V trenutku, ko se je nova vlada pogumno, odločno in nesebično začela spopadati z enim največjih izzivov človeštva po drugi svetovni vojni, ji je gospod Boris A. Novak vrgel v obraz nekaj žolčnih, strupenih, z ničemer utemeljenih in žaljivih izjav, ob katerih me je dobesedno zazeblo pri duši. Zato sem se po razmisleku odločil, da se oglasim, kajti "nič tvegati, nič storiti, pomeni služiti" (Drago Jančar). Naj navedem le nekatere od Novakovih trditev: "Vodilni politiki na stežaj odpirajo vrata kontrolnih vzvodov demokratičnega družbenega reda paravojaški drhali." Matej Tonin pa naj bi bil s svojim "blebetanjem povsem nesposoben za opravljanje tako zahtevne in odgovorne funkcije, kot je položaj ministra za obrambo". Predlog ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa o vključitvi dela vojske v pomoč in razbremenitev policije na južni meji pa naj bi bil "simptomatična napoved izrednih razmer, politične strahovlade". Predsednika države je Novak še posebej popljuval in hkrati dobesedno preganjal s položaja, ker bi naj spričo "bolestne kombinacije narcisizma in strahopetnosti izgubil stik s stvarnostjo zgodovinskega trenutka, tako da njegove prazne in porazne geste škodijo ustavno določenemu demokratičnemu družbenemu redu Republike Slovenije in ugledu naše države v svetu". Sestavek je Boris A. Novak zaključil s pozivom: "Sodržavljanke in sodržavljani, mi pa vemo, kaj nam je storiti!"

V tem kratkem sestavku ni prostora za argumentiran odgovor na vse žaljive obtožbe, ki jih je Novak izrekel v svoji uničujoči kritiki sedanje vladne ekipe, zato se bom omejil zgolj na nekaj misli in ugotovitev. Janša pri tem ni bil posebej imenovan, vendar niti malo ne dvomim, da je bil pljunek namenjen tudi ali predvsem njemu kot "vodilnemu politiku". Saj je ravno on že prek tri desetletja glavna tarča surovih pogromov zakulisja slovenske levice, ker je trenutno edini politik, ki ji lahko po demokratični poti iztrga oblast iz rok.

Začelo se je že v prejšnjem režimu, ko je med prvimi tvegal spopad z JLA, in zaradi tega tudi končal v zaporu. S svojimi političnimi sopotniki je tedaj dvignil na noge slovensko javnost, kar je kasneje pripeljalo do epohalnih dogodkov - in sicer zloma komunizma, demokratizacije, ustanovitve slovenske države in njene umestitve v njeno naravno evropsko okolje. Prav tako je tudi tvegal spopad z okultnimi levičarskimi centri moči v tranziciji, ki so močnejši od njega, in so ga prek politično skorumpiranih represivnih organov in medijskih pogromov večkrat zapored poskušali politično umoriti, a jim to ni uspelo. Zgodovinar Stane Granda je nekoč zapisal, da Janša sicer ni svetnik, vendar zgodovina "ne razvršča ljudi po osebnih napakah, ampak praviloma po osebnih zaslugah. In tu je Janša v novejši zgodovini skupaj s Pučnikom in z nekaterimi drugimi osebnostmi brez konkurence". Sam bi k temu še dodal, da bo že s tem, kar je doslej prestal in ustvaril, ostal v kolektivnem spominu naroda kot izjemna osebnost novejše slovenske zgodovine tudi še potem, ko o njegovih preganjalcih ne bo ne duha ne sluha več. 

Matej Tonin je zaenkrat spoštovan in ugleden vodja parlamentarne stranke, ki je nedavno tega ob izvolitvi za začasnega predsednika državnega zbora dobil tako visoko podporo poslancev kot še nihče doslej. Njegovi nastopi so umirjeni, jasni in jih lahko samo hudoben človek razglaša za "blebetanje". Kako bo obvladoval ministrsko funkcijo, bo pokazal čas, zato vsakršno vnaprejšnje napovedovanje njegove nesposobnosti zlonamerno početje. Tudi nastopi Aleša Hojsa so jasni in razumljivi, njegova dejanja pa transparentna in odločna.

Celotna vladna ekipa pa se je ob zglednem sodelovanju z drugimi družbenimi akterji kljub pobesnelim poskusom levice, da bi preprečili njen nastanek oziroma jo razbili, pogumno lotila reševanja katastrofalne zapuščine prestrašenega Šarca, ki je prvi zapustil barko, ko se je začela potapljati. Pri tem se je izpostavila strahovitim tveganjem, zdravstvenim, gospodarskim kot tudi travmi klestenja napihnjenih proračunskih izdatkov, zato si kljub morebitnim napakam pri delu zasluži spoštovanje, podporo in solidarnost. Z ničemer utemeljeno podtikanje pučističnih namenov Hojsovemu predlogu, da bi naj vojska vskočila na pomoč policiji na južni meji, ter jo s tem tudi razbremenila, je bolestno nakladanje. In to v času, ko pa je vsa južna Evropa, od Španije do Balkana, zavarovala svoje meje pred migrantskim stampedom tudi z vojsko in celo s skupnimi vojaškimi enotami EU (Frontex). Očitki, da vidni politiki potiskajo državo v roke "paravojaške drhali", so naravnost ogabni.

V Franciji so se npr. pri obvladovanju izzivov, ki jih povzroča nezadržen migrantski val zlasti na južni meji, pa tudi v notranjosti, s soglasjem oblasti formirale skupine Voisins Vigilants Solidaires (Budni in solidarni sosedje), ki niso oboroženi, a se povezujejo med seboj in s policijo zaradi obveščanja o dogajanju "na terenu". Od leta 2012, ko so se te skupine pojavile, pa do leta 2016 se je vanje vključilo že okrog 250.000 družin, ki jim je policija hvaležna za njihovo poročanje, zato jih v Franciji nihče ne psuje z "drhaljo", ki bi naj ogrožala francosko demokracijo. Sicer smo v Sloveniji res že srečali nekaj drhali, vendar drugačne provenience, kot je to verjetno imel v mislih Novak. Denimo. v Mariboru in Ljubljani ob poskusu rušenja nekdanje Janševe vlade in nekaj tudi na (proti)migrantskem shodu na Kotnikovi ulici, kjer so se njeni pripadniki pojavili zakriti v črne maske z debelimi palicami v rokah. Nekoliko se je ta "drhal", če parafraziramo Novaka, zganila tudi v tem trenutku, a očitno okoliščine niso ravno naklonjene njenim mračnim podvigom. Prikrite grožnje, češ da pa "mi vemo, kaj nam je storiti" me zloslutno spominjajo na čase, ki bi jih rad pozabil.

Po predsedniku Borutu Pahorju skrajna levica že dolgo pljuva, ker se ji je spridil, ko se je kot prvi na levici po Stanetu Kavčiču uprl diktatom njenega obskurnega političnega zakulisja. Prvič že z odločitvijo, da SD ne bo šla v koalicijo z Zoranom Jankovićem. In drugič, ko ga je to zakulisje najprej ustoličilo za premierja in se ga potem, ko je zapadel v veliko človeško stisko in odslužil, odreklo, ga pustilo v obcestnem jarku kot tudi mnogo drugih političnih trupel. Ampak ga to ni zlomilo, pač pa se je dvignil, močnejši kot prej, se jim uprl, rešil s tem svoje človeško dostojanstvo ter trdo levico na predsedniških volitvah dvakrat zapored porazil. Bil je tudi prvi predsednik, ki nam je javno sporočil, da pred sleherno pomembno odločitvijo prisluhne predvsem svojemu umirjenemu notranjemu glasu, ki je njegova najljubša glasba. Pahor je tudi prvi predsednik, ki se trudi enako obravnavati prvorazredne in drugorazredne, kot na primer verne državljane, ki jih je prejšnji režim za pol stoletja potisnil v katakombe - in bi jih očitno še danes rad videl tam ...