Profesor ljubljanske FDV Igor Lukšič je novinarki Dela Suzani Kos povedal naslednje: " … na predsedniških volitvah izmerjeno volilno telo vselej pokaže, da je od 55 do 60 odstotkov volilnega telesa levosredinskega. Desnosredinsko volilno telo je torej manjšinsko. Na drugi strani pa je najmočnejša stranka, ki zmaga na volitvah, z desnice … "

Profesor Lukšič govori o nekakšnem protislovju ali paradoksu: politična miselnost slovenskega ljudstva naj bi bila večinoma in nasploh leva oz. "levosredinska" (kar kažejo predsedniške, tj. večinske volitve); na parlamentarnih volitvah, ki so proporcionalne in na katerih tekmujejo stranke, pa naj bi zmagovala t.i. desnica. Iz te domneve/trditve je mogoče sklepati dvoje: da bi t.i. leva sredina zmagovala tudi na parlamentarnih volitvah, ko bi bile večinske; in da je zmagovanje t.i. desnice treba pripisati neprimerni strankarski organiziranosti t.i. leve sredine. Vse to je zelo zanimivo, vendar preveč poenostavljeno in napačno.

Na predsedniških volitvah v Sloveniji sta po enkrat zmagala Janez Drnovšek (2002) in Danilo Türk (2007); več kot enkrat pa Milan Kučan (1990, 1992, 1997) in Borut Pahor (2012, 2017). Naši predsedniki so bili v političnem pogledu različni in jih je težko razvrstiti s pomočjo Lukšičevih kategorij. Janez Drnovšek je zmagal na predsedniških volitvah potem, ko je bil deset let predsednik vlade in stranke, ki je zmagovala na parlamentarnih volitvah, torej bi kvečjemu dokazoval, da pri predsedniških in parlamentarnih volitvah veljajo enake (osnovne) zakonitosti. Vendar je postal predsednik stranke in predsednik vlade potem, ko je bil predsednik Jugoslavije. Glede na to, da si je prizadeval za mirno ločitev Slovenije od Jugoslavije, je - recimo - utelešal miselnost povprečnega miroljubnega Slovenca. Uspeh Drnovška in LDS je temeljil na splošni - recimo - nadstrankarski miselnosti, ki so jo post festum imenovali levosredinsko, sicer pa liberalne stranke po svetu sploh niso nujno levosredinske. Drnovšek je večini ugajal, ker ni bil fanatik. Njegova politika je bila klasično liberalna, v gospodarskem, zunanjepolitičnem in obrambnem pogledu bolj desna kot leva, res pa je zaradi različnih tokov in miru v stranki dopuščal levičarske izlete, npr. na področju šolstva. 

Za Milana Kučana bi najbrž mirno lahko rekli, da je bil in da je vse bolj levičarski, vendar bomo tudi njega težko vključili v Lukšičeve razpredelnice. Predsednik je postal po zaslugi slabotnega tekmeca Jožeta Pučnika, ki ga je propaganda tedanjega komunističnega režima prikazovala kot revanšista in je iz mnogih ozirov predstavljal tvegano izbiro. Zmagal je zaradi obvladovanja obstoječega republiškega in jugoslovanskega administrativnega in medijskega aparata, predvsem pa zato, ker so ga volivci videli kot branitelja slovenskih interesov v Beogradu. Kučan se je v začetku svoje predsedniške kariere izogibal levičarskim potezam: v tujini je razlagal politiko osamosvajanja in Demosa, predvsem pa se je - v družbi z nadškofom - priklonil žrtvam povojnega nasilja, kar bi levičarji imenovali desničarstvo.

Sicer pa je v zvezi s prvimi predsedniškimi volitvami (ki so bile odločilne) važno povedati, da je bil Jože Pučnik socialni demokrat in potemtakem levičar; medtem ko je Kučan kot šef komunistične partije lahko veljal kot levičar le med svojimi ozkimi privrženci. Nobena druga bivša socialistična država niti takrat, kadar je izbirala levičarje, ni izbirala bivših šefov komunistične partije. Leta 1992 je bil Kučan "incumbent" (kandidat na položaju, ki ima praviloma boljše možnosti kot konkurenca), t.i. desnica pa je bila možgansko mrtva, saj je postavila kar šest desnih kandidatov. Leta 1997 so t.i. desne stranke napako dobesedno ponovile. 

O Danilu Türku je treba povedati, da je svoje politične izkušnje zbiral pod okriljem socialistične zveze, Vide Tomšič in Mitje Ribičiča, in je bil torej - kljub pravniškim in diplomatskim spretnostim  - kandidat stare Partije; zmagal pa je (2007) po zaslugi spretne volilne taktike, saj je v tekmi s primernejšim Peterletom pobiral tudi glasove iz zaloge tretjeuvrščenega Mitje Gasparija. Po eni strani bi bilo s strokovnega vidika oporečno Kučana in Türka imenovati kandidata levice ali leve sredine, saj sta prihajala iz politike, ki strank sploh ni poznala. 

Edini predsednik iz leve sredine bi lahko bil Borut Pahor, ki pa ga levičarji (glej javno pismo 75 "akademikov" s prvopodpisanim Rudijem Rizmanom) sovražijo iz dna srca in ki jim tupatam (pač v skladu s svojimi pristojnostmi) prekriža kakšno divjo malverzacijo. Pahor je v boju proti staropartijskemu Türku (2012) zmagal na isti način, kot je Türk v prejšnji rundi zmagal proti Peterletu. Pahor je zmagal z glasovi z desne, kjer se je kot žrtveno jagnje znašel Zver. Tekmec leta 2017 Šarec ni bil z desnice. Zanj so volivci sklepali, da je nadomestni kandidat za nekoga iz ozadja. Bil je boj na levici.

Kar zadeva parlamentarne volitve, je desnica zmagala le redkokdaj. Na prvih volitvah je zmagal Demos, ki je vseboval tudi socialne demokrate in Zelene, nato je do leta 2000 (leta 1996 celo s pomočjo zvijače) zmagoval Drnovšek. Bajukova desničarska zmaga je bila polletna medigra, nato je (vse bolj levi) LDS vladal do leta 2004, ko je prišlo do prave desne zmage, ki jo je Janez Janša drago plačeval vse do leta 2012. Sledil je moratorij Bratuškove, temu pa poplava levičarskih kombinacij (Cerar, Šarec).

Tu ne želim podrobneje raziskovati razlogov za to ali ono zmago oz. vlado oz. za pomanjkljivosti t.i. desnice. Iz povedanega izhaja predvsem kopica paradoksov in terminoloških težav, ki so same po sebi dovolj za zavajanje volivcev in za volilno abstinenco. Ena najhujših terminoloških zablod je zabloda s socialno demokracijo. Če bi me kdo vprašal, kdo so (bili) slovenski socialni demokrati, bi takoj navedel Etbina Kristana, Ivana Cankarja, Franceta Tomšiča in Jožeta Pučnika, niti na misel pa mi ne bi prišlo, da bi navajal ljudi iz stranke, ki danes - paradoksalno - nosi socialno-demokratsko ime (SD).

Trditev o levičarski večini na Slovenskem prihaja prav od te stranke in od njenega političnega funkcionarja. Sklicujeta se na socialdemokratsko tradicijo, celo na Primoža Trubarja, Ivana Cankarja in na krščanske socialiste, molčita pa o bistvenem dejstvu, da je njihova "SD" naslednica jugoslovanske oz. slovenske komunistične partije, ki sta bili znani po svojem odklonilnem odnosu do socialne demokracije. Nasledniki slovenskih komunistov, ki so - kot so nam vbijali v glavo v jugoslovanskih šolah - nastali na čebinskem kongresu leta 1937, so zgodovinsko revizijo opravili leta 2006, ko so na sedežu svoje stranke odkrili ploščo ob 110. obletnici ustanovitve socialnodemokratske stranke. Komunisti naj bi bili dediči socialne demokracije. 

Toda dedinja socialne demokracije je (bila) tudi Tomšičeva oz. Pučnikova socialnodemokratska stranka SDZS oz. SDSS ali SDS. Deset let pred komunisti, avgusta 1996 je s podporo Socialdemokratske stranke (SDS) izšla knjiga Milana Zvera Sto let socialdemokracije. Ob tem se ne postavlja le vprašanje upravičenosti sklicevanja na kontinuiteto, ampak še neko bolj temeljno vprašanje: kakšna pa je bila politika Jugoslovanske socialnodemokratske stranke? Socialni demokrati so trdili, da so Slovenci del jugoslovanskega naroda. Unitaristična socialnodemokratska stališča je dejansko prevzel komunistični voditelj Edvardu Kardelj, ki je leta 1939 v Razvoju slovenskega narodnega vprašanja domneval, da bo v prihodnosti prišlo do stapljanja narodov. 

Ob vsem tem se postavlja še eno vprašanje: kako se lahko stranka SD, Lukšič, Židan ali kdorkoli iz te stranke po eni strani predstavljajo kot nasledniki 124 let stare (jugoslovanske) socialnodemokratske stranke, po drugi strani pa se brezrezervno sklicujejo na “sodelovanje pri vzpostavljanju slovenske državnosti”? Osamosvojitev po volji avtentičnih ali spreobrnjenih naslednikov Etbina Kristana, kot so Milan Kučan, Janez Kocijančič, Ciril Ribičič, Borut Pahor, Igor Lukšič, Dejan Židan?

Važnih vprašanj v zvezi s socialnodemokratsko tradicijo ne zmanjka. Zgodovinar Janko Prunk je v članku (Ne)sreča socialne demokracije s Slovenijo opozoril, da v Sloveniji socialne demokracije po drugi svetovni vojni ni bilo, obudil pa jo je leta 1989 France Tomšič, ki ga je nasledil Jože Pučnik. Dejstvo je, da sta v Sloveniji socialnodemokratsko tradicijo prebudila in nadaljevala predsednika SDZS oz. SDSS Tomšič in Pučnik, stranka, ki vsebuje in vzdržuje to tradicijo, pa ni Lukšičeva, Židanova SD, ampak Janševa SDS.