Ob koncu lanskega leta sem prebrala esejistični roman Pišem sebi irske pisateljice Emilie Pine. Emilie Pine začne svojo pripoved leta 2013 v Grčiji, kamor se je nekoč preselil njen oče, sicer prepoznaven irski pisatelj, ki se je pozibaval med alkoholizmom in abstinenčnimi premori, odkar Emilie pomni. Skupaj s sestro se naposled znajde ob hudo bolnem očetu na intenzivni negi splošne bolnišnice. Zagotovo nismo pozabili, da je Grčija po zadnji finančni krizi zaradi borznega zloma utrpela še posebej hud udarec, smo se pa kasneje v imenu evropske združenosti in domnevne solidarnosti, ki v praksi ne obstaja, zlahka pozabili spraševat, kako se je utiril grški vsakdanjik.

Grška družba je kolapsirala s pomočjo vsiljenih varčevalnih ukrepov, ki jih je dirigirala predvsem Nemčija z Angelo Merkel na prestolu. Trenutno – kot lahko opažate – je postalo zlato fiskalno pravilo za potrebe reševanja obstoječega ekonomskega sistema, ki v aktualni krizi še bolj razkriva banalno naravo prostotržnih prioritet in lažnivost floskul o enakih možnostih, povsem nepomembno. Pomembno bo spet postalo, ko bo treba aktivirat v suženjstvo zaklete. V Grčiji se je skladno s splošnim ekonomskim razsulom po logiki stvari razmajal tudi preobremenjen zdravstveni sistem. 

Emilie je že ob prvem obisku očeta vstopila v prostor, ki je zaudarjal po znoju, urinu in blatu. Ko se je želela o očetovem nedostojanstvenem položaju v komi pogovorit z zdravnikom, so jo drugi svojci pacientov po čakalnicah le debelo gledali, o čem neki uboga idealistična tujka sanja. Pravi čudež je namreč predstavljalo že srečanje z medicinsko sestro. Zdravniki ob kronični podhranjenosti s kadrom nimajo časa za klepetanje. Prijazna domačinka je obupani Emilie pojasnila, da v bolnišnici dan in noč skrbijo za svojce predvsem sorodniki, sicer bolnik v kritičnem stanju zagotovo umre. Pojem "redna vizita" je v permanentno kritičnih pogojih zelo raztegljiv. Emilie je kmalu spoznala, da se medicinske sestre za opravila, ki jih sorodniki ne morejo obvladat, sicer prikažejo, vendar brez osnovne zaščitne opreme. Kadar v skladu s protokolarno nujnostjo vendarle uporabljajo higienske rokavice, so le te tako umazane ali celo krvave, da izgledajo kot morilsko orodje. Kdo neki sploh preživi tako invazivno raznašanje infekcij med imunsko obubožanimi pacienti?

Zgrožena Emilie se takoj odpravi v nabavo paketa precenjenih higienskih rokavic. O zaščitnih maskah v takšnih razmerah ni posebne razprave. Medicinski sestri ob prvi priložnosti donira sveže rokavice, ki se jih nesramno podplačana in preobremenjena gospa zelo razveseli, a jih spravi v žep. Ker je treba varčevat. Razsipneži s pozornostjo do sočloveka so lahko hitro ob službo in postanejo kvečjemu zaželen kader med prostovoljci. Emilie se mora posebej potrudit, da prisili medicinsko sestro v nezaslišano potrato. Preživetje očeta v takšnih razmerah se zdi nemogoče in reši ga le preselitev v zasebno bolnišnico, ki si jo lahko privošči le tisti, ki si luksuzno socialno normalnost pač lahko privošči. Prostotržni kapitalizem ne pozna enakovrednih možnosti in preživetje ima visoko ceno ravno zato, ker je življenje v resnici popolnoma razvrednoteno.

***

Ob branju nisem imela pojma, da bo že naslednje leto obeleženo z razkritjem o krhki stabilnosti zdravstvenega sistema v globalizirani tehnološko razviti divjini. Nisem si predstavljala prizora, v katerem se bo tudi stroka na polno sprenevedala, ali zaščitne maske pomembno pripomorejo k zaščiti pred okužbo z virusom ali ne, ker se bo močno izpostavljeno medicinsko osebje pred obličji golih in bosih državljanov v hišnem priporu pač borilo za lastno zaščito. Množica ljudi se je v strahu pred zaostrenim pomanjkanjem razširila in zvočni zid je prebila splošna zaskrbljenost za pravičnost razdeljevanja nujnih zagonskih podpor in potreb za preživetje, kar bi pripomoglo k vsaj osnovni volji do življenja v negotovi prihodnosti.

Kar naenkrat so na primer ljudje zaskrbljeni, ali imajo otroci pri šolanju vsaj približno enake možnosti za doseganje uspešnih učnih rezultatov. Dobro jutro, Slovenija! Dobro jutro, svet! Že prej niso imeli otroci niti približno enakih možnosti za razvoj in tudi v odraslosti se radikalna neenakopravnost ne preobrazi čudežno v enakopravne možnosti in priložnosti za kar koli. Še huje! Če malo bolje razmislite, kakšne človeške lastnosti in ambicije večinoma prinašajo finančni uspeh, se lahko resno zamislite nad smislom vzgoje podmladka. Ko se množica po organizaciji kaosa spet prilagodi na poglobljeno kriznost, se poglobljena kriznost v vsej svoji neenakopravni tekmovalnosti in prevladi vzvodov moči nad vsebino na videz normalizira. Nekateri ostanejo goli in bosi, drugi profitirajo na plečih golih in bosih, tretje izloči primitiven zakon naravne selekcije. Tega dejstva se danes, ko je med nas udarilo nevidno orožje, za katerega v resnici nihče dokazljivo še ne ve, od kod se je vzelo, kakšna natančno je njegova narava obnašanja in kakšni obrambni mehanizmi bi bili najboljši, zavedajo tudi oblasti vseh držav. V nesreči se toliko bolj razgali značaj posameznikov, skupin in celih narodov. 

Čeprav se večinoma pri sprejemanju ukrepov v imenu boja proti virusu odzivajo države podobno restriktivno, pa so vendarle zanimive predvsem razlike. Razlike pričajo o drugačnem izhodiščnem položaju, prioritetnih namenih, splošni mentaliteti družbe in prevladujoči politiki.

Kitajska, ki je v času lastnega boja z nevidnim napadalcem pokupila na milijone mask po svetu, da so se skladišča v tujini dodobra izpraznila, je zdaj kot največja in skoraj edina izvoznica medicinske zaščitne opreme v drastični prednosti pri zagonu gospodarstva.

Japonska se ne poslužuje restriktivnih ukrepov in ne ustavlja proizvodnje, saj prebivalci ne trpijo pomanjkanja zaščitnih mask in razkužil. Enako zaenkrat deluje Singapur, ki predstavlja pravi kapitalistični raj. Te države se zanašajo na disciplinirano ljudstvo. Italijanski ali španski žurerski temperament, ki predvideva obnašanje z obilo objemanja, glasnega govorjenja, poljubljanja in množičnega združevanja na prireditvah, ni njihov problem. Če ljudje že od prej pod neoliberalno represijo večinoma le službujejo in spijo, so vajeni socialne distance, saj ne obstaja veliko prostora za bolj pestro življenje od usode povprečne mravlje.

Najbolj zanimiva v svoji drži pa se zaenkrat izkazuje Švedska. Virus so zaznali že ob koncu januarja, a za razliko od večine evropskih držav niso sprejeli nobenega drastično omejevalnega ukrepa, razen prepovedi množičnega združevanja nad 50 oseb. Panika se jih ni pretirano dotaknila in sporočajo nam, da imajo demokratične vrednote na Švedskem visoko vrednost, zaradi česar ne pristajajo na uvajanje diktature. Visoki predstavnik švedske zdravstvene organizacije je svetovni javnosti sporočil, da državljanom podajajo nasvete, ki naj se jih držijo predvsem najbolj ranljive skupine, sicer pa zaupajo razumnosti in kultiviranosti svojih državljanov.

V podtonu smo pravzaprav prejeli sporočilo, da je z močno represijo treba obvladovat le drhal, ker le drhal konec koncev sprejema ali celo potrebuje bolj ali manj avtoritarno politiko. Povsem predvidljivo se je izkazalo, katere oblasti posameznih držav najbolj zlorabljajo tudi aktualno krizo za poglabljanje diktatorskih principov vladanja, zato je zadnje oglašanje Evropske unije, ki ponovno jalovo žuga Viktorju Orbanu v opozorilo, zgolj primerek neprebavljivega sprenevedanja. Švedska sprejema strožje ukrepe postopoma in le v skrajni sili, ob tem pa krepijo zdravstveno pomoč z dodatnimi prostori in kadri. Zaenkrat se ne bojijo kolapsa javnih zdravstvenih kapacitet in morebitne italijanske usode krhkega in slabo dostopnega zdravstvenega skrbstva ob visoki populaciji starostnikov. Če bo Švedska, ki v primerjavi z drugimi zahodnimi državami vzdržuje tudi precej bolje razvit socialni sistem, zmogla vztrajat pri takšni politiki, bo na koncu kot nekakšen eksperimentalen laboratorij predstavljala pomembno pričevanje ne le o realni naravi nevarnosti z okužbo covid-19, ampak tudi o realnih namerah in prioritetah politik, ki vladajo posameznim državam in celemu svetu. V aktualnih negotovih razmerah je namreč težko povsem samozavestno presojat o odgovornem ali neodgovornem ravnanju.  

Kakšno bodočnost nam krojijo posamezne politike v navezi z gospodarji kapitala na vrhu piramide, medtem ko se ljudstvo privaja na občutek okrepljene individualizacije, se bomo spet spraševali prepozno. Kot se na primer trenutno še ne sprašujemo dovolj, kakšne bodo posledice zastoja v zdravstvenem sistemu. Slovenija je še posebej v sramotnem položaju zaradi poraznega stanja na področju oskrbe starostnikov ter pomanjkanja finančno dostopnih in kakovostnih domov za ostarele. Trenutna kriza je ob številnih okuženih v domovih za ostarele in ob splošnem eksistenčnem polomu upokojencev dobro pokazala, kako disfunkcionalna je naša poliitika. Smo ena redkih držav, ki ima v parlamentu že od pamtiveka stranko DeSUS, za katero pa glede na usodo upokojencev ni razvidno, komu ali čemu na ljubo sploh obstaja. Koliko ljudi, danes zdravih ali že bolnih, bo dodatno hudo zbolelo zaradi eksistencialnega stresa ob drastičnem zastoju v zdravstveni obravnavi? Koliko izmed teh žrtev bo prerano ali brez potrebe umrlo? Bo številka potolčenih zaradi posledic "zdravstvene brižnosti" ob aktualni pandemiji nižja od smrtnih žrtev skrivnostnega koronavirusa?