V trenutku, ko to pišem, mineva približno mesec dni, odkar je virus Covid-19 uradno prisoten tudi v Sloveniji. V tem času smo doživeli tudi spremembo oblasti, in sicer je bil po odstopu prejšnjega predsednika vlade Marjana Šarca 21. januarja 2020, v začetku marca za novega mandatarja potrjen Janez Janša. Nova vlada je bila nato izvoljena v petek, 13. marca. Vladanje se je pričelo skoraj tako, kot bi se čez noč znašli v vojnih razmerah. Za razliko od dotedanjih priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je vlada takoj zaostrila ukrepe znotraj obstoječih pooblastil, podala zahteve po širitvi pooblastil ter avtorizaciji Državnega zbora za stopnjevanje ukrepov, izvedla spremembe v vrhu policije in vojske, Uradu za komuniciranje (UKOM), vodstvu NIJZ, izpeljala neposredno vključitev ministrov (obrambni in gospodarski) v nabave opreme ipd.

Fiasko z "izgubljenim kamionom, polnim mask" je bil v tistem času skoraj nujno zlo, ki se mora zgoditi nekomu, ki ni nikoli sodeloval v komercialnih poslih, še manj v takšnih poslih z lastnim denarjem, še manj v vojnih časih, ko se glavnina pretoka blaga preseli v sivo in črno cono trga. Prava streznitev, za kakšne razmere v resnici gre, pa je sledila potem, ko je Nemčija mirno zasegla (v PR besednjaku: "začasno zaustavila tranzit") pošiljko mask in druge zaščitne opreme, namenjene Sloveniji.

Po zgoraj omenjenih uvodnih dneh vladanja in opozarjanju, da gre tokrat veliko bolj zares, kot pa večina misli, je vlada sprejela še en ukrep: omejila je naše gibanje na območje občine bivanja. Ljudje preprosto niso razumeli, da kombinacija a.) priporočila o "obveznem" meter do meter in pol razmaku med tujci, b.) svobode gibanja in c.) potrebe telesa po gibanju in svežem zraku za normalno delovanje človeškega imunskega sistema pomeni tudi vsaj pet minut razmišljanja o kreativnejšem preživljanju časa v naravi, ne pa odhoda tja, kamor je pač najlažje z avtom. V Logarsko dolino, na Bled in v Portorož.

V teh dneh tudi zato lahko spremljamo grafe širjenja okužb v Sloveniji, ki nas upravičeno navdajajo z optimizmom. Po apokaliptičnih napovedih infektologa dr. Andreja Trampuža, ki trenutno službuje v Berlinu in je postal prava medijska zvezda nacionalne televizije in nekakšen njihov zunanji medicinski ekspert R, bi morali v teh dneh po Sloveniji pričakovati okoli 1.400 ljudi na intenzivni negi. Hvalabogu, da se njegove napovedi ne uresničujejo. Danes imamo na intenzivni negi "samo" 32 oseb in "samo" 30 mrtvih. Ali je šlo res za takšno nezaupanje v slovensko vodstvo, narod ali zgolj slovenski zdravstveni sistem, bo pokazal čas. Zaenkrat lahko rečemo le hvalabogu, da je tako.

***

Vendar pa ta zapis ni namenjen kronološkem zapisovanju razvoja dogodkov. Omenjeno sme zapisal zgolj zato, da lažje ponazorim lahkotnost človeškega razmišljanja in pomanjkanje zgodovinskega spomina, ki se nam (lahko!) trenutno dogaja skoraj v živo. Od vsepovsod vznikajo strokovnjaki in "strokovnjaki", ki nas začenjajo prepričevati o tem, da so ukrepi, ki jih je sprejela ta vlada, prestrogi. Od kod ideja, da so prestrogi? Zato, ker grafi obolelih, hospitaiziranih in mrtvih ne divjajo tako kot v Italiji ali Španiji?

Z lahkoto razumem ropotanje opozicije o tem. Kljub temu, da ne odobravam takšnega mnenja, ga za silo lahko razumem, saj legitimno iščejo poti do svojih volivcev. Vendar pa legitimno ne pomeni tudi odgovorno. Kaj je lažjega, kot narod kolesarjev, tekačev, surfarjev, kamperjev in drugih ljubiteljev športa in narave, ki sredi poletja, širom po svetu, opoldne preplavljajo turistične destinacije v športni opremi in postavljajo svoje osebne rekorde v vzdržljivosti, začneš nagovarjati z "nesorazmernimi" ukrepi, "zatiranju" glede gibanja, vpeljavi "policijske države" ... ko pa so grafi takšni, zunaj sije sonce in narava vabi v svoje materinsko nedrje?

Pred dnevi je po Sloveniji završalo zaradi intervjuja, ki ga je dal predsednik Evropske nogometne zveze (UEFA) Aleksander Čeferin za športni tabloid Ekipa. V njem je omenil, da bi bilo dobro, da bi politika od sebe dajala več pozitivnih sporočil. Resnici na ljubo, tudi sam se s tem strinjam. V dneh, ko se mnogim ljudem mešajo občutja strahu pred nejasno finančno prihodnostjo in tesnobo omejitve gibanja, so pozitivna sporočila vsekakor dobrodošla.

Včeraj je na znameniti "prekinjeni" tiskovni konferenci vlade nastopil njen predsednik Janez Janša. Ko smo ga spremljali med nagovorom, se ni ne smejal niti ne kako drugače dajal posebnih znakov optimizma. Deloval je resno, na trenutke ostro in kritično. Osrednji očitek njegovih nasprotnikov se tako zdaj načrtno lepi na v preteklosti izvedeno načrtno diskreditacijo in demoniziranje v prispodobo nekakšne temne sile, ki seje strah v družbi. Menim, da je imel Janša včeraj precej razlogov za takšen nastop. Sprejeti prvi sveženj ukrepov glede koronavirusa se (pre)počasi kotrlja skozi "demokratične" procese, ki vlado (načrtno?) izpostavljajo kritikam v bližnji prihodnosti, da bo sprejet prepozno - in to kljub dejstvu, da bo veljal za nazaj. Slovencev očitno ne moreš nagovoriti s širokim nasmeškom na ustnicah, da naj bodo doma, temveč jih moraš skoraj s palico po glavi, da te vsaj večina razume in vsaj nekaj več kot pol to tudi spoštuje. Da bije bitko z obstoječo dobro usidrano, povezano in plačano strukturo političnih nasprotnikov v ozadju, ki tolče z vsemi topovi, je sicer pričakovano, četudi verjetno niti sam ni pričakoval, da bo boj tako srdit in na trenutke tudi že vidno utrujajoč.

***

Pred nami sta dva velika praznika, ki sta oba tudi potencialno zelo rizična prav zaradi navade, da se v teh dneh zbiramo s svojimi domačimi, prijatelji in znanci: Velika noč in prvomajski prazniki. Si res predstavljate, da je zdaj pravi čas, ko šele dobro vstopamo v vrh epidemije v Sloveniji, da na plano vlečemo ideje, kako da bomo vsak čas veselo spet drveli v šoping, se objemali z vsemi povprek in se delali, kot da se nikoli nič sploh ni zgodilo? Mislim, da ne. Ne glede na vreme, poravnano krivuljo obolevnosti ter naraščajoče upanje, da bo čim prej vse skupaj mimo, je prav zdaj čas, da postopamo razumno in skladno z napotki.

Ste vedeli, da je bilo Sarajevo kar 1.425 dni v osamitvi? To so štiri leta! Da je bilo v tem času tam ranjenih preko 50.000 ljudi, umrlo jih je 11.541 oseb. Med njimi kar 1601 otrok!?

Se vam res zdi težko NE pametovati preveč o ukrepih vlade, zdržati kolikor je pač potrebno in potem nadaljevati življenje na način, kot ga bodo nove razmere zahtevale od nas?

Meni se ne zdi.

Srečno!