Kje je temeljni vzrok, da se vedno znova izgublja vmesni prostor, o katerem pišem v večini svojih prispevkov na portalu+? To je prostor sobivanja različnosti, ne samo ZA ali PROTI, ne samo levo ali desno, ampak tudi za bolj prav, za boljše, za lepše? Vmesni prostor, ki šele omogoča, da poveš svoje, da sodeluješ s svojim prepričanjem, da participiraš kot samostojna osebnost, ne kot član te ali one stranke ali ideologije ali interesne skupine. Vmesni prostor, kjer bi obstajalo kakšno novo orodje demokracije, vladavine državljana.
Še eno debato o demokraciji bi si upal začeti s sledečo trditvijo: hvala bogu, da se je zgodil fenomen Trump oziroma vse dogajanje okrog njega, ker nam že prav neverjetno jasno kaže, kako se je v tej t.i. najbolj razviti demokraciji na svetu, kar velja za demokracijo v ZDA, ta skozi fenomen Trump oddaljila možnost državljana. da sodeluje oz. participira pri skupnostnih, javnih, državniških problemih. Fenomen Trump se je, vsaj kar se mene tiče, začel tam nekje v maju 2016. Takrat je Donald Trump presenetljivo dobil nominacijo Republikanske stranke in istočasno se je zgodil tudi referendum o brexitu. In tistega maja 2016 pristane Trumpovo letalo na Škotskem. Trump si je očitno zaželel odigrati partijo golfa na svojem igrišču. Na vratih letala se pojavi robustni nasmejani rdečelasec in spregovori: "Čestitam britanskim državljanom, to je prava demokracija, odločili ste edino prav!"
Že naslednji hip me je obšla misel: morda pa je ta Trump tip, ki bo dovolj učinkovito dregnil v to elitistično, birokratsko žival, navezo finančne oligarhije in političnih struktur, ki se je zaredila tako v Združenih državah Amerike kot po vseh t.i. demokratičnih državah. Za kaj gre? Za to, da se sistem upravljanja z javnimi zadevami, ki oddaljuje državljana od možnosti vpliva, participacije, oddaljuje od osnovnega bistva demokracije, torej vladavine ljudstva. In če se bi komu ljubilo pogledati nekaj Trumpovih predvolilnih nagovorov, bi videl, da je ravno to večkrat omenjal, saj je napovedoval, da bo obračunal s tem birokratskim sistemom. Očitno mu je veliko volivcev verjelo. Trump je po zmagi res dregnil v to "žival", zbirokratiziran, elitistični sistem.
Takoj pustimo ob strani kakršnokoli vrednostno sodbo o tem, ali so Trumpove poteze prav(iln)e ali ne. Ostanimo samo pri bistvu, da je dregnil sistem, ki je odgovoril. Dregnil je še bolj, očitno tudi neokusno, grobo in žaljivo, a še enkrat, pustimo kakršnekoli vrednostne sodbe ob strani, ostanimo samo pri dejstvu, da je nastala nenavadna zagata, kdo, kako, kdaj in kaj je demokratično, kaj je demokracija. In to pri tako rekoč najstarejši demokraciji, vsaj Američani tako trdijo, ko se vsi sklicujejo samo na svojo 230 let staro ustavo, na svoje "očete demokracije", ki so napisali to ustavo.
Ta zagata je dosegla vrhunec januarja letos v ameriškem Senatu. S popolno polarizacijo po strankarski liniji. Ne glede na pravo, ne glede na etiko, ne glede na demokracijo. Dejstvo je, da državljani t.i. najbolj razvite demokracije na svetu niso bili še nikoli bolj oddaljeni od možnosti sodelovanja, participacije, od pomena same besedice demokracija. In vzemimo to dejstvo kot opozorilo, kot vzpodbudo, da na novo razmislimo, kaj in kako z demokracijo, ali jo je možno izboljšati, ali je možno kakšno novo orodje demokracije, ki bo popeljalo človeštvo iz take ali podobne zagate, kot je primer s Trumpom. Ki upravičeno lahko skrbi ves preostali svet. Kajti konec koncev, zdravi razum pa le pravi, bolje Trump in ameriški sistem, ameriška "žival", kot pa oddaljenost državljanov od participacije pod raznimi Putini, Erdogani, kot tudi da sedanjega dogajanja pod velikim Kitajcem (vprašanje se glasi: kaj nam bo zakuhal kitajski sistem s čim podobnim, kot je sedaj ta koronavirus), niti ne omenjamo.
Dodal bi še eno trditev, ki na videz nima nič skupnega z zgoraj zapisanim o fenomenu Trump, a je po mojem ravno tako močan vzrok oddaljitve državljana od sodelovanja oz. participacije pri skupnostnih, javnih problemih družbe. Bojim se, da je eden od vzrokov za oddaljitev možnosti državljana od sodelovanja oz. participacije tudi zgodba iz Svetega pisma o kamenjanju prešuštnice, ko Kristus reče: "Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha!" Ta vzklik v osnovi paralizira kakršnokoli aktivnost posameznika že zaradi same krutosti postopka, rituala. Še bolj pa lahko paralizira posameznika na simbolni ravni, ker prav vsak pomisli, saj res, saj čisto brez greha pa res nisem, saj sem zadnjič celo malo … karkoli že. Verjetno je ta zgodba kar dobro zažrta v podzavest slehernika in je zato na koncu tudi v sedanjosti pripeljala do popolne prevlade ideje "saj se itak ne da nič narediti, glavno da v tej zajebani situaciji poskrbim zase in za svojo družino, saj konec koncev so drugi dobro plačani da skrbijo za skupne, javne zadeve ...", posebej pa za odkrivanje in kaznovanje, kaj šele kamenjanje…
Ta vmesni prostor, kjer bi obstajalo kakšno novo orodje demokracije, vladavine državljana oziroma vsaj aktivne participacije, je posebej v teh dneh tudi pri nas v Sloveniji popolnoma izginil, izpuhtel. Obstaja le še ZA ali PROTI Janši, pač še močneje kot pred dvema letoma. Čeprav pa slišiš in gledaš na vseh televizijskih programih vsak večer vsemogoče poznavalce in analitike in komentatorje, ki skoraj vsi po vrsti omenjajo, kako je rešitev politične zagate tudi in nujno in edino v izboljšanju demokracije, volje državljanov ….
Pričujoče razmišljanje spet napeljuje na paradokse demokracije, ki jih razni fenomeni, kakršne je Trump, pa razne svetopisemske zgodbe, razni ZA in PROTI ne rešujejo. Paradoks glede na slovar tujk pomeni "zadevo, ki je nerešljiva). In če vse našteto še sešteješ? Smo ljudje, državljani, citizens, res takšne riti, reve? Spet moram zaključiti v letu 1968 in vzkliku, pod katerim je podpisan Abbie Hoffman:
"Demokracija ni nekaj v kar verjameš, ampak je nekaj, kar počneš. Sodeluješ. Če tega ni, se demokracija sesuje."