Razkrivamo

Ko sem "ustrelil" Mira Cerarja, so me ovajali in medijsko linčali, ko pa sem Janeza Janšo, so bili vsi pomenljivo tiho ...

Boj proti kulturnemu boju, ki zastruplja Slovenijo, bo veliko trdovratnejši od spopadanja s koronavirusom. Kajti medtem ko virus ne dela razlik med ljudmi, se zaradi kulturnega boja državljane še vedno uvršča v najmanj dve kategoriji; levičarjem pripadajo subvencije in pomoč države, desničarjem naj pomaga Bog ali pa vsaj Viktor Orban; levičarji so demokrati tudi ko so izključevalni in sovražijo vse, ki ne korakajo za rdečo zvezdo, medtem ko so desničarji nevarni za demokracijo, izdajalci in morda celo fašisti; levičarji so za demokracijo in medijsko svobodo le pod pogojem, da se udriha po desnici, v nasprotnem gre za sovražni govor; levičarji so alergični, če jih kdo podraži z materialnimi dobrinami ali celo namigne, da uživajo v razkošju privilegirane elite (za kar so sicer najbolj zaslužni njihovi očetje in dedki), obenem pa desničarje obtožujejo, da jim gre samo za denar. Najbolj pa se hipokrizija pokaže pri obravnavi dveh medijskih "groženj": kdor se spravi na politika, ki se uvršča na levi politični pol, si zasluži obsodbo, ovadbo ali po možnosti celo zapor, če pa je žrtev politik z desnice, zavlada pomenljiva tišina, iz katere je moč razbrati perfidno strinjanje s figurativnim medijskim ubojem. Kar je dovoljeno levici, ni dovoljeno desnici. To je torej zgodba o tem, zakaj so se me na levici lotili z vsemi kanoni, potem ko sem razkrinkal njihovo dvoličnost.

07.03.2020 00:45
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Miro Cerar   tviter   Janez Janša   kulturni boj   virus   levica   desnica   eksperiment   kulturkampf

O banalnosti zla levičarskega kulturnega boja sem se prepričal tudi sam: s preprostim sociološkim eksperimentom, ki ga nisem načrtoval, pač pa se je zgodil po spletu okoliščin, se je potrdila domneva, da v Sloveniji še vedno vlada (prikriti) ideološki apartheid, kajti če si levičar in si daš duška nad desnim politikom, jo očitno odneseš neprimerno bolje, kot če si desničar in se lotiš levega politika. V mojem primeru sta bili "žrtvi" Miro Cerar in Janez Janša.

Kulturni boj je besedna zveza, ki v marsičem pojasnjuje trenutne antagonizme v slovenski družbi. Seveda potekajo tudi številni drugi spopadi, predvsem na ekonomski bazi, vendar se zdi kulturni boj edini pravi, resen konflikt, ki poteka praktično že 150 let in nič ne kaže, da ga bo kmalu konec. Kulturni boj je iz nemščine (Kulturkampf) dobesedno uvožena sintagma, ki dokazuje vso prislovično provincialnost slovenske družbe, kajti medtem ko se je izvirni nemški Kulturkampf začel in tudi končal v drugi polovici 19. stoletja (potekal je med Bismarckom in katoliško cerkvijo po 1. vatikanskem koncilu, op. avt.), se njegova slovenske različica še vedno odvija. Genealogija tega konflikta je zanimiva, saj je šlo sprva za tenzije med liberalci in klerikalci, ki se niso pomirile vse do izbruha II. svetovne vojne, ko so iz ilegale prilezli še komunisti in sprožili revolucijo. Po njej (in po koncu vojne) je sprva kazalo, da je revolucija poleg vseh drugih žrtev požrla tudi kulturni boj, kajti liberalce - tiste, ki niso emigrirali ali se uklonili novi metli - so praviloma justificirali, Cerkev pa se je morala za več desetletij vrniti v katakombe.

 

Komunizem je glede kulturnega boja prinesel varljiv občutek, da ga je "ukinil" oziroma da se je kulturni boj v t.i. brezrazredni družbi eshatološko izčrpal. Toda nič od tega se ni zgodilo; konflikt, ki je bil del genskega zapisa naše predvojne politične, kulturne, družbene in gospodarske elite, se je zgolj zamrznil v času in se po letu 1990 odtajal. V naslednjih tridesetih letih se je postopoma, ciklično ali priložnostno krepil ter ustvarjal nove družbene napetosti, ki praviloma eskalirajo ob pomembnih političnih dogodkih (volitve, referendumi, menjave vlade ipd.). Zategadelj ni prav nobeno presenečenje, da se je po odstopu veselega Kamničana v javnem prostoru ponovno vnel srdit kulturni boj, ki ga je tokrat sprožila radikalna levica s svojimi civilnodružbenimi sateliti. Povod za različne oblike demonstracij in protestov je bilo glasovanje o novem mandatarju Janezu Janši, ki ga večina levice in tudi določen del t.i. liberalne sredine aprioristično zavrača kot antidemokrata, nacionalista in po novem celo kot antimigrantskega politika.

 

 

Kar je dovoljeno levim, ni dovoljeno desnim?

 

Del parlamentarne opozicije (stranka Levica in nekaj posameznikov iz SMC in SD) je - podobno kot alternativci, ki so levičarskemu oblastnemu establishmentu hočeš nočeš lojalni že zaradi dolgoletnih proračunskih subvencij in prijateljskih razpisov - glede Janše zavzel tako radikalno stališče, da ni več nobenega manevrskega prostora za kompromise, kaj šele pragmatizem. Politika, ki sta dala prednost razumskim odločitvam, koristnim na državo, so denimo protestniki minuli petek malodane obredno usmrtili. Nič manj prizanesljivi niso bili do poslancev SMC, DeSUS in NSi, ki so po novem del vladne koalicije, v kateri bo imela prevladujoč položaj SDS. Ko gre za vprašanje svete jeze, gneva in sovraštva do tistih, ki niso na njihovi strani, radikalni levičarji ne poznajo milosti: v boju zoper demoniziranega politika ali njegovo stranko so namreč dovoljena vsa sredstva, pač skladno s temeljno doktrino vim vi repellit (klin se s klinom zbija). Če bi takšne zganjali desničarji, bi bile bržkone že izredne razmere.

 

Zaradi tega je izključevalnost za levico nekaj legitimnega, normalnega, takorekoč nujnega, saj naj bi se le tako zoperstavili t.i. skrajni desnici, medtem ko je še pred kratkim veljalo, da si politik, ki deluje izključevalno, zasluži izolacijo in bojkot. Kar je dovoljeno levim bogovom, ni dovoljeno desnim bikom. Cerar ja, Janša ne. Paradigma levičarskega dualizma je neverjetno enostavna in prav smešno enaka ponarodeli resnici, ki jo levica pripisuje Janši - da namreč deluje po načelu "kdor ni z mano, je proti meni".

 

O tem, kako zelo banalno je to zlo levičarskega kulturnega boja, sem se nehote prepričal tudi sam. To, kar boste zdaj prebrali, vas utegne malce šokirati. S preprostim sociološkim eksperimentom, ki ga nisem načrtoval, pač pa se je zgodil po spletu okoliščin, se je potrdila domneva, da v Sloveniji še vedno vlada (prikriti) ideološki apartheid, kajti če si levičar in si daš duška nad desnim politikom, jo odneseš neprimerno bolje, kot pa če si desničar in se lotiš levega politika. V mojem primeru sta bili "žrtvi" Miro Cerar in Janez Janša. Z obema se poznam približno enako dolgo, tj. četrt stoletja in obema smo na portalu+ v zadnjih petih letih, ko sem njegov urednik, posvetili kar nekaj vsebine.

 

Miro Cerar, s katerim sem od jeseni 2014 do spomladi 2015 sodeloval tudi "poslovno", saj sem mu napisal kak govor, je bil kot premier (2015-2018) pogosto deležen ostrih kritik portala+ oziroma njegovih piscev. Posebej smo se spravili nanj zaradi razmer v zdravstvu, kadrovanj in katastrofalnih odločitev glede arbitraže o meji s Hrvaško. V bistvu smo že ves čas napovedovali, da nas čaka strahovit poraz, mednarodna osamitev in sramota.

 

 

 

Dan, ki bo ostal zapisan v zgodovini

 

Konec januarja letos se je prerokba uresničila: Slovenija je pogorela na vsej črti, ko je Sodišče EU v Luksemburgu objavilo sodbo, iz katere je bilo možno razbratii, da je Slovenija tožila Hrvaško pred napačnim sodiščem in da se je sklicevala na napačen člen Pogodbe o delovanju Evropske unije. Tistega žalostnega dne sem govoril z dvema slovenskima veleposlanikoma o debaklu v Luksemburgu; eden je vpil v slušalko, da nas je ta **** uničil, drugi pa je skoraj jokal, češ da smo največji luzerji v Evropi.

 

Če nekoga poznaš četrt stoletja, spremljaš njegov vstop v politiko, zavrneš ponudbo, da bi se mu pridružil, vendar nekaj časa ostaneš bližnji opazovalec, mu poskušaš kaj sugerirati, ga opozoriti na kak problem (novembra 2015 sem ga nekega večera spodbujal, naj sredi najhujše policijske stavke obišče policiste na južni meji, ki so se takrat soočali z migrantskim valom, naj jih gre pozdravit sredi hladne noči, jim prinese kak vroč čaj, se jim zahvali za njihovo delo, ampak brez medijskega pompa, morda le z enim uradnim fotografom, da ne bo izpadlo kot poceni samopromocija ...), mu napišeš kak govor, ki se mu dopade ... potem pa v nekem trenutku - kot da bi se vklopil nek program - taisti premier, človek, profesor, ki ga poznaš četrt stoletja, spremeni svoje obnašanje, začne sprejemati nenavadne, nelogične, slabe, katastrofalne odločitve ... 

 

Ko sem na tviterju objavil tisti grozni tvit "naj že kdo ustreli tega Cerarja", sem imel pred očmi zgolj in samo to: neznansko razočaranje nad nekom, ki ga poznam celo večnost in ki je mene in še marsikoga od starih prijateljev in kolegov presenetil, kaj presenetil, šokiral s svojim vodenjem slovenske zunanje politike. Stavek, v katerem sem figurativno "ubil" politika, ki je osebno odgovoren za popoln kolaps slovenske diplomacije, sem kasneje obžaloval, saj je bil preveč oseben, vendar je v tistem trenutku odražal mojo spontano reakcijo nad hladnim tušem iz Luksemburga. Izgubili smo vojno s Hrvaško zaradi tega, ker je ego Mira Cerarja povozil vsa opozorila relevantnih pravnikov in pravnih strokovnjakov.

 

 

Imamo pač dvojne standarde ...

 

Da imamo v tej državi v ustavi zakodirano svobodo izražanja, ki mi kot državljanu in komentatorju dovoljuje uporabljati tudi dramatično izrazoslovje, če je to v kontekstu dramatičnega časa, dogodka in prostora, so dežurni moralisti, Cerarjevi apologeti in varuhi javne morale seveda perfidno spregledali. Kajti po objavi mojega "ubijalskega tvita" se je usulo po meni; takšnega linča še nisem doživel v svoji karieri in ga res nikomur ne privoščim. Niso me toliko zmotili anonimneži s svojimi v glavnem neduhovitimi dovtipi, žaljivkami in namigovanji, kot sem bil presenečen nad privoščljivostjo in hudobijo določenih novinarskih kolegov. Kakšne kače! Kar tekmovali so v tem, kdo me bo hitreje ovadil, prijavil ali kako drugače denunciral. Očitno so nekateri res dolgo čakali na ta trenutek. Dobili so priložnost, ki so jo želeli izkoristiti, česar jim ne zamerim. Če so tako papeški, sem si rekel, potem bodo bržkone skočili v zrak tudi v primeru, ko bom "počil" koga drugega, recimo Janšo.

 

Pa sem v imenu politbiroja ustrelil še njega. (Ko smo že pri ekscesih: Slavoj Žižek je šel pred desetletjem v svoji provokaciji še dlje in je v nekem intervjuju predlagal, da bi Cankarjev dom v času, ko bi bili tam zbrani vsi kulturniki, enostavno vrgli v zrak z veliko bombo ...)

 

Nič se ni zgodilo. Na jugu poznajo legendaren stavek: Nikome ništa. Zavladala je pomenljiva tišina, kot da se je zdela ideja vsem mainstream medijem povsem normalna. Toda zakaj niso odreagirali tako tudi pri Cerarju? Ali pa vice versa - zakaj ob "streljanju" na Janšo niso skočili v zrak tako kot pri Miru Cerarju?!

 

Zato ne, ker imamo opravka s hipokrizijo in dvojo moralo. Kdor se javno postavi proti tako očitnim dvojnim standardom, licemerju in sprenevedanju, bo hitro zašel v težave, saj je pretežni del našega kulturnega in medijskega mainstreama še kako podrejen radikalni levičarski paradigmi. Če zraven prištejemo še mnogoštevilne civilnodružbene skupine in posameznike, ki svoje eksistence ne gradijo na trgu ponudbe in povpraševanja, ampak na državnih subvencijah, se mu res ne piše dobro. Kajti na koncu dneva ne gre za ideologijo, pač pa za - denar.

 

Levičarji so skočili v zrak, ker sem jih ujel v njihovi zlagani morali in jim nastavil ogledalo. To ne pomeni, da se ne bom kdaj lotil tudi desničarjev, toda tukaj in zdaj govorimo o radikalni levici, razvajenih in privilegiranih sinovih in hčerkah, ki postanejo zaripli v obraz, če jim kdo samo omeni državne subvencije oziroma proračunsko financiranje. Misleč, da so do teh virov upravičeni (self entitled), jih zdaj prevevata vedno večje nelagodje in strah, da bi jim Janša na oblasti ta denar vzel in ga namenil "svojim" ...

 

Za vsem tem sovraštvom, jezo in prezirom ni torej nič drugega kot strah pred izgubo privilegijev.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
14
Kaj je Slovenija, nova nestalna članica varnostnega sveta ZN, sporočila svetu?
11
20.09.2023 11:00
Predsednica Republike Slovenije, Nataša Pirc Musar, se je v torek v New Yorku udeležila 78. zasedanja Generale skupščine ... Več.
Piše: Uredništvo
China's local authorities deal with financial constraints amid economic woes
4
16.09.2023 21:59
Weak consumer demand has pushed the country into deflation, compelling Beijing to consider a more substantial economic stimulus ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Nov "dosežek" Mediane: Na lestvico priljubljenosti politikov vrinila nepolitika Boštjana Šefica
14
11.09.2023 20:18
Medianina zadnja javnomnenjska anketa, objavljena v časniku Delo, ne prinaša le nekoliko popravljenega rezultata za vladajoče ... Več.
Piše: Uredništvo
Mir papeža Frančiška: Novi obraz diplomacije Svetega sedeža
2
10.09.2023 07:00
Papeževa diplomacija je usmerjena v vzpostavljanje in izgradnjo odnosov, zaradi česar nima velikih ciljev, da bi takoj dosegla ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Zveza NATO in Evropska unija na preizkušnji z vojaškimi inovacijami
10
05.09.2023 21:00
Vojna v Ukrajini kaže, kako lahko mešanica starih (predvsem topništva in streliva) in novih tehnologij (npr. povezanih z umetno ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Prvi šolski dan: Ideolog Levice Slavko Gaber gre nad desne ravnatelje in stroko
45
31.08.2023 22:58
Prvi šolski minister Slavko Gaber je na prvi šolski dan spet aktualen. In sicer zato, ker je bil opažen v prostorih ministrstva ... Več.
Piše: Uredništvo
Kaj vse je Tanja Fajon povedala na letošnjem Blejskem strateškem forumu
19
30.08.2023 19:45
Končal se je 18. Blejski strateški forum (BSF), na katerem je avditorij uvodoma nagovorila zunanja ministrica in podpredsednica ... Več.
Piše: Uredništvo
Državni Udar v Nigru: Posledice za Evropsko unijo pri upravljanju migracijskih tokov
8
29.08.2023 21:10
Državni udar v Nigru, ki se je s tem pridružil skupini sahelskih držav, v katerih je prišlo do nasilne spremembe režima, bo ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
African debt trap: Kenya breaches its debt ceiling, Chinese influence looming large
10
28.08.2023 11:00
The gradual rise in Kenian debt level has sent shockwaves to the global community as many see the African countrz going the ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Zakaj imamo tako visok proračunski primanjkljaj
12
26.08.2023 11:00
Skoraj tri milijarde evrov proračunskega primanjkljaja čaka Golobovo vlado, ki je še maja letos, ko je poslancem predstavljala ... Več.
Piše: Bine Kordež
Kaj je ključni problem Golobove ponedeljkove "donatorske večerje" v nekdanji Titovi vili na Bledu
10
25.08.2023 08:30
Premier Robert Golob bo prihodnji teden v Vili Bled gostil večerjo, na katero je povabil predstavnike slovenskega gospodarstva ... Več.
Piše: Uredništvo
Likvidacija Wagnerja je Putinovo doslej najostrejše svarilo ostalim potencialnim upornikom
26
23.08.2023 22:45
Odgovor na vprašanje, v kakšnem odnosu sta Vladimir Putin in Jevgenij Prigožin po nedavnem poskusu Wagnerjevega upora, je ... Več.
Piše: Uredništvo
Pozabljena obletnica: Po dveh letih vladanja so Talibani Afganistan vrnili v srednji vek!
17
20.08.2023 23:29
Dve leti po naglem, takorekoč kaotičnem ameriškem oziroma zahodnem umiku iz Kabula, je slika Afganstana porazna, o čemer pa naši ... Več.
Piše: Božo Cerar
Napetosti med Srbijo in Kosovom: Ali se na Balkanu ponavlja "ukrajinski vzorec"?
9
14.08.2023 22:55
Kosovo je osrednji del zgodbe, ki se je začela v devetdesetih letih in v kateri so pravice in težnje narodov in manjšin še ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Kako je Giorgia Meloni odkrila Ameriko in spravila Italijo nazaj na zemljevid sveta
4
13.08.2023 21:00
Nedavni obisk italijanske predsednice vlade Giorgie Meloni v Washingtonu pomeni pomemben korak glede vloge Italije na ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Women in China face underrepresentation in politics and government
7
13.08.2023 09:34
The time when demographic crisis in China has deteriorated to an unprecedented level, primarily, due to lower birth rates and ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
O distribuciji: Koliko premoženja v državi dejansko obvladuje odstotek Slovencev?
9
11.08.2023 23:30
Koliko premoženja imajo v lasti najbogatejši Slovenci? Nedavno smo prebrali, da naj bi imel odstotek Slovencev v lasti skoraj ... Več.
Piše: Bine Kordež
Chinese-Made Volkswagen Electric Vehicles Face Global Scrutiny: a Trail of Concerns Emerges
13
10.08.2023 21:45
In recent times, Chinese-made Volkswagen electric vehicles (EVs) have come under increasing scrutiny as countries raise concerns ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
UNESCO predlaga implementacijo COBISS na globalni ravni – tudi v Afriki, Golobova vlada pa še politične koordinacije za Zahodni Balkan ne zmore vzpostaviti!
5
01.08.2023 20:00
COBISS, izvirno slovenski organizacijski model knjižničnega informacijskega sistema, ki ga je razvil mariborski Institut ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
O ruskem kolonializmu se ne sme govoriti, čeprav se za razliko od zahodnega še vedno ni končal
15
31.07.2023 20:00
Medtem ko se Zahod vedno znova brani pred očitki o kolonialni preteklosti nekaterih nekdanjih velesil in ko se zlasti mlajše ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Izgubljeni planet med Titanikom in ladjo norcev
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.154
02/
Biometrični Anže – simpatični »projekt«, a zaenkrat brez jasne uporabnosti
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.669
03/
Kaj je Slovenija, nova nestalna članica varnostnega sveta ZN, sporočila svetu?
Uredništvo
Ogledov: 1.481
04/
Eksekucijska mrzlica v naši največji javni hiši
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.472
05/
V zdravstvu je denarja preveč!
Marjan Podobnik
Ogledov: 1.582
06/
Ena gasilska: Slovenci pospešeno izumiramo in izgubljamo svojo državo
Marjan Podobnik
Ogledov: 1.054
07/
Čas za (za)upanje
Anže Logar
Ogledov: 3.180
08/
Migracijska tempirana bomba
Tilen Majnardi
Ogledov: 376
09/
Nov "dosežek" Mediane: Na lestvico priljubljenosti politikov vrinila nepolitika Boštjana Šefica
Uredništvo
Ogledov: 1.548
10/
Stroka dopušča, da se mladoletnica izživlja nad onemoglimi v zdravstveni ustanovi, psihoterapevtom pa ne dovoli, da bi pomagali
Blaž Benedik Ivanov
Ogledov: 1.696