Po mnenju Antonia Guterresa, generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov (OZN) izbruh korona virusa predstavlja največjo preizkušnjo za svet po II. svetovni vojni. Kot je že leta 2015 menil Bill Gates, naj bi bili masovni ubijalci ljudi prej virusi kot raketni izstrelki. In koronavirus sedaj dejansko ogroža celotno prebivalstvo našega planeta. Po Kitajski oziroma Aziji je trenutno najbolj na udaru Evropa, a kot vse kaže, bo to neslavno štafetno palico kmalu prevzela Amerika. Izvzeti ne bodo niti drugi kontinenti. Pravzaprav obstaja bojazen, da bodo posledice v manj razvitem svetu še hujše. Na mestu je pričakovanje, da bo svetovna skupnost strnila svoje vrste. Da bodo države izkazovale medsebojno solidarnost, si pomagale pri soočanju s pandemijo in sodelovale pri blažitvi posledic in iskanju cepiva. Multilateralizem bi moral torej priti do polnega izraza pri soočanju s to zdravstveno, gospodarsko, finančno in ne nazadnje varnostno grožnjo. Na žalost pa do zdaj temu večinoma ni bilo tako. Prisotni so vzorci ravnanja, ki smo jim bili priča zadnja leta. Vendar ravno to nespremenjeno obnašanje lahko svet pripelje do hudih posledic in velikih sprememb, tudi geopolitičnih.

Multilateralizem je očitno v krizi. Najbolj pomembni  mednarodni organizaciji v tem trenutku – OZN in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) sta bolj opazovalki korona blitzkriega. Človek bi pričakoval, da si bodo izredna zasedanja preko video konferenc sledila eno za drugim. Tako pa je generalni sekretar prve podal nekaj rotečih izjav in generalni sekretar druge nekaj ne najbolj konsistentnih navodil. Besede so premalo, v trenutkih, kot smo jim priča, štejejo predvsem dejanja. In ta zavisijo od članic omenjenih organizacij, se pravi držav. Te pa so v minulih tednih, mesecih bolj kot skupnemu delovanju dajale prednost lastnim korakom. Nacionalne države so tako s pojavom koronavirusa znova pridobivale na pomenu tako navzven kot navznoter. Do polnega izraza so spet prišle državne meje, v okviru katerih so države iskale rešitve za moderno kugo. Če pogledamo ravnanje samo nekaterih pomembnejših akterjev, lahko ugotovimo, da spoznanje, da je moč to nadlogo 21. stoletja premagati zgolj skupno, prodira le počasi. Še slabše je glede stališča, da virusa ne bi smeli izkoriščati v zasledovanju ideoloških in geopolitičnih ciljev. 

V teh dneh smo priča številnim kitajskim, se pravi bilateralnim pošiljkam medicinske opreme Italiji in drugim evropskim državam, tudi Sloveniji. To je hvalevredno. Kitajska s tem ne nazadnje vrača pomoč, ki ji je bila sama deležna pred meseci. V odsotnosti globalne in čezatlantske ter premajhne znotraj evropske solidarnosti in ko od zadostnega števila zaščitnih mask in respiratorjev zavisijo življenja, tovrstnih gest Evropejci ne bodo kar tako pozabili. Na to Kitajska, ki pomoč obeša na veliki boben, tudi računa. Skuša se predstaviti kot odgovoren in zanesljiv partner (za razliko od ZDA). Zastavlja se vprašanje, ali Kitajsko pri tem res vodita le dobrota oziroma solidarnost, ali pa so posredi še kakšni drugi oziri. Na razne načine (uporabljati je začela preizkušene ruske propagandne metode) namreč daje vedeti, da je njen (avtoritarni) način vladanja pri obvladanju virusa najbolj učinkovit in boljši od demokratičnega. Pri tem upa, da si bo v Evropi pridobila naklonjenost, če ne že posnemovalcev. Enako, da bo postala globalni vodja.

Skratka, poraja se vtis, da skuša Kitajska izkoristiti dane razmere in povečati svoj vpliv v svetu. Pri tem očitno upa, da bo ta pozabil na (ne)poteze, ki jih je kitajski avtoritativni režim vlekel na začetku, decembra in januarja. Te so pomembno, če ne že odločilno pripomogle k globalni zdravstveni krizi, ki je v svetu do tega trenutka zahtevala že okoli 60.000 žrtev. Ne samo to, priče smo največjemu upadu globalne ekonomske aktivnosti po II. svetovni vojni in največjemu omejevanju človekovih svoboščin. S podcenjevanjem in prikrivanjem se je zapravil dragocen čas za sprejem ukrepov za njegovo hitro zajezitev v Evropi in drugje po svetu. Kitajci se tega zavedajo, zato skušajo krivdo zvaliti na druge. Poznana je njihova trditev, da je virus na Kitajsko prinesla športna ekipa ameriške vojske. Zanimivo, da s tržnic z živimi divjimi živalmi v Wuhanu, kjer naj bi virus začel svoj pohod, še vedno niso odpravili.

Kitajskemu zgledu je sledila in pristopila k bilateralnemu pošiljanju pomoči tujini tudi Rusija. V Italijo je poslala več letal medicinske opreme (resda nekaj neuporabne) in svoje vojaške medicinske strokovnjake. Pomoč so poslale tudi Združene države. Pri tem skuša Rusija ustvariti vtis svoje velikodušnosti in da je za razliko od drugih (beri: članic EU in ZDA) uspešna v krotenju virusa, da ima stvari pod nadzorom. Se pa tako pri njej kot pri Kitajski zastavlja vprašanje, ali gre za resnične ali pa za prirejene podatke. Vsekakor pandemijo skuša izkoristiti tako za okrepitev ugleda in vpliva v svetu, kot za okrepitev nadzora nad domačimi oporečniki režima. 

Izbruh korona virusa je bila idealna prilika, da ZDA popravijo svoje odnose z EU in evropskimi članicami zveze NATO. Enako, da se v skrbi za širši, skupni interes postavijo na čelo globalnih prizadevanj zoper najnovejšo virusno grožnjo, kot so to storile v času Obame zoper ebolo. Zgodilo se ni ne eno ne drugo, ZDA so še naprej zazrte vase. Je pa Trumpova administracija skušala virus izkoristiti v svoji tekmi s Kitajsko, enem od najbolj pomembnih geopolitičnih dogajanj 21. stoletja. Kitajski je (precej upravičeno) pripisala odgovornost za njegovo hitro širjenje v svet. Vendar tudi sama virusa na začetku ni jemala resno. Njen spopad z virusom na ameriških tleh ne more biti za zgled drugim. Kaj lahko se zgodi, da bodo ZDA zaradi zamujanja z ukrepi ena najbolj prizadetih držav. Ugled, vpliv ZDA v svetu, njihov soft power se tako dodatno zmanjšujejo in konec ameriške ere je še bližje. Ameriška donacija zaščitne opreme Italiji v višini sto milijonov dolarjev, telefonski razgovori predsednika Trumpa s predsednikoma Kitajske in Rusije dajejo slutiti, da se tega začenjajo zavedati tudi v Beli hiši.

Prvi tedni soočanja z virusom s strani izpostavljenih članic (Italija, Španija) EU so pokazali, da je Unija na resni preizkušnji, da so evropske vrednote in solidarnost bolj puhle fraze. Nemčija in Francija sta klub evropskemu enotnemu trgu celo omejili izvoz medicinske opreme. Nič bolje se ni zgodilo spoštovanju prostega pretoka ljudi. Resda zdravstvo ni v domeni organov EU, ampak držav članic, vendar bi bilo pričakovati več usklajevanja in solidarnosti. Kitajska (EU jo je lani označila za sistemsko tekmico) in Rusija sta to, kot rečeno, izkoristili.

Stanje se je med tem začelo spreminjati oziroma izboljševati. EU je začela dokazovati, da vendarle predstavlja dodano vrednost za svoje članice in da ji je mar za lastno prihodnost in za ohranitev demokratičnih načel. Pri soočanju z ekonomskimi posledicami virusa sicer res ponovno prihajajo do izraza stara razhajanja med evropskim severom in jugom. Obstaja pa prepričanje, da se bo rešitev našla. Druge alternative, če naj EU še bo igralec na svetovni sceni oziroma če naj sploh preživi kot institucija, ni. EU ima pravzaprav priložnost, da pokaže, da obstaja alternativa ameriškemu unilateralizmu in kitajskemu avtoritarizmu. Da solidarnost znotraj EU še obstaja, dokazuje ne nazadnje češka pomoč Sloveniji v zaščitnih maskah, ki jih je pripeljalo madžarsko vladno letalo.

Vrh G20 pred dnevi kaže, da sta tudi globalna koordinacija in sodelovanje v boju zoper korona virus možna, vključno s sodelovanjem med ZDA in Kitajsko. Slednje bi bilo več kot dobrodošlo in boljše kot medsebojno obtoževanje. Niti ne bi bilo prvič, da bi se velesili usklajevali v primeru zdravstvenih in ekonomskih kriz. Zavedati bi se morali, da se bliža čas vse večje brezposelnosti, upada investicij in recesije in s tem nestabilnosti in konfliktov. Ti bi se dotaknili vseh.

Prihodnji tedni bodo pokazali, ali bo človeštvo uspelo strniti vrste in ali so države v prizadevanjih za skupno dobro sposobne vsaj začasno pozabiti na svoja razhajanja. Razlogov za pretiran optimizem ni. Tekma med velikimi silami traja dalje. Vsaka še naprej zasleduje svoje partikularne cilje in če je možno pri tem izkorišča – ena bolj, druga manj uspešno – tudi prisotnost korona virusa. Očitno pričakuje, da bo prav ona tista, ki bo iz te krize izšla močnejša in da bo dala takšen ali drugačen pečat svetu. Ta bo po virusu drugačen, kot je bil pred njim.

Upajmo, da ne manj demokratičen.