V tej kritični situaciji s koronavirusom, ko odprem kakšen svetovni spletni portal, opazim, da med pisci, ki preigravajo različne scenarije posledic te situacije, prevladujejo tisti, ki pišejo, kako velike sile, največje države po eni strani - kot tudi večje firme, multinacionalke, od farmacevtskih do prehrambenih po drugi strani, samo študirajo, kako izkoristiti to situacijo za svojo globalno prevlado. Tuhtajo, kako vplivajo te razmere na tekmeca, kako izkoristiti njegovo eventualno oslabitev. Zanimivo! Pa res prevladuje takšno razmišljanje v vodstvih teh držav in multinacionalk? Je človeštvo res tudi ob tem primeru samo na poti, kako "nadmudriti" konkurenco? America First? Kitajska nadvlada sistema totalne kontrole? Ki se izkazuje v tej situaciji s koronavirusom sicer kot edina pot? Bomo šli res po takšni poti naprej? Res ni druge poti? Je edina pot, kdo bo prevladal? Je edina pot le moč absolutistov, kot so Putin, Xi Jinping, Erdogan, Trump? Kdo bo "nadmudril« koga?

Kaj pa če je tole s koronavirusom vseeno šansa za drugačno pot? Recimo, kaj pa če je drugačna pot, če postavimo trditev: Četrti veji oblasti se obetajo boljši časi! Ker bosta oba sestavna dela četrte veje oblasti - tj. aktivni državljani kot en del in mediji kot drugi del - razvila novo obliko sodelovanja.

Martin Luther je verjel, da lahko človek sam razume in sprejme božjo besedo, da ne potrebuje toliko posrednikov, niti da jim ne rabi toliko plačevati, da mu razložijo božjo besedo, in da ni prav, da ti posredniki tistim, ki več plačajo, razložijo božjo besedo bolj njim v prid. Luther je to, kako zmanjšati balastno posredništvo, zapisal, papir pa naj bi pribil kar na vrata katedrale v Wittenbergu. Splet okoliščin je pripomogel, da je dovolj ljudi sprejelo njegovo vero in se je naredil korak k bolj prav.

To, kaj je božja beseda, lahko danes enačimo z vsem, kar se imenuje interes celote; vse, kar je javno, skupno, državno, svetovno. Današnje predstavnike oblasti lahko enačimo z božjimi posredniki, duhovščino v Luthrovih časih. In tudi danes ne potrebujemo toliko razlagalcev, kaj je skupni, javni interes in tudi danes moramo preprečevati, da ti predstavniki razlagajo javni interes v prid tistim, ki (jim) več plačajo.

Verjamem, da se bližamo trenutku, ko bo dovolj veliko ljudi spoznalo, da lahko s pomočjo medijev kontrolirajo predstavnike oblasti in soodločajo o skupnih, javnih zadevah. Takrat bodo ugotovili, da ne rabijo posrednikov, da to storijo, da ne potrebujejo posrednikov, ki bodo namesto njih odločali o tem, katere rešitve so boljše za njih. Da je dovolj pomoč oziroma sodelovanje medijev - in splet okoliščin bo pripomogel, da bo dovolj veliko ljudi to sprejelo, se to šlo in videlo, da s svojo aktivnostjo lahko prisilijo upravljavce skupnih zadev, da delujejo tako, kot je pokazal rezultat teh aktivnosti. Takrat bomo namesto posrednikov in predstavnikov oblasti imeli le izvoljene upravljavce, ki jih bodo državljani lahko kaj hitro tudi s pomočjo teh aktivnosti zamenjali, če s skupnimi zadevami ne bodo upravljali kot želi in zahteva večina državljanov. Da ne bo več posrednikov, ki bi božjo besedo obračali le sebi v prid ali v prid tistim, ki lahko največ plačajo. Skupni interes, javne zadeve izkoriščali le v lastno bogatenje in v smeri tistih, ki več plačajo. Četrti veji oblasti se obetajo boljši časi.

Kako s skupnim, božjim, javnim, ni samo stvar odločanja posrednikov ali predstavnikov, lahko tudi najbolj demokratično izvoljenih predstavnikov. Kot piše v 3. členu slovenske ustave, odločajo državljani, ki ne predajo vse oblasti posrednikom in predstavnikom! Na volitvah zgolj podelijo začasni mandat določenim ljudem, da upravljajo s skupnim, z javnim, da v sklopu tega upravljanja tudi odločajo o tekočih, operativnih zadevah, kjer je nujno takojšnje ukrepanje po zdravem razumu in po že v naprej pripravljenih načrtih in končno tudi o nujnih zadevah, kjer se je pojavila neznana situacija - kot je sedaj primer s koronavirusom. Takrat je nujno takojšnje in brezkompromisno odločanje.

A končno ali najvišje odločanje, odločanje o kompleksnih zadevah, kjer je jasno in razvidno veliko različnih pogledov in interesov, predvsem pa nuja po kontroli oblasti, tega mandata ne podelijo. Še več, niti ga ne morejo podeliti, ker v ustavi točno piše, da so zgolj državljani, tj. ljudstvo končna oblast. In to tisti, ki hočejo soodločati. Tisti, ki nočejo ali ne morejo, ali se jim ne ljubi ali jim je vseeno, vsi ti imajo prav tako vse pravice, ki jim gredo po ustavi in zakonih in imajo pravico in možnost tudi, da ne dajo svojega glasu na volitvah za upravljavce skupnih, javnih zadev. Za predstavniško demokracijo velja rezultat, kot so ga določili samo vsi aktivni udeleženci volitev; tisti, ki se niso udeležili volitev, niso važni, ne štejejo.

Trditev, ki se neredko pojavlja, da državljani na volitvah posredujejo vso oblast določenim predstavnikom, je protiustavna! Posredujejo zgolj pravico odločanja o tekočih, operativnih in - sedaj lahko to posebej poudarimo - tudi nujnih zadevah. Posredujejo pa le tistim določenim predstavnikom, ki so ljudstvo prepričali, da bodo dobro upravljali te zadeve, a še to le za določen čas. Celotne oblasti, predvsem odločanja o kompleksnih zadevah, kjer je nujna kontrola oblasti, pa sploh državljani ne morejo posredovati, ker ustava veleva, da je tudi v njihovih rokah: V rokah tistih državljanov, ki hočejo s pomočjo medijev soodločati o kompleksnih zadevah, kontrolirati oblast, tisti pa, ki nočejo, se jim ne da ali ne ljubi, pa pač ne štejejo. Tako kot ne štejejo na volitvah glasovi tistih, ki na volitve niso prišli, pa je čisto vseeno zakaj. 

Da bi odločanje o kompleksnih zadevah in kontrola oblasti kot četrta veja oblasti imelo resnično veljavo, ni potrebno spreminjati ali dopolnjevati nobene črke v ustavi. Popolnoma zadosten okvir je zapis v 3. členu ustave:

V Sloveniji ima oblast ljudstvo.

Je morda kjerkoli zapisano, da je prepovedano izvajati oblast, kot stoji na prvem mestu v 3. členu ustave? Je kaznivo delati poskuse izvajanja kontrole oblasti kot četrta veja oblasti? Katerikoli državljan Republike Slovenije lahko zapiše in objavi določen poskus izvajanja kontrole oblasti kot četrta veja oblasti. Lahko poskuša prepričati še koga, da se to gre. Tako je narejen korak k bolj prav. Brez posrednikov. Enako kot ga je nekoč naredil Martin Luther. 

Četrti veji oblasti se obetajo boljši časi. Ker se bo dovolj veliko število ljudi to šlo in se bo zgodil ključni konsenz o tem, katere so dovolj pomembne kompleksne, skupne, božje, javne zadeve, pri katerih je bolje, da ljudje kontrolirajo odločevalce, da ljudstvo soodloča. Ključno pa je to, da ne more in ne sme posredna, predstavniška demokracija določati, kaj in kdaj je dovolj veliko število ljudi, ko morajo upoštevati njihovo kontrolo, niti katere so dovolj pomembne kompleksne zadeve, niti katere oblike in metode s pomočjo medijev aktivni državljani uporabljajo. To vse morajo preizkusiti in določiti aktivni državljani sami v sodelovanju z mediji. Zato je nujen preizkus. Verjetno več preizkusov. 

A kako preprečiti drugo skrajnost – da se delovanje aktivnih državljanov sprevrže v glas ulice, kako preprečiti Miloševićev sindrom, ali sindrom socialističnega samoupravljanja, ko je oblast popolnoma zmanipulirala aktivne državljane? Ali ko nekontroliran izbruh množične nestrpnosti pride do roba, do nasilja? Ta upravičen strah je sicer tudi eno od močnih orožij, da predstavniška demokracija onemogoča vsak resen pojav 4. veje oblasti! Torej kako preprečiti to drugo plat, to drugo skrajnost?

Potreben je čas, ogromno časa, potreben je dialog, ogromno dialoga, a potrebna je odločitev za preizkus. Verjetno za več preizkusov. Za določitev primerne oblike za različne primere in morda celo za vsakega posebej. Ja, dokaj mukotrpno in dolgočasno! Rešitev pred glasom ulice je le določena institucionalizacija oblik delovanja 4. veje oblasti, to pomeni določen zapis in objava in s tem osnovna registracija v smislu poslovniške zaveze uporabe rezultatov tega delovanja pri izvršilnem kot tudi zakonodajnem odločanju. Ta institucionalizacija pa ne sme pomeniti prevelike formalizacije teh novih oblik delovanja 4. veje oblasti, predvsem ne v pojav "predstavnikov" aktivnih državljanov oz. "predstavnikov" te formalizacije. Kajti nekdo, ki organizira te aktivnosti, te nove oblike in metode sodelovanja med aktivnimi državljani in mediji, katerikoli aktivni državljan Republike Slovenije, ni in ne more biti "predstavnik" 4. veje oblasti; lahko je le koordinator ali vzpodbujevalec aktivnosti. Tudi zato lahko ključno vlogo pri tem odigrajo ravno in edino le mediji. Oni lahko naredijo čim več poskusov. Predstavniki posredne demokracije, tj. izvoljeni odločevalci oziroma velika večina med njimi so preveč ujeti v obstoječi sistem, v varovanje svoje pozicije. Ogromna večina državljanov, sicer potencialnih aktivnih državljanov, je ravno tako preveč ujeta v svojo lastno eksistenco, v varovanje svoje pozicije.

4. veji oblasti se obetajo boljši časi, če bodo mediji prepoznali svoj interes v podpori aktivnim državljanom; tistim, ki se razlikujejo od omenjene ogromne večine predvsem po tem, da si vzamejo nekaj minut na teden ali celo samo na mesec, da o kakšnem javno objavljenem predlogu kontrole oblasti kakšnega drugega aktivnega državljana podajo komentar, ali pa samo glasujejo za ali proti, če je tudi takšna oblika sodelovanja predvidena.

4. veji oblasti se obetajo boljši časi, če bosta oba dela, ki jo sestavljata, torej aktivni državljani in mediji, našla obliko sodelovanja, se odločila za določen poskus, ga preizkusila. Morda se bo našel celo kdo od najvišjih "predstavnikov" predstavniškega dela demokracije, ki ne bo šel po poti naštetih absolutistov in bo podprl tak poskus. Zakaj bi to podprl? Zato, ker je to korak k bolj prav. Zato, ker se sedaj v situaciji s koronavirusom bolje kot kdajkoli vidi, kdaj je sicer nujen odločen brezkompromisen način reševanja problema, kdaj pa je bolj prav sodelovati s 4. vejo oblasti in podpreti kakšen poskus institucionalizacije načina tega sodelovanja. Zato ker takšna institucionalizacija sodelovanja v resnici pri nas sploh še ne obstaja! 

In končno - naj spoštovane bralce portala+ spomnim, da sem o nuji reševanja javnih, državnih, skupnostnih problemov pisal na dva omenjena različna načina. Prvi je, kadar je nuja, odločen, brezkompromisen, hierarhičen. Drugi pa je, ko je problem kompleksen, poln različnih interesov, pa posvetovalen, deliberativen, s pomočjo institucionalizirane argumentacije aktivnih državljanov. Že v mojem prispevku, objavljenem 31. januarja 2016 na portal+ v podnaslovu stoji: So trenutki, ko je potrebno hitro, učinkovito, na osnovi pripravljenega načrta, po uveljavljeni hierarhični metodi vodenja reševati javni problem, ki je zadel mojo domovino. So pa tudi javni problemi, ki jih je potrebno reševati na posvetovalni način, tudi z upoštevanjem strokovne civilne družbe in tudi z ugotavljanjem volje aktivnih državljanov.

Nujen pripis: Za vse potencialne komentatorje tega prispevka, ki bodo (spet) razumeli zapisano le kot zagovarjanje obstoječe oblike in prevlade civilne družbe v obliki obstoječih t.i. nevladnih organizacij, še enkrat in desetič ali stotič: sem izrazit nasprotnik te obstoječe oblike, posebej nesmiselnega obstoječega financiranja nevladnih organizacij s strani vlade. Tudi zato ta prispevek in prošnja, preden kritizirate, da ga še enkrat natančno preberete skupaj s tem pripisom! Posebej tisti del, ko pišem o "predstavniku" aktivnih državljanov (ki to ne sme in ne more biti).