S presečišča današnjega dne bom izgovarjal poudarjeno intonirane stavke. Naj povem, da nimam namena popustiti resničnosti, kaj šele bodoči stvarnosti. Izgovarjal bom misli, ki so v neposrednem skladu z izjemnimi dnevi, ki jih živimo: Za naš čas je značilno predvsem to, da ni več gotovosti.

Virusi in bakterije povzročajo okužbe, čeprav so simptomi pogosto podobni pri eni kot drugi vrste okužbe. Obstajajo pa pomembne razlike. Virusi so veliko manjši kot bakterije. Za razmnoževanje potrebujejo gostujoče celice, to pomeni žive celice, ki jih okužijo, saj sami nimajo mehanizmov, potrebnih za lastno razmnoževanje. Nasprotno pa so bakterije sposobne samostojnega razmnoževanja, takšna bolezen je recimo kuga. Razlika med bakterijo in virusom ni nepomembna.

V tekstu Gledališče in kuga genija Antonina Artauda (1896 - 1948) je potrebno najprej izvesti hermenevtičen poseg. Tako kot je v literarni zgodovini potrebna razlaga določenega teksta, da bi besedilo lažje razumeli, je v tekstu Gledališče in kuga nujno opraviti majhno operacijo. Besedo kuga je potrebno iz besedila izrezati, na njeno mesto pa transplantirati besedo virus samo zato, da bomo lažje atraktirali univerzalno pozicijo teksta. Originalni tekst Gledališče in njegov dvojnik je po Gellimardovi izdaji iz leta 1964 prevedel Aleš Berger. Antonin Artaud je tekst izoblikoval tik pred drugo svetovno vojno, kmalu po povratku iz psihadeličnega popotovanja po Mehiki in po domnevnem srečanju z Adolfom Hitlerjem v eni od münchenskih pivnic nekaj let pred tem.

Zagotovo je Gledališče in kuga eno najbolj iracionalnih in istočasno temeljnih tekstov gledališča nasploh. Vanj vstopam samo zato, da bi lahko razumel surovost in maščevanje absolutnemu zdaj. Maščevanju zla, ki se je naselilo v naš čas! Prosim vas, da se ne smejite moji vokalni interpretaciji, ker časi res niso humorni.

Začnimo: Gledališče je kot epidemična bolezen. Tako virus kot gledališče pomenita obračun. V vsakem obračunu vidimo nekaj bistvenega. Z virusom se sprožita strah in metafizika. In poezija, ki je ni več v nas in ki je ne zmoremo več najti v stvareh, vznikne na zli strani. To lahko razložimo le z našo nemočjo, da bi obvladali življenje.

Zavrzimo običajno omejitev človeka, resničnosti vrnimo neskončnost. Gledališče je neposredna utemeljenost, ki nas navaja k dejanjem, ki ne prinašajo skoraj nobene koristi in dobička. Hud virus je potreben, da izbruhne brezumna neutemeljenost. Artaud pravi: Stanje okuženega, ki umira, nosi v sebi stigmo popolnega, skoraj abstraktnega zla. To je enako stanju igralca, ki je prežgan od svojega igralskega doživljanja, ne da bi imela resničnost od tega sploh kakšno korist. Mi smo občinstvo masovnih trupel in besnečih blaznežev in pesnikov, ki si ob nepravem času izmišljajo osebe in jih predajajo nepremičnemu občinstvu. Gledališko delovanje in delovanje virusa je potrebno postaviti na raven resnične epidemije.

Gledališče je hitro prenosljiva čustvenost, ki v nas povzroča kužne bolezni. Tako kot virusna epidemija v nas sproža neverjetne spremembe. Nepotrebno bi bilo podajati bolj natančne razloge za to nalezljivo blaznenje. Predsvem pa je potrebno pristati na to, da je gledališka igra kot težka virusna bolezen, da je blazneneje in da je nalezljiva.

Gledališče ravno tako kot virus pretresa na isti način. Tako kot pri virusu je v gledališču nekaj zmagoslavnega in maščevalnega. Vsesplošen razpad družbe, hud organski nered, brezmejna razbrzdanost, eksorcizem, ki stiska dušo in jo potiska v skrajnost. Vse to priča o stanju, ki ga po drugi strani označuje neznanska moč, v katero se strnejo vse sile narave v trenutku, ko se ta nameri opraviti nekaj bistvenega. Tako se tudi gledališče odloči opraviti nekaj bistvenega.

Virus se polasti spečih slik, prikritega nereda in jih v trenutku požene do skrajnih dejanj. Tudi gledališče se polašča skrajnih dejanj in jih potiska do roba. Tako kot virus ponovno vzpostavi povezavo med tistim, kar je, in tistim, česar ni, med virtualnostjo možnega in tistim, kar obstaja v naravi. Virus ponovno oživi vse spopade, ki spijo v nas. Gledališče je možno le tedaj, ko se zares začne nemogoče.

Zdaj izbruhnejo zle sile, ki so po svoji naravi sovražne življenju družbe. Gledališče je torej kot virus, odvede duha nazaj k izvoru spopadov; ne zato, ker je nalezljiva bolezen, temveč ker je odkrivanje in iztiskanje jedra prikrite krutosti, v katerem se tako pri posamezniku kot pri narodu stikajo vse izrojene možnosti duha. Kot virus je gledališče čas zla, zmagoslavje črnih sil, ki jih do popolnega uničenja hrani še neka globja sila!

Gledališče je kot virus podoba uničenja, razdružitev. Ta sprošča sile, razpira možnosti in če so te možnosti in sile črne, nista za to kriva gledališče in virus, ampak življenje samo. Kaže, da se s pomočjo virusa v vsej skupnosti prazni orjaški čir, ki je hkrati etičen in družben, in da je tako kot virus gledališče ustvarjeno zato, da se izpraznijo čiri. 

Pandemija ni vojna, ampak gledališče! Tisti, ki vam govorijo, da je pandemija vojna, se cedijo iz gnojnega čira. Gledališče je kot virus, ki se razreši s smrtjo ali ozdravljenjem, virus je višje zlo, je popolna kriza, po kateri ostane le smrt in skrajnje očiščenje. Tudi v gledališču dosežemo najvišjo stopnjo ravnovesja s popolnim razdejanjem v scenskem prostoru.

Artaud se sprašuje: Ali se bo v svetu, ki drsi v samouničenje, našlo jedro ljudi, sposobnih uveljaviti ta vzvišen pojem gledališča? Treba je vztrajati pri pojmu dejavne kulture, ki postaja v našem telesu nekakšen nov organ, dodaten dih. Gnati nas morajo dejanja, človeška, gledališče pa mora biti okuženo s človeškim. Na novo moramo prevzeti naše predstave o življenju. Polne morajo biti političnih izjav, ki zahtevajo neposredno politično akcijo, gverilo, nove principe ekonomije in nove sociale, zaključi Artaud. 

Naj živijo gledališke predstave! Pandemija ni vojna, ampak gledališče. Zahvaljujem se Mirajani Miočinović, ki mi je razprla temeljeni vpogled v gledališče Antonina Artauda.

(Tekst je napisan ob svetovnem dnevu gledališča za Radio Študent, 27.3. 2020).