Pred časom sem si v dokumentu Fjodorov zapisal zaznamek: Ko boš imel dovolj časa in boš dovolj zbran, še enkrat premisli transhumanistični koncept sveta. Ne pozabi, da te ta določa, če to hočeš ali ne! Predvsem v Petdesetletnem projektilu Noordung. Upam le, da se bom te dni obvladoval v samoizolaciji. Dejstvo je, da imam časa na pretek. To, kar doživljamo, je objektivna nepričakovanost: nebo se nam je v tem tisočletju že drugič zrušilo na glavo.

V svojem dosedanjem reflektiranju sem pred vami večkrat zapisal besedo transhumanizem, ki sem jo sčasoma s tehtnim razlogom nadomestil z bolj utemeljeno besedo posthumanizem. Dejstvo pa je, da smo pred mesecem dni surovo treščili tako v transhumanistično kot posthumanistično stvarnost. V virusno in biopolitično stvarnost!

Že desetletja v svojem delovanju izhajam iz evropskih razsvetljensko avantgardističnih izhodišč. Evroeuforik sem, tega mi pač ne more nihče vzeti. Toda zadnje tedne sem se nagledal mega sindromov po vsej medijski Evropi. Skoraj vsi vodijo v slabo bodočnost: sovraštvo do drugih ras, do sosednjih nacij, do ozdravelega z virusom, do novinarjev in novinark, do žensk, da o sovraštvu do muslimanskih migrantov sploh ne govorimo. Zaboga, kam so izginile evropske humanistične vrednote?  To ni patologija evropskega individualizma, temveč egoizem evropskih nacij. Razsvetljenski individualizem ni bil nikoli in tudi ne bo egoizem.

Navkljub vsemu tesnoba. Saj vsi vemo, da ni večnih vrednosti! Tudi v umetnosti ne! Teza o večni vrednosti umetnine je gromozanski predsodek - preteklosti. Ali sploh obstajajo večne vrednosti v resničnosti? Ne, vedno znova gledamo izdajstva z novimi in novimi obrazi izdajalcev. Ni osamljenega, izoliranega posmeznika, kakor tudi ni kolektivne vrednosti, ki naj bi veljala za vse večne čase. Toda, zaboga, obstajajo evropske helenistično-rensančne- modernistične vrednote, obstaja kolektiven spomin na njih. Retorično vprašanje: Kdaj postanejo človekove pravice nesmislene? Odgovor: Ko trčijo ob pravice živali in rastlin. Na tej točki nastopi posthumanizem. Iz sebe bo potrebno najprej izruvati tesnobo in zaupati v nove vrednosti umetnic in umetnikov, filozofinj in filozofov, znanstvenic in znanstvenikov. Ali izginja evropska ideja humanistične renesanse? Ali izginja svet razsvetljenstva? Mogoče!

Po neposredni artaudovski izkušnji gledališča, virus-strah-metafizika, ki jo te dni doživljamo umetniki, ne smemo dovoliti, da bi nam virusi okužili življenje s surovostjo. Res je, možgane že imamo v plamenih, toda ne smemo na noben način dovoliti katastrofičnega izida. 

Rojstvo klinike in biopolitike (s pomočjo Polone Tratnik, Michela Foucaulta in Marine Gržinić): V klasičnem helenističnem svetu je bila priroda izključena iz sveta polisa (iz države). V novoveškem svetu pa je priroda in s tem bolezen neposredno vključena v njeno delovanje, v njene mehanizme vladanja. Biopolitika je novoveška metoda manipuliranja z množicami in skupinami. Čas krize je za biopolitiko čas njenega delovanja, v času miru pa se pripravlja na krizo, da bi lahko v njej organizirano delovala. Zaveda se, da se v času krize življenje na surov in najbolj enosotaven način preoblikuje. 

Beseda dneva: Kriza. Grško krisis, odločitev, ločitev, kar je sorodno s krizo, odrežem, ločim, v evropskih jezikih je sprva pomenila odločilni kritičen trenutek v razvoju bolezni, od tod se je pomen posplošil, v težek položaj.

Biopolitka: Od nekdaj je bila pravica oblastnika, da odloča o življenju in smrti svojega demosa. Oblastnik je bil tisti, ki je odločal o tem, komu bo omogočil, da živi in koga bo poslal v smrt. Saj poznate tisto: Ampak mrtvih bo na tisoče. Seveda, a za himnične cilje! Oblastnik ima v sodobni demokratični državi zelo podobno pravico, le da je tehnologija njenega izvajanja bolj prikrita. Zahrbtna! V sodobnosti biopolitika z močjo svojega ustroja ne vlada na način: živi ali umri, temveč z živi ali ga pusti umreti!

Michel Foucault (1926-1984) zapiše: biopolitika je tisto, kar omogoči življenju in njegovim mehanizmom, da vstopijo na področje jasnih izračunov, iz oblasti-znanja pa dela sredstvo, ki preoblikuje življenje. Na ta način nam oblast z metodološkim strahom pokaže, da te bo ali ne bo pustila izdihniti. In koga bo in koga ne bo! Ne, ker jo vodijo krizne okoliščine, temveč ker lahko uporabi krizne izračune za svoje vladanje! Pokaže ti, da si dobesedno v njeni oblasti. Biopolitika nam z vzponom novih tehnologij še bolj jasno razkazuje svojo prevalenco nad našim življenjem. 

Virus bo premagan, tega si želimo. A kakšen bo vojni plen biopolitičnega načrta? Biotehnologijo razumemo kot enega od pomembnih instrumentov, ki ga uporablja novoveškega vladavina. Biotehnologija je sicer neskončno pomembna interdisciplinarna veda, a je ena od tistih, ki jo biopolitika izrablja do obisti. To lahko gledate v živo. Biopolitika s kriznim upravljanjem našega strahu že danes monetizira svojo bodočnost, neodvisno od njenega razpleta! Zelo hitro prepozna v množici obvladljive skupine in tiste, ki to niso. Slednje so tiste, ki jih bo potrebno pustiti umreti, ker predstavljajo stopnjo tveganja. Seveda govorim o povirusnem času.

Biopolitiko v miru najbolj natančno vidimo v tem, kako procesira pridobivanje azila ali državljanstva. V njej sta tako življenje kot telo predmet upravljanja. Ponovimo še enkrat: določenim večinskim skupinam država z rasnim in etičnim principom omogoči živeti, določene, ki jo ogrožajo, metodološko pusti životariti, da bi pred nami umrle.

Neplačan oglas: Oglejte si na medmrežju film distopije - Elysium, ki uprizarja eksplicitno prakso biopolitike. Kaj delati, ko so naši možgani v plamenih: Umetnik in umetniška mreža sta tista, ki v končnici vedno oblikujeta civilizacijo. V polju politike pa je človek vedno bil žival; upravljan in pripravljen na zakol. Medtem, ko visoko modernistična biopolitika organizira skupine - ene za evgeniko in elizijum, druge pa naj životarijo in izdihnejo. Privatizirajo nam večnost! Vsi mi smo njihovi resursi. Smo le informacija za njihove biopolitične manipulacije. Vse je postalo nosilec njihovih virusnih kolonij. 

Neodvisno od končnega razpleta, s katerim smo brutalno treščili v transhumanistično stvarnost, moramo že zdaj sprožiti evropsko humanistično zavest. Res pa je, da nisem mogel verjeti, da bodo postale evropske vrednote s pomočjo pandemije v trenutku sprevržene. Da bodo lahko zli anonimneži z lahkoto, za nedoločen čas odložili demokracijo. Nikakor in nikdar ne smemo pristati na suspendiranje evropskih humanističnih projekcij. Nekateri jih imenujemo s preprosto besedo - umetnost. Umetnost je osrednja vrednota helenistične Evrope, tudi krščanske, judovske, razsvetljenske, antinacistične Evrope. To je naša dediščina, ki jo bomo po krizi usmerili v skupno idejo Sveta. Bojana Kunst je pred časom izjavila: Umetnost je čas, ki še pride! 

Te dni imam časa več kot dovolj, a nisem prav posebej zbran, sploh pa ne, da bi temeljito premislil transhumanistični, kaj šele posthumanistični koncept sveta. Predvsem pa je pred menoj dejstvo, da se bo 20. aprila 2020 Petdesetletni projektil Noordung prevesil v svojo drugo polovico. V čas razpleta.