna teza. Dokler se "pravičniško" obnašajo manj relevantni ali alternativni mediji, ni razlogov za preplah. Ko pa takšna drža postane takorekoč del uredniške politike relevantnih medijev, stvari niso več nedolžne. Trditi, da je nek politik kriminalec, ki je "nevaren za demokracijo", pomeni odrekati ljudstvu aktivno volilno pravico. Brez te pa nobena demokracija ne more preživeti. Spornost takšnega aktivizma, ki ga taisti mediji le redko pokažejo, ko gre za koga drugega, je predvsem v posledicah. Ustvarja se namreč vzdušje nekakšnih izrednih razmer, torej strahu. Kaj bo, če Janša prevzame oblast: bodo na ulicah tanki, bo konec demokracije, bo Nova24TV prevzela frekvence in program TV Slovenija?

Takšni paranoidni strahovi so že od daleč lažni, umetni. Toda če se temu priključijo akademska gerontokracija in mandarini na vpoklic? Lahko to kako spremeni razpoloženje med ljudmi? Je strah dovolj nalezljiv, da lahko spremeni javno mnenje?

Ne in še enkrat ne. Nemogoče. Živimo v času interneta in socialnih omrežij. Mlajše generacije sicer vedno raje emigrirajo iz države oziroma ne hodijo na volitve, vendar ni rečeno, da bo vedno tako. Ko bodo imeli dovolj, bodo prišli. In volili bodo v znak protesta. Levica, ki danes kuri kresove histerije in sovraštva, tega še vedno ni dojela. Z Židanom in Bratuškovo me to niti ne čudi. Večji fenomen so stari intelektualci in akademiki. Povozil jih je čas. Z vsemi svojimi titulami in funkcijami imajo danes na javno mnenje takšen vpliv kot ajatole na mladino v Teheranu. Zato dramatični pozivi 75 "uglednih akademikov in znanstvenikov", ki nas svarijo pred nevarnostjo, da bi JJ spet prevzel oblast, ne morejo usodno spremeniti zgodovine.

Če v naslednjih desetih dneh ne bodo uspeli sestaviti nove koalicije, nas čakajo volitve. Seveda bi podpisniki dramatičnega poziva Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo! z Rudijem Rizmanom na čelu najraje videli, da na njih SDS ne bi (ponovno zmagala). V bistvu bi bili še najbolj srečni, če ta ekstremistična stranka, kot ji pravijo, na njih sploh ne bi nastopila. Morda pa vseeno še ni za odpis tista stara, pokvarjena ideja o njeni prepovedi? Kdo bo prvi vrgel kamen?

Javna pisma, pozivi in nekakšne spomenice, pod katerimi se podpisujejo stare, zaslužne in upokojene profesorice, akademičarke, raziskovalke, upokojenke ter intelektualke na vpoklic v dobi interneta in socialnih omrežij nimajo omembe vrednega vpliva na javno mnenje. Pretiravanje v demoniziranju lika in dela Janeza Janše postaja groteskno in močno spominja na kolektivistične "spontane" akcije izpred petdesetih let in več, ko je dobra stara Partija angažirala bodisi delovne ljudi in občane bodisi intelektualce, akademike in druge ugledneže, da so družno užgali po nekom, ki je bil trn v peti oblasti. Če je šlo za kulturo, so z avtobusi na premiero pripeljali proletarce, da so prekinili predstavo in naredili konec buržoazni izrojenosti. Rožančeva igra Topla greda iz leta 1964 je najboljši primer za to: zaradi strahu pred izgredi so ponovno uprizoritev odpovedali, potem pa je Partija elegantno sklenila, da se predstava zaradi javnega reda in miru enostavno prepove ...

Nekateri stavki, predvsem pa sinagme iz javnega pisma, čigar prvopodpisani je Rudi Rizman, sledi pa mu 74 "predstavnikov znanstvenega in akademskega življenja", kot so prizadevno zapisali v novici Slovenske tiskovne agencije (STA), dejansko spominjajo na aktivizem iz šestdesetih ali sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Rdeča nit njihove spomenice je to, da je "Janša nevaren za slovensko demokracijo". Iz poziva, ki nosi moralistično-aktivistični naslov Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo!, razberemo, da so podpisnice resno zaskrbljene "vpričo trenutnih političnih dogovorov ob nastajanju Janševe koalicije" in da menijo, da lahko Janša državo hitro popelje "v krog tistih držav članic Evropske unije, ki so danes na črnem seznamu kršiteljic temeljnih načel varovanja demokracije, pravne države, neodvisnosti medijev in človekovih pravic" (ženski spol uporabljam dosledno in skladno z novo doktrino Filozofske fakultete glede enakosti spolov, op. D.S.)

Slišati je preveč alarmantno, da bi šli lahko mimo teh strašnih svaril. Oglejmo si zato, kje vse se skrivajo najhujše pasti in nevarnosti, ki nam jih prinaša volk v ovči koži po imenu Janez. A ko pospravimo ideološke floskule, domobrance in partizane ter vse puhlice, smo razočarani, saj nam ostanejo štirje precej bizarni očitki, ki bi se jim morali smejati še otroci v šoli.

Zakaj je Janševa koalicija nesprejemljiva: 

1. ker želi izpeljati brezglavo privatizacijo podjetij, javnega šolstva in zdravstva

2. ker ne verjame v klimatske spremembe, s čemer odkrito zasmehuje znanstvene ugotovitve

3. zaradi neposrednih pritiskov na sodstvo, odkritih poskusov njegove lustracije, podrejanja

4. ker svojo propagando nezakonito financira iz tujih virov, ki so najtesneje povezani z avtoritarno vlado sosednje države, s čimer sta resno ogroženi naša suverenost in finančna neodvisnost

Se smejite? Smeh je zdrav. No, smeh morda ni najboljša reakcija, če vam nekdo laže v obraz. Je pa najbrž spontana, če se vam ne ljubi ukvarjati z lažnivkami in vsebino njihovih izmišljotin. Bolj kot smeh je verjetno zdaj aktualna vrnitev v preteklost, kajti izrazoslovje teh 75 javnih osebnosti izvira iz repertuarja dobre stare Partije. Takole gre: Nevarni nacionalizem skrajne desnice je potrebno onemogočiti s tem, da javnost in novinarji kot družbenopolitični delavci "storijo vse za obvarovanje občutljive slovenske demokracije pred grozečo avtoritarno oblastjo". Storijo vse. Tudi koga počijo? Denimo Janšo? Perfidno, ni kaj. Iranski ajatole ploskajo.

Naših ajatol ne bomo v celoti naštevali, vsekakor pa so ob prvopodpisanemu Rudiju Rizmanu zaslužijo omembo večinoma stare znanke podobnih aktivističnih pobud iz preteklosti. Ti mandarini-rezervisti na vpoklic so Milica Antić Gaber, Ljubo Bavcon, Anton Bebler, Milena Mileva Blažić, Rado Bohinc, Lucija Čok, Spomenka Hribar, Vlasta Jalušič, Maca Jogan, Dušan Keber, Andreja Kocijančič, Bogomir Kovač, Ivan Kristan, Metka Mencin, Jože Mencinger, Vlado Miheljak, Boris A. Novak, Stane Pejovnik, Dragan Petrovec, Jože Pirjevec, Barbara Rajgelj, Božo Repe, Renata Salecl, Svetlana Slapšak, Slavko Splichal, Ivan Svetlik, Darko Štrajn, Niko Toš, Samo Uhan, Mirjana Ule, Boris Vezjak, Pavel Zgaga.

Kolikšna je povprečna starost podpisnic? Sedemdeset let? Petinsedemdeset let? Kaj želijo gospe ali tovarišice doseči s tem pozivom? Nič drugega kot t.i. overkill backfire učinek (vir). Preterale so, bi rekli na jugu. Za razliko od mlajših intelektualcev s prvopodpisanim Borisom Markom Andrijaničem, ki so se prav tako z javno izjavo oglasili prejšnji teden (in dali prednost novi vladni koaliciji pred predčasnimi volitvami), je stara garda (z nekaj podmladka) strateško zgrešila poanto, saj je po Janši dodatno spustila toliko žolča, da se celo ljudem, ki nikoli niso bili njegovi privrženci, vse skupaj že upira. Dovolj imajo te histerije. Zaradi tega bi bilo zanimivo izvedeti, kdo je tisti zakulisni mojster, ki je nategnil levico, da se je Janše lotila s prehudo ofenzivo in je zdaj na dobri poti, da iz njega naredi mučenika. Še dobro, da krivde tokrat ne morejo obesiti Zdenku Roterju ...