Tri novice pridejo tukaj v paketu. Na srečo nove vlade sta dve dobri in ena slaba. In po metodi kriznega komuniciranja je potrebno uporabiti sendvič metodo. Slabo novico, namesto mortadele, vstavimo med dobri novici.

Prva, dobra novica je, da nova vlada ni in ne bo odgovorna za proračunski primanjkljaj leta 2014. Seveda ji bo kdo poskušal obesiti tudi kaj takšnega, ampak brez skrbi. Vsakemu dobro namernemu državljanu je jasno, da nova vlada ne more biti odgovorna za proračun, ki ga je predlagala in tudi tri četrt leta izvrševala druga vlada.

Druga, slaba novica pa je, da se s 1.1. vsakega leta proračunski primanjkljaj resetira na nič in začne beležiti na novo. In že za ves proračunski primanjkljaj januarja bo odgovorna nova vlada in tako tudi za primanjkljaj celotnega leta. Izgovor, da bo stanje 2015 urejeno, če le leta 2014 ne bo večjega odstopanja, je zgolj izgovor. Januarja 2015 se začne z nule. Če bo stara vlada pustila kup neplačanih računov, jih plačajte letos. In tu pridemo do tretje novice.

Tretja novica je, da bo imela nova koalicija in nova vlada še letos dovolj časa, da se pripravi na leto 2015, da takrat ne bo potrebno iskati novih izgovorov. Vlada lahko letos pregleda in plača odprte račune. Nenazadnje je to standardna praksa v realnem življenju. Ko zapustiš beznico, pa naj bo klasična ali vladna, poravnaš svoj račun. In ja, vse to se bo štelo v proračunski primanjkljaj tega leta, za kar nova vlada ne bo odgovorna. Likvidnostnih težav ne bi smelo biti, ker je minister Čufer vodil zelo konzervativno likvidnostno politiko, pa tudi obrestne mere in stanje na trgu so takšne, da denar trenutno ni problem.

Sam sem za to navijal konec leta 2013. Da je treba vse potrebno za sanacijo bančnega sistema izvesti v letu 2013 in vanj stisniti vse, kar se da, pa še malenkost več. Celoten svet je razumel, da je v nekem trenutku potreben velik poseg, ki pač veliko stane. Zato si tisto leto lahko privoščiš marsikaj. Precej manj pa je razumevanja do tega, da neko banko ali podjetje petkrat saniraš. Nenazadnje je eno od ključnih pravil državne pomoči podjetjem to, da je vsako podjetje lahko deležno pomoči le enkrat. Ker podjetje, ki kontinuirano potrebuje pomoč, pač ni podjetje, ampak ekspozitura centra za socialno delo.

ZUJF je bil največji ukrep odhajajoče vlade na odhodkovni strani

Seveda bi bilo novi vladi lažje, če bi prejšnje vlade in koalicije sprejele več ukrepov. Tako je recimo največje ukrepe na odhodkovni strani proračuna vlade Alenke Bratušek, predlagala vlada Janeza Janše v okviru zloglasnega ZUJF-a. Ne glede na vso kritiko ZUJF-a ni bil odpravljen niti en ukrep iz ZUJF-a razen tistega, kar je razveljavilo ustavno sodišče. Skratka noben ukrep ni bil razveljavljen, ker bi bil nepotreben ali po mnenju vlade celo škodljiv, razen tistega, ki je bil ustavno sporen.

Če tovrstni očitki okoli manjkajočih ukrepov s strani nove vlade obstajajo, potem je pač potrebno zavihati rokave in manjkajoče ukrepe sprejeti do konca leta. Časa je še dovolj. Parlamentarna praksa jasno kaže, da vse kar želiš, lahko sprejmeš v dveh mesecih, z izjemo ustavne materije, pa še tam bi se dalo, če bi bilo res nujno. Se je pa ob tem dobro zavedati vse krutosti matematike.

Za enak proračunski učinek v letu, je potrebno sredi leta sprejeti dvakrat težji ukrep, kot če ga sprejmeš z veljavnostjo na začetku leta. Enak učinek dosežeš s 5 odstotnim znižanjem plač v začetku leta kot z 10 odstotnim znižanjem na polovici leta. Ali, če že želite, približno enak fiskalni učinek pomeni 1 odstotni dvig DDV na začetku leta kot 2 odstotni na sredini. Psihološki vidik je pa seveda popolnoma drugačen. Čas je v proračunskem smislu dejansko denar.

Morda se komu zdi, da bo ukrepe lažje sprejeti, če jih dlje (in ne bolje) pripravljaš, če jih dlje in s širšo množico usklajuješ. No, temu ni tako. Dva meseca zadošča. Vse ostalo je mešanje megle. In potrebno se je zavedati, da gre za neljube ukrepe, pa naj si bo nižanje izdatkov ali višanje davkov. Oboje bo sprejeto na nož. In daljša kot bo debata, več črvov dvoma se bo ugnezdilo v misli tistih, ki morajo na koncu stisniti ZA.

Fiskalno pravilo ne reši nič

Veliko upov se polaga v uvedbo fiskalnega pravila, ki je sicer že zapisano v ustavo, manjka pa še izvedbeni zakon. Slovenija bolj kot izvedbeni zakon potrebuje dejansko spoštovanje fiskalnega pravila. Samo sprejetje zakona ne bo uredilo nič. Že sedaj se lahko recimo predsednika vlade ustavno obtoži, izvedbeni zakon pa bi le malce natančneje vse skupaj določil, tako da bi imeli ustavni sodniki lažje delo.

Če pa se računa na storitve fiskalnega sveta, pa se, če se res želi poslušati njihovo mnenje, te iste strokovnjake vpraša za mnenje že sedaj. Je pa zakon seveda potreben. Če bi bil sprejet pred naslednjo večjo izdajo obveznic, bi to verjetno pomagalo, tako kot je nazadnje pomagal vpis fiskalnega pravila v ustavo. No, še bolj pa pomaga dejansko spoštovanje fiskalnega pravila v praksi.

Da bi nas gospodarska rast odrešila vseh proračunskih težav, je tudi pogosta zmota. Naš proračunski primanjkljaj znaša več kot 10 odstotkov proračunskih prihodkov. Če predpostavimo, da proračunski prihodki rastejo linearno z rastjo BDP-ja pomeni, da za izravnavo potrebujemo vsaj 10 odstotno gospodarsko rast. Da pridemo do 3 odstotke proračunskega primanjkljaja pa potrebujemo 3 do 3,5 odstotno gospodarsko rast. Ob predpostavki linearnega vpliva na prihodke in nepovečevanju odhodkov. Kruta matematika seveda pravi, da potrebujemo še bistveno višjo rast, ker se le ta seveda ne pojavi v celoti na začetku leta.

Seveda smo lahko tudi prepričani, da imamo na voljo več časa. Da ni potrebno vsega narediti že leta 2015. Morda bo nova evropska komisarka (ali komisar) iz Slovenije v to uspela prepričati tudi kolege v Evropski komisiji. Morda. Ampak ob tem se moramo zavedati še enega dejstva, ki je čedalje bolj boleče.

Ker se proračunski primanjkljaj financira z zadolževanjem, nam glavnica neprestano raste. S tem pa tudi obresti. Obresti pa višajo proračunski primanjkljaj. Ta spirala zna biti trenutno zaradi razmer na finančnih trgih malce manj strma, kot je bila še pred letom, ampak obstaja. In obrestne mere znajo tudi še zrasti. Sploh, če vlada ne bo ponudila realnega načrta za konsolidacijo javnih financ.

Gospodarska rast prinaša nove skrbi

Če že optimistično pričakujemo gospodarsko rast, se moramo ob tem spomniti tudi vseh tistih obljub, kaj vse se bo sprostilo, ko bomo končno imeli gospodarsko rast. Kar nekaj tega je že v zakonodaji, ampak apetiti se bodo pojavili tudi pri upokojencih in sindikatih javnega sektorja. Če se bo vlada hvalila z gospodarsko rastjo, in katera se ne bi, bodo seveda sindikati skočili v zrak in zahtevali vse, čemur so se bojda v preteklih letih varčevanja odrekli. Za povrh pa bo še zlato fiskalno pravilo začelo delovati v kontra smer in bo zahtevalo proračunski presežek. Ironično ampak resnično, finančni minister bo imel v primeru gospodarske rasti precej večje glavobole kot v primeru, če ostanemo na trenutnih nivojih.

Nižanje proračunskih odhodkov bo prav gotovo sprožilo slabo voljo marsikoga. Tisti, ki ga bo zadelo, bo glasen, ostali pa so po navadi precej tiho. Prav pozitivno to na javno podobo vlade ne bo vplivalo. Ampak treba se je zavedati, da bo navdušenje nad zmagovalcem volitev prav gotovo padlo. In če pade zaradi dobrih ukrepov, potem ostaja upanje, da se bo navdušenje povrnilo, ko se bodo pokazali pozitivni učinki uravnoteženega proračuna. Brez tega bo morda navdušenje padalo nekoliko počasneje, ampak se ne bo nikoli povrnilo.

Kako bi ravnala razumna vlada

Razumna vlada bi v tej situaciji do konca leta poravnala čim več odprtih zadev ter pripravila do konca leta čim več ukrepov za zmanjšanje proračunskega primanjkljaja. S tem bi dokazala svojo operativnost in pokazala, da je sposobna izvesti obljubljeno. Za delitev morebitnih proračunskih presežkov ob gospodarski rasti v prihodnjih letih pa bo vedno dovolj idej. Bolj ali manj populističnih in bolj ali manj razumnih. Kako bo ravnala pravična vlada pa bomo videli v naslednjih mesecih.