Gledano z današnjega vidika in potencialno zahtevnejših scenarijev daljše zaustavitve gospodarske aktivnosti so bile odločitve vlade v preteklih dveh letih pravzaprav enostavne. Prepirali smo se o tem, ali bodo proračunski prilivi pet ali šest odstotkov višji, ali bomo neko davčno stopnjo ali izdatek dvignili za en odstotek ali ne, ali smo se v napovedih gospodarske rasti zmotili za tri ali štiri desetinke odstotka. To, kar se dogaja danes in kar nas kar verjetno čaka v bodoče (v milejši ali ostrejši obliki), bo zahtevalo popolnoma drugačen pristop nove vladne ekipe in resnično strateško razmišljanje in odločitve. Zaustavitev gospodarske aktivnosti samo za mesec ali dva (doma in naših partnerjev v tujini) lahko zniža obseg ustvarjene dodane vrednosti tudi za preko 10 %, kar pomeni skoraj "vojne razmere". Dal sem v narekovaje, a mogoče niti ni potrebno.

Situacija, ki se nam kaže, daleč odstopa od dosedanje lagodnosti, ko se je vsa razprava tudi v svetu vodila okoli tega, ali bo gospodarska rast plus ali minus desetinka odstotka. Ko smo iz tega delali paniko, čeprav gre pri tem dejansko samo za psihološko razliko in manj za kake spremembe v življenjskem standardu prebivalstva. Danes lahko beremo razne črne scenarije, kako bi popolna zaustavitev gospodarskega delovanja države pripeljala ljudi v bedo, kar je najbrž pretiravanje - toda mesec ali dva zaustavitve ter postopno vračanje na stare tire lahko "pobere" desetino in več BDP, kar pa zahteva strateške odločitve. Tudi pravi čas, ne prepozno in seveda tudi ne prezgodaj. Verjetno smo tudi v razmerah, ko bomo morali preseči razlike in medsebojna obtoževanja in angažirati najboljše ljudi za iskanje ustreznih ukrepov.

Vsekakor tokrat ni čas, da bi iskali krivce, zakaj se na takšne razmere nismo pripravili - na te razmere namreč ni (bil) nihče pripravljen, ne leve, ne desne vlade. Nihče nima scenarijev, kako ukrepati ob deset ali več odstotnem padcu ekonomije in potrebno jih bo oblikovati na novo - upoštevaje aktualne razmere doma in v svetu ter različne scenarije razvoja dogodkov. Takšna možnost upada BDP se sicer lahko razume kot zelo črnogleda, a ob spremljanju, kako se ustavljajo določene gospodarske dejavnosti, so to verjetno kar realne opcije - precej bolj realne kot zadnja napoved UMAR o 1,5-odstotni rasti (s pojasnilom, da bo mogoče čez teden ali dva projekcija že drugačna)*.

Kriza, hujša od tiste leta 2009

V teh razmerah je najbrž zanimivo in tudi poučno (uporabno) pogledati nekaj zgodovinskih podatkov ter iz njih izpeljati kake ukrepe. Primer je vsekakor zadnja kriza, kjer smo doma v 2009 zabeležili 7,9-odstotni upad BDP in potem še dodatnih 3,8 % v 2012-2013. Če je bil prvi padec nepričakovan in primerljiv z razmerami drugje (čeprav seveda predvsem posledica politike prevelikega zadolževanja v tujini v letih pred tem), je bil drugi v večji meri rezultat neustrezne politike razreševanja nastalih razmer. Čeprav je država z ustreznimi ukrepi poskrbela, da se finančni sistem ni zlomil**, kot večjo sistemsko težavo vidim v nepravočasni sanaciji bančnega sistema ter zahtevah po takojšnem vračilu posojil, kar veliko družb objektivno ni zmogl. To je potem povzročilo močno nelikvidnost v celotnem gospodarskem sistemu po dobaviteljski verigi in propadom tudi sicer poslovno sposobnih podjetij.

V parlamentarni proceduri so že predlogi o delnem povračilu plače za zaposlene na čakanju, ker je verjetno eden od najbolj potrebnih ukrepov (vključno z rešitvami za s.p. in prekarce). Na področju kreditiranja pa je minister Zdravko Počivalšek že pred dnevi napovedal za skoraj milijardo evrov financiranja. To se sicer lepo sliši, a večinoma gre za kreditne linije, ki so pretežno že danes na voljo z vsemi omejitvami in previdnostjo bank, ki bo sedaj seveda še bistveno večja. Če se bodo razmere še zaostrovale, bodo takšne možnosti bolj slaba pomoč, saj podjetja novih posojil zaradi upada poslovanja ne bodo dobila ali pa le za vračilo starih. V takšnih razmerah bo potrebno resno (in hitro) razmisliti o zamrznitvi odplačevanja vseh finančnih (bančnih) obveznosti za določeno obdobje (pol leta, leto).

To se mogoče sliši pretiran ukrep, a je daleč najbolj učinkovit, pa tudi bolj enostaven v primerjavi s postopki najemanja novih posojil (za vračanje starih). To smo na določen način znali izpeljati ob razpadu bivše države in omogočili nadaljevanje poslovanja podjetjem, ki so bila sicer (pre)zadolžena, a imela perspektive. Na žalost tega ukrepa nismo znali uvesti leta 2009, ko je bila zadolženost gospodarstva res visoka in bi s tem lahko ohranili veliko gospodarske dejavnosti in delovnih mest. Danes je sicer zadolženost podjetij bistveno nižja kot pred desetimi leti, a podjetje, ki se mu posel praktično ustavi, ne more vračati tudi relativno nizkih posojil. Zato vidim to kot enega najbolj ključnih ukrepov poleg neposredne pomoči podjetjem z izgubo poslovanja.

Nujno je, da vlada reagira hitro

Drug ključen vidik v takšnih razmerah pa je vloga države. V izrednih razmerah, ko odpovedo vsi tržni vzvodi, se pokaže, kako pomembna je vloga države v pokrivanju izpada gospodarske aktivnosti in dohodka. K sreči je danes svetovno finančno okolje pomembno drugačno kot leta 2008, saj imajo danes investitorji (ljudje in institucije s presežki finančnih sredstev) največ težave s tem, kam sploh še plasirati denar - tudi če ni donosa. Če je bila v prejšnji krizi zahtevana donosnost preko 5 odstotkov tudi za nemške obveznice, si danes lahko Nemčija sposodi milijarde s tem, da čez deset let vrne realno tudi desetino manj ali celo še manj, pa so kupci obveznic že zadovoljni. Tudi cena slovenskih obveznic se giblje okoli ničle, kar je glede na inflacijo v bistvu realno negativna obrestna mera.

Menim, da se že danes ne smemo več pogovarjati o fiskalnem pravilu in njegovem "rahljanju". V primeru črnih scenarijev (in ti so praktično tu) je edini izhod za preprečitev večjega padca življenjskega standarda ljudi vključitev države, ki bo te izpade nadomestila z njenimi naložbami in pomočjo gospodarskim subjektom (ljudem) tudi mimo fiskalnih omejitev. Upam, da bomo v zaostrenih  razmerah znali hitro ukrepati in izpade nadomestili čim prej in ne šele čez pol leta (po vseh vlogah in prošnjah). S hitrimi odločitvami bomo zagotovili nadaljevanje potrošnje in gospodarske aktivnosti brez večjih zastojev, sicer bodo podjetja vmes že propadala oz. izgubila svojo poslovno kondicijo.

Gre preprosto za filozofijo, da država s svojimi vložki v raznih oblikah hitro nadomesti izpad, ki ga bo gospodarstvo in zaposleni sicer doživelo v primeru zaustavitve gospodarske aktivnosti. Če bi se ustavljanje gospodarstva nadaljevalo in še poglobilo, bi morali nadomestiti vsaj domačo potrošnjo (v prejšnji krizi smo izgubili ravno ta del). In tu se ne bi smeli ustavljati na omejitvah 3 % proračunskega deficita in podobno. Na žalost se velikokrat pozablja, da ekonomija na nivoju države deluje drugače kot gospodinjstvo ali podjetje. Ni tak problem, če bomo potrošniki zaradi razmer porabili milijardo ali dve manj - težava je v tem, da to pomeni tudi 2 milijardi manj prihodkov gospodarskih subjektov, njihovih dobaviteljev, zaposlenih, države ... Verjamem, da bo tudi v Evropi dozorelo spoznanje, da gre za krizne razmere, ko je potrebno pravočasno reševanje in ukrepanje izven dosedanjih pravil in omejitev (da ne bomo zopet ujetniki nekih birokratskih pravil - vemo, da smo Slovenci sicer glede tega praviloma bolj papeški od papeža, pa še majhni smo).

Država lahko izdaja nove obveznice

Tu je zanimiv pogled v zgodovino. V drugi svetovni vojni je imela npr. Anglija proračunski deficit v višini okoli 30 % BDP na leto in vojno zaključila z javnim dolgom 250 % BDP. Povečali so ga za 150 % BDP, Združene države pa za 80 % BDP (tam je poraba države presegala prihodke za 15 do 20 % BDP letno). Bil je preprosto čas, ko je vskočila država s svojo potrošnjo, sicer za vojne izdatke, a posredno za zaposlovanje in izplačila plač.

Kot rečeno, imamo danes razmere, ko so lahko države velik naložbenik in edini kreditojemalec, vreden zaupanja, in to vlogo morajo izkoristiti ter preprečiti zaustavitev gospodarske aktivnosti. Dejansko bi danes morala država resno razmišljati o izdaji za 5 ali 10 milijard evrov novih dolgoročnih obveznic, s katerimi bi po potrebi lahko posegla na trg s financiranjem, naložbami in nadomestila izpada dohodka***. Vsaj ta trenutek je denar na 10 let in več praktično zastonj (vrača se realno manj) in s hitro sanacijo razmer bi omočili pogoje za hitro okrevanje in s tem potencial za vračilo danes sposojenega. Seveda bi bile v takem primeru hitre ocene o zadolževanju na račun bodoče generacije - a zanimivo, da se nikoli ne govori o tem, kakšno premoženje se prenaša na bodoče generacije.

Predvsem moramo razmišljati strateško in povleči pogumne poteze ter se ne ustrašiti neobičajnih ukrepov. Izkušnje prejšnje krize (2009) so pokazale predvsem, da smo reagirali prepozno in ko se kolesje enkrat zaustavi, ga je mnogo težje spraviti ponovno v pogon.

Mogoče še pogled na to, kako so potem Angleži in Američani razrešili svoj visok dolg (podatki oziroma grafikoni so na koncu teksta). Tu imajo seveda velike države s svojimi valutami in ugledom velike prednosti (kar bo pri EU in evru problem). Velik del dolga jim je namreč "pobrala" tudi inflacija. V bistvu so zadolževanje držav omogočili finančni investitorji, torej tisti s presežki finančnih sredstev, ki tako niso imeli drugih možnosti, kam te presežne naložiti - in na koncu so del tega preko razvrednotenja tudi izgubili. Na nek način se to dogaja tudi danes in se bo v bodoče (preko negativnih obrestnih mer že v izhodišču). 

Veliko sicer govorimo o problemih visoke zadolženosti (držav, podjetij, posameznikov), a to je pravzaprav le druga stran kovanca - imamo tudi ogromno subjektov s presežki, ki imajo težave s tem, kam to naložiti, komu varno posoditi in pri tem še vedno vsaj nekaj zaslužiti. V teh kriznih razmerah pogosto ostane pravzaprav samo še država in prav je, da ta svoj položaj tudi izkoristi.

Vsekakor so trenutne razmere izredno nepredvidljive. Od umiritve razmer v relativno krajšem času (pozitivne informacije iz Kitajske dajejo upanje), čeprav bodo posledice tudi v tem primeru precejšnje - do katastrofičnih scenarijev. A ključno je, da lahko država s svojimi ukrepi na gospodarskem in finančnem področju (zdravstvenega se ne dotikam) s pogumnimi potezami precej negativnih posledic sanira in to preko čim manjšega in krajšega zastoja gospodarske aktivnosti. To lahko izpelje preko nadomestitve izpada dohodkov in zaslužkov ter ukrepov za nemoteno financiranje (zamrznitev odplačil). Ne gre za pokrivanje (zakrivanje) nekih sistemskih težav, temveč za premostitev "luknje", kar bi se lahko potem povrnilo z ustrezno višjo rastjo v bodoče kot sicer (če ne ukrepamo in prepuščamo ekonomijo in ljudi v stihijo). In danes ima država (še) na voljo tudi ugodne vire, da to realizira.

***

Kot dodatek pa še nekaj zanimivih dogajanj s tega področja v preteklosti. Malo za splošno informiranost ter podkrepitev gornjih navedb (brez kakih posebnih komentarjev). Podatki so zbrani iz podatkovnih baz IMF, Eurostata ter Bloomberga, za Slovenijo pa dodatno iz Statističnih letopisov pred letom 1991.

Mogoče najprej nekaj podatkov o gibanju donosov državnih obveznic zadnjih 15 let. Na prvi sliki so zahtevani letni donosi za 10-letne obveznice treh držav, kjer se vidi pomembna razlika glede na razmere v času prejšnje krize. Na prvi sliki so nominalne donosnosti, na drugi pa koliko investitorji pričakujejo več od naših in italijanskih papirjev glede na nemške.

Sledijo podatki, kako so v ZDA in Angliji v času 2. svetovne vojne povečali državne izdatke in imeli izjemno visoke proračunske deficite:

Ti primanjkljaji so se potem odrazili v naraščanju javnega dolga, katerega pa so po koncu vojne kar uspešno sanirali. Dodani so še podatki za tri druge države, ki so, zanimivo, povojno obdobje nadaljevale s precej nižjim dolgom ne glede na to, da sta bili Nemčija in Italija povzročiteljici vojne.

Ob tem mogoče kot zanimivost še podatki o realni gibanju BDP z letom 1939 kot osnovo. Zanimivo, da sta tako Anglija kot ZDA v prvih letih po vojni imela upad BDP (najbrž izostanek vojne industrije). Nemčija je z vojno proizvodnjo rasla še vse do 1944 (kolikor so podatki zanesljivi) ter se nato spustila na skoraj tretjino nekdanjega BDP. Nekaj nižji, a hitrejši je bil padec tudi v Italiji in Franciji, a kasnejše rasti so bile višje, tako da so npr. Anglijo dohiteli ali prehiteli. Dodan je še podatek o BDP/prebivalca za ZDA, kjer se lepo vidi, da je njihova visoka rast za razliko od drugih držav močno vezana na priseljevanje in da preračunano na prebivalca njihova gospodarska rast ne odstopa od rasti v drugih državah.

Pa mogoče še nekaj podatkov za Slovenijo. Na sliki je prikaz gibanja realnega BDP in realnih neto plač za zadnjih 60 let, pri čemer so kot osnova upoštevane cene iz preteklega leta (torej 2019 = 100 za oba podatka, desno pa istočasno tudi realne neto plače v cenah 2019. Ob osamosvojitvi je BDP padel za okoli 20 %, realne plače za tretjino. Ob zadnji krizi pa se je BDP znižal za desetino, povprečne plače pa z zamikom 3 odstotke (podatki o plačah seveda ne zajemajo dejstva, da se istočasno precej znižalo tudi število zaposlenih, ki so prejemali plače). V teh razmerah je pred državo vsekakor naloga, da bo izpada dodane vrednosti čim manj in objektivno ima na voljo vsaj finančne vire, da to kar najbolj ublaži.

* Jeseni 2008, ko sta oktobra industrijska proizvodnja in izvoz upadla za 20 %, je UMAR za 2009 napovedal še 3,1 % rast, decembra jo je znižal na 1,1 %, pomladi 2009 na minus 3,1 %, jeseni 2009 pa na minus 7,3 % (dejansko smo na koncu izračunali 7,9-odstoten upad BDP v letu 2009 glede na 2008).

**  Mislim na zavarovanje bančnih vlog in vzdrževanje zaupanja v varnost bančnega sistema.

***  K sreči imamo ob 30-milijardnem dolgu tudi vsaj kakih 5 milijard evrov likvidnih rezerv, kar omogoča državi močno posredovanje. A te rezerve so praviloma vedno na rezervi (vsaj za eno leto odplačil), tako da razmišljanje o dodatni zadolžitvi za vse navedene ukrepe ne bi bilo odveč (posebej, dokler so razmere ugodne).