Komentar

Celotna Italja je v karanteni. Kaj to pomeni, boste v Sloveniji poizkusili na lastni koži v naslednjih dneh.

Ne smemo se gibati prosto, ostajati moramo, kolikor je mogoče, doma, gibanje je omejeno na vseh ravneh, zaprto je vse, razen najbolj nujnih uradov, lekarn, trgovin z jestvinami. To je po novem. V bistvu smo omejeni na dom, ostajati moramo doma, iz hiše lahko gremo samo po najnujneših opravilih, vedno s potrebnim dokumentom, ostati moramo doma. In pošteno povem, da se tu, kjer je nekoč bila Avstro-ogrska monarhija, tega držimo precej natančno. Stanje je nerealno v vsej svoji realnosti, nikjer nobenega avtomobila, v mestu izjemno malo ljudi, po vaseh še manj, zdi se mi, da še psi lajajo manj ...

14.03.2020 01:19
Piše: Jurij Paljk
Ključne besede:   Jurij Paljk   Italija   meja   karantena   Gorica   Travnik   koronavirus   Furlanija Julijska krajina   Trst   Rožna dolina

Fotografije: Jurij Paljk

Stanje je nerealno v vsej svoji realnosti, nikjer nobenega avtomobila, v mestu izjemno malo ljudi, po vaseh še manj, zdi se mi, da še psi lajajo manj.

"Prekleta meja, stokrat prekleta meja", sem samemu sebi vzdihnil v avtu, ko sem se peljal v četrtek mimo Rožne doline v Gorici, se ustavil in iz avta naredil fotografijo, na kateri se vidi, da je na italijanski strani cestna pregrada iz plastike, na slovenski strani pa so cementni bloki, taki, kakršnih še v vojni za samostojno Slovenijo tam ni bilo. Na sedežu v avtu imam pet že napisanih potrdil z osebnimi podatki, če bi me ustavili orožniki ali policija, bi imel tako manj dela z njimi, prevečkrat namreč pogrešijo zapisati v računalnik moje ime in priimek in bi imel spet težave. Kot sem jih imel že velikokrat. Potrdilo si moraš sam napisati, pred dnevi sprejeti državni zakon namreč naroča italijanskim in tujim državljanom, ki živimo in delamo v Italiji, da se ne smemo premikati iz občine, kjer živimo, razen v nujnih primerih in v primeru, da delamo v drugi občini. Celotna italijanska država je v karanteni. Kaj to pomeni, boste v Sloveniji poizkusili na lastni koži v naslednjih dneh.

 

Tako je z mano: živim pri Ogleju, na delo se vozim v Gorico in Trst. V primeru, da me ustavijo karabinjerji, jim moram pokazati svoje osebne dokumente in dati potrdilo, ki ga skupaj podpišemo, v avtu imam za vsak slučaj še uradno potrdilo delodajalca, da sem res zaposlen pri tedniku Novi glas.

 

Vas Terzo pri Ogleju, kjer živim, je majhna, občina pa zelo majhna, imamo samo eno trgovinico z jestvinami, peka in eno lekarno, dva zdravnika in župnika don Pina, ki pa že dolgo ne more maševati; tudi to boste v Sloveniji v teh dneh okusili, tisti, ki hodite k maši, ostalih se to ne tiče. V Terzu nas hodi v cerkev zelo malo, v Italiji nas je tudi malo tistih Slovencev, ki hodimo k maši, smo manjšina v manjšini.

 

In smo letos zaradi koronavirusa bili vsi ti manjšinci v manjšini prvič brez pepelnice, ja, niti med drugo svetovno vojno se to ni zgodilo, pravzaprav nikdar ne, tudi za časa pogubnih kužnih epidemij ne, takrat so v cerkvah lahko imeli maše in tudi procesije, med katerimi so molili, tudi tisto prošnjo, ki se je starejši še spominjamo: "Kuge, lakote in vojske, reši nas, Gospod!"

 

 

Povsem opustela Gorica.

 

 

V Gorici imamo uredništvo na Travniku, ki je te dni prava puščava; avtocesta, po kateri se vozim do Vileša in iz Vileša do Gorice, je tudi prazna, samo tovornjaki so na njej, od danes, ko je Slovenija prepovedala tudi tovorni promet, še teh ne bo. To sem občutil na lastni koži že zjutraj, ko sem pri Sovodnjah na avtocesti naletel na dolgo kolono tovornjakov, med njimi je bilo tudi veliko praznih, tistih, ki tovorijo dragoceni les iz že hudo oplenjenih slovenskih gozdov, ponoči vozijo v Furlanijo in v Veneto, ki mu Slovenci v Italiji nikdar nismo rekli Benečija, kot danes ljubi Kranjci uvajajo in nas popravljajo. Od vedno smo mu rekli samo Veneto in basta

 

Benečija je Beneška Slovenija, pa naj "stroka" piše še take in drugačne.

 

Že ko smo pri stroki, na katero se v Sloveniji vsaj moji kolegi stalno sklicujejo, "stroka bo povedala!", bi rad vedel, kdo je bil tisti strokovnjak, ki je na tak podel način zaprl državne meje, prav zares mora biti strokovni genialec, ki nima nobenega občutka za soseda in še manj za nas, ki tu živimo. 

 

Mirno lahko zapišem, da bomo to plačali, mi, ki živimo ob meji, predvsem pa Slovenci, ki živimo tu, vse bomo plačali. Medtem ko to pišem, petek, 13. marca 2020 zvečer, namreč guverner Furlanije Julijske krajine Fedriga že sprašuje italijanskega zunanjega ministra Di Maia, "naj nemudoma posreduje pri kolegih iz Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije, da takoj razmislijo svoje ukrepe o zapiranju državnih meja". Fedriga upravičeno poudarja, da bi se morale te zadeve koordinirati skupaj.

 

In se je Slovenija znašal spet skupaj z Balkanci, ne?

 

Italijanska vlada se bori s koronavirusom, ima premalo bolniških postelj in staro prebivalstvo, covid-19 pa je morilec predvsem starejših oseb, samo v Furlaniji Julijski krajini je več kot sto tisoč (sic!) nad osemdeset let starih oseb. 

 

Ne smemo se gibati prosto, ostajati moramo, kolikor je mogoče, doma, gibanje je omejeno na vseh ravneh, zaprto je vse, razen najbolj nujnih uradov, lekarn, trgovin z jestvinami. To je po novem. V bistvu smo omejeni na dom, ostajati moramo doma, iz hiše lahko gremo samo po najnujneših opravilih, vedno s potrebnim dokumentom, ostati moramo doma. In pošteno povem, da se tu, kjer je nekoč bila Avstro-ogrska monarhija, tega držimo precej natančno. 

 

Stanje je nerealno v vsej svoji realnosti, nikjer nobenega avtomobila, v mestu izjemno malo ljudi, po vaseh še manj, zdi se mi, da še psi lajajo manj. Edine, ki srečam, ko parkiram blizu Travnika v Gorici zjutraj, ko grem v uredništvo, so prišleki, imigranti, zvečine Afganistanci, Pakistanci, nekaj jih je najbrž tudi iz Bangladeša, ob osmih morajo namreč oditi iz Karitasove spalnice.

 

"Ciao, ragazzi!", jih pozdravim.

 

In oni odvrnejo: "Buon giorno!" in gredo naprej, nekam v globoki in vsem nam neznani trebuh mesta, tja, kjer so neopazni, baje jih nekaj hodi na kosilo h kapucinarjem, drugi sam Bog ve kje nekako preživijo dan, zvečer se baje vrnejo spat v prenočišče.

 

 

Travnik, Gorica: Nikjer žive duše, karantena.

 

 

Ko sem pred leti videl Kitajce, ki so vsi po vrsti zaprli trgovine v Gorici, sem napisal, da smo prišli na dno, kar se je tudi zgodilo, Gorica je mrtva za trgovino. Prvi so to ugotovili Kitajci, zaprli in šli. Tokrat sem opazil, da je prva pred desetimi dnevi zaprla svoj bar Kitajka, ki kuha eno najboljših kav v Gorici, zaposlene ima seveda italijanske, lepe punce. In sem vedel, da bodo "tempi duri", težki časi, kot rečejo naši sosedje.

 

Bog ve, zakaj oni vedo vse prej kot mi, a?

 

V naše uredništvo prihaja večkrat Igor, on je pol Rus in pol Ukrajinec, dela za velikega italijanskega prevoznika, prinaša pakete vseh sort, poznamo ga in ga imamo radi. Pred dvemi dnevi je prišel, nekaj sem mu podpisal in ga vprašal, kje stanuje sedaj z mamo, ki je prišla v Italijo pred petnajstimi leti kot negovalka starih, onemoglih ljudi na domu. Povedal mi je, da stanuje v Spodnji Furlaniji, blizu Ogleja tudi on.

 

Na vratih je postal in se obrnil, govoriva v italijanščini: "Confini! Meje!"

 

Sem razumel, že deset let ni mogel domov, sedaj bo še težje. Predno je odšel, se je nagnil k meni in mi jezno zašepetal: "Ampak ne povedo, ne? Ne povedo, da so za to krivi Kitajci!"

 

In je šel.

 

Po moje bi ga bil Putin vesel.

 

Meje, ja. Ta prekleti koronavirus jih spet postavlja. In ta kranjska objestnost, ki misli, da je vse, kar diši po Avstriji, sveto. In da Italijani nič ne znajo, da so makaronarji, sedaj že koronarji, kot mi je povedal pred dnevi nekdo iz Ljubljane po telefonu! Ko bi vsaj kdo telefoniral komu prej!

 

Poročen sem s Furlanko, vzela me je, ko je bila še Jugoslavija, zato sva na mejo navajena. Zato sem otroke, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo, peljal zmrzovat na državno mejo, zato sem prvi dan, ko je Slovenija vstopila v Schengen, peljal danes že pokojnemu očetu na Vipavsko televizor, ki je stal pol manj kot v Sloveniji in ga objestno položil na zadnji sedež na vidno mesto, zato, zato, zato ... zato najini trije otroci danes živijo v Ljubljani, dve sta že končali študij, sin je komaj začel. 

 

In sva zato pred štirnajstimi dnevi zabičala vsem trem, da naj ostanejo v Ljubljani: "Ker bodo gotovo zaprli mejo."

 

In so jo. Ker ni posluha za tiste, ki ob meji in z mejo od malih nog živimo. Nikdar ga ni bilo in ga tudi danes ni. Zato tisti cementni bloki na mejnih prehodih. Seveda bo ljubljanska "stroka" sedaj nam, ki živimo "na planšariji", v provinci, na obrobju, ob meji, za mejo, z mejo, na meji, pred mejo, uradno povedala, da ni zaprla meje, da "samo uvaja kontrolne točke".

 

Ja pa ja de! Dejmo, dej! Bi jih dal jaz v vrsto in čakat te kontrolne točke, dvakrat na dan bi jih dal te strokovnjake! In potem, ko bi se vračali, bi jih spet dal v vrsto, spet na kontrolne točke. In potem ene štirinajst dni v karanteno, ne?

 

Niti v bar ne moremo na kavo več, ker so nam jih zaprli. A sem vseeno ujel danes to genialno: "Slovenci so narod smučarjev, se vidi, ne? Sicer ne bi imeli koronavirusa, saj so prav vsi okužbo prinesli iz smučarskih italijanskih središč, ne?"

 

Seveda to ni strokovno govorjenje, jasno, da ni. A tu, ob meji, pred njo in za njo, se znamo še posmejati, iz samih sebe najprej in šele nato iz drugih. Posmejemo se in se ne posmehujejmo, v tem je razlika! Tega bi se lahko naučila ljubljanska "stroka". In da ni vse Ljubljanska kotlina, da smo tudi ljudje ob meji, za mejo, pred njo in na njej. Tudi tega bi se lahko naučili. Dobesedno tudi.

 

 

Nekdanji mejni prehod Rožna dolina med Gorico in Novo Gorico.

 

 

Ja, mene bolijo tisti cementni bloki v Rožni dolini, tudi zato, ker grem običajno na kosilo tja, v bife v Rožno dolino, na slovensko stran, kjer se srečujemo delavci, profesorji s tamkajšnje univerze, ljudje z meje, tudi prišleki zadnje čase, ne samo Slovenci, Italijani in Furlani. Pravzaprav lahko tudi v imenu njih zapišem, da se ne bojimo koronavirusa, niti ne karantene, ampak ponovnega zaprtja meje, pardon, "kontrolnih točk na meji"

 

Tega se bojimo, ja!

 

Jurij Paljk je odgovorni urednik tednika Novi glas.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
18
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
0
31.01.2023 23:59
Po novem imamo Strateški svet, ki ga vodi predsednik vlade. Imamo lastne strokovnjake, zato nam res ni treba kopirati tujih ... Več.
Piše: Milan Krek
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
6
31.01.2023 11:10
No pa smo poleg vseh dnevnih dogodivščin, političnih, modnih, protokolarnih, muzejskih peripetij v naši deželici dobili še pravo ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
Učne ure televizijske napovedovalke Nataše
22
02.01.2023 00:00
Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.551
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.742
03/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.702
04/
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
Igor Bavčar
Ogledov: 1.841
05/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.559
06/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.165
07/
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
Bine Kordež
Ogledov: 1.072
08/
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
Tilen Majnardi
Ogledov: 721
09/
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.853
10/
Izključitev Rusije iz sistema SWIFT je priložnost za Kitajsko in za internacionalizacijo juana
Valerio Fabbri
Ogledov: 465