Zaustavitev velikega dela gospodarske aktivnosti zaradi koronavirusa bo imela seveda ogromne posledice za poslovanje vseh gospodarskih subjektov, njihove rezultate ter seveda posledično na vse zaposlene ne glede na status zaposlitve. S predlaganim "megazakonom" za omilitev njenih posledic namerava država v pomembnem obsegu nadomestiti pričakovan izpad dodane vrednosti v gospodarstvu. Čeprav so prisotni očitki, da se pomaga predvsem podjetniškemu sektorju, se bo ta pomoč v bistvu odrazila v prejemkih ljudi. Bolj ko bomo sanirali položaj v podjetjih, manj bo potrebe po sanaciji položaja v ostalih segmentih družbe. Kakšne so predlagane rešitve in kaj se bo še spreminjalo do sprejetja zakona, se veliko piše. Zato bomo predstavili predvsem nekaj konkretnih izračunov, kako bi trenutne predlagane zakonske rešitve vplivale na položaj gospodarskih družb in njihovih zaposlenih. Osnovne rešitve gredo v smer:

• da se v celoti povrne stroške družbam za zaposlene na čakanju, in sicer s tem, da država plača vse socialne prispevke, dodatno pa podjetju povrne tudi preostali del plače (skupaj z dohodnino); pri tem je pomembno, da ljudje na čakanju dobivajo 80 % plače, prav tako pa seveda ne bodo dobili nadomestila za prehrano in prevoz (slednjih stroškov sicer tudi nimajo),

• pri zaposlenih, ki delajo, pa bo država poravnala vse prispevke za ZPIZ, delodajalec pa mora (obvezno?) iz svojega dohodka vsem zaposlenim izplačati 200 evrov, ki pa so v celoti neobdavčene (v povprečju bodo podjetja z oprostitvijo plačila prispevka dobila enkrat več, kot jih bo stal omenjeni dodatek),

• samozaposleni bodo dobili pomoč v višini 350 (marec) oziroma po 700 evrov (april in maj), dodatno pa so oproščeni še plačil vseh socialnih prispevkov (pogoj za oboje je, da dokažejo, da so prizadeti s krizo, kar je seveda včasih težko, na drugi strani pa tudi priložnost za izkoriščanje).

Rešitve gredo vsekakor v pravo smer, ostaja pa odprto:

• ali je to zadosti glede na vso širino težav v gospodarstvu ter

• kako izbrati pravo mero med ne prevelikim administriranjem in zahtevnimi pogoji, na drugi strani pa omejiti zlorabe.

Popolnoma se zavedam, da je mnogo lažje delati excel tabele, kot oblikovati zakonske rešitve, ki bi zajele vse možnosti, preprečile zlorabe, ob tem pa naj bi bila procedura čim bolj enostavna. V predlogu zakona je tako zajetih kar precej omejitev in pogojev, ki bodo veliko gospodarskim subjektom onemogočili pridobitev pomoči. Vključene so v dobri veri, da se izognemo preveč zlorabam, a vseeno menim, da so - generalno gledano - pogoji mogoče preveč zahtevni (od prošenj, dokazovanja, obravnave vsake vloge v upravnem postopku z odločbo, tudi dvomesečni zamik pri izplačilu nadomestil s strani države, izključitev vseh, ki imajo kake neporavnane davke ...). Mogoče bi vseeno morali določene pogoje izključiti, kar razumem, da se kaže tudi v razpravi v državnem zboru.

V priloženi tabeli sem ocenil, kakšni bi bili učinki predlaganih ukrepov na položaj gospodarskih družb. Izračun temelji na pesimističnem scenariju upada gospodarske aktivnosti po posameznih panogah, katere sem ob določenih korekcijah na nižjem nivoju panog povzel po prvotni projekciji profesorja Damijana. Takrat (pred dvema tednoma) smo sicer govorili o osnovni in pesimistični varianti, a danes je pesimistična verjetno še najbolj realna, upajmo, da ne bo potrebno izdelovati celo "močno pesimistične". Izbira predpostavk o višini upada gospodarske aktivnosti po mesecih ima namreč zelo visok vpliv na višino pomoči po predlaganih zakonskih rešitvah in zato je težko govoriti o nekem fiksnem znesku (kot ga navaja Ministrstvo za finance). Ne vemo namreč, ali bo aprila in maja na čakanju 100, 200 ali 300 tisoč zaposlenih in to bo pogojevalo obseg potrebnih vložkov države.

Kot rečeno, so v spodnji tabeli izračuni na osnovi prvotne pesimistične projekcije, po kateri je bilo predvideno, da bo v povprečju izpad prihodkov v prvem polletju preko 20 %, v obdobju marec - maj pa 40 do 56 % (seveda precej različno po panogah). Ob teh predpostavkah bi se dodana vrednost v gospodarskih družbah v prvem polletju znižala za 3,2 milijarde evrov glede na prvo polletje lani, v celem letu pa za 3,7 milijard evrov (predvideno je, da bo nekaj upada tudi v drugem polletju in da bo šele konec letošnjega leta dosežen lanski mesečni nivo).

Na tej osnovi je v tabeli prikazano, kakšen bo izpad prilivov javnih financ (oz. dodani odlivi) zaradi omenjenih izplačil gospodarskim družbam. V milijon evrih so po mesecih navedeni prispevki za ZPIZ, ki bi jih za zaposlene, ki še vedno delajo ("delujoči zaposleni") plačevala država, nato pa vsi prispevki, ki bi jih prav tako plačevala država za zaposlene, ki so na čakanju. Dodatno pa bo država pokrila podjetjem tudi preostali del nadomestila plače, ki ga bodo dobili zaposleni na čakanju. Ker pa bodo ti zaposleni prejemali nekaj nižjo plačo (80 % dosedanje), bo to dodatno znižalo prilive v javne blagajne (vrstica 10). Vse to se bo odrazilo v 1,61 milijarde evrov izpada javnih financ za pomoč do maja (kot izhaja iz predlaganega zakona). Če bi pomoč zaradi razmer "potegnili" še v junij, bi pomoč narasla na 1,97 milijard evrov (torej preko izpada prilivov ali dodatnih nakazil) - vse to ob predpostavki zgoraj opisanega znižanja gospodarske aktivnosti, sicer pa več ali manj.

In kako bo to vplivalo na položaj zaposlenih? Na vrhu tabele je prikazano, koliko naj bi bilo ob teh predpostavkah v povprečju zaposlenih, ki še vedno delajo, in koliko na čakanju od skupaj dobrih 500.000, kolikor je zaposlenih v gospodarskih družbah. "Delujoči" zaposleni bi torej poleg redne plače dobili mesečno dodatno po 200 evrov neto, kar se odraža v njihovih višjih prejemkih (april, maj). Zaposleni na čakanju pa bodo dobili 80 % plače, torej manj kot doslej, izgubili pa tudi dodatek za prehrano in prevoz (pravica do regresa ostaja). V povprečju to pomeni kar okoli 450 evrov mesečno manj za te delavce, kot je prikazano tudi v tabeli (vrstica 20). Povprečni neto prejemek vseh zaposlenih (neto plača z dodatki) bi se zaradi tega iz 1.450 evrov v aprilu znižal na 1.261 evrov (vrstica 18).

Na koncu pa je še prikaz, kako bodo te rešitve in pomoč države vplivale na položaj gospodarskih družb. V vrstici 22 je skupni učinek prejemkov s strani države, zmanjšanih izdatkov zaradi nižjih plač in dodatkov zaposlenih na čakanju ter dodatnega izplačila 200 evrov. V teh najbolj kritičnih mesecih bodo tako podjetja razbremenjena za okoli 500 do 700 milijonov evrov mesečno, skupaj 2,2 miljarde evrov do junija (če bo ukrep veljal tudi še v juniju, razen dodatka 200 evrov). Ob istih predpostavkah bodo podjetja do takrat izgubile 3,7 milijarde evrov, kar pomeni pokritje dobre polovice izpada dohodka. 

Del skupnega izpada bodo podjetja lahko pokrila iz siceršnjih dobičkov, vseeno pa se bo to še vedno odrazilo v precejšnji izgubi in negativno vplivalo na likvidnost. Dodatno je namreč potrebno upoštevati, da ima veliko družb več obvez do dobaviteljev kot terjatev (skupaj približno 3 milijarde evrov), kar bo v teh mesecih skupaj povzročilo nekaj milijard primanjkljaja finančnih sredstev (kljub pomoči države). Verjetno bo to zajel drugi paket pomoči gospodarstvu, ki je sicer prav tako nujen kot aktualni, ki ga v parlamentu obravnavajo. Ob tem še vedno menim, da bi morali pri odlogu plačil bankam ravno zaradi problema likvidnosti sprejeti sklep, da se vsi krediti za leto dni odložijo, obresti pa pokrije država. To bi bilo daleč najbolj enostavno za vse, tako pa je trenutna rešitev prepuščena ogromnemu številu vlog, prošenj, soglasij, pogojevanja... Zopet smo naredili samo polovičen korak.

Če k tem številkam o pomoči podjetjem dodamo še ostale izdatke države za gospodarski del (spodnja tabela), bi prišli do številke okoli 2 milijardi evrov. To je sicer kar nekaj manj kot izhaja iz izračunov finančnega ministrstva, a zajema samo gospodarski del, seveda pa je odvisen od predpostavk, omenjenih na začetku. Če predpostavimo nekaj višji izpad gospodarske aktivnosti, potem bo pomoč višja, a višji bo tudi izpad BDP.

Zato bi bilo smiselno v drugem paketu pomoči predvsem okrepiti likvidnost družb, dodatno pa nadomestiti tudi pokritje dela ostalih stroškov, ne samo zaposlenih. To bi se odrazilo v manjšem zastoju gospodarstva in posledično potrebi po pomoči za vse ostale segmente družbe. Vzporedno pa bi se z vsako vloženo milijardo znižal upad BDP, nekaj odstotno povečanje javnega dolga pa v teh razmerah (tudi poceni zadolževanja, da ne omenjamo "brezplačnega" s strani ECB) ne predstavlja večje težave.

Ob tem bi dodal, da seveda še vedno drži rek "da nobeno kosilo ni zastonj", a npr. v primeru izdaje dodatnih obveznic in odkupa s strani ECB (2,5 milijarde sorazmerno za Slovenijo) bi to vseeno "plačali" (denimo preko višje inflacije), ker smo pač del evroobmočja.

Na koncu pa še en pogled nazaj. Se še spomnimo, kako smo pred le nekaj meseci zaradi kakih 50 milijonov evrov proračunskih izdatkov bili plat zvona, kako da se nam rušijo javne finance? Kako da kršimo sveto fiskalno pravilo? Danes pa se pogovarjamo samo še o delitvi milijard, ne da bi kdo sploh omenjal fiskalne omejitve. Seveda menim, da je prav tako in podpiram še večji obseg pomoči, ker se bo to odrazilo v boljših razmerah za vse.

Toda kje so zdaj vsi tisti, ki so še včeraj strašili s katastrofičnimi scenariji za vsak izdatek?