Zagotovo je SD največje razočaranje minulih volitev. Niti ne toliko zaradi rezultata volitev, pa čeprav je stranka, ki je še meseca maja veljala za pretendentko za zmago na volitvah, po volitvah postala politični pritlikavec (in ta trend jih očitno v SD sploh ne skrbi), govora je o odurnem cirkusu Židana in SD, ki smo ga prisiljeni spremljati vse od njihovega prvega koalicijskega pogajanja s SMC.
In ta odurni cirkus popolnoma razgalja v kaj se je SD spremenila: iz stranke, ki naj bi jo definirala proevropska socialna demokracija po vzoru SPD, v stranko, ki jo definira programska praznina, politična zloba, politično reketiranje, ekstremna nestrpnost do drugače mislečih (celo v lastnih vrstah), agresivnost in rentništvo.
Ubijanje socialne demokracije na Slovenskem
Bodimo realni, SD se je od začetka maja do volilnega dneva sesedla iz približno 20 odstotkov na odstotek, ki je tej stranki komajda omogočil prestop parlamentarnega praga. Res je, da se je vmes zgodil SMC, toda z izjemo razpadajoče PS, ki ji že pred volitvami javno mnenje ni napovedovalo posebnega volilnega uspeha, nihče ni utrpel takšnega padca kot SD. In če smo pri tem iskreni, SMC, statistično gledano, ne more biti kriv za katastrofičen rezultat SD, saj je ta stranka zajela volilno telo, ki je nekoč večinsko glasovalo za PS in DL.
Pa se je morda kdo vprašal, kaj počnejo v SD z idejo socialne demokracije, da je v volilnem telesu ravno tako popularna kot maoizem Violete Tomič iz ZL? Je to normalna situacija? Verjetno je, če menite, da levica ne sme biti proevropska socialna demokracija, ampak je prava levica kaj takega, kot so demokratični socializem, samoupravljanje ali pa maoizem.
In kakšne so posledice marginalizacije socialne demokracije v tej državi? Se je kdo v SD zamislil? Morda odstopil? Kakšne so bile spremembe v stranki, ki je leta 2008 dobila skorajda 30 odstotkov glasov in zmagala, šest let kasneje pa je le še parlamentarni palček hranjen preko interesnih skupin? Še huje je: v celotni državi ni več volilnega okraja, kjer bi SD odnesla zmago na parlamentarnih volitvah. Mar ni to znamenje, da je stranka zavozila?
Res je, bile so menjave, zamenjana sta bila Pahor in Lukšič, ampak to je bil zgolj priročni izgovor za vrh SD, da se v stranki nekaj spreminja. V resnici pa je vsem na očeh, da rentniki iz stranke niso izginili, nesposobni in agresivni demagogi niso zaprli svojih gobcev, programskega premisleka pa ni bilo niti za vzorec. Namesto tega vlada v SD tišina. Očitno ta stranka deluje zgolj še po nareku od zunaj, kot ovce čakajo na politične in paradržavne drobtinice, vsebinsko pa postajajo vse bolj identična Desusu. Briga jih za proevropsko socialno demokracijo in to je dejstvo.
Razumem, da je vodstvo stranke zadovoljno, saj so čez šivankino uho prišli v parlament, potem v vlado v kateri so narekovali koalicijsko pogodbo in s tem omogočili, da so njihove interesne skupine še naprej site. Zakaj pa so vsi tisti, ki imajo socialno demokratski svetovni nazor zadovoljni s tem, da postajajo politično obskurni instrument rentnikov in da se spreminjajo v Desus, pa je nemogoče pojasniti.
Program SD je vsebinska kloaka
SD je prehodila dolgo pot od "tretje poti" do točke na kateri se nahaja danes. Ideja sodobne evropske socialne demokracije, ki se je v SD začela prijemati nekje okoli leta 2007, je danes v stranki vsaj tako mrtva kot dobro ime Alenke Bratušek. Od naklonjenosti privatizaciji, preko idej o previdnem reformiranju zdravstvenega in pokojninskega sistema pa vse do davčnega razbremenjevanja dela smo prišli do židanovanja, ki ga označujejo obsedenost s kmetijstvom, ekstremne regulacije, vtikanje politike v vse dimenzije te države in zanikanje popolnoma vseh proevropskih reform.
Slednje se je najlepše pokazalo, ko je zaradi izsiljevanja SD iz koalicijske pogodbe izginilo vse kar je v skladu z evropskimi priporočili (beri dogovori). Židan in SD sta nam namreč tekom koalicijskih pogajanj pojasnila, da privatizacije ne bo, da pokojninska reforma ni potrebna, reforme trga dela niso pomembne, javne finance naj se še naprej po narkomansko polnijo z dolgom, zdravstvenega sistema se ne sme dotikati, ker je sveta krava, davčna obremenitev dela pa da je odlična zadeva.
Če SD vsa evropska priporočila zavrača kot neoliberalno in birokratsko bruseljsko zlo, kaj drugega bi lahko sklepali kot to, da nimamo več opravka z moderno evropsko socialno demokracijo tipa britanskih laburistov in nemških socialnih demokratov ampak z ultrakonzervativno in ksenofobično antievropsko stranko? Ali pa morda menite, da nemški SPD deli retoriko SD in obklada Evropsko komisijo s profašisti in neoliberalci?
Poleg tega je program SD na vsakih volitvah bolj obupen in deluje bolj kot program kakšne sovjetske postkomunistične stranke iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, kot pa program SPD in laburistov. SD je zato primer popolnoma propadlega rebrandinga in je programsko in svetovnonazorsko tako konzervativna in izključevalna, da se zdi Združena levica prava osvežitev na levem polu političnega spektra. Sdjeve lovke po sindikatih, medijih in gospodarstvu pa so sprevrgle vse te institucije v ekspoziture čistega rentništva in izvirne zlobe.
SD mora na smetišče politične zgodovine
SD ni sodobna evropska socialna demokracija, za njih je EU neoliberalni sovražnik in jih zato prav nič ne povezuje z ostalimi evropskimi socialno demokratskimi strankami, ki v EU vidijo svoj dom, ne pa demonsko združenje neoliberalnih fašistov.
Očitno je, da so proevropske leve stranke kot sta denimo SPD in laburisti, njihovi sovražniki. Namesto stranke, ki temelji na programu so postali zatočišče interesnih skupin, namesto da bi jih zanimalo upravljanje z državo raje instrumentalizirajo sindikate in medije za napihovanje svoje politične moči. Na koalicijskih pogajanjih se niso pogajali ampak so reketirali, javni prostor pa so zlorabili za izsiljevanje očitno zelo labilne SMC. Kot stranka se ne odpirajo, ampak s stalinističnimi postopki, ki jih lahko spremljamo te dni, iz svojih vrst izločajo vse kritike, medtem ko člani tipa Isajlović in Jamnik ostajajo heroji.
Ne zanima jih normalizacija političnega trga, ampak si s svojo agresivnostjo in političnim nasiljem ter medijskim izživljanjem prizadevajo, da bi v Sloveniji imeli ekstremno ne pa proevropsko desnico. Zato si vsi tisti, ki razumemo, da levica nikoli ne bo izginila lahko zgolj želimo, da konzervativna in rentniška SD čim prej izgine iz političnega prizorišča na njeno mesto pa stopi moderna in proevropska socialno demokratska stranka. Torej nekaj takega, kot je SD, tam okoli leta 2007, obljubila, da bo postala.