Število bolnišničnih postelj je izjemno pomemben podatek pri analizi smrtnosti zaradi koronavirusa. Južna Koreja, ki je glede na statistiko OECD iz leta 2017 (vir) druga na svetu po številu bolnišničnih postelj (prva je Japonska), ima dejansko relativno nizko smrtnost med okuženimi za novim koronavirusom, četudi je število okuženih najvišje na svetu (izven Kitajske kot primarnega žarišča tega virusa): 50 mrtvih na 7300 okuženih. Italija, na drugi strani, ima skoraj enako število okuženih kot Južna Koreja, vendar kar sedemkrat več mrtvih (!). Ne le zaradi demografske slike, pač pa tudi zaradi zdravstvenega sistema. Države, ki imajo relativno dobro urejen sistem bolnišničnih posteljnih kapacitet (tj. število postelj na 1000 prebivalcev), so ob Japonski (7,8) in Južni Koreji (7,2) še Nemčija (6,0), Litva, Avstrija, Belgija, Slovaška, Poljska, Madžarska in Slovenija (4,2). Italija je precej nižje na lestvici (komaj 2,6 postelje na 1000 prebivalcev).

Ob številu postelj za primere hospitalizacij okuženih za novim koronavirusom je pomemben podatek tudi doslej nadpovprečno pogost prenos okužbe od bolnikov na zdravnike oziroma drugo medicinsko osebje. Po dosedanjih raziskavah je prenosljivost koronavirusa visoka, umrljivost pa še vedno relativno nizka (vseeno pa precej višja od "navadne gripe"!). Zaradi izjemno hitrega širjenja je virus v le nekaj tednih iz žarišča na Kitajskem dosegel praktično vso zemeljsko oblo. Slovenija je prišla na vrsto relativno pozno, kar je posledica slabih letalskih povezav, vseeno pa se virusu nismo mogli izogniti zaradi bližine severne Italije, ki je postala drugo oziroma tretje največje žarišče koronavirusa na svetu (največje je še vedno v kitajski provinci Hubei). Dejansko je bilo že od začetka februarja, ko se je začela epidemija v severni Italij, jasno, da je le vprašanje časa, kdaj se bo prvi primer okužbe pojavil v Sloveniji.

Statistika OECD (2017): Število postelj v bolnišnicah na 1000 prebivalcev.

Za državo in njen aparat je oteževalna okoliščina zlasti medvladje, torej obdobje med odstopom prejšnje vlade in izvolitvijo nove. Vlada Marjana Šarca se s koronavirusom dolgo ni zares spopadla, piarovsko je poskušala neprepričljivo minimalizirati nevarnost, ki jo predstavlja, vendar je spregledala, da je vnos virusa neizbežen in da je edina strategija ta, da začne pripravljati logistične ukrepe za najslabši scenarij, torej izbruh epidemije tudi v Sloveniji. Do tega na srečo do tega trentka resda še ni prišlo, vendar ni nujno, da bo tako tudi ostalo. Šestnajst uradno okuženih v nedeljo zvečer ne pomeni, da ni med ljudmi še več obolelih, ki pa se ne počutijo tako slabo, da bi poiskali zdravniško pomoč. Ali je 16 dovolj velika številka, da lahko sproži epidemijo, pa je seveda retorično vprašanje za epidemiologe.

Nujne menjave na NIJZ

Bodoča vlada, ki naj bi jo v naslednjih dneh tednih potrdili v državnem zboru (zaradi napol izrednih razmer bi bilo smiselno proceduro pospešiti), se torej vsaj tokrat ne bo prednostno ukvarjala s standardnimi kadrovskimi menjavami, denimo direktorja Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA), kajti glede na zaostrene razmere, ki jih prinaša zelo možna epidemija koronavirusa, bo treba nemudoma zamenjati vodstvo Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), kjer je direktorica Nina Pirnat, sicer kader Cerarjeve ministrice za javno zdravje Milojke Kolar Celarc.

Prav zaradi katastrofalnega komuniciranja NIJZ z javnostjo se je še pred uradno potrditvijo prve okužbe s koronavirusom zaupanje javnosti v to institucijo in državo kot tako dobesedno podrlo, po socialnih omrežjih in tudi v nekaterih medijih pa je začelo krožiti več različnih "resnic" o dejanskih podatkih. Pirnatova je podobno kot poslovodeči minister za zdravje Aleš Šabeder v situacijo s koronavirusom padla povsem nepripravljena, brez ustrezne komunikacijske strategije in načrtom kriznega piarja. Presenetljivo je predvsem to, da se vlada niti po prvih in zelo bolečih flopih ni ničesar naučila in je do nedelje zvečer še vedno delovala, kot da nima povsem natančnih informacij o poteku širjenja virusa, niti ni čisto prepričana, kaj naj bo naslednji korak, ki bo potreben za zaščito javnega zdravja.

Štiridnevna ignoranca

V soboto se je zgodil nov primer okužbe na Obali, kjer so pristojne institucije - nad njimi je po hierarhiji ravno NIJZ -  potrebovale kar štiri dni, da so 31-letni Lucijčanki, ki sicer živi in dela v Švici, omogočile testiranje, o čemer so kritično poročale Primorske novice (vir). Na srečo je gospa ravnala izjemno odgovorno in je bila ves čas v samoizolaciji. Nekateri drugi okuženi takšne prisebnosti niso zmogli, zato so okužili kar nekaj ljudi - ki so potem morda okužili nove "žrtve".

Premier v odstopu, minister za zdravje v odstopu in Nina Pirnat, direktorica NIJZ.  

Če je belokranjski zdravnik okužil tudi katerega izmed varovancev doma starejših občanov v Metliki, se nam bržkone obeta prva smrtna žrtev, kajti smrtnost pri koronavirusu je med najstarejšo populacijo (nad 80 let) že okoli 15 % (kar pojasnjuje tudi visoko smrtnost med okuženimi v severni Italiji). Če bi Šarčeva birokracija resno pristopila k ukrepom za zajezitev koronavirusa, predvsem pa če bi javnost na čim bolj razumljiv in konkreten način obveščala o tem, zakaj je ta virus tako nevaren, četudi v povprečju ni tako zelo smrtonosen, kot nekateri panično opozarjajo, potem bi bilo ključno sporočilo sledeče:

Približno šestina obolelih (15 %) za novim koronavirusom potrebuje hospitalizacijo, saj imajo hujše respiratorne težave. V domači oskrbi enostavno ne morejo ostati. Če je okuženih veliko, takšna množica pacientov ohromi zdravstveni sistem, ki po določenem času kolapsira. Tedaj se odstotek mrtvih lahko dvigne tudi nad številko, ki jo trenutna statistika beleži kot odstotek smrtnosti.

Koliko okuženih bi teoretično lahko "prenesel" slovenski zdravstveni sistem, si lahko približno predstavljamo že ob številu prostih postelj za takšne primere. Resda smo po OECD statistiki relativno dobro preskrbljeni s poteljami v bolnišnicah, vendar je ta podatek varljiv, saj ne upošteva tega, da je pri koronavirusu bistvena izolacija pacienta, kar pomeni, da mora biti v bolnišnični sobi sam. Glede na slovenske razmere v javnem zdravstvu je to podatek, ki spremeni marsikaj. Koliko posteljnih kapacitet ima torej dejansko država ta hip na voljo? Od izbruha epidemije v sosednji Italiji, ko bi moral NIJZ takoj in z vso resnostjo začeti s pripravami za najbolj črn scenarij tudi pri nas, se je število teh postelj po nekaterih podatkih sicer zvišalo, vendar v nobenem primeru ne presega 50, od tega naj bi bila približno četrtina na intenzivnih oddelkih.

Maročan in panika na občini

Nad NIJZ in njegovo nekompetentnostjo so se konec minulega tedna razburjali tudi na občinskih ravneh. Na domžalsko upravno enoto je prišel Maročan s svojim tastom, da bi podaljšal začasno prebivališče; ob tem se je tast zaklepetal in povedal, da je zet prišel ravno s tistim kombijem GoOpti iz Benetk, s katerim se je v Slovenijo pripeljal tudi prvi "uradno okuženi" za koronavirusom.

Zadnji podatki potrjujejo strahove, da je Italija naslednje veliko žarišče virusa.

Zavladala je manjša panika, saj je Maročanovo dekle čistilka na sosednji občini in je imela tam vsakodnevne stike s kopico zaposlenih. Direktor občinske uprave jo je nemudoma poslal domov, potem pa se je soočil z dilemo, kako napisati odredbo, naj čistilka ostane doma, ko pa niti ona niti njen maroški partner uradno (še) nista bolna. Na NIJZ so jim povedali, da za take odredbe niso pristojni, niso pa imeli niti nobenih idej, kako bi problem rešili. Ko so na občini razmišljali, kaj narediti z vsemi tistimi zaposlenimi, ki so bili v bližnjem stiku s potencialno okuženo čistilko, so se soočili z novim izzivom: kako izpeljati testiranje za koronavirus, ko pa delodajalec formalno nima nobenega pravnega vzvoda, da bi jih poslal na testiranje, razen seveda na podlagi prošnje oziroma vljudnega predloga.

Šarčeva vlada v teh nekaj tednih, ko je jasno, da koronavirus ne bo obšel Slovenije, ni bila sposobna sestaviti niti osnovnih pooblastil vodstvom javnih zavodov, občinam oziroma javni upravi nasploh, da v primeru suma, da kdo od zaposlenih okužen s koronavirusom, lahko tega človela pošljejo domov ali na testiranje brez skrbi, da bo ta posameznik - ker se bo zaradi tega morda čutil prizadetega, diskriminiranega - zoper delodajalca morda sprožil kak postopek, tožbo ipd.

Ukrepi, ki se jih vsi bojijo

Če bi premier v odstopu ravnal modro in v dobro države, bi na ponedeljkov razširjeni sestanek Sveta za nacionalno varnost (SNAV) poleg poslovodečih ministrov povabil tudi vse kandidate za ministre v bodoči vladi. Kajti SNAV je edini organ v sistemu oblasti, kjer se politika konča in kjer gre za resne odločitve, ki jih morajo sprejemati odgovorni državni funkcionarji. Na Svetu za nacionalno varnost ni politikov, ni opozicije in pozicije, ampak gre za državo. Tam se vidi, kdo razume politiko, kdo pa je navaden blefer, nam je zaupal sogovornik iz vrha državne uprave, ki ni želel niti imenovan. Spomnil nas je na eno takšnih sej pred leti, ko je bil premier Janez Drnovšek in so mu povedali, da Slovenija nima rezervnega državnega komunikacijskega sistema (omrežja), na katerem bi bili državne institucije, vlada, davki, carine, plačilni promet itn. Vsi v sobi so nenadoma postali beli kot stene za njimi.

Pod Šarčevo vlado se je Svet za nacionalno varnost sestajal tudi zaradi bizarnih razlogov, denimo Štajerske varde in Andreja Šiška. (Foto: Vlada Republike Slovenije)

Če Šarec razume politiko, bo naredil vse, da bo prenos oblasti na novo vlado - predvsem tam, kjer je situacija glede potencialne epidemije koronavirusa najbolj akutna - potekal čim hitreje, učinkovito in uspešno. 

S tem v zvezi ni slaba ideja, da bi ponedeljkova seja Sveta za nacionalno varnost potekala v živo.

Svet za nacionalno varnost ne bo mogel mimo razmer v Italiji, ki so dejansko zaskrbljujoče, kajti naša zahodna soseda bo zaradi koronavirusa zagotovo padla v novo recesijo, že zdaj pa je škoda milijardna. Prepoved vseh javnih prireditev ni tako usodna kot denimo zaprtje univerz, šol in vrtcev, saj to za seboj potegne težke posledice. Na otroke, ki ostanejo doma, mora nekdo paziti; če so šoloobvezni, je na mestu vprašanje, kako je z njihovim izobraževanjem. Slovenija lahko preživi teden dni najbolj rigoroznih ukrepov brez hujših posledic, pravijo naši sogovorniki, težave pa bi se pojavile kasneje. Nismo namreč še pripravljeni za online šolski proces, ki bi bil možen prek komunikacijskih kanalov, kakršen je denimo Skype, omogočil pa bi, da šolarji na takšen način spremljajo izobraževalni proces tudi v primeru, ko bi suspenz pouka trajal več tednov.

Tudi to namreč ni izključeno. Ta trenutek ne vemo, kakšen bo nadaljnji razvoj dogodkov pri nas; možnosti, da bi število okuženih ostalo pri številki 12, sicer so, vendar so majhne. Skoraj zagotovo bo prišlo do širjenja virusa, vprašanje je le, ali bo nalezljivost ostajala v mejah, ki še ne pomenijo epidemije. Če se zgodi slednja, se bo treba z njo spopasti in jo obvladati.

V vsakem primeru pa je novi koronavirus največji preizkus za slovensko državo po letu 1991. Na nek način se ponavlja tista Kučanova izjava, da nič več ne bo tako, kot je bilo.