Pred dnevi (ko še nismo živeli v karanteni) sem doživel dve prigodi, ki sta me spodbudili k temu pisanju. Prvo lekcijo koncentriranega egoizma sem doživel v predavalnici. Drugo, ko sem šel na kosilo in opazil, da je dekletu, ki je sedelo nedaleč stran, padla jakna na tla. Ni opazila. So pa opazili štirje študenti, ki so sedeli zraven nje. Gledali so malo njo, malo jakno, pa spet malo njo, pa malo jakno na tleh. In se pogovarjali in jedli naprej. Najbližji je bil dober meter stran od nje. Nihče je ni opozoril. Kaj šele, da bi kdo pobral njeno jakno. Čez čas sem vstal jaz in prehodil tistih nekaj metrov do nje.

Kronavirus je povsod okrog nas. Ne samo v predavalnicah in jedilnicah. Na cestah, v trgovinah, v parlamentu, v šolah. Ena od posledic kronavirusa je občutek grandioznosti, iluzija osebne veličine in mesijanske poklicanosti. Prepričanje jaz, jaz, in še enkrat jaz sem središče sveta se ne razvija v vakuumu. Začne se v družini, kjer se vse prilagaja otroku in sleherni njegovi resnični ali namišljeni potrebi in želji. Dodatno ga krepi šolski sistem, ki utrjuje prepričanje, da se mora svet vrteti okrog slehernika, bog ne daj, da bi se posameznik prilagajal okolju in svetu. Krepi ga politično korektni družbeni novorek, ki v želji zaščititi posameznika pred diskriminacijo in varovati njegove pravice, v resnici posameznikom omogoča izvajati nasilje drugimi in jim pri tem blagohotno prikimava; taisti politično korektni novorek, ki namesto da bi ščitil pripadnike manjšin pred kakršno koli diskriminacijo, pri teh vzbuja vtis večvrednosti in jih včasih celo spodbuja k nasilju nad večino. Njegovo širjenje pospešujejo socialna omrežja: včasih je bil en od pogojev za dostop do javne besede vsaj določena količina modrosti govorca; danes vsak mentalni izbljuvek na spletu prej ali slej najde somišljenike in se širi brez kritične presoje.

Da je pojavnost kronavirusa preskočila z ravni posameznih primerov in dobila razsežnost epidemije, se najbolj očitno pokaže takrat, ko družba razvije mehanizme, ki skrbijo, da namišljene krone ne popadajo s kronanih glav. Simptome epidemije kronavirusa lahko najdemo v sodbah, ki več posluha kot za žrtve pokažejo za nasilneže. Najdemo jih v sodbah, ki v kratkem trajanju posilstva prepoznajo olajševalno okoliščino. Najdemo jih v delovanju države, ki uradnike, ki z objestno šlamparijo povzročijo državljanom in državi nepopravljivo škodo, ne pokliče na odgovornost, pač pa jih presvaljka v drugo javno službo. Najdemo jih v šolskih klopeh, iz katerih umikamo žrtve, ne nasilnežev, da jih ne bi prizadeli. Najdemo jih v javnem govoru, iz katerega se umikajo modri ljudje, vakuum ki ostaja za njimi, pa polnijo blazneži vseh oblik in barv. Najdemo jih v politiki, iz katere se sredinskost umika, vakuum pa polnijo skrajneži vseh oblik in barv.

Simptome kronavirusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov. Simptome kronavirusa najdemo pri politikih, ki ne zmorejo sodelovati in sprejeti, da včasih ni po njihovem. Simptome kronavirusa najdemo pri politikih, ki tako dolgo prebirajo naročene in plačane samospeve sebi v medijih, da jim začnejo verjeti in v sebi prepoznavati mesijanske odrešitelje. Simptome kronavirusa najdemo pri državnih uradnikih, ki ne znajo prevzeti odgovornosti za svoje katastrofalne odočitve, zmorejo pa tožiti tiste, ki opozarjajo nanje. Simptome kronavirusa najdemo v medijih, ki namesto da bi bili kronisti družbene stvarnosti, hočejo biti njeni kreatorji. Simptome kronavirusa najdemo v družbi, ki norcem ne zna več reči norci, ker ne premore kritične presoje, da bi nore ideje razlikovala od modrih.

Simptome kronavirusa virusa najdemo pri ljudeh, ki ne vidijo nikogar razen sebe; le kadar bi morali prevzeti odgovornost za kar koli, začnejo kazati s prstom naokrog. Simptome kronavirusa virusa najdemo pri ljudeh, ki v gostilni udrihajo čez parlamentarce in ministre, namesto da bi se vprašali, kdo je te ljudi spravil tja.

Ni težava, da je kronavirus že v Sloveniji. Povsod po svetu se širi. Težava je v tem, kako zelo je celotna slovenska družba okužena z njim. In kako malo je na obzorju možnosti za ozdravitev. Ker ima kronavirus svoj mali kavelj, zaradi katerega se je tako težko boriti proti njemu – vsak se mora najprej soočiti s svojim. Nam je pa takooo zelo lažje kazati s prstom na druge.

Da je v zmanjkalo mask za koronavirus, ni dobro. Da smo že tako dolgo brez mask za kronavirus, je pa tragično.