Komentar

Paradoks t.i. leve sredine: O socialni demokraciji in slovenski politični miselnosti)

Važnih vprašanj v zvezi s socialnodemokratsko tradicijo ne zmanjka. Zgodovinar Janko Prunk je opozoril, da v Sloveniji socialne demokracije po drugi svetovni vojni ni bilo, obudil pa jo je leta 1989 France Tomšič, ki ga je nasledil Jože Pučnik. Dejstvo je, da sta v Sloveniji socialnodemokratsko tradicijo prebudila in nadaljevala predsednika SDZS oz. SDSS Tomšič in Pučnik, stranka, ki vsebuje in vzdržuje to tradicijo, pa ni Lukšičeva, Židanova SD, ampak Janševa SDS.

24.02.2020 21:33
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   Igor Lukšič   socialna demokracija   SD   NSi   SDS   SDSS   France Tomšič   Edvard Kardelj  

Ob vsem tem se postavlja še eno vprašanje: kako se lahko stranka SD, Lukšič, Židan ali kdorkoli iz te stranke po eni strani predstavljajo kot nasledniki 124 let stare (jugoslovanske) socialnodemokratske stranke, po drugi strani pa se brezrezervno sklicujejo na “sodelovanje pri vzpostavljanju slovenske državnosti”? 

Profesor ljubljanske FDV Igor Lukšič je novinarki Dela Suzani Kos povedal naslednje: " … na predsedniških volitvah izmerjeno volilno telo vselej pokaže, da je od 55 do 60 odstotkov volilnega telesa levosredinskega. Desnosredinsko volilno telo je torej manjšinsko. Na drugi strani pa je najmočnejša stranka, ki zmaga na volitvah, z desnice … "

 

Profesor Lukšič govori o nekakšnem protislovju ali paradoksu: politična miselnost slovenskega ljudstva naj bi bila večinoma in nasploh leva oz. "levosredinska" (kar kažejo predsedniške, tj. večinske volitve); na parlamentarnih volitvah, ki so proporcionalne in na katerih tekmujejo stranke, pa naj bi zmagovala t.i. desnica. Iz te domneve/trditve je mogoče sklepati dvoje: da bi t.i. leva sredina zmagovala tudi na parlamentarnih volitvah, ko bi bile večinske; in da je zmagovanje t.i. desnice treba pripisati neprimerni strankarski organiziranosti t.i. leve sredine. Vse to je zelo zanimivo, vendar preveč poenostavljeno in napačno.

 

Na predsedniških volitvah v Sloveniji sta po enkrat zmagala Janez Drnovšek (2002) in Danilo Türk (2007); več kot enkrat pa Milan Kučan (1990, 1992, 1997) in Borut Pahor (2012, 2017). Naši predsedniki so bili v političnem pogledu različni in jih je težko razvrstiti s pomočjo Lukšičevih kategorij. Janez Drnovšek je zmagal na predsedniških volitvah potem, ko je bil deset let predsednik vlade in stranke, ki je zmagovala na parlamentarnih volitvah, torej bi kvečjemu dokazoval, da pri predsedniških in parlamentarnih volitvah veljajo enake (osnovne) zakonitosti. Vendar je postal predsednik stranke in predsednik vlade potem, ko je bil predsednik Jugoslavije. Glede na to, da si je prizadeval za mirno ločitev Slovenije od Jugoslavije, je - recimo - utelešal miselnost povprečnega miroljubnega Slovenca. Uspeh Drnovška in LDS je temeljil na splošni - recimo - nadstrankarski miselnosti, ki so jo post festum imenovali levosredinsko, sicer pa liberalne stranke po svetu sploh niso nujno levosredinske. Drnovšek je večini ugajal, ker ni bil fanatik. Njegova politika je bila klasično liberalna, v gospodarskem, zunanjepolitičnem in obrambnem pogledu bolj desna kot leva, res pa je zaradi različnih tokov in miru v stranki dopuščal levičarske izlete, npr. na področju šolstva. 

 

Za Milana Kučana bi najbrž mirno lahko rekli, da je bil in da je vse bolj levičarski, vendar bomo tudi njega težko vključili v Lukšičeve razpredelnice. Predsednik je postal po zaslugi slabotnega tekmeca Jožeta Pučnika, ki ga je propaganda tedanjega komunističnega režima prikazovala kot revanšista in je iz mnogih ozirov predstavljal tvegano izbiro. Zmagal je zaradi obvladovanja obstoječega republiškega in jugoslovanskega administrativnega in medijskega aparata, predvsem pa zato, ker so ga volivci videli kot branitelja slovenskih interesov v Beogradu. Kučan se je v začetku svoje predsedniške kariere izogibal levičarskim potezam: v tujini je razlagal politiko osamosvajanja in Demosa, predvsem pa se je - v družbi z nadškofom - priklonil žrtvam povojnega nasilja, kar bi levičarji imenovali desničarstvo.

 

Sicer pa je v zvezi s prvimi predsedniškimi volitvami (ki so bile odločilne) važno povedati, da je bil Jože Pučnik socialni demokrat in potemtakem levičar; medtem ko je Kučan kot šef komunistične partije lahko veljal kot levičar le med svojimi ozkimi privrženci. Nobena druga bivša socialistična država niti takrat, kadar je izbirala levičarje, ni izbirala bivših šefov komunistične partije. Leta 1992 je bil Kučan "incumbent" (kandidat na položaju, ki ima praviloma boljše možnosti kot konkurenca), t.i. desnica pa je bila možgansko mrtva, saj je postavila kar šest desnih kandidatov. Leta 1997 so t.i. desne stranke napako dobesedno ponovile. 

 

O Danilu Türku je treba povedati, da je svoje politične izkušnje zbiral pod okriljem socialistične zveze, Vide Tomšič in Mitje Ribičiča, in je bil torej - kljub pravniškim in diplomatskim spretnostim  - kandidat stare Partije; zmagal pa je (2007) po zaslugi spretne volilne taktike, saj je v tekmi s primernejšim Peterletom pobiral tudi glasove iz zaloge tretjeuvrščenega Mitje Gasparija. Po eni strani bi bilo s strokovnega vidika oporečno Kučana in Türka imenovati kandidata levice ali leve sredine, saj sta prihajala iz politike, ki strank sploh ni poznala. 

 

Edini predsednik iz leve sredine bi lahko bil Borut Pahor, ki pa ga levičarji (glej javno pismo 75 "akademikov" s prvopodpisanim Rudijem Rizmanom) sovražijo iz dna srca in ki jim tupatam (pač v skladu s svojimi pristojnostmi) prekriža kakšno divjo malverzacijo. Pahor je v boju proti staropartijskemu Türku (2012) zmagal na isti način, kot je Türk v prejšnji rundi zmagal proti Peterletu. Pahor je zmagal z glasovi z desne, kjer se je kot žrtveno jagnje znašel Zver. Tekmec leta 2017 Šarec ni bil z desnice. Zanj so volivci sklepali, da je nadomestni kandidat za nekoga iz ozadja. Bil je boj na levici.

 

Kar zadeva parlamentarne volitve, je desnica zmagala le redkokdaj. Na prvih volitvah je zmagal Demos, ki je vseboval tudi socialne demokrate in Zelene, nato je do leta 2000 (leta 1996 celo s pomočjo zvijače) zmagoval Drnovšek. Bajukova desničarska zmaga je bila polletna medigra, nato je (vse bolj levi) LDS vladal do leta 2004, ko je prišlo do prave desne zmage, ki jo je Janez Janša drago plačeval vse do leta 2012. Sledil je moratorij Bratuškove, temu pa poplava levičarskih kombinacij (Cerar, Šarec).

 

Tu ne želim podrobneje raziskovati razlogov za to ali ono zmago oz. vlado oz. za pomanjkljivosti t.i. desnice. Iz povedanega izhaja predvsem kopica paradoksov in terminoloških težav, ki so same po sebi dovolj za zavajanje volivcev in za volilno abstinenco. Ena najhujših terminoloških zablod je zabloda s socialno demokracijo. Če bi me kdo vprašal, kdo so (bili) slovenski socialni demokrati, bi takoj navedel Etbina Kristana, Ivana Cankarja, Franceta Tomšiča in Jožeta Pučnika, niti na misel pa mi ne bi prišlo, da bi navajal ljudi iz stranke, ki danes - paradoksalno - nosi socialno-demokratsko ime (SD).

  

Trditev o levičarski večini na Slovenskem prihaja prav od te stranke in od njenega političnega funkcionarja. Sklicujeta se na socialdemokratsko tradicijo, celo na Primoža Trubarja, Ivana Cankarja in na krščanske socialiste, molčita pa o bistvenem dejstvu, da je njihova "SD" naslednica jugoslovanske oz. slovenske komunistične partije, ki sta bili znani po svojem odklonilnem odnosu do socialne demokracije. Nasledniki slovenskih komunistov, ki so - kot so nam vbijali v glavo v jugoslovanskih šolah - nastali na čebinskem kongresu leta 1937, so zgodovinsko revizijo opravili leta 2006, ko so na sedežu svoje stranke odkrili ploščo ob 110. obletnici ustanovitve socialnodemokratske stranke. Komunisti naj bi bili dediči socialne demokracije. 

 

Toda dedinja socialne demokracije je (bila) tudi Tomšičeva oz. Pučnikova socialnodemokratska stranka SDZS oz. SDSS ali SDS. Deset let pred komunisti, avgusta 1996 je s podporo Socialdemokratske stranke (SDS) izšla knjiga Milana Zvera Sto let socialdemokracije. Ob tem se ne postavlja le vprašanje upravičenosti sklicevanja na kontinuiteto, ampak še neko bolj temeljno vprašanje: kakšna pa je bila politika Jugoslovanske socialnodemokratske stranke? Socialni demokrati so trdili, da so Slovenci del jugoslovanskega naroda. Unitaristična socialnodemokratska stališča je dejansko prevzel komunistični voditelj Edvardu Kardelj, ki je leta 1939 v Razvoju slovenskega narodnega vprašanja domneval, da bo v prihodnosti prišlo do stapljanja narodov. 

 

Ob vsem tem se postavlja še eno vprašanje: kako se lahko stranka SD, Lukšič, Židan ali kdorkoli iz te stranke po eni strani predstavljajo kot nasledniki 124 let stare (jugoslovanske) socialnodemokratske stranke, po drugi strani pa se brezrezervno sklicujejo na “sodelovanje pri vzpostavljanju slovenske državnosti”? Osamosvojitev po volji avtentičnih ali spreobrnjenih naslednikov Etbina Kristana, kot so Milan Kučan, Janez Kocijančič, Ciril Ribičič, Borut Pahor, Igor Lukšič, Dejan Židan?

 

Važnih vprašanj v zvezi s socialnodemokratsko tradicijo ne zmanjka. Zgodovinar Janko Prunk je v članku (Ne)sreča socialne demokracije s Slovenijo opozoril, da v Sloveniji socialne demokracije po drugi svetovni vojni ni bilo, obudil pa jo je leta 1989 France Tomšič, ki ga je nasledil Jože Pučnik. Dejstvo je, da sta v Sloveniji socialnodemokratsko tradicijo prebudila in nadaljevala predsednika SDZS oz. SDSS Tomšič in Pučnik, stranka, ki vsebuje in vzdržuje to tradicijo, pa ni Lukšičeva, Židanova SD, ampak Janševa SDS.

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
Granitne kocke so končna posledica frustracij državljanov, ki ne morejo vplivati na nič
10
19.10.2021 22:03
Osnovni vzrok vseh zagat, v katere pada bolj ali manj celotna človeška skupnost in zadnje čase naša ožja skupnost, Slovenija, še ... Več.
Piše: Miha Burger
V Butalah so pamet zaklenili v sode, da jim ne bi ušla na plano, v Sloveniji smo jo preglasili s smrtno tišino javne besede
10
17.10.2021 22:30
Kmalu bomo uzakonili molk, ki bo dokončno uveljavil pravilo v večinskih medijih, to pa je, da je jakost javnega govora obratno ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Učinki kolektivne norosti in poraz levičarskih načel
12
17.10.2021 11:00
Skrb za naše zdravje je omejena na biznis. Še bolj intenzivno boste v prihodnosti lahko zbirali zamaške za bolne otroke, ki jih ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Giorgio De Chirico: Kaj umetnik dela, ko dela? Tisto, kar je najtežje: nič.
2
16.10.2021 22:00
De Chirico ni nikoli, ampak čisto nikoli po naročilu poveličeval ideoloških diktatorjev ali religioznih dostojanstvenikov. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
V imenu očeta: Zunaj tekmujejo, kako bodo osvajali vesolje, v domačih logih pa se obmetavamo s preteklostjo in zavistjo
12
15.10.2021 22:00
Vedno bolj imam ob vsem dogajanju občutek, da nas manjšina želi poriniti nazaj v balkanski kotel. Ker izgleda, da znajo le v ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Država je tista, ki je pomembna, politik Janez Janša pa si bo pisal sodbo sam
23
15.10.2021 00:30
Odposlanci Evropskega parlamenta, ki so v Slovenijo prišli ugotavljat, kakšne so razmere na področju svobode medijev, vladavine ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
China power cuts harm growth as climate goals cheer
2
14.10.2021 21:00
China is experiencing its worst power shortage since the 1980s, a phenomenon that puts at risk the countrys post-Covid economic ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Za mano hodi pošastni črni pes, me rine v kot, kjer se zjokam kot nebogljeni otrok in pomislim na najhujše …
9
13.10.2021 20:00
Velikanska črna zverina mi je vedno za petami. Potuhnjene grdobe se nikakor ne morem znebiti. Če grem v kopalnico, se skrije pri ... Več.
Piše: Ana Jud
Zdravnikom so nam doslej grozili po elektronski pošti, zdaj pa nas že kar na ulici kličejo pred "vojaško sodišče"
17
12.10.2021 20:54
V Sloveniji se bližamo že 5000 umrlim zaradi Covid-19 v letu in pol, kar je v povprečju 277 smrti mesečno. Pet avtobusov. ... Več.
Piše: Milan Krek
Plenice v oktobru: Sočutno starševstvo in nesporazumi v zvezi z njim
8
11.10.2021 20:00
Slovenske novice so objavile šokantno fotografijo, ki jim jo je posredoval bralec: v centru Ljubljane se je mamica po ulici ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Ali je v tej državi sploh še možno kaj narediti dobro in prav?
5
10.10.2021 11:00
Toliko obtožb in groženj, nenazadnje pa tudi sovraštva z vseh strani, kot ga je bilo začutiti ob zadnji oddaji Tarča na ... Več.
Piše: Miha Burger
Zeniteum: To čemur pravimo resničnost, je neskončnost brez teže, mere, časa in prostora
10
09.10.2021 20:00
Kdo je naš skupni nasprotnik? Ta sovražnik je narava. Dokler bomo nemočni, bo ona močna, dokler ne postanemo njena volja, bo ona ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Spletni Antikvariat: Kar je za nekoga pozabljen lovilec prahu, je za drugega knjiga, ki jo morda išče že dolga leta.
9
08.10.2021 21:25
Dragi bralci, preglejte svoje knjižne police. Premislite, katere knjige so vam posebej ljube in jih obdržite, morda jih znova ... Več.
Piše: Stella Šibanc
Dogaja se nam ulica, vi se pa obnašate kot prestrašene miši
10
07.10.2021 21:00
Stopila sem v samopostrežno trgovino in prodajalka na blagajni, tik ob vhodu, me je vprašala, če imam PCT. Od vseh kupcev se je ... Več.
Piše: Ana Jud
Za medicinsko stroko ni koalicije in opozicije, naša skrb so ljudje, ki so žrtve trenutnega političnega ozračja v državi
19
06.10.2021 20:20
Slovenci se moramo čim bolj poenotiti. Naj nas politika združuje, naj ji stroka pomaga pri premagovanju bolezni Covid-19, saj ... Več.
Piše: Milan Krek
Slovenski paradoksi: Ne, znanja se ne sme plačati, znanje je potrebno obdavčiti!
9
05.10.2021 21:20
Estonija je mrzla, imajo sicer morje, nimajo pa gora in višjih hribov. In so nas v dvajsetih letih prehiteli po plačah. Plačne ... Več.
Piše: Borut Hrobat
Zakaj se nekdo, ki vstopi v politiko, tako hitro prelevi iz mojega prijatelja v politično svinjo, ki "krade, laže, bolhe je"?
13
04.10.2021 22:00
Komu verjeti? Arogantni znanstveni skupnosti, zdravnikom z božjim sindromom ali lažnivim politikom? Novinarjem? Medijskim hišam? ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Nova zunanjepolitična doktrina Združenih držav Amerike: Manj militarizma, manj aktivizma
7
03.10.2021 22:30
Poteka proces oblikovanja najnovejše ameriške zunanjepolitične doktrine, nekateri jo imenujejo tudi Bidenova, čeprav njeni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Nedeljska pridiga: Strah nas je ljudi, ki zgolj opravljajo svoje delo!
14
03.10.2021 10:07
Kakšne ukrepe sprejema oblast in kako komunicira z državljani ob boku s svojimi izbranimi predstavniki stroke, predstavlja ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Včasih povabi občinstvo, da skupaj spijo v njeni sobi, tako se jim lahko prikrade v sanje in jim pleše
2
02.10.2021 21:00
Ekin Bernay pravi, da jeotrok plesa, da nikoli ni bila čudežni otrok: Želim biti smiselna, ne pa virtuozna plesalka. Hočem biti ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Država je tista, ki je pomembna, politik Janez Janša pa si bo pisal sodbo sam
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.173
02/
Plenice v oktobru: Sočutno starševstvo in nesporazumi v zvezi z njim
Katja Knez Steinbuch
Ogledov: 2.190
03/
Učinki kolektivne norosti in poraz levičarskih načel
Simona Rebolj
Ogledov: 2.237
04/
V imenu očeta: Zunaj tekmujejo, kako bodo osvajali vesolje, v domačih logih pa se obmetavamo s preteklostjo in zavistjo
Pavle Okorn
Ogledov: 2.070
05/
Zdravnikom so nam doslej grozili po elektronski pošti, zdaj pa nas že kar na ulici kličejo pred "vojaško sodišče"
Milan Krek
Ogledov: 1.492
06/
Za mano hodi pošastni črni pes, me rine v kot, kjer se zjokam kot nebogljeni otrok in pomislim na najhujše …
Ana Jud
Ogledov: 1.328
07/
V Butalah so pamet zaklenili v sode, da jim ne bi ušla na plano, v Sloveniji smo jo preglasili s smrtno tišino javne besede
Vili Kovačič
Ogledov: 1.102
08/
Ali je v tej državi sploh še možno kaj narediti dobro in prav?
Miha Burger
Ogledov: 1.475
09/
Proračuna 2022 & 2023: Zakaj potrebuje vlada skoraj milijardo evrov "proračunske rezerve" vsako leto?
Bine Kordež
Ogledov: 1.610
10/
Granitne kocke so končna posledica frustracij državljanov, ki ne morejo vplivati na nič
Miha Burger
Ogledov: 608