Že dober mesec, predvsem pa od 4. marca, ko se je koronavirus prvikrat pojavil tudi pri nas, so vsi mediji prepolni poročil o virusu, ki po zatišju na Kitajskem sedaj pustoši predvsem po Evropi in ZDA. V Evropi sta najbolj pod udarom Italija in Španija, pa tudi Francija in druge države, žal tudi Slovenija. Po začetni  neodločnosti je naša država zelo zaostrila stopnjevanje ukrepov proti epidemiji in je sedaj med bolj rigoroznimi v EU in svetu. Sprva se še Šarčeva vlada ni domislila kaj zelo učinkovitega. Kar dolgo so nam dajali čudaške nasvete o kihanju kar v rokave, trgovke so marale potrpeti dolge dneve brez najnujnejše zaščite; zaslone so jim namestili dokaj pozno. Res pa je, da so se vlada in zdravstvo ter civilna zaščita postopoma le otresli začetnih težav v zvezi s pomanjkanjem zaščitnih mask in rokavic ter razkužil in dodelali številne protokole, ki so bili sprva precej nedorečeni. Ob prvih okužbah pri nas in takojšnjih zapiranjih mej po odločitvah naše in sosednjih vlad je bilo prav grozljivo videti dvajsetkilometrske kolone tovornjakov pred mejo s Hrvaško, obupane voznike, ki niso mogli več nikamor. Ostali so ukleščeni dolge ure med nenadno blokado brez predhodno napovedanih in usklajenih potez vlad in seveda brez organizirane prehrane, wc-jev in informacij. Res krasen hipni suspenz pravil Schengena in vrste evropskih direktiv o svobodnem pretoku blaga in ljudi v Uniji.

EU tudi v tej krizi  zaznamuje atrofična pasivnost najmočnejših akterjev, kanclerke Merklove, gostobesednega francoskega predsednika Macrona ter birokratsko nevidne Ursule Von Der Leyen, predsednice Evropske komisije. Tako kot vedno, ko bi Evropa morala biti sposobna hitrega in učinkovitega ukrepanja, vodilnih politikov ni  nikjer. Nenadoma se je ta, bolj federalna kot konfederalna Evropa, zlasti kadar je bilo treba disciplinirati majhne članice in si politično prilastiti pristojnosti, ki jih sicer nima, razsula v nacionalne države, ki so se same reševale pred grožnjo pandemije, kakor so vedele in znale. Nič drugače kot ob zadnji finančni in že leta trajajoči migrantski krizi. Kot da Unijo v težavah obvladuje načelo reši se, kdor se more, kot kdo ve in zna, ne pa solidarnost in enoten nastop ter učinkovitost ukrepanja.

***

Pri vsej raznolikosti ukrepanja med državami EU se zdi, da pandemija potihoma ustreza zlasti tistim voditeljem držav, ki so se še nedavna otepali jeze uličnih protestnikov. Paketi državnih finančnih pomoči in spodbud gospodarstvu in državljanom so prav tako raznoliki in neusklajeni med članicami EU, da bolj ne bi mogli biti. Se bo spet ponovila že videna zgodba, da bo pomoč držav EU le bleda senca tiste v ZDA, v Sloveniji pa predvidljivo nedomiselna in najmanj učinkovita v EU. Funkcionarji EU in naši slabo očitmo poznajo prastaro rimsko načelo, da dvakrat da tisti, ki hitro da: Bis dat qui cito dat.

Kitajska, na drugi strani, je ob tej pandemiji pokazala izjemno učinkovitost ne le z administrativnimi ukrepi, še bolj z osupljivo hitrostjo gradnje specializiranih bolnišnic. Kot da udejanja Deng Xiaopingov duhoviti napotek, da pri mački ni pomembno ali je bela ali črna, ampak je pomembno le to, da učinkovito lovi miši. Tudi pri vladah je za večino ljudstva prav nepomembna politična orientacija oziroma sestava vsakokratne koalicije; bistvo je v tem, da učinkovito dviguje standard prebivalstva. Za večino naših vlad velja, da niso dosegale niti razvojnih stopenj držav višegrajske skupine ali Črne gore, hkrati pa so vseskozi nepopustljivo plasirale velikanske vrednosti tujini s podarjanjem naših paradnih konjev na čelu z Lekom in bančništvom, kjer je Šarčeva vlada prizadevno likvidirala še zadnje ostanke domačega bančništva.

Pa to še ni bilo najhujše. Najbolj žalostno je, da so naši finančni ministri po tekočem traku brezglavo najemali velikanske kreditne svežnje na ameriških finančnih trgih, pri tem pa očitno ni bilo ne ideje ne znanja o tem, da bi velikanski odlivi za letne anuitete lahko ostajali doma, če bi znali ali hoteli razpisati ustrezna notranje državna posojila, kar ob prislovični varčnosti Slovencev sploh ne bi bil problem. Tak vzgled bi lahko bila Japonska, ki je sicer zelo zadolžena, vendar sama sebi in stvari ureja s svojimi monetarno-finančnimi mehanizmi neodvisno od tujine.

Način pokrivanja trimilijardne pomoči prizadetim zaradi koronavirusa bo naložil državi in davkoplačevalcem le še dodatne obremenitve v bodoče, če se bo primanjkljaj sredstev reševal s tujimi krediti. Morda pa bo EU končno le dojela, da je evro dovolj trden, da si lahko privošči orjaško emitiranje potrebne količine evrov za pomoč državam brez vsake devalvacije; delno neodplačno in delno pod zelo ugodnimi pogoji. Taki primeri so v zgodovini denarništva in financ znani. Je pa seveda vprašanje, ali bo sebična, kratkovidna nemška ekonomska restriktivna politika sposobna takega razmisleka. Do sedaj ga že ni bila.

***

Nedavno sprejeti odlok, ki je gibanja občanov grobo omejil na območje občine stalnega bivališča, je po mojem v več smereh protipraven. Najprej gre po formalni plati za kršitev jasne ustavne določbe, ki pravi, da pravice in obveznosti državljanov in drugih oseb lahko državni zbor določa samo z zakonom. Po vsebini pa je povsem nezaslišan, ker grobo prekinja mnoga utečena pota občanov. Predvsem vlada očitno ni pomislila, da imamo v Sloveniji velike mestne občine z vsem, kar kdo potrebuje, na drugi strani pa tudi takšne miniaturne, zgolj z nekaj sto občani, ki nimajo niti pošte ali bankomata. Mnogi v svojih občinah ne dobijo v premajhnih trgovinah niti brezglutenske hrane ali malce bolj specifičnih živil. Marsikdo je dnevno vezan na sosednje občine zato, ker ima tam otroke in vnuke in z njimi  pristne tedenske komunikacije, ki jih je absurdno povsem onemogočiti, pri čemer pa se množica zaposlenih brez ovir vozi kamorkoli. Majhne občine prav tako ne premorejo vrtnih centov, ki bi naj jih menda kmalu spet odprli. Nekatere občine nimajo niti pokopališča.

Mediji in policija sicer govorijo o tolerantni obravnavi, omenjajo potrdila, ki jih odlok ne predvideva, niti ni jasno, kdo naj bi jih sploh izdal za nekatere opravičljive okoliščine in kako jih pridobiti. Zdi se, kot da nas vlada zapira v hišne zapore posebne vrste in nam jemlje dostojanstvo v času, ko je znano, da precej bolj liberalno te stvari rešujejo Švedi, Američani, Angleži, Danci, Japonci ... Sploh pa naša zakonodaja in represivni organi niso znani po korektni in razumni obravnavi kršiteljev, ampak prej po inkasantski logiki maksimalnih kazni. Visoka toleranca se zaznava le do "velikih svinjarij", ki pogosto niti niso sankcionirane. Naše kazni za prekrške v prometu in zoper javni red in mir so neredko višje od najbolj visokih v Nemčiji ali Avstriji, pri čemer so naše plače dva- do trikrat nižje.

Slovenija postaja globoko represivna država, saj se po številu policistov in sodnikov na 1000 prebivalcev uvršča v sam evropski in svetovni vrh razvitega zahoda. Policija v Sloveniji odgovarja predvsem sama sebi po vertikalni liniji. Nihče je ne nadzoruje na horizontalni ravni, kjer imajo dislocirane  komandne centre izven nje vse druge tuje policije na ravni mest, dežel, okrajev, občin, kot npr. v Franciji, kjer je vsak župan po pooblastilu vlade pooblaščen v razmerju do policije zahtevati poročila in informacije, določati prioritete, kontrolirati njihovo delo itd. Pri nas pa notranji minister in direktor policije pogosto sramežljivo ustvarjata vtis popolne nemoči zaradi totalne avtonomnosti policije in se izmikata vprašanjem javnosti, zakaj se pregon zoper nekatere hude kršitve zakonodaje začne neredko šele tik pred zastaranjem; kot da sta brez vsakega vpliva na ta pomembni podsistem državne uprave. Kako drugače kot v drugih demokracijah.

Včasih se zazdi, da nemalo vlad komaj čaka, da lahko na hitro suspendirajo mnoge pravice in ustavne svoboščine državljanov. Pri tem pa očitno ta pandemija sploh ni tako hudo morilska kot vrsta drugih vsakoletnih težav, ki že dolgo  bremenijo človeštvo npr. vojne, lakota, onesnaženost okolja, naravne katastrofe, promet ... Nekaj teh je na Televiziji Slovenija nedavno naštel naš znani pilot Matevž Lenarčič, ki se je zavzel tudi za drugačno politiko bolj umirjenega  razvoja.

***

Koronavirus je nepričakovano zadal hud udarec neoliberalni doktrini nevidne roke oziroma prostega trga totalne konkurence, ki se samodejno uravnava, in s tem povezanimi stalnimi mantrami mladoekonomistov o popolnem umiku države iz gospodarstva in svobodnjaški deregulaciji. Morda bi zaupanje v vladni paket pomoči gospodarstvu in občanom bilo večje, če ne bi bil vključen v strokovno skupino vlade neoliberalni mladoekonomist dr. Matej Lahovnik, eden velikih podpornikov TEŠ 6 in avtor sijajne domislice, objavljene v Sobotni prilogi Dela, da bi pod pogoji, kot je bil prodan SIJ (Slovenska industrija jekla), tega lahko kupila tudi njegova teta. Seveda se ni domislil, da je bil kot takratni gospodarski minister, sicer pa član Zaresa, prvi poklican, da z ustrezno takojšnjo dopolnitvijo zakonodaje prepreči tovrstno koruptivno prakso.

Zaton omenjenih glavnih principov neoliberalizma je duhovito v zadnjem Nedeljskem dnevniku komentiral dr. Jože P. Damijan: " ... ko se pooblači in se pripravlja nevihta, vsi ti kritiki - direktorji in njihove lobistične organizacije - še preden prvič kihnejo, prijokajo k vladi in želijo subvencije in državno pomoč. Oni bi pač privatizacijo dobičkov in socializacijo izgub."

Turizmu in gostinstvu, pa tudi prometu, zlasti letalskemu bo Covid-19 prizadel v letošnjem letu ogromno škodo, turizmu menda celo do minus 75 % BDP. Hrvaška, kjer ta panoga tvori že okoli tretjine gospodarskega potenciala, bo gotovo trpela. Kaj pa mi? Bodoča strategija razvoja te panoge, če jo bomo sploh uspeli napisati, bo morala to upoštevati. Predvsem pa vključiti spoznanja, ki se neizprosno širijo po vsem svetu, saj ljudje vedno bolj dojemajo, da njihove prestolnice in velika mesta postajajo konglomerati brez duše, ki ne delujejo več v korist svojih prebivalcev. Lokalne ponudbe ni več. Rojeva se nov tip mesta, ki uničuje stara jedra, ki jih množično preplavljajo turisti. Bogati tujci z nakupi strmo dvigajo cene stanovanj, državljani s podeželja pa se čutijo že skoraj neželene obiskovalce. Države dokaj cinično poenostavljeno omogočajo pridobitev državljanstva vsakemu prišleku od koderkoli in tako lastne državljane degradirajo na raven popolnih nadomestkov. Butan je med redkimi izjemami, ki je take trende zaznal že zdavnaj in hladnokrvno predpisal za vse turiste dnevno takso dvesto dolarjev. Koncept, ki pomaga ohranjati nacionalne kulturne posebnosti in preprečuje nezdrave učinke cenenega množičnega turizma in nekontrolirano priseljevanje.

Naša politika se doslej v takih prilikah, kot so sedanje, še nikoli ni kaj prida izkazala. Vedno jo je odlikovala drobnjakarska izvirnost, kot da ni sposobna preprosto prevzeti bolj primerne ukrepe mnogo večjih in sposobnejših držav, kot je npr. sosednja Avstrija.

Morda je tokrat prilika, da se stvari iztečejo bolje in ukrepa hitreje?

Koronavirus bomo lažje preživeli in tragične žrtve ne bodo povsem zastonj, če bo spopad z njim določneje pokazal na pretirane norosti globalizacije, ko se je brezglavo uvažalo vse, le da je bilo malo ceneje, pa čeprav z druge strani sveta. Domača samooskrba s kmetijskimi artikli se je neracionalno zmanjšala, panoga turizma, kot najbolj ranljiva ob pandemijah, pa premočno širila na račun tradicionalnih panog, zlasti industrije. Postali smo vse preveč informacijski, digitalni, bančni, finančno-kapitalski, storitveni; kot da bomo od tega lahko živeli, ko bodo naslednjič tudi unijske države še bolj hermetično in dolgotrajno zaprle meje, poleg siceršnjih dobaviteljev: Kitajske, Indije, Brazilije ... Naša politika bo postopoma morda dojela, da je bila mnogo preveč servilno senzibilna za interese velekapitala, multinacionalk in direktive Bruslja, mnogo premalo pa za ustvarjanje pogojev za srečo lastnih državljanov.

Postanimo torej malce bolj domoljubni, malo manj globalizacijski, bolj cenimo domačo hrano in povečajmo njeno pridelavo, rast gostinstva in turizma naj ne prekoračuje vseh razumnih meja. Pretirana potovanja omejimo z videokonferencami in večjim DDV za potnike in visokimi taksami za turiste. Preselitve industrijskih obratov na tuje bi morale biti prepovedane in sankcionirane. Podjetja in javni sektor bodo morali varstvo pri delu hitro dopolniti tudi z opremo nujno v pandemijah. Bolnišnice si bo v prihodnje težko zamišljati brez karantenskih prostorov, respiratorjev in še česa. Skratka, v svojo ustavo bomo morali z velikimi črkami bolj domišljeno in jasno zapisati določbe o nacionalnem interesu, javnem interesu, javnem zdravju in še čem. Evropska unija pa bo morala postati konfederacija le z nekaj jasno določenimi pristojnostmi, bolj dodelanimi mehanizmi solidarnosti in učinkovitega reševanja kriz ter mnogo manj administracije. Ali pa je kmalu več ne bo ...