Kulturni boj je besedna zveza, ki v marsičem pojasnjuje trenutne antagonizme v slovenski družbi. Seveda potekajo tudi številni drugi spopadi, predvsem na ekonomski bazi, vendar se zdi kulturni boj edini pravi, resen konflikt, ki poteka praktično že 150 let in nič ne kaže, da ga bo kmalu konec. Kulturni boj je iz nemščine (Kulturkampf) dobesedno uvožena sintagma, ki dokazuje vso prislovično provincialnost slovenske družbe, kajti medtem ko se je izvirni nemški Kulturkampf začel in tudi končal v drugi polovici 19. stoletja (potekal je med Bismarckom in katoliško cerkvijo po 1. vatikanskem koncilu, op. avt.), se njegova slovenske različica še vedno odvija. Genealogija tega konflikta je zanimiva, saj je šlo sprva za tenzije med liberalci in klerikalci, ki se niso pomirile vse do izbruha II. svetovne vojne, ko so iz ilegale prilezli še komunisti in sprožili revolucijo. Po njej (in po koncu vojne) je sprva kazalo, da je revolucija poleg vseh drugih žrtev požrla tudi kulturni boj, kajti liberalce - tiste, ki niso emigrirali ali se uklonili novi metli - so praviloma justificirali, Cerkev pa se je morala za več desetletij vrniti v katakombe.

Komunizem je glede kulturnega boja prinesel varljiv občutek, da ga je "ukinil" oziroma da se je kulturni boj v t.i. brezrazredni družbi eshatološko izčrpal. Toda nič od tega se ni zgodilo; konflikt, ki je bil del genskega zapisa naše predvojne politične, kulturne, družbene in gospodarske elite, se je zgolj zamrznil v času in se po letu 1990 odtajal. V naslednjih tridesetih letih se je postopoma, ciklično ali priložnostno krepil ter ustvarjal nove družbene napetosti, ki praviloma eskalirajo ob pomembnih političnih dogodkih (volitve, referendumi, menjave vlade ipd.). Zategadelj ni prav nobeno presenečenje, da se je po odstopu veselega Kamničana v javnem prostoru ponovno vnel srdit kulturni boj, ki ga je tokrat sprožila radikalna levica s svojimi civilnodružbenimi sateliti. Povod za različne oblike demonstracij in protestov je bilo glasovanje o novem mandatarju Janezu Janši, ki ga večina levice in tudi določen del t.i. liberalne sredine aprioristično zavrača kot antidemokrata, nacionalista in po novem celo kot antimigrantskega politika.

Kar je dovoljeno levim, ni dovoljeno desnim?

Del parlamentarne opozicije (stranka Levica in nekaj posameznikov iz SMC in SD) je - podobno kot alternativci, ki so levičarskemu oblastnemu establishmentu hočeš nočeš lojalni že zaradi dolgoletnih proračunskih subvencij in prijateljskih razpisov - glede Janše zavzel tako radikalno stališče, da ni več nobenega manevrskega prostora za kompromise, kaj šele pragmatizem. Politika, ki sta dala prednost razumskim odločitvam, koristnim na državo, so denimo protestniki minuli petek malodane obredno usmrtili. Nič manj prizanesljivi niso bili do poslancev SMC, DeSUS in NSi, ki so po novem del vladne koalicije, v kateri bo imela prevladujoč položaj SDS. Ko gre za vprašanje svete jeze, gneva in sovraštva do tistih, ki niso na njihovi strani, radikalni levičarji ne poznajo milosti: v boju zoper demoniziranega politika ali njegovo stranko so namreč dovoljena vsa sredstva, pač skladno s temeljno doktrino vim vi repellit (klin se s klinom zbija). Če bi takšne zganjali desničarji, bi bile bržkone že izredne razmere.

Zaradi tega je izključevalnost za levico nekaj legitimnega, normalnega, takorekoč nujnega, saj naj bi se le tako zoperstavili t.i. skrajni desnici, medtem ko je še pred kratkim veljalo, da si politik, ki deluje izključevalno, zasluži izolacijo in bojkot. Kar je dovoljeno levim bogovom, ni dovoljeno desnim bikom. Cerar ja, Janša ne. Paradigma levičarskega dualizma je neverjetno enostavna in prav smešno enaka ponarodeli resnici, ki jo levica pripisuje Janši - da namreč deluje po načelu "kdor ni z mano, je proti meni".

O tem, kako zelo banalno je to zlo levičarskega kulturnega boja, sem se nehote prepričal tudi sam. To, kar boste zdaj prebrali, vas utegne malce šokirati. S preprostim sociološkim eksperimentom, ki ga nisem načrtoval, pač pa se je zgodil po spletu okoliščin, se je potrdila domneva, da v Sloveniji še vedno vlada (prikriti) ideološki apartheid, kajti če si levičar in si daš duška nad desnim politikom, jo odneseš neprimerno bolje, kot pa če si desničar in se lotiš levega politika. V mojem primeru sta bili "žrtvi" Miro Cerar in Janez Janša. Z obema se poznam približno enako dolgo, tj. četrt stoletja in obema smo na portalu+ v zadnjih petih letih, ko sem njegov urednik, posvetili kar nekaj vsebine.

Miro Cerar, s katerim sem od jeseni 2014 do spomladi 2015 sodeloval tudi "poslovno", saj sem mu napisal kak govor, je bil kot premier (2015-2018) pogosto deležen ostrih kritik portala+ oziroma njegovih piscev. Posebej smo se spravili nanj zaradi razmer v zdravstvu, kadrovanj in katastrofalnih odločitev glede arbitraže o meji s Hrvaško. V bistvu smo že ves čas napovedovali, da nas čaka strahovit poraz, mednarodna osamitev in sramota.

Dan, ki bo ostal zapisan v zgodovini

Konec januarja letos se je prerokba uresničila: Slovenija je pogorela na vsej črti, ko je Sodišče EU v Luksemburgu objavilo sodbo, iz katere je bilo možno razbratii, da je Slovenija tožila Hrvaško pred napačnim sodiščem in da se je sklicevala na napačen člen Pogodbe o delovanju Evropske unije. Tistega žalostnega dne sem govoril z dvema slovenskima veleposlanikoma o debaklu v Luksemburgu; eden je vpil v slušalko, da nas je ta **** uničil, drugi pa je skoraj jokal, češ da smo največji luzerji v Evropi.

Če nekoga poznaš četrt stoletja, spremljaš njegov vstop v politiko, zavrneš ponudbo, da bi se mu pridružil, vendar nekaj časa ostaneš bližnji opazovalec, mu poskušaš kaj sugerirati, ga opozoriti na kak problem (novembra 2015 sem ga nekega večera spodbujal, naj sredi najhujše policijske stavke obišče policiste na južni meji, ki so se takrat soočali z migrantskim valom, naj jih gre pozdravit sredi hladne noči, jim prinese kak vroč čaj, se jim zahvali za njihovo delo, ampak brez medijskega pompa, morda le z enim uradnim fotografom, da ne bo izpadlo kot poceni samopromocija ...), mu napišeš kak govor, ki se mu dopade ... potem pa v nekem trenutku - kot da bi se vklopil nek program - taisti premier, človek, profesor, ki ga poznaš četrt stoletja, spremeni svoje obnašanje, začne sprejemati nenavadne, nelogične, slabe, katastrofalne odločitve ... 

Ko sem na tviterju objavil tisti grozni tvit "naj že kdo ustreli tega Cerarja", sem imel pred očmi zgolj in samo to: neznansko razočaranje nad nekom, ki ga poznam celo večnost in ki je mene in še marsikoga od starih prijateljev in kolegov presenetil, kaj presenetil, šokiral s svojim vodenjem slovenske zunanje politike. Stavek, v katerem sem figurativno "ubil" politika, ki je osebno odgovoren za popoln kolaps slovenske diplomacije, sem kasneje obžaloval, saj je bil preveč oseben, vendar je v tistem trenutku odražal mojo spontano reakcijo nad hladnim tušem iz Luksemburga. Izgubili smo vojno s Hrvaško zaradi tega, ker je ego Mira Cerarja povozil vsa opozorila relevantnih pravnikov in pravnih strokovnjakov.

Imamo pač dvojne standarde ...

Da imamo v tej državi v ustavi zakodirano svobodo izražanja, ki mi kot državljanu in komentatorju dovoljuje uporabljati tudi dramatično izrazoslovje, če je to v kontekstu dramatičnega časa, dogodka in prostora, so dežurni moralisti, Cerarjevi apologeti in varuhi javne morale seveda perfidno spregledali. Kajti po objavi mojega "ubijalskega tvita" se je usulo po meni; takšnega linča še nisem doživel v svoji karieri in ga res nikomur ne privoščim. Niso me toliko zmotili anonimneži s svojimi v glavnem neduhovitimi dovtipi, žaljivkami in namigovanji, kot sem bil presenečen nad privoščljivostjo in hudobijo določenih novinarskih kolegov. Kakšne kače! Kar tekmovali so v tem, kdo me bo hitreje ovadil, prijavil ali kako drugače denunciral. Očitno so nekateri res dolgo čakali na ta trenutek. Dobili so priložnost, ki so jo želeli izkoristiti, česar jim ne zamerim. Če so tako papeški, sem si rekel, potem bodo bržkone skočili v zrak tudi v primeru, ko bom "počil" koga drugega, recimo Janšo.

Pa sem v imenu politbiroja ustrelil še njega. (Ko smo že pri ekscesih: Slavoj Žižek je šel pred desetletjem v svoji provokaciji še dlje in je v nekem intervjuju predlagal, da bi Cankarjev dom v času, ko bi bili tam zbrani vsi kulturniki, enostavno vrgli v zrak z veliko bombo ...)

Nič se ni zgodilo. Na jugu poznajo legendaren stavek: Nikome ništa. Zavladala je pomenljiva tišina, kot da se je zdela ideja vsem mainstream medijem povsem normalna. Toda zakaj niso odreagirali tako tudi pri Cerarju? Ali pa vice versa - zakaj ob "streljanju" na Janšo niso skočili v zrak tako kot pri Miru Cerarju?!

Zato ne, ker imamo opravka s hipokrizijo in dvojo moralo. Kdor se javno postavi proti tako očitnim dvojnim standardom, licemerju in sprenevedanju, bo hitro zašel v težave, saj je pretežni del našega kulturnega in medijskega mainstreama še kako podrejen radikalni levičarski paradigmi. Če zraven prištejemo še mnogoštevilne civilnodružbene skupine in posameznike, ki svoje eksistence ne gradijo na trgu ponudbe in povpraševanja, ampak na državnih subvencijah, se mu res ne piše dobro. Kajti na koncu dneva ne gre za ideologijo, pač pa za - denar.

Levičarji so skočili v zrak, ker sem jih ujel v njihovi zlagani morali in jim nastavil ogledalo. To ne pomeni, da se ne bom kdaj lotil tudi desničarjev, toda tukaj in zdaj govorimo o radikalni levici, razvajenih in privilegiranih sinovih in hčerkah, ki postanejo zaripli v obraz, če jim kdo samo omeni državne subvencije oziroma proračunsko financiranje. Misleč, da so do teh virov upravičeni (self entitled), jih zdaj prevevata vedno večje nelagodje in strah, da bi jim Janša na oblasti ta denar vzel in ga namenil "svojim" ...

Za vsem tem sovraštvom, jezo in prezirom ni torej nič drugega kot strah pred izgubo privilegijev.