Nekoliko provokativen naslov pravzaprav skuša bralca spomniti, da ni vseeno, kako nekaj povemo ali zapišemo. Napačno dojeta beseda lahko rezultira v konfliktu in v slabih odnosih, v času epidemije pa celo v smrti. In ravno to, po mojem mnenju, botruje trenutni klimi in stanju v državi. Morda celo na globalnem nivoju.

V psihologiji se redko uporablja neposredno kavzalnost za razlago psiholoških fenomenov. Eno opazovano lastnost posameznika se opazuje skozi proces in "posnetke stanja v določenih okoliščinah". V človeški psihi je vse skupaj en velik proces, dinamika, predvsem pa vzpostavljanje odnosa do tistega, kar pride v našo percepcijo. Percepcija je zame ena izmed največjih ugank človeške pojavnosti, saj nam omogoča praktično vse, kar nas dela žive. Zanimivo pa je, kako hitro se percepcija znajde v vlogi faktorja, ki zastruplja zdravje posameznika. Ljudje radi prebiramo članke, ki nekoga okrcajo, izpostavijo čustva, ki so bolj ali manj vezana na "napadi ali se umakni" (fight-or-flight) možgansko kemijo in omogočajo posamezniku, da se odklopi od svoje okolice. Ob tem se mi poraja vprašanje, zakaj je negativni dražljaj intenzivnejši od pozitivnega? Na biološki ravni je vse jasno, od zrcalnih nevronov in kemije, ki sproži točno določeno reakcijo in vedenje.

Kaj pa na konceptualni ravni?

Tokrat bom pisal z zelo močnimi trditvami, saj želim jasno izpostaviti okvir, ki je potreben za vzdrževanje ravnovesja v komunikaciji. Menim, da so ključni elementi slabega medsebojnega razumevanja in demoniziranja vseh avtoritet v slabi komunikaciji in pomanjkanju elementarnega znanja jezika. Nižja je raven znanja jezika in razumevanja konceptov, ki jih jezik nudi, nižja je možnost racionalizacije.

Racionalizacija je proces, kjer svoje dojemanje sveta objektiviziramo zato, da se lažje povežemo s svojo okolico. Nekaj, kar čutimo, poskušamo opisati na način, ki je poznan tudi našim sogovornikom, obenem pa postavljamo temelje kolektivnega momenta. V osnovi smo ljudje energetska, čustvena bitja, izsledki nevroznanosti in moderne psihologije pa kažejo, da se ljudje le malo odločamo svobodno. Svobodna volja je zelo delikatna tema, saj prepričanje, da imamo neko stopnjo svobode pri odločanju, pravzaprav omogoča individualnost družbe. In slovenski kolektiv se je znašel v situaciji, ki bi jo z lahkoto opisali "hiperindividualizirana družba", kjer posameznik vidi zgolj svoje pravice, medtem ko odgovornost negira in pripadnost kolektivu je zgolj oportuna. Predvsem pa je prisoten občutek, da se ljudje zavedajo svojih dvojnih meril, zato nimamo več normalne komunikacije, ampak vsak vrešči po svoje, saj se tako ne bo videlo, kaj dejansko počne.

Kot okvir tega članka razumemo na sociokulturni ravni delitev družbe na kolektivno in individualno. Individualna družba postavlja v ospredje posameznika in njegove pravice, medtem ko se kolektivna družba osredotoča na potrebe in pravice kolektiva pred posameznikom. Nobena ni boljša, imamo zgolj bolj ali manj smiselne elemente, ki pa so seveda povsem podrejene človeški naravi.

Slovenska kultura je v osnovi kolektivna, kar je odraz skoraj pol stoletja trajajoče socialistične paradigme, ki zagovarja kolektivno kulturo družbe. Kapitalistični ustroj temelji na posamezniku in njegovi svobodi, kar pa seveda ne odraža biološkosti človeškega fenomena in realnosti, ki se manifestira ob tovrstnem potencialu. V času znanja in dostopnosti informacij bi počasi lahko razumeli, da ne ena ne druga paradigma ni a priori niti slaba niti dobra. Je zgolj vrednotna platforma, ki omogoča neko kvaliteto bivanja. Delitev družbe na leve in desne, kot ga poslušamo ves čas, pa dobiva religiozne razsežnosti, in je ravno tisti demon, katerega nam politični in medijski deležniki skušajo prodati – moj namišljeni prijatelj je boljši od tvojega namišljenega prijatelja.

Mar nimamo praktično iste halucinacije?

Točno to, vsi haluciniramo isto realnost, le doživljamo jo drugače. In nihče nima absolutno prav. Gre zgolj za igro prevlade, ali koliko so osebnostne dimenzije izražene v danih okoliščinah. Pojačana narcisistična komponenta pomeni tudi večjo možnost izraženih sociopatskih in psihopatskih vedenjskih vzorcev. Ste se morda že spraševali, zakaj so dandanes liderji in tisti, ki želijo v množici izstopati, takšni kot so? Moj nasvet – vsi potrebujemo kalibracijo ves čas, ne samo takrat, ko se zalomi.

Če želimo razumeti, kaj se danes pravzaprav dogaja v glavah in srcih ljudi, potem moramo pogledati preko tradicionalnih razlag družbe, posameznika in njunih interakcij. Zanimiva vprašanja okoli uspehov v športu ali znanosti želimo razumeti skozi individualni uspeh, kar pa je nadvse arogantno in predvsem zavajajoče. Znanost o človeku vedno bolj promovira biopsihosocialni model, ki vsak pojav poskuša analizirati in pojasniti celostno. Nekateri govorijo celo o štiridimenzionalnem modelu, kjer je ob biologiji, psihologiji in sociologiji dodana še duhovnost. Ljudje smo energetska, čustvena in socialna bitja. Najprej smo čustveni, šele nato racionalni. Človek brez sovrstnika ne preživi. Človek brez svoje okolice ne preživi. Sama pojavnost človeka je v soodvisnosti z okolico. Posameznik brez kolektiva nima možnosti za uspeh. Zato je prepričanje, da posameznik, športnik ali znanstvenik sam doseže rezultat, enostavno zmotno.

To je eden izmed vplivnejših razlogov, zakaj se zelo uspešen posameznik težko in obdrži na vrhu ali pa se težko pobere po padcu. Takisto velja za politike, poslovneže, pisatelje, itd., ki se manifestirajo na zelo primitiven način kot je npr. poimenovanje politične stranke po njenem liderju ali pripisovanje poslovnega uspeha enemu posamezniku. Izgradnja kulta osebnosti ni nujno učinkovit marketinški pristop, ali celo nasprotno – že s samo postavitvijo takšnega okvirja lahko mirno napovemo hiter zaključek takšnega projekta. Pozicioniranje ali marketing je predvsem psihologija, ki s pomočjo ocene vrednosti storitve/produkta nudi prisotnost in komunikacijo v percepciji potrošnika/uporabnika. Težko razumem skupino ljudi, ki z okvirjem "kulta osebnosti" želijo biti konkurenčni ustaljenim praksam, predvsem pa primerno kalibriranim marketingom, ki že 20 let in več nudijo kar precej konstantne rezultate. Drugače povedano, posameznik umre, ideja živi. Možgani bodo težko verjeli v življenje koncepta, ki je umrl.

In v tem duhu apeliram na bralce in sodržavljane, da v času hitrega pretoka informacij, predvsem pa enormnih količin informacij, ne skačejo, kot jim oglasi pihajo na dušo. Posameznik je danes dosti bolj informiran, kot je bil njegov vrstnik deset ali dvajset let nazaj, vendar to ni garancija, da bo znal ta skupek informacij smiselno organizirat. Znanje in posest informacije nista enakovredna koncepta. Pravice nam ne bodo dale kvalitete življenja ali svobodo, ki si jo predstavljamo, da nam bo udobna. To bomo dosegli s pogovorom, prilagajanjem (adaptacija), predvsem pa z razumevanjem samega sebe. To je duhovni moment. Če sem nekaj pri sebi spremenil in izboljšal, to še ne pomeni, da je to za okolico sprejemljivo. Z okolico se moram dogovoriti, kaj pomeni ta sprememba interno kot v odnosu do okolice. To pa je nekoliko dolgotrajnejši proces, kot zaužitje aspirina, ki potlači simptome bolečine. Holistični pristop je zaenkrat edina smiselna razvojna smer človeštva, tako kot je kolektivna kultura potrebna za obstanek civilizacije.

Ljudje pogosto iščemo odgovornost zunaj sebe. Temu pravijo psihologi zunanja atribucija. V principu gre za stopnjo kontrole, ki jo posameznik zaznava skozi perceptualni sistem. V psihologiji so to poimenovali lokus kontrole, ki poskuša pojasniti, ali posameznik dojema kontrolo znotraj svojega vpliva, ali pa je vpliv na kontrolo zunaj dometa posameznika. Temu primerno se nadalje poskuša razložiti odločitve posameznika v odnosu do neke dotične situacije.

Glede na trenutno situacijo v tej naši deželi bi z lahkoto ocenili, da večina slovenske populacije doživlja trenutne okoliščine, kakor da nima vpliva na nič zanje pomembnega. Prevladuje zunanji lokus kontrole, nivoji stresa so povišani in zaupanje je nizko. Vsi trije psihološki fenomeni med seboj močno korelirajo, kar pomeni, da sprememba ene dimenzije vpliva na drugo. To lahko slišimo vsak dan kot kritiko države, uradnikov, medijev, ter vsega, kar nam ne ustreza. Sistem je sistem, in le človeški faktor ga lahko naredi smiselnega ali nesmiselnega.

Naslednji koncept, za katerega menim, da je zlorabljen, je stres. Ljudje uporabljamo besedo "stres" za toliko situacij, občutkov, ter simptomov, da velika večina populacije sploh ne ve, kaj je osnovna definicija tako pomembnega mehanizma človeške biologije. Stres ni ne dober, ne slab, ne negativen in ne pozitiven. Stres je zgolj aktivacijski mehanizem, ki na podlagi dražljaja sproži odziv na ravni telesa (biološki) ali/in uma (psihološki). Na eni strani je doživljanje tega odziva, na drugi strani pa je sam odziv.

Dražljaj je pravzaprav informacija, ki jo telo skozi mehanizem stresa predela v novo telesno in čustveno stanje, čemur pravimo doživljanje sveta. Če stresa ni, potem sveta ne moremo ne doživeti, še manj pa dojeti. Demonizacija takšnega mehanizma pa žal, in resnično žal, ne more omogočiti nič dobrega. Predstavljajte si nek oglas, ali predavanje nekega strokovnjakarja, kjer se stres predstavlja kot vzrok težav. V realnosti vam oglas ali strokovnjakar skuša sporočiti, da je stres vzrok vsega, kar vas moti in kvari vaše počutje. Najprej, stres je del nas in ga ne moremo obravnavati drugače. Ne da se ga izrezati ali eliminirati. Kaj če bi vam dejal, da je eliminacija stresa smrtno nevarna? To ni provokacija, to je dejstvo. Z zaužitjem tablete vzrok ne bo odpravljen, še manj pa efekt stresa. Spremenilo se bo dojemanje vašega sveta, zgodila se bo distorzija vaše realnosti, vzrok pa bo ostal ali pa se celo ojačal in bo izbruhnil v večjem intenzivnejšem simptomatičnem obsegu. Slednji način dojemanja stresa kvečjemu omogoča zlorabo mehanizma do te mere, da posameznik postane disfunkcionalen, neučinkovit in nenazadnje telesno bolan.

In ravno na tem nivoju imata človeštvo in družba resno težavo. Če zamenjamo vzrok s posledico, je efekt lahko devastanten. Tableta ne pozdravi telesa, ampak vzpostavi pogoje, da se telo lahko prične samozdraviti. Gre za način uporabe. Tableta ne prinese zdravja, ampak spremeni ravnovesje kemije v telesu, telo pa izpelje energetski proces. Poenostavljanje tega procesa pa je pripeljalo do točke, ko ljudje jemljemo tablete za karkoli se pojavi v naših občutkih. In potem se čudimo, da je dojemanje sveta konfliktno, napeto, predvsem pa sovražno. V največ primerih je za vzpostavitve ravnovesja v telesu dovolj pravilno dihanje. Tako preprosto, da je težko verjeti, vem.

In ravno ta metafora je rak rana moderne družbe. Vsi se jezimo na politiko, a politiki niso nič drugega kot naši prijatelji, sosedje, predvsem pa ljudje. Pred kratkim sem v pogovoru s prijateljem, ki je v vlogi liderja skupnosti, poskušal razložiti, da ljudje v politiku ne vidijo človeka, ampak vlogo, ki jo opravlja in se v skladu s to vlogo tudi obnašajo. Kljub temu, da je na vsak način želel biti povsem dostopen ljudem, kot je obljubljal v kampanji, in da bo komuniciral kot običajno, so ga njegovi lastni podporniki "razmontirali". Percepcija je hudičevo nagajiv aparat. Odvisna je od počutja, čustev, nevrologije, predvsem pa od sklopa prepričanj in informacije, ki išče mesto v nevrologiji posameznika. Percepcija se razlikuje v spolu, in kljub temu, da feminizirana Slovenija velja za eno izmed najbolj egalitarnih družb na svetu, še vedno hočemo verjeti, da smo lahko v vsem enaki. V večjem delu smo si enaki, razlike pa nam omogočajo individualnost.

Naj še enkrat poudarim – nismo enaki, in to je zakon, dragi bralec! Stvari vidimo vsak po svoje – že zaradi tega nismo enaki. In to je super! Nimamo enakih potencialov in v realnem svetu jih nikoli ne bomo imeli. Imamo pa super stroj, računalnik in aparat, ki smo ga poimenovali možgani. 

Negovanje in narava človeškega ustroja mora iti z roko v roki. Prepričanje, da se epidemiji koronavirusa lahko izognemo, ker pač menimo, da je zadaj zarota, je nevarno. Kot je nevarno prepričanje, da je zarota vzrok te epidemije. Vzrok epidemije je čustveno in intelektualno stanje posameznika. Vzrok virusa je biološke narave, medtem ko je vzrok za širitev virusa v nevednosti (dobesedno) posameznika, da virus nosi in prepričanje, da če meni ni hudega, potem tudi okolici ne more biti. Tako prepričanje izraža ojačano narcisistično dimenzijo osebnosti. Pripisovanje odgovornosti za trenutno histerijo oblastem, Kitajcem ali Italijanom za obolevanje posameznih demografskih skupin pa je zunanja atribucija (lokus kontrole), ki kaže na percepcijo moči (vpliva) posameznika in družbe, ki je nizka v odnosu do avtoritete.

Visoka stopnja stresa znižuje stopnjo zaupanja. Stres in zaupanje negativno korelirata, kar pomeni, da ob visoki stopnji stresa prevlada nizko zaupanje. Vsa komunikacija, povezana s koronavirusom, pa je zelo elementarna, rekel bi celo primitivna na vseh nivojih – na ravni oblasti in deležnikov, ki bi to morale moderirati že pred časom, ter na ravni posameznika, ki ima dve brzini: a) ni panike, in b) panika, kar povzroča visoko stopnjo stresa.

In ker sem že prej omenil, da so določene stvari zelo enostavne, tudi tukaj ni nič drugače – nezadostna in neprimerna komunikacija se odraža v bolezenskih simptomih organizma. Vse skupaj pa ima priokus, kakor da smo tik pred odkritjem tablete, ki bo pozdravila vse. Tudi neumnost posameznika. Takrat, ko doživljamo svet "bolano", se spomnimo, da je nekaj narobe v komunikaciji.

Za konec imam eno slabo in eno dobro informacijo. Slaba je, da nivojev stresa ne more upravljati za nas nihče drug kot mi sami. Fantastična novica je, da na nivoje stresa lahko vplivamo čisto sami.