Komentar

Čakajoč na epidemijo: Kdo se (ne) boji koronavirusa in zakaj?

Medijem se očita, da o koronavirusu poročajo senzacionalno. To pogosto res drži, iz perspektive psihoterapije pa bi bilo dobro pogledati, zakaj je tako (poleg želje po branosti). Družinska terapija verjame, da je družina osnovna sistemska celica, prav tako pa je tudi država sistem. In če v družinskem sistemu starši razočarajo in ne izpolnijo svoje funkcije, njihove vloge prevzamejo drugi, tj. otroci. To se zgodi pogosto v družinah, kjer vladajo zasvojenosti in psihopatološke motnje, ali pa so starši preprosto odsotni, odtujeni, v svojem svetu. V svojem svetu pa so delovali tudi predstavniki slovenske vlade v odstopu, ki so se s prepočasnimi ukrepi postopno začeli pojavljati na tiskovnih konferencah. Namesto, da bi delovali proaktivno, so delovali reaktivno. In če so odgovorni reagirali prepočasi in premalo odgovorno, je potem povsem logično, da bodo njihovo nalogo prevzeli drugi, tako posamezniki kot mediji.

 

11.03.2020 12:43
Piše: Katja Knez Steinbuch
Ključne besede:   Katja Knez Steinbuch   terapija   koronavirus   strah   panika   vlada   NIJZ   ministrstvo za zdravje

Foto: Mediaspeed

Največja težava trenutno - ko imamo vlado v odstopu - ni samo virus, ali samo padec gospodarske aktivnosti, ampak so odnosi: ko ni leaderja, ni pravočasnega načrta, ni dobre komunikacije.

Tudi terapevti se ne moremo izogniti temi, ki buri javnost in medijske duhove. Srečujemo se s porastom tesnobe in strahu, včasih prave panike na eni strani in hkrati s popolnim zanikanjem resnosti situacije na drugi. Prestrašeni se zares bojijo izgube svojega življenja ali pa življenja svojih najdražjih. Predvsem so v strahu za svoje starše, marsikdo se boji tudi za svoje otroke. Senzibilni na strah pogosto ne želijo niti spremljati medijev ali statistik in ne vedo, da za otroke po statistikah velja, da so bolj prenašalci kot pa žrtve. Spet drugi spremljajo medijske objave in samo čakajo, da se številke povečajo. Marsikdo je v strahu pred posledicami šel v nakupe zalog hrane, razkužil in zaščitnih mask. S takšnim vedenjem, ki je za marsikoga pretirano, prestrašeni dobijo nazaj kontrolo nad situacijo, kar jim da občutek večje notranje varnosti. To, kar navzven izgleda kot panika, njih vsaj začasno pomiri. Nakupovanje jim daje zunanjo varnost, ki je ta trenutek porušena.

 

V družinski terapiji verjamemo, da je v situacijah, kjer ljudje nimajo občutka kontrole, dobro, da jo skušajo pridobiti nazaj. To namreč daje ljudem občutek večje notranje varnosti. Težava nastane takrat, ko začasne pomiritve ne delujejo, anksioznost pa še vedno narašča. To se zgodi predvsem pri tistih, ki so tudi sicer nagnjeni k obsesivni kompulzivnosti. Ljudje, ki imajo OKM (obsesivno kompulzivno motnjo), se ne bodo nikoli počutili dovolj varno, nikoli dovolj čisto, nekontaminiranost pa bo njihov glavni cilj dneva. Zato ljudje, ki so nagnjeni k tovrstnem strahu, lahko preživijo dan v čiščenju stanovanja, pranju perila in nenehni vznemirjenosti glede prihodnosti. Življenje s takšno obilico strahu je naporno za vse.

 

Nekateri se virusa samega ne bojijo, a strah usmerjajo v premnoge teorije zarot. Slovenci, ki smo še iz časov vojne naučeni, da ne smemo nikomur zaupati in da nam lažejo tudi “naši”, zdravstvenem sistemu in politiki ne zaupamo. Raje kot s preventivo se ukvarjamo z možnimi scenariji, kdo nam kaj prikriva in kje nas bodo spet izkoristili. Ljudje, ki verjamejo tovrstnim teorijam, tudi v takem fenomenu razmišljajo o tem, kako nam preko virusa obračajo stran pozornost od večjih, skritih spletk, ki se naj bi dogajale na svetovni ravni. Pozabljajo pa, da samovoljni voditelji ZDA, Rusije, Koreje in drugih držav svoje namene brezsramno uresničujejo kar vsem na očeh, brez posebne skrbi za to, kaj si bodo mislili drugi.

 

 

Nezaupanje avtoriteti ali teorija zarote

 

Nekateri se virusa samega ne bojijo, a strah usmerjajo v premnoge teorije zarot. Slovenci, ki smo še iz časov vojne naučeni, da ne smemo nikomur zaupati in da nam lažejo tudi "naš"”, zdravstvenem sistemu in politiki ne zaupamo. Raje kot s preventivo se ukvarjamo z možnimi scenariji, kdo nam kaj prikriva in kje nas bodo spet izkoristili. Ljudje, ki verjamejo tovrstnim teorijam, tudi v takem fenomenu razmišljajo o tem, kako nam preko virusa obračajo stran pozornost od večjih, skritih spletk, ki se naj bi dogajale na svetovni ravni. Pozabljajo pa, da samovoljni voditelji ZDA, Rusije, Severne Koreje in drugih držav svoje namene brezsramno uresničujejo kar vsem na očeh, brez posebne skrbi za to, kaj si bodo mislili drugi. Spet naslednje skrbi, kaj bo ta "histerija" prinesla in v strahu ugibajo, ali jim bo kratena svoboda gibanja. Nekatere misel na to idejo spravlja v podobno tesnobo, kot tiste zgoraj.

 

Tisti, ki s strahom niso domači, bodo hitro zamahnili z rokami, da saj gre samo še za eno virozo, tako kot je gripa. Ali pa za morda malce manj znano virozo, zato se mora družba samo še malo bolj prekužit in bo vse v redu. Še naprej bodo radi potovali, morda celo hodili v Benetke, karikiram, vmes pa nakupili C vitamin. Tudi glede čistoče se ne bodo preveč obremenjevali. Tisti, ki imajo strah povsem "odrezan" ali nekje zamrznjen, bodo kljub obiskom tujine vkorakali v zdravstveni dom med zdrave. V takšnih primerih, ki jih radi obsodimo, ker so ogrožujoči do ranljive populacije, gre v resnici za težavo občutkov. Ljudje pogosto kljub delu na sebi ne čutijo temeljnega strahu in sramu, zato gredo kljub opozorilom čez meje drugih. Kot da bi izgubili osnovno senzibilnost za drugega. To je seveda popolnoma možno, če sebe sploh ne smemo čutiti. Če ob tem zmanjka še vodenje, avtoriteta, ki bi podala jasna navodila in meje, so omenjeni prepuščeni sami sebi in nemočni.

 

 

Vzroki, da ne čutimo strahu, so v vzgoji

 

Težko posledice virusov opazijo tudi tisti drugi, ki jim strah ni domač občutek oziroma se ga včasih prav izogibajo. V naši kulturi se že več generacij čustva namreč pogosto zatira: fantki ne smejo jokati, še manj pa biti prestrašeni. Na podoben način kot morajo punčke biti pridne in ubogati. Celo kakšni današnji "strokovnjaki", ki predlagajo tepež ali pa stroge meje brez debat, starše spodbujajo, naj vendar naredijo ubogljive otroke. Spoštovanje odraslih postavljajo nad vse. Zato je povsem logično, da se poleg tistih otrok, ki jih tako radi v družbi grdo kritiziramo (generacija X, saj veste: razvajeni, egocentrični in ne vem kakšni še), pojavljajo tudi otroci, ki so "na avtopilotu", z občutki pa se ne ukvarjajo kaj preveč, ker morajo izpolnjevati zahteve drugih. Njihovi občutki ostanejo zamrznjeni v telesu, oni pa so racionalno od njih prav odrezani. Tako prvi "razvajeni" kot drugi "piloti", so povsem spregledani v svojih osnovnih čustvenih potrebah. Zato se terapevti srečujemo z epidemijami nasilnih in soodvisnih odnosov, ki nosijo smrtonosne posledice na drugačen način. Te smrtonosne posledice družba težko opazi, ker se dogajajo doma in ne na očeh javnosti. so skrite in tabuizirane. Še vedno pa je v Sloveniji močno prisotno zmotno mnenje, da sta za nasilje potrebna dva, kar vsekakor ne drži. Družinska terapija pogosto ni nikakršen bav-bav, le daje dovoljenje, da odrasli končno začutijo sebe, svoje občutke, se pomirijo, v odnosih postavijo meje in zaživijo, od nasilnih odnosov pa se lahko ločijo.

 

 

 

Strah in mediji

 

Odrezani od strahu se bodo spraševali tudi o tem, zakaj mediji zganjajo takšno paniko. Pozabili bodo, da je osnovna naloga medijev informiranje in da je povsem logično, da bodo to počeli na način, da bodo pridobili branost, gledanost, poslušanost. Medijem se očita, da pišejo senzacionalno. To pogosto res drži, iz perspektive psihoterapije pa bi bilo dobro pogledati, zakaj je tako (poleg želje po branosti).

 

Družinska terapija verjame, da je družina osnovna sistemska celica. Prav tako pa je tudi država sistem. In če v družinskem sistemu starši razočarajo in ne izpolnijo svoje funkcije, njihove vloge prevzamejo drugi, tj. otroci. V terapiji se tako pogosto srečujemo z izrazom postaršeni otroci. Slednji skrbijo za starše ali pa za druge otroke namesto staršev. To se zgodi pogosto v družinah, kjer vladajo zasvojenosti in psihopatološke motnje, ali pa so starši preprosto odsotni, odtujeni, v svojem svetu.

 

V svojem svetu pa so delovali tudi predstavniki vlade v odstopu, ki so se s prepočasnimi ukrepi postopno začeli pojavljati na tiskovnih konferencah. Namesto, da bi delovali proaktivno, so delovali reaktivno. In če so odgovorni reagirali prepočasi in premalo odgovorno, je potem povsem logično, da bodo njihovo nalogo prevzeli drugi, tako posamezniki kot mediji.

 

Mediji in posamezniki nas vsak dan opozarjajo in spodbujajo, da stvari vzamemo resno. In kadar se starši (država) ne odzovejo, lahko to počno še bolj kljubovalno, kot uporniški najstnik, ki ni slišan. Rešitev bi bila v tem, da starši "uporniške najstnike" vzamejo resno.  Žal pa se premnogokrat dogaja, da njih (in medije) določijo za tako imenovanega grešnega kozla, kar je pojem, ki v terapiji pomeni, da so otroci krivi (po krivem obtoženi) vsega, kar sistem prinaša. Toda otroci v resnici ne morejo nositi takšnega bremena. Otroci v najboljšem primeru potrebujejo zdrave meje, povezovanje, sočutno odzivanje in vodenje. Ker vsega tega ni in se srečujemo s fenomenom odsotnega očeta, kateremu dodamo še naporno obdobje po ločitivi – trenutni status quo, ko se funkcije še niso zamenjale, čeprav so že jasne – potem postane vse jasno. Gre za obdobje, ki je naporno za vse, najbolj pa otroke. Zato ni čudno, da tudi mediji svojo vlogo igrajo tako, kot trenutnemu stanju države pritiče. In v marsičem so prvi, ki v skrbi aktivno opozarjajo na posledice, ki jih odhajajoča vlada in ministrstvo za zdravje še ne vidita.

 

 

Kako pa se počutijo zdravniki?

 

Tudi zdravniki so se po navajanju portala Siol in Zdenke Čebašek Travnik (predsednice Zdravniške zbornice Slovenije) prav tako počutili sami in brez navodil. Zdravnike lahko še bolj vključimo v analogijo otroka in starša, saj so še bolj vključeni v trenutno situacijo in so se morali počutiti brez jasnih navodil zmedeni, napeti in sami, kot sirote brez staršev. Samo predstavljamo si lahko, v kakšni napetosti morajo delati, sploh, če navodila pridejo prepozno, zaščitnih oblek in potrebne opreme pa zmanjkuje. Vse breme je padlo na njih, oni pa so najbolj izpostavljeni. Poleg tega Čebašek Travnikova pravi, da zdravniki ugotavljajo, da v naši državi ni nikogar, ne osebe ne institucije, ki bi prevzela osebno odgovornost za vsa priporočila in navodila, ki jih dajejo na Ministrstvo za zdravje in NIJZ zdravnikom.

 

Ni avtoritete, katere beseda bi zmanjšala dvome, dajala točna navodila vsem službam in jih medsebojno usklajevala. Poleg manjka avtoritete v zdravstvu so v Sloveniji težavne tudi družine, ki nimajo vodje. Ali pa tiste, ki starše imajo, pa slednji ne zmorejo voditi, le ukazovati. Toda zdravniki in tudi otroci ne potrebujejo ukazov, pač pa dovoljenja in jasne, konsistentne dogovore. Največja težava trenutno ni samo virus, ali samo padec gospodarske aktivnosti, ampak so odnosi: ko ni leaderja, ni pravočasnega načrta, ni dobre komunikacije.

 

 

Kje je rešitev?

 

Zdravnik, ki ga kritiziramo, ni mogel v samoizolacijo, ker je NIJZ vedno znova poudarjala, da samoizolacija ni potrebna in da je panika odveč. Državne inštitucije niso pravočasno opozorile na to, kaj sledi. Tudi ostali bodo hodili v službe, vse dokler ne bo nekdo povedal: strah je v redu in strah je na mestu; lahko ostanete doma.

 

Regulacija afekta (pomirjanje) v družinski terapiji se namreč začne tako, da klientom prepoznamo njihove občutke, da jih ovrednotimo, zrcalimo in umestimo. Pravzaprav se šele takrat, ko so ljudje slišani v svojih najtežjih občutkih, lahko pomirijo. To je povsem nasprotna logika, kot smo jo generacijsko vajeni. Vajeni smo namreč zniževati občutke, saj že otrokom govorimo: ne se jokat, saj ni nič hudega. Toda v resnici zanje je hudo in zato je nujna drugačna perspektiva, ki je v psihoterapevtskem svetu že dolgo v veljavi. Otroku ki je padel, zato ne rečemo, nič ne boli, ampak jim rečemo: "Te boli? Verjamem, da je hudo, ampak jaz sem tu in si zdaj na varnem."

 

Namig državi v terapevtskem smislu bi zato bil: vzemite vse resno, ovrednotite ljudem strahove, povejte jim za koga in v kakšnih primerih je strah še posebej upravičen, potem pa jim dajte jasna navodila in bodite prezentni! To je najmanj, kar pripada vam in državljanom. Panika res ni potrebna, jasni zaščitni ukrepi pa so nujni. Vsem državljanom pa svetujemo previdnost namesto panike.

 

Katja Knez Steinbuch je družinska terapevtka in direktorica Inštituta Vita Bona. Prispevek je bil izvirno objavljen tukaj.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
4
Odtisi časa: Vladavina prava, papeževa pamet in Rdeči noski
7
01.12.2020 22:30
Proti neumnosti so se bogovi bojevali zaman, je svojčas zapisal avstrijski mislec Karl Kraus. Neumnost pa ima moč vode kljub ... Več.
Piše: Anej Sam
Blagor kriznih razmer ali fenomen Jacinde Ardern
19
29.11.2020 10:00
Bistvo priljubljenosti Jacinde Ardern je v komunikaciji z ljudstvom in zaznavanju realnih namenov vlade s strani ljudstva! To ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Popolnost vesolja: Kozmični dež je misleča umetnina Tilna Sepiča
5
28.11.2020 21:54
V današnjem komentarju bom opazoval in komentiral umetniško delo Tilna Sepiča z naslovom Kozmični dež. Povejmo kar takoj in brez ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj je Janševo pismo pomembno
11
27.11.2020 23:59
Po vseh teh letih ukvarjanja s komuniciranjem sem še vedno prepričan, da je najboljši način komuniciranja predvsem v političnem ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
20
27.11.2020 01:00
Tisto, kar po mojem mnenju Slovenijo v teh časih pošteno tepe in rezultira v dejstvu, da ljudstvo nikomur več ne verjame, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
6
25.11.2020 22:00
Naš britanski kolumnist Keith Miles je kot nevtralni opazovalec razmer v Evropski uniji odreagiral na Janševo pismo evropskim ... Več.
Piše: Keith Miles
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
11
24.11.2020 21:16
Do danes so se v Sloveniji močno namnožili časnikarji in časnikarke, pravnuki Cankarjevih literarnih žurnalističnih likov. Sama ... Več.
Piše: Denis Poniž
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
16
23.11.2020 21:30
V nasprotju s splošnim prepričanjem, ki prevladuje izven Združenega kraljestva, je to država, ki ni proti priseljevanju, temveč ... Več.
Piše: Keith Miles
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
19
22.11.2020 21:00
Zakaj se v Sloveniji zgodi tak rompompom vsakič, ko desne vlade izvedejo kadrovske menjave? Levica, ki je tej državi vladala tri ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje Rapalske meje: Nasilje in "etnična melioracija" bivše Julijske krajine
2
22.11.2020 11:00
Stoletnica Rapalske pogodbe in sveži izid slovenskega prevoda knjige Izbrisana identiteta tržaškega razumnika in publicista ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Tihomir in Kazimir
5
21.11.2020 21:49
Bolj oseben kot je moj današnji komentar, ne more biti. Posvetil se bom retrospektivni razstavi, posvečeni Kazimirju Maleviču v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
29
19.11.2020 21:36
Rad bi mu pomagal, a ne vem, kako. Z zahtevo po resnični vladavini prava si je JJ izkopal celico, pred katero ne bo demonstriral ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Semenj ničevosti: O "akademski" mazaški akciji Renate Salecl in Tineta Hribarja
24
18.11.2020 23:05
16.11.2020 je Komisija za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti javno objavila ter na državni zbor in ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Zakaj so železničarji bolj cenjeni od nacionalkinih novinarjev na Kolodvorski
10
17.11.2020 21:30
Pred časom sem objavil tekst, v katerem sem prikazal poslovanje javneRTVhiše v zadnjih letih, dodal pa sem tudi primerjavo z ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zgodovina brez epike: Imeli bomo državo, če nam jo bodo globalni centri moči dovolili imeti, za kar pa moramo biti izjemno modri
12
16.11.2020 21:00
Če zavezniške sile ne bi pregnale Nemcev leta 1945, bi Nemci poveljevali Kraljevini Jugoslaviji in njenim narodom tudi dandanes, ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski odnosi z Združenimi državami po zmagi Bidena niso več pod vprašajem - ali pač?!
12
15.11.2020 22:58
Tviti predsednika vlade Janeza Janše ob nedavnih volitvah v ZDA so imeli tudi učinke, ki jih ne gre prezreti. V slovenski ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zmaga desnice na ameriških volitvah ni vprašanje
12
15.11.2020 11:00
Med zadnjimi volitvami v ZDA so se razgalili nekateri nauki za preizpraševanje politične situacije na celotnem Zahodu. Naj bo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zasmehoval je tako evropske cilindre, kot balkanske opanke
1
14.11.2020 22:01
Še danes je večini ljudi najbližja asociacija na avantgardno umetnost povezana z revolucionarnim komunizmom. Meni pa vedno znova ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Virus v Evropi: Potreba po narodih in nacionalnih državah
9
13.11.2020 21:45
Trenutna pandemija jasneje kot vse drugo kaže, da so se nacionalne države in lojalnost, ki jo ljudje čutijo do svojega naroda, ... Več.
Piše: Keith Miles
Američani so že siti obeh, Bidena in Trumpa, čeprav vse kaže, da so demokrati prehitro razglasili zmago
28
12.11.2020 21:11
Amerika je vselej znala presenečati svet. Med drugo svetovno vojno in takoj po njej izjemno pozitivno, kasneje čedalje bolj ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
Keith Miles
Ogledov: 2.863
02/
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.992
03/
Zakaj je Janševo pismo pomembno
Miha Burger
Ogledov: 2.471
04/
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.054
05/
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
Denis Poniž
Ogledov: 1.941
06/
Polemika: Esej o opustošenju legalnosti, legitimnosti in ustavnosti volitev 2014
Žiga Stupica
Ogledov: 1.642
07/
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 5.105
08/
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
Keith Miles
Ogledov: 1.225
09/
Blagor kriznih razmer ali fenomen Jacinde Ardern
Simona Rebolj
Ogledov: 1.164
10/
Se nam ponavlja zadnja kriza iz leta 2009? Vse kaže, da ne, vseeno pa bo ključen ponovni dvig domače potrošnje.
Bine Kordež
Ogledov: 776